Obisk alpinistične šole FreeApproved

Danes po službi sem se odpeljal na obisk naše alpinistične šole. Kot pravi Zlato - samo zato, da bi nagajal in da bi imel on tremo. V resnici sem želel le videti kaj se počne in kako in bil - znova - zelo navdušen. Vsi tečajniki so zelo prizadevni in hitro napredujejo tako v praksi kot teoriji. Z našim najbolj znanim astronomom in še bolj slavnim navigatorjem (sicer neprekosljivi Tadej je 2. po vrsti) Džanijem, sva najprej iskala pravi vhod v šolo. Težava je kajpak nastala zato, ker obstajata dve šoli z istim imenom in z vso pravico je Đani zapeljal k napačni in potem zamudil debele 4 minute. A ni bilo hude krvi. Naših ljudi je bilo na sicer majhni stenci tako ali tako vsevprek.

Sicer nisem uradni kronist naše alpinistične šole in upam, da mi Bor oprosti, ker mu skačem v zelje s tole objavo... Bom zato rajši kratek in naj zaključim le s tem, da se že veselim občnega zbora z vsemi 50-imi snežaki, debeluhi, friapruvdovcih ali kakorkoli se že imenujemo.

Virtualni izpiti

Že večkrat se mi je zgodilo, da sem sanjal, da pišem izpit in da nič ne znam. Pa da bom pogrnil ipd. In to se mi je zgodilo tudi še po tem, ko sploh nisem več na faksu, ker sem ga že končal in diplomiral. In to se ni dogajalo samo z izpiti za fakulteto, podobno se mi je namreč zgodilo tudi že, ko sem sanjal o izpitih za alpinističnega inštruktorja. Tudi ta izpit sem že davnega leta 2003 opravil z odliko, ampak vseeno se mi pred očmi prikazujejo trenutki groze, ko ne znam zavezati nekega kompleksnega vozlja, napraviti nosil, imobilizirati razcefrane tace in podobno.

Upam, da se takšne sanje čimpreje nehajo in da končno dojamem, da je ta del preizkušenj in izpitov za menoj.

Zdaj pa na delo.

Zima je že tik pred vrati

Če to ni super?! Komaj že čakam radost prvega snega in s tem povezano divjanje po pršiču s smučmi, plezanje v zaledenelih slapovih in druge zimske vragolije. Malo me sicer moti zgodnje vstajanje ob 4. uri, ko sicer večina mojih vrstnikov šele prihaja z raznih veseljačen, ampak se tudi zgodnjega vstajanja za plezanje privadiš. Ko sem danes gledal spletno stran pro-vremena sem mimogrede pogledal tudi spletne kamere in že videl prvi sneg v KG na Gorenjskem. Še malo, čisto malo in bodo vse padavine samo še snežene. Letos se nam torej končno obeta prava zima. Upajmo!

Košarka

V torek okrog 17-ih sem se spravil na košarkarsko igrišče. Ker so nam termin, ki smo ga imeli že takorekoč kupljenega kar naenkrat ukinili, smo pač igrali zunaj. Metanje na koš je bilo tako hecno... Namreč že kakšnih 10 let nisem igral košarke. Pred tem pa kakšne 3 ali celo 4 leta zelo intenzivno, preko celega poletja, seveda spomladi in v pozno jesen, do prvega snega. Košarko smo igrali neprestano.

No in sedaj se mi je igranje spet zahotelo, tako enkrat tedensko, s kolegi s faksa. Ohranjanje stikov na tak zdrav športni način nikomur ne bi škodilo, prej obratno. Žal se je vse izjalovilo, ker so vsi termini oddajanja šolskih telovadnic bolj ali manj zasedeni. Vsaj takšni, ki bi ustrezali vsem. Jutri bomo še malo poskusili poklicati naokrog, da vidimo, če morda le še kje obstaja kakšna luknja. Jaz seveda držim pesti. Igranje zunaj žal ne pride v poštev, ker bo noč vse daljša in dan vse krajši.

Smrtonosni zajček

Na prigovarjanja obiskovalcev bloga in vsesplošnih kritik mojih gimnazijskih dni (o ja, tudi mami bere blog in sem jih že slišal - za nazaj!) bom nadaljeval z eno (ne smrdljivo) zgodbo o t.i. (tokrat imenovanem) smrtonosnem zajcu. Upam, da bo všečna. Bilo je sončnega jesenskega jutra, če se ne motim enkrat prav tak čas kot je sedaj, ko sem malo razmišljal o lomnih zakonih, svetlobi in odboju le-te. Ker je v praksi vedno vse lažje razumeti in dojeti, sem se svoja teoretična razpredanja odločil podkrepiti z dejstvi.

