Že ko sem bil mlajši in sem razmišljal o delu v pisarni, nikoli nisem razumel želja večine in težnje po temnem usnju, temnih stolih, temni mizi in sploh ena sama poslovna morija kamorkoli se obrneš.
Pisarne oziroma delovni prostori naj bi odražali resnost ali resnobnost, vsekakor pa predstavljali neko poslovno okolje, kjer se tako ali drugače sklepajo posli. Vse lepo in prav, ampak kje pa piše, da morajo biti mize enobarvne, po možnosti temne, pohištvo v nekih super hladnih resnobnih in dolgočasnih oblikah? Nikjer!
Točno tako - in imel sem to neznansko srečo, da sem lahko pri snovanju svoje pisarne in delovnega prostora, v katerem bom napenjal možgane, intenzivno sodeloval. Z veliko pomoči Matevža (brata) ter popolne podpore arhitekta sem nekako uspel prepričati investitorja, da ni več kul masivno pohištvo rdeče češnje, črno usnje in kup omar. Namesto tega odbita miza, še par drugih odbitih kosov, kot so luč in predalnik, pa belo usnje in konec. Nobene navlake. Pa BARVE! In to žive, take da se razvedriš, ko jih vidiš in veš, da te čaka celodnevna tlaka.
Prihodnji mesec pokličem še une bleferje, ki pridejo na dom z enimi napravicami in kao merijo "pozitivno energijo" in neke tokovnice v prostoru :) Ziher mu bo pokazal cagar na maximum in bo povešenega pogleda odšel čez prag, ker ne bo mogel prodati svojega "magičnega kamna", ki kao obrne tokovnice, da je prostor bolj energetsko pozitiven. Haha, kakšna kozlarija. Sej res, o tem nekoč zapišem še eno zgodbico ...