Ne vem v kateri pravljici sem to slišal, mislim pa, da se mi je pregovor najbolj vtisnil v spomin ob tisočkratnem poslušanju Zvezdice zaspanke. Očitno so tako mislili tudi prijatelji, ko so me na moj rojstni dan pred leti kaznovali s prekleto napihljivo žabo. Ob napihovanju sem mislil, da bom padel v nezavest. Žabe kar ni in ni hotelo biti konec oziroma se je njen volumen zdel brezkončen!
In sem pihal. Pihal kot kreten. Ko sem že mislil, da bo vsega konec in me čaka samo še poslednji del naloge - to je z žabo pod sabo preplavati cel bazen - me je Trošt presenetil še z izbranim kosom - moškimi kopalkami na trakce. Ja - prav ste prebrali - tangice.
Moje prekletstvo je bilo popolno in tako sem se v popolni bojni opremi kot rakovica ritensko odstranil s prizorišča pred zloveščimi pogledi prijateljev, opravil s kaznijo in zmagal. Šele takrat sem si zaslužil torte. Pa sladoleda. In to veliko!
Kazen je bila vsekakor vzgojna, težava je le v tem, da še danes ne vem, čemu sem bil sploh kaznovan? A nisem mogel preprosto samo pobrati daril in uživati v miru?
Ob dveh so nas naposled obiskali policaji in me prepričevali, da smo v javnem objektu in da nimamo dovoljenja za zganjanje prireditve. Nisem se prerekal niti o tem, da nismo v javnem objektu in še manj, da zganjamo prireditev. Vsi so bili od vodnih vragolij že tako zaspani in utrujeni, da se jim je kar spalo, sam pa sem bil itak že zadnji dve uri nezavesten. Te pozne ure me ubijajo že od malih nog, pa očitno se z leti ne premika nič na bolje. Babice spijo po 4 ure in pravijo, da imajo dovolj. Jaz spim 10 ur in imam komaj dovolj, tako da če bom tako kot dedek pri 102 letih še vedno migal, bom morda tudi sam spanec za normalni počitek skrajšal na borih 7-8 ur. Recimo danes bom komaj dopolnil 8 ur. Če še česa ne spišem ...