Kot se najbrž vsi, ki ste hodili v šolo lahko spomnite, je bilo nad umivalniki, kjer smo morali, ko smo bili "dežurni", prati tiste smrdljive gobe in z njimi brisati tablo - ogledalo. Tako po občutku in spominu bi rekel, da je ogledalo merilo nekje pol metra v širino in kakšnih 40 cm v višino. Ker smo bili tisto uro v učilnici, ki je bila obrnjena naravnost proti jugovzhodu, so bili tako izpolnjeni vsi pogoji, da sem svoja teoretična dejstva podkrepil še s praktičnim preizkusom.

Nisem si namreč mogel kaj, da ne bi snel velikanskega ogledala in z njim vred stopil do okna. Naravnost nasproti tisti dan odprtega okna Bežigrajske gimnazije prikladno, kot na dlani, leži naselje Župančičeva jama. Najbližja stanovanja so od dotičnega okna oddaljena kakšnih 300 metrov zračne razdalje. Za mojega zajčka je bila to mala šala.

Nameril sem in sprožil. Gigantski zajec, ki je na stavbi bežigrajskega dvora zaradi razpršitve svetlobe naredil kakšne 4 kvadratne metre velik snop slepilne svetlobe, je že razveseljeval ne le mene, ampak - v to sem prepričan - tudi vse tiste, ki so preslišali budilko. V marsikaterem stanovanju so namreč z grozo vstajali mladi in stari, lepi in grdi, leni ter marljivi ljudje. Vsem pa je bilo enotno to, da jim tistega jutra ni bilo popolnoma nič jasno. Vsa stanovanja v katere sem naperil svojega uničevalskega zajca so namreč obrnjena na sever in tako praktično nikoli ne dobijo v stanovanje direktne sončne svetlobe. Tokrat pa jih je obsijalo s takšno močjo, da so najbrž mislili, da sanjajo, da gledajo nadaljevanje Armagedona, kjer Brucu Willisu ni uspelo sprožiti odrešilne bombe in Liv Tyler ni objela Bena Aflecka ob povratku na Cape Canaveral. Bolj kot so se približevali oknu, bolj so si z dlanmi prekrivali oči, da bi videli kaj se dogaja in če so v resnici še živi. Ko sem tako z zajcem strašil in budil vse kar je lezlo in ležalo po posteljah, sem dobil idejo, da bi bilo mogoče dobro posvetiti še komu.

Spravil sem se, ne da bi preveč razmišljal, na voznike. Ko sem na prehodu za pešče direktno pod našo gimnazijo oslepil nekaj šoferjev avtobusov številka 20 - via Fužine, so vsi po vrsti zaradi slepote v trenutku in sunkovito ustavili vozilo. Ko sem to nekajkrat ponovil sem se le spametoval in sklenil, da to najbrž ni preveč pametno, vsaj sodeč po zelo frekventno uporabljenih avtomobilskih hupah, ki so vozili za busom. Skozi zaprta vrata in prednje vetrobransko steklo avtobusa sem iz ustnic prebral vse mogoče sočne kletvice, kjer so mi občevali z mamo, sestro, bratom, celotnim sorodstvom in še psom. Slednjega k sreči nimam, a vseeno.

Ker se je ura že nevarno približevala odločilnemu trenutku, ko se v razred primaje učiteljica in za seboj zapre vrata, sem zadnje sladke trenutke izkoristil tako, da sem jo - dobesedno - posvetil nepriljubljenim birokratom. Tako sem še malo svetil po okoliških stavbah kakor daleč je neslo moje oko in dokler je bil položaj sonca še ustrezen za makasimalni svetlobni učinek.

Na koncu sem ujel še zadnji trenutek, ko sem ogledalo obesil nazaj nad umivalnik, saj se je takoj zatem v razred primajala takrat zelo nepriljubljena in kosmata tovarišica.

PS: To ni pošteno. Vsakič, ko napišem eno peripetijo, se mi porodi 10 novih. Ampak prihodnjič se preselimo še v osnovno šolo Danile Kumar. Ker se bojim, da če bom sedaj pisal samo o gimnaziji, da mi bodo na koncu še maturitetno spričevalo zaplenili.

Moj dedek je 100 let stara faca!

In to kar dobesedno. Danes je namreč praznoval 100. letnico rojstva. Če samo pomislim, da je to dejansko celo stoletje življenja. Neverjetno.

