Ko smo z Miho Habjanom in Polono Juričinec (oba akademski AO Ljubljana) pred mnogo leti obrnili v smeri Herlec-Hočevar v severni steni Šit, smo naredili vse za varen spust. Nekaj klinov, ki smo jih potegnili ven z roko smo zabili kar poleg naših dveh novih in se tako zares varno spustili na 5ih skupaj povezanih klinih... Ne vem zakaj, ampak spustov me še danes najbolj "strah". Statistično se namreč največ nezgod s smrtnim izidom v alpinizmu zgodi na sestopu oziroma spustih po vrvi.
Viewing entries in
Other
Zadnjič sem KONČNO zavil v ta novo trgovino Mammut v Ljubljani nasproti GR.
Itak sem vedel, da bo trgovina šponska, tako da sem svoja pričakovanja temu tudi prilagodil. In res - trgovina je prostorna in velika, komaj čakam, da se police do konca zapolnijo in da bo bogata ponudba vrhunske Mammut opreme odslej na voljo tudi v prestolnici.
Ker sem že od septembra 2008 naprej plezal brez magnezij vrečke in se celo privadil, sem sklenil, da je za novo športno plezalno sezono čas kupiti novo.
Izbral sem eno čimbolj preprosto, pa še ta se mi zdi pretežka in preokorna, ampak vseeno kvalitetna in vredna svojega denarja. Skrbi me le patent "zapiranja", ki ga doslej še pri nobeni magnezij vrečki nisem bil vesel. Še vedno "puha" ven beli prah, če se pošteno vržeš na rit ali stisneš vrečko ... :)
Se še spomnite super babice? Mislim - ne spomnim se več ali je bila risanka ali neka nanizanka, vsekakor pa se spomnim, da je vsem zlikavcem sprašila rit. Njena naslednica? Bette Calman :)
Več o njej pa na povezavi.
Včeraj smo se z bando odpravili v plezališče Kotečnik. Bili smo relativno zgodnji in smo na kraj zločina prišli prvi. Spokojna tišina, ki jo je prekinjalo le čivkanje ptičkov, mi je že vzbudila luštanje po vzponih v stenah gora, kjer v zgodnjih jutranjih dostopih slišiš le svoje dihanje, šelestenje listja in vejic po katerih hodiš ter žvrgolenje zbujajočih se ptic... Kmalu po hitrem dostopnem maršu navkreber, ko se malce nadihali, pa je bilo tišine in miru konec. Stekla je beseda in sledila je naša celodnevna zafrkancija.
Najprej nekaj ogrevanja v lahkih smereh in razmigavanje prstov za stiskaške minimalčke ... Pa sem se zakadil. Najprej v navezi z rjavimi lasmi. Prišel sem daleč, a ne do konca. Trije poskusi. Potem sem poskusil srečo v navezi z blond lasi. Tudi neuspešno. Zadnji, peti poskus, pa mi je uspel - v navezi z oranžnimi lasmi.
Govorim seveda o mojih varujočih soplezalcih, ki so potrpežljivo in budno spremljali vsak moj gib vzdihovanja v smeri, kjer je obenem veliko in nič za prijeti, predvsem pa so gibi zelo dooolgi. Z najbolj znanim oranžnolascem Tadejem, za katarega v celi Sloveniji poznam le še eno, ki ima tako dobre oranžne lase, sem uspel. Pravi, da ima on pač tako dobro karmo, da potem nemogoče postane mogoče.
Tako sem letos po štirih vikend plezalnih izletih končno po dolgem času spet nekako prilezel do 7b (za tiste, ki ne vedo - to je ocena težavnosti vzpona po francoski lestvici). Resda sicer konic prstov na desni roki zaradi velikega pritiska na blazinice danes ne čutim najbolje, pa tudi leva hrbtna mišica me boli, ampak to je vse posledica neučakanosti in premalo ogrevanja.
Ko sem zlezel 10 smeri in so me predvsem prsti na nogah od plezalk že pošteno boleli, vrh vsega pa se je pripravljalo še na dež, smo se premaknili v drug sektor. Z oranžnolascem sva splezala še dve smeri, Bor in Aleš ravnotako. In ko smo ravno začeli razpredati o medvedu, je iz gozda prilomastil Zlato. Skupaj smo potem prečili celo plezališče vse do nevemkaterega sektorja Pisanice ali Risanice ali nekaj takega, kjer je bil zbran mikronski delček bande Freeapproved. Vsi so pridno plezali in ker so se oblaki razkadili in je znova posijalo sonce, sem tudi sam zarinil v skalo in zaradi bolečih prstov na tacah kar v čevljih splezal dve lažji smeri in naposled omagal v tretji. Sem se pa presenetil, da namreč tudi v čevljih kar gre plezarija...
