Včeraj smo se z bando odpravili v plezališče Kotečnik. Bili smo relativno zgodnji in smo na kraj zločina prišli prvi. Spokojna tišina, ki jo je prekinjalo le čivkanje ptičkov, mi je že vzbudila luštanje po vzponih v stenah gora, kjer v zgodnjih jutranjih dostopih slišiš le svoje dihanje, šelestenje listja in vejic po katerih hodiš ter žvrgolenje zbujajočih se ptic... Kmalu po hitrem dostopnem maršu navkreber, ko se malce nadihali, pa je bilo tišine in miru konec. Stekla je beseda in sledila je naša celodnevna zafrkancija.
Najprej nekaj ogrevanja v lahkih smereh in razmigavanje prstov za stiskaške minimalčke ... Pa sem se zakadil. Najprej v navezi z rjavimi lasmi. Prišel sem daleč, a ne do konca. Trije poskusi. Potem sem poskusil srečo v navezi z blond lasi. Tudi neuspešno. Zadnji, peti poskus, pa mi je uspel - v navezi z oranžnimi lasmi.
Govorim seveda o mojih varujočih soplezalcih, ki so potrpežljivo in budno spremljali vsak moj gib vzdihovanja v smeri, kjer je obenem veliko in nič za prijeti, predvsem pa so gibi zelo dooolgi. Z najbolj znanim oranžnolascem Tadejem, za katarega v celi Sloveniji poznam le še eno, ki ima tako dobre oranžne lase, sem uspel. Pravi, da ima on pač tako dobro karmo, da potem nemogoče postane mogoče.
Tako sem letos po štirih vikend plezalnih izletih končno po dolgem času spet nekako prilezel do 7b (za tiste, ki ne vedo - to je ocena težavnosti vzpona po francoski lestvici). Resda sicer konic prstov na desni roki zaradi velikega pritiska na blazinice danes ne čutim najbolje, pa tudi leva hrbtna mišica me boli, ampak to je vse posledica neučakanosti in premalo ogrevanja.
Ko sem zlezel 10 smeri in so me predvsem prsti na nogah od plezalk že pošteno boleli, vrh vsega pa se je pripravljalo še na dež, smo se premaknili v drug sektor. Z oranžnolascem sva splezala še dve smeri, Bor in Aleš ravnotako. In ko smo ravno začeli razpredati o medvedu, je iz gozda prilomastil Zlato. Skupaj smo potem prečili celo plezališče vse do nevemkaterega sektorja Pisanice ali Risanice ali nekaj takega, kjer je bil zbran mikronski delček bande Freeapproved. Vsi so pridno plezali in ker so se oblaki razkadili in je znova posijalo sonce, sem tudi sam zarinil v skalo in zaradi bolečih prstov na tacah kar v čevljih splezal dve lažji smeri in naposled omagal v tretji. Sem se pa presenetil, da namreč tudi v čevljih kar gre plezarija...
In potem še zadnji nateg, ki sem ga razvozlal šele doma. Nahrbtnik je bil svinjsko težak, a sem bil tako len, da se mi ni ljubilo pogledati kaj je notri. Pridem domov, zložim ven plezalno opremo in čisto na dnu vidim dve gromozanski skali. Prekleti predrzneži so mi v trenutku moje nepozornosti naštimali notri dva težka presenečenja, ki sem ju 20 minut najprej nosil do avtomobila, potem pa še prekladal iz avta v avto in naposled skoraj razbil pod doma, ko sem odložil težak nahrbtnik. To jim še vrnem!