Starejši gospod, prof. Martin Čokl, po svojem psiho-fizičnem stanju bolj spominja na kakšnega pri 70-ih, ne pa 100 letih. In da ne bo pomote - v življenju mu je bilo vse prej kot postlano. Če drugega ne, je preživel vso svojo rano mladost na kmetiji in opravljal sama težka fizična dela, sledila so leta študija in zatem, med 2. svetovno vojno - več najhujših koncentracijskih taborišč, v katerih je bil interniran pravzaprav celo vojno. Sprva je bil vojni ujetnik, ko so ga zajeli z njegovo baterijo vred, ko so se umikali proti Hrvaški, potem pa so ga selili od enega do drugega taborišča, kjer je dnevno smrti zrl v oči. Še danes z zanimanjem in malodane odprtimi usti poslušam njegove zanimive zgodbe iz prve in druge svetovne vojne.

Kakorkoli že, zelo fajn je to, da ima še vedno povsem bistre misli in je povrh vsega še celo zelo duhovit. Z eno besedo - faca. Sto let stara faca.

Potrdilo o telesni aktivnosti in košarkarska žoga

Če se še malo spomnim na čase na fakulteti, mi danes ta trenutek pade na pamet šolska telovadba. In vsi z njo povezani absurdi. Najbolj se mi je osebno zdel zanimiv ta, da sem moral JAZ nositi konec leta opravičilo za izostanek od telovadbe. Malo se mi je zdelo bedasto, če sem povsem odkrit, to pa zato, ker nisem ravno lenoba, ki bi ležerno poležavala v kavču, grizljala čips in srebala pivo. Vse to seveda pred televizijo.

Med faksom sem kar pridno migal. Štirikrat tedensko sem s Troštom premetaval uteži na fitnesu, enkrat na teden sem se razmigaval na umetni plezalni steni na agroživilski, med vikendi sem redno plezal ali smučal. Skupno torej v povprečju 5-6 dni aktivnosti na teden. In to ne nekaj na pol, ampak povsod na polno - več let sem imel tudi status vrhunskega športnika po kriterijih OKS.

No ampak na faksu sem si vsakič znova moral izmisliti zakaj ne hodim na šolsko telovadbo. Ni pomagalo, če sem rekel, da treniram drugače ipd., prav vsakič sem moral nositi takšna in drugačna potrdila. In ko se spomnim na šolsko telovadbo in košarko, ki sem jo v sklopu fakultete celo enkrat odigral, se selim h košarki.

Danes sem namreč kupil novo košarkarsko žogo! Ob torkih bomo namreč s kolegi s faksa in drugimi prijatelji igrali košarko. Spomnim se še časov konca osnovne šole in pa začetka srednje, ko smo vsak dan pratično od zore do mraka igrali košarko s prijatelji z ulice. No sedaj se mi je košarka spet zaluštala in v torek začnemo zares... Bom videl, če še zadanem kak koš ;) Predsvem pa se veselim druženje in zabave, ki spremlja igre z žogo.

Avtomehanična delavnica in zelo moderna avtodiagnoza

Danes zjutraj preden sem šel v službo, sem za prijatelja in soplezalca Andreja posnel še en kratek filmček. Posneli smo ga v petnajstih minutah pred delavnico v Ljubljani, kjer Andrej ustvarja in razvija avtomobile na električni, hibridni, sončni in še kakšen drugačni pogon. [youtube=http://www.youtube.com/watch?v=u_6WoMuO_ZI&ap=%2526fmt%3D18]

Elektrarna na Kitajce = Kitajc’elektrarna

Elektrarna na vodo je hidroelektrarna, elektrarna, ki deluje na principu kurjenja premoga je npr. termoelektrarna, poznamo še elektrarne, ki delujejo na principu jedrske energije in še sončne, pa na bibavico (plimovanje) ipd. No, ampak že kar dolgo nazaj sem prijatelju predlagal eno neumnost (kot ponavadi) in potem se je osnovala ideja in koncept elektrarne na Kitajce. Po analogiji vodna elektrarna = hidroelektrarna torej analogno sledi kitajska elektrarna, elektrarna na kitajce, človek elektrarna ipd. Zdaj sem se odločil, da idejo predstavim še na blogu. Ker znamo baje mašinci več povedati s skicami kot besedami, najprej shema:

Koncept je v bistvu zelo preprost. Kitajska je velika dežala z veliko prebivalci. Pravzaprav tako zelo veliko, da so že pred leti začeli omejevati število novorojencev, kazni za neupoštevanje prepovedi in torej prekomerno plojenje pa pomenijo celo premoženje in tako si dejansko več otrok lahko privoščijo le premožnejši. Pa pustimo plojenje ob strani. Konceptu na ljubo je več seksa - in s tem več otrok - boljše. Čeprav je Indija po številu prebivalcev že pošteno prekašala Kitajsko, pa so vseeno Kitajci primernejši, saj so znani po tem, da so marljivi, da so nižje rasti in tako zavzemajo manj prostora, kar je pri konceptu omenjene elektrarne še kako pomembno.