In potem še zadnji nateg, ki sem ga razvozlal šele doma. Nahrbtnik je bil svinjsko težak, a sem bil tako len, da se mi ni ljubilo pogledati kaj je notri. Pridem domov, zložim ven plezalno opremo in čisto na dnu vidim dve gromozanski skali. Prekleti predrzneži so mi v trenutku moje nepozornosti naštimali notri dva težka presenečenja, ki sem ju 20 minut najprej nosil do avtomobila, potem pa še prekladal iz avta v avto in naposled skoraj razbil pod doma, ko sem odložil težak nahrbtnik. To jim še vrnem!
Že ko sem bil mlajši in sem razmišljal o delu v pisarni, nikoli nisem razumel želja večine in težnje po temnem usnju, temnih stolih, temni mizi in sploh ena sama poslovna morija kamorkoli se obrneš.
Pisarne oziroma delovni prostori naj bi odražali resnost ali resnobnost, vsekakor pa predstavljali neko poslovno okolje, kjer se tako ali drugače sklepajo posli. Vse lepo in prav, ampak kje pa piše, da morajo biti mize enobarvne, po možnosti temne, pohištvo v nekih super hladnih resnobnih in dolgočasnih oblikah? Nikjer!
Točno tako - in imel sem to neznansko srečo, da sem lahko pri snovanju svoje pisarne in delovnega prostora, v katerem bom napenjal možgane, intenzivno sodeloval. Z veliko pomoči Matevža (brata) ter popolne podpore arhitekta sem nekako uspel prepričati investitorja, da ni več kul masivno pohištvo rdeče češnje, črno usnje in kup omar. Namesto tega odbita miza, še par drugih odbitih kosov, kot so luč in predalnik, pa belo usnje in konec. Nobene navlake. Pa BARVE! In to žive, take da se razvedriš, ko jih vidiš in veš, da te čaka celodnevna tlaka.
Prihodnji mesec pokličem še une bleferje, ki pridejo na dom z enimi napravicami in kao merijo "pozitivno energijo" in neke tokovnice v prostoru :) Ziher mu bo pokazal cagar na maximum in bo povešenega pogleda odšel čez prag, ker ne bo mogel prodati svojega "magičnega kamna", ki kao obrne tokovnice, da je prostor bolj energetsko pozitiven. Haha, kakšna kozlarija. Sej res, o tem nekoč zapišem še eno zgodbico ...
Ne vem v kateri pravljici sem to slišal, mislim pa, da se mi je pregovor najbolj vtisnil v spomin ob tisočkratnem poslušanju Zvezdice zaspanke. Očitno so tako mislili tudi prijatelji, ko so me na moj rojstni dan pred leti kaznovali s prekleto napihljivo žabo. Ob napihovanju sem mislil, da bom padel v nezavest. Žabe kar ni in ni hotelo biti konec oziroma se je njen volumen zdel brezkončen!
In sem pihal. Pihal kot kreten. Ko sem že mislil, da bo vsega konec in me čaka samo še poslednji del naloge - to je z žabo pod sabo preplavati cel bazen - me je Trošt presenetil še z izbranim kosom - moškimi kopalkami na trakce. Ja - prav ste prebrali - tangice.
Moje prekletstvo je bilo popolno in tako sem se v popolni bojni opremi kot rakovica ritensko odstranil s prizorišča pred zloveščimi pogledi prijateljev, opravil s kaznijo in zmagal. Šele takrat sem si zaslužil torte. Pa sladoleda. In to veliko!
Kazen je bila vsekakor vzgojna, težava je le v tem, da še danes ne vem, čemu sem bil sploh kaznovan? A nisem mogel preprosto samo pobrati daril in uživati v miru?
Ob dveh so nas naposled obiskali policaji in me prepričevali, da smo v javnem objektu in da nimamo dovoljenja za zganjanje prireditve. Nisem se prerekal niti o tem, da nismo v javnem objektu in še manj, da zganjamo prireditev. Vsi so bili od vodnih vragolij že tako zaspani in utrujeni, da se jim je kar spalo, sam pa sem bil itak že zadnji dve uri nezavesten. Te pozne ure me ubijajo že od malih nog, pa očitno se z leti ne premika nič na bolje. Babice spijo po 4 ure in pravijo, da imajo dovolj. Jaz spim 10 ur in imam komaj dovolj, tako da če bom tako kot dedek pri 102 letih še vedno migal, bom morda tudi sam spanec za normalni počitek skrajšal na borih 7-8 ur. Recimo danes bom komaj dopolnil 8 ur. Če še česa ne spišem ...
