Po službi si popoldan nikakor nisem mogel predstavljati kakšne bodo razmere na nebu... Ob prihodu na priljubljeno vzletišče Gozd pa me je najprej presenetila gneča na vzletišču, a je po opazovanju tistih, ki so ravno vzletali, kmalu postalo jasno zakaj. Počakal sem kakšne pol ure, da so se razmere malce umirile, potem pa razgrnil padalo in vzletel.
Do Storžiča (2132 m) v ozadju in naprej visoko na modro nebo.
Takoj po vzletu sem malo taval in iskal dviganja, potem pa sem "zajahal" hitro dvigalo in dobesedno odletel tisoč višinskih metrov više v samo nekaj minutah. Preko Kriške Gore sem nadaljeval ob grebenu do Tolstega vrha in "preskočil" do Storžiča. Tam sem znova nabasal na steber in se vzpel do vrha - in daleč preko - Storžiča na modro nebo. Pozna ura je botrovala lepim popoldanskim barvam, dolge sence vzdolž grebenov pa so pričarale lepo barvno kuliso.
Mudilo se mi je že domov in sem zato po dobrih dveh urah letenja posegel po manevrih hitrega spuščanja. To so postopki, kjer hitreje izgubljaš višino in se s tem prej vrneš na pristanek. Pristal sem v Seničnem in samo sreči se imam zahvalit, da sem opazil Danija, ki me je prijazno "potegnil" nazaj do avtomobila. Hvala Dani!
Leto 2023 mi bo v spominu ostalo (žal tudi ali pa predvsem) po nesreči in poškodbah ter posledični začasni delni ohromljenosti, ki me je prikovala v posteljo in pozneje v (pre)počasnem tempu ponovnega učenja hoje na Soči nazaj “v življenje” kot ga poznam. Vnovičen opomnik kako samoumevno se nam zdi zdravje, ko smo zdravi… Neizmerno hvaležen vsem vpletenim, ki so mi pomagali “vstati” in se iz plazilca vnovič vzravnati in migati se tako po (pre)dolgem času spet oglašam.