1.) VIR ENERGIJE - LJUDJE

Povprečen človek lahko bojda 8 ur na dan oddaja 50 W moči. Če privzamemo, da bi razpis za nova delavna mesta na kitajskem pogojeval oceno ZU pri telovadbi za prijavljene, lahko računamo na 80 W moči pol delavnika in kakšnih 40 W drugo polovico delavnika. Povprečno torej 60 W/Kitajca. Seveda, rekli boste pa saj to ni dovolj niti za eno žarnico... Že res, ampak šteje količina oz. število Kitajcev! Berite dalje...

2.) OPIS DELAVNEGA MESTA - SOBNO KOLO

Povprečni Kitajec bi torej dajal 60 W moči, 8 ur dnevno. Delovno mesto bi bilo sila enostavno sobno kolo, kjer bi upor predstavljal generator električne energije. Zato, da bi se preprečilo "švercanje" posameznikov, bi vsak zaposleni gnal svoj majhen generator s števcem in merjenjem minimalne kvote oddane energije. Na enak princip se bi lahko delavce tudi nagrajevalo. Prepričan sem, da bi bila to obenem kalilnica najboljših svetovnih cestnih kolesarjev in da bi po odprtju takšne elektrarne kaj hitro na Tour de France vodili Kitajci. Le zakaj...

3.) ZASNOVA ZGRADBE

Zasnova zgradbe je jasno prikazana na zgornji shemi. Gre za veliko preprosto industrijsko halo v večih etažah. Vhod v zgradbo je na vrhu, dostop do delavnih mest, t.j. sobnih koles, pa zagotavljajo fino brušene jeklene cevi (podobne kot gasilske). S tem se namreč zagotovi lahek in preprost dostop do delavnih mest, predvsem pa zaradi velikega števila delavcev in varnosti pri delu tudi preprosto možnost evakuacije. Druga najpomembnejša reč pa je jasno izkoriščenost prostora, saj niso potrebni hodniki in vse ostalo. Delavec se po cevi spusti do prvega kolesa pod seboj in poganja kolo. Koncept večih etaž bi omogočil to, da bi se zjutraj, ko je "delavec" še svež, oddajal omenjenih 80 W moči, potem bi se spustil niže in bi oddajal 60 W moči, potem še niže in 50 W ter na koncu delavnika, ko bi se moral zadnji dve uri še malo "ohladiti", na 40 W moči. Po končanem delavniku zatuli sirena, odpre se loputa in ko se delavec spusti iz zadnjega kolesa je dela zanj konec. Zaradi takorekoč neomejenega števila Kitajcev bi elektrarna delala neprestano, delavna sila bi kontinuirano "tekla" vertikalno od zgoraj navzdol.

Stavba bi pravtako omogočala avtomatsko dodajanje hrane in pijače, vsako delavno mesto bi bilo opremeljeno z vodno napeljavo in drugimi potrebnimi inštalacijami za dovod hrane, po potrebi tudi TV ali radio sprejemnikom, sušilcem za lase itd. Če bi posnemali "zahodnjake" bi potem z napredovanjem na višje pozicije npr. namesto službenega avtomobila, telefona ali mlade tajnice dobivali takšne različne dodatke kot so usnjen sedež na kolesu, neslišno uležajena pedala, Shimano prestave ipd.

Primer nadstropja: 100 x 1000 ali pa 1000 x 1000 m raster tlorisa, notri logično razporejena delovna mesta - kolesa in vhodi, prehodi in izhodi vertikalno po ceveh.

4.) PREDNOSTI IN SLABOSTI

Opis delavnega mesta se mi zdi obupen, ampak po drugi strani, kot pravijo sami Kitajci, je boljše slabo delavno mesto, kot če delavnega mesta sploh ni. V enih pogledih sicer res, spet v drugih ne. Če pogledam delavno sposobnega človeka, ki ima neznansko smolo in je grozno, da je v takšni poziciji, da prosjači za vsakdanji kruh, pa se mi osebno vseeno zdi bolje, da dela nekaj, kot pa nič. Smilijo se mi ljudje, ki so zaradi poškodb ali česa drugega brez dela in na cesti, najraje pa bi za ušesa 25 let stare prosjače, ki kvazi potrebujejo za avtobus denar, potem pa takoj za voglom prižejo cigaret, se drogirajo ipd. Ko pa manjka delavne sile, morajo obirati hmelj sosedje Hrvati ali slovenska vojska. Neverjetno.