Marsikaj bi lahko povedal o kulturi. Kultura je tako širok pojem, da se ga v bistvu niti ne da dovolj dobro opisati ob pomanjkanju časa, ki me trenutno pesti. Vseeno bom aktualnosti primerno opisal le dve "poglavji". Oboji kot posledico kulturnega šoka, ki sem ga bil pred kratkim doživel. Pa če začnem z najnovejšim ... Pred kratkim, ko sem delal obhod po park hotelu Bohinj in spremljal zaključna dela, sem šel še v meni "mašincu" ljubi prostor - klimatsko strojnico. Prostor napolnjen z najsodobnejšimi in tehnološko najbolj doteranimi Menerga klimatskimi napravami živo oranžne barve te dobesedno vabi, da vstopiš...
Na tleh pa nadvse nadležno in neprijetno presenečenje, ki ga je za seboj pustil očitno vzorno vzgojen in kulturen človek. Sredi Villeroy & Boch keramike rjav kupček, vrh katerega je počivala škatlica West cigaret z rjavo avtocesto v sredini. Ogabno! V dokaz priložena fotografija :)
O tem kulturnem šoku ne bom več razpredal, ker je res nagraužen, samo da sploh kdo pomisli, da se podela na urejena in čista tla, potem se pa še "očedi" s plastificirano prazno škatlo cigaret v foliji... za bruhat!
Drug kulturni šok, ki pa v bistvu niti ni pravi šok, ker se vse prepogosto dogaja in ga imam očitno smolo videti vse prevečkrat ... To je pa to kako se oblačijo nekatere manj privlačne punce. Eno je videti hudo babo zrihtano in ji je že zaradi dobrega izgleda možno teoretično oprostiti kakšne kričeče modne dodatke ali pač bolj vpadljiva oblačila. Pa pač tudi zato ker se nekako skladajo s telesom. Povsem nekaj drugega pa je, ko vidiš punco, ki ji takšna oblačila dejansko ne pašejo... Enega takšnih primerov sem posnel ob koncu zime, ko sem se vračal k avtu na parkirišču. Me je kar zmrazilo ... Videa mi nekako ne uspe objaviti, zato naj podam le opis tega zares neokusnega pripetljaja.
Baba je imela kakšnih 16-18 let. Blond, dolgi prozorni in razcepljeni lasje prek ramen. S salom bogato obdarjeni boki na katerih je počivala bela minika. Dopičnjak v bistvu = kratko ko hudič. Noge kratke in široke. Za grozdje tlačit. Pete 10-12 cm visoke, une debele, močne. Da pač zdržijo težo. Čevlji kričeče rdeče-beli - zaradi njihove specifične dobre vidljivosti bi bili primerni za usmerjanje pristajanja velikih ladij v pristanišča ali letala na svoje mesto, ko avto Follow-Me preda kontrolo letališkim delavcem. Kriza res. Kar je še huje je to, da se v bistvu punca niti sama ni dobro počutila v tem kar je nosila na sebi, hodila je kot bi imela preklo v riti in bila vsa kot nekakšna čarovnica... Kot kaže je danes ob poplavi oblek recept za mlade punce, ki iščejo samopotrditve, v izbiri in nakupovanju pozornosti-vzbujajočem slogu oblačenja. Bogi fantje :)
Našel pa sem še en dokaz svoje (ne)kulturnosti. Enostavno nisem se uspel zadržati, kaj naj rečem. Ko sem posnel spodnjo fotografijo je minilo kakšnih 18 let odkar sem nazadnje "gledal pod kiklo" kakšni ženski, ampak v tem primeru se res nisem mogel zadržati in sem takoj eno stisnu ... Žal mi je, da nisem ujel celotne scene, ker ko sem šel mimo v poslovno zgradbo, sem komaj dobro dojel, da je kakšnih 70 let stara ženička dejansko BRALA Playboy. Pa sem pogledal nazaj in uzrl njen prefinjen slog oblačenja in privlačne, kot svila gladke tačke ;) Še dobro, da je imela navadne nogavice, ker če bi bili preko kolena bi se že klasificirali za šnelfukerce (za tiste, ki ne vedo - to so samostoječe nogavice, obvezno čipkaste)
Dovolj bo. Jutri bo treba spet zgodaj vstati...
V soboto smo plezali s tečajniki začetne šole športnega plezanja v Vipavi. Pasja vročina me je zdelala že na zmeraj predolgem dostopu, a sem se nekako do polovice dneva uspešno izmikal direktnemu soncu in nekako shajal. Ko je zmanjkalo bolj zanimivih (težjih) smeri v sektorju sem se spravil k hranjenju in klepetu pa tu in tam pri plezanju varoval in obenem pametoval in delil nasvete tečajnikom.
