Po nekaj minutah poganjanja smo opazili tudi modre kolesarske table kolesarskega odseka planinske zveze, kar nas je neverjetno pomirilo, saj nismo kršili prav nobene izmed številnih prepovedi gibanja v naravnem okolju...
Rodilom podobna sitna in vlažna tvorba nas je kot prvorodka želela iztisnit in odložit v nedrje skalovja, ki je zevalo 150 vertikalnih metrov pod nami...
Vsled slabi vremenski napovedi je bila Pokljuka s prenovljenim delom ceste kot nalašč za ogled prihajajočih neviht z dežjem...
Po krivem zapostavljene Karavanke, so nas ob zahajočem soncu z žarom odnesle v svet sanj...
Zaskrbljen ugotavljam, da mineva že polnih 10 let odkar sem si dal lasersko odpravit dioptrijo. Bolj kot kdajkoli prej, se v teh letih in zaradi slabih izkušenj izpostavljanja soncu zavedam škodljivih UV žarkov, ki so zlasti v gorah, kamor rad zahajam, še posebej škodljivi. Tako za kožo kot oči.
Čvrste ritke in prijazni lovci na italijanski ter zagrenjeni turistični delavci in TNP nadzorniki na slovenski strani Mangarta. Pa tako čudovit je ta gorski svet Julijskih Alp!
Pred časom sem si zamislil, da bi bilo nekoč fino fotografirat nekoga, ki dejansko zna vrhunsko plezat in da bi bilo super, če bi bila to ženska. Vmes sem se moral še malo priučit pritiskat na sprožilec, a se je kmalu ponudila priložnost, ki sem jo z veseljem izkoristil...
Redko katera avantura navduši tako močno, kot prav takšna, ko si v družbi dobrih prijateljev, ob sončnem vremenu in v visokih gorah. Minula gorskokolesarska poslastica s preko 2000 višinskih metrov spusta po nekdanji vojaški infrastrukturi v italijansko Rezijo je bila izjemna...
Zgodovine graničarske poti nad Ljubeljem ne poznam, me je pa naključje tja odpeljalo z velikimi pričakovanji in kolesom med nogami.
Če sem pred dnevi hodil od vzhoda proti zahodu, sem tokrat rekel, da v letni sezoni opravim še prečenje od severa proti jugu. Pohodniški Križ čez južne bohinjske gore sem tako sklenil s prečenjem Rodice.