Ure so minevale kot minute in že je bil čas za odhod. Nazajgrede smo se ustavili v neki gostilni, ki smo jo našli s pomočjo Garmina XT na mobilnem telefonu. Še celo lastnici gostilne se je čudno zdelo, kje s(m)o jo vendar našli?!
Najbolj presunljivo pa je bilo to, da naše številčne družbe niti ni bila vesela. Najprej je potarnala, da nima nič pripravljeno, potem da se bo dolgo čakalo in tako dalje. Prav hecni so res Slovenci, ko se gremo(jo) turizem. Najrajši bi zaračunali in hkrati želeli, da nihče ne pride. Samo denar vnaprej in adijo. Pa sem mislil, da je samo v Bohinju tako ...
Kakorkoli že, enim se je mudilo na abonma v Ljubljano v Cankarjev dom in tako sem pokončal samo (sicer zelo dobro) govejo juho. Nadaljevanje oziroma glavno jed pa sem potem jedel z Borom v Polni skledi, kjer sem bil z izbiro jedi nesrečen. "Jed iz voka" se namreč ni obnesla in še cel večer se mi je spahovalo po zamrznjenih "umetnih" hobotnicah in ostalim kao morskim sadežem. Bljek.
Danes, na velikonočni ponedeljek, ko naj bi okrog skakali zajci, pa smo kot opice preživeli v stenah Črnega Kala. Plezališča že lep čas nisem obiskal, a sem bil tudi danes z obiskom zadovoljen. Smeri so zlizane, to je res, ampak veliko je tudi lepih, težkih in zanimivih smeri.
Začeli smo zgodaj in s polno paro in tako se je že do poldneva nabralo kar precej preplezanih metrov. Proti koncu sem že ves navit v smereh 6c omahoval in se ustavil pri preplezanih 10-ih. Roke so mi visele do kolen, blazinice so bile že povsem zguljene, največ težav pa mi je (znova) predstavljala desna noga. V bistvu prsti na desni nogi, ki smo me spet neznansko boleli. Čudno, kot da bi mi še vedno rastla noga?!
Ker je bil z nami tudi eden "hišnih fotografov" Sandi Ražman, smo naredili tudi nekaj fotografij, ki jih bo Sandi najbrž v kratkem objavil v svoji reportaži na Freeapproved.com. Eno kričečo pa sem preliminarno sunil in jo objavil zgoraj :)
Naplezali smo se, podaljšan vikend je dobro del in me rechargal z energijo, da bom lahko spet cel teden delal 12 ur na dan...
[youtube http://www.youtube.com/watch?v=9lp0IWv8QZY&fmt=18] Ko sem na tole naletel so mi šle kar kocine po konci pa če ne bi bil tok utrujen bi se še zjokal po mojem... Svaka ji čast!
Kako zelo zmotno je soditi človeka po videzu... Menda so mediji in angleška javnost Susan napovedovali popoln poraz na resničnostnem šovu... Po njenen nastopu pa so ob bučnem aplavzu stali na nogah tudi tisti najbolj zadržani. Bravo!
Zvočnike dajte na glas! Pa upam, da si ogledajo video vse naše starlete in zvezde-wanna-be ter vse ostale razne "pevske" misice, pa da se malo zamislijo.
Danes sem imel predavanja na Ekonomski fakulteti v Ljubljani, tema pa se je glasila kot v naslovu.
Kljub temu, da so predavanje poslušali pretežno mlajši od mene, sem se nanj moral kar dobro pripraviti. Nakladanje pred več kot 600 glavo množico v Cankarjevem domu na odru je sicer dobro za vajo, ampak seveda nekaj povsem drugega, kot podajanje snovi in povezave na prakso - znanja željnjim študentom in študentkam ter ostalim.
Malo sem se mučil s prezentacijo v Keynotesih od Appla, ampak sem se potem v pomanjkanju časa (in zaradi neznanja uporabe Keynotesov) zatekel k preizkušeni varianti Office for Mac 2008 in Powerpointu.
Prezentacija mislim, da je kar super uspela, predavanje pa tudi. Glede na številčnost in zbranost prisotnih že ni moglo biti preveč zanič. Če vzamem v ozir še to, da je ena mlada gospodična, po tem, ko se je ves čas igrala s teleonom in pisala SMSe, naposled vdala se in šele 2 min pred koncem predavanja odpeketala, ni bila čista polomija.
Počasi se ogrevam za nastope pred bolj strokovno podkovano publiko v maju in upam, da me pogum in dar govora ne zapustita prekmalu. Super izkušnja, kjer mislm, da sem kar nekaj odnesel in predvsem znova "ponovil" znanje PowerPointa.
Slajde predavanja pa tudi mogoče objavim, če mi jih uspe primerno izvoziti za ogled prek neta...
[vimeo http://vimeo.com/4048556]