Kakorkoli... Vsekakor bi se drastično zmanjšala nezaposlenost, saj bi ena sama takšna Kitajec-elektrarna zaposlila vsaj kakšnih 100.000 delavcev in nihče od delavcev ne bi bil lačen, dasihravno zasnova dostave hrane na delovno mesto ne omogoča pretirane pestrosti le-te.

Naj bo zaenkrat dovolj, konstrukterske rešitve  in ekonomsko študijo podrobneje opišem kdaj drugič.

Kakšen pa se vam zdi koncept? (glej anketa desno zgoraj)

Crknjena riba v šolskem predalu

Upam, da med tistimi, ki spremljate moj blog, ni preveč mladih... Da kdo slučajno ne dobi podobno neumne ideje.

Bilo je daljnega leta 1999, ko sva z Janom, sošolcem na gimnaziji Bežigrad, uganjala marsikatere neumnosti. Tako sva se enega dne spomnila, da bi bilo npr. zelo zabavno podtakniti nekaj smrdečega v razred. Ker smo imeli razred povečini en in isti in se torej nismo selili, bi bil učinek dober.

Mahnila sva jo v tržnico v katakombe Plave lagune. Danes niti ne vem, če tam še obstaja, vem pa, da sva takrat povpraševala po 1 ribi. Ko naju je gospod vprašal, če potrebujeva 1 kilo, sva gladko odvrnila, da bo dovolj 1 sama riba. Čudno se je namuzal in nama ribo kar poklonil in naju odslovil. Super - še plačati ni bilo potrebno. Odbrziva nazaj na šolo, saj se je glavni odmor že iztekal. V predal, ki je vgrajen v mizo učiteljev, sva položila ribo. Pred tem sva jo z vrečko vred nekajkrat z vso silo zalučala v steno, na tla, v strop in spet v steno. Vse to seveda zato, da bi bil primerno zmehčana in da bi karseda dobro gnila.

Tako sva jo torej lepo zmehčano in razrahljano položila v predalnik. Predal sva zaprla, na zadnji strani pa sem ga z bor mašino in dvema samovreznima vijakoma privijačil v samo ploščo mize. To je seveda onemogočilo, da bi se predal odprl in očistil. Da bi bila mera polna, sem posnel še glave vijakov, tako da se jih ne bi dalo kar tako odviti.

Vsa blesava sva se svoji neumni potegavščini smejala, čeprav sva vedela, da najlepše šele prihaja... Riba pač potrebuje svoj čas, da dobro zgnije in da jo zob časa pošteno napade. Ker je bil petek, smo židane volje prebrodili tistih nekaj zabavnih šolskih ur in jo ucvrli domov. Z vrtalno mašino v nahrbtniku vred.

Ponedeljek. Navadno so ga vsi sovražili. No midva z Janom sva seveda cel vikend študirala, kako super dobro bo v ponedeljek videti kakšni so rezultati. In res, kot navadno sva prišla med prvimi in v razredu je tako neznosno smrdelo, da sva še sama malo postrani gledala. Ko so sošolci in sošolke, eden za drugim prihajali v razred, so najprej vsi nasmejani zakorakali svojim mizam naproti, a se že po dveh metrih spačili, grimase na obrazih so bile nepozabne. Vsi so se brez izjeme obrnili in jo ucvrli ven iz razreda. Samo midva z Janom sva vztrajala in gledala in se smejala kot dva pepčka.

Ura je že odbila osem in v razred je prišla učiteljica za matematiko, ki je bila prva na sporedu. Enako kot vsi nič hudega sluteči dijaki je zakorakala k svoji mizi s crknjeno ribo in bliže kot je hodila, bolj nepredušno si je zakrivala usta in nos. Tako neverjetno je smrdelo, da se je tudi ona obrnila. Od tega trenutka pa ni bilo več smešno, ker smo kar naenkrat ostali vsi pred razredom, ura matematike pa je tekla v prazno. Našli so nam drug razred, tako da matematika tisti dan žal ni odpadla, ker pa sta sledili 2 uri telovadbe in z Janom nisva mogla nadzirati dogajanja v razredu, naju je malo zaskrbelo....

Ob povratku so bila vsa okna na široko odprta, vse je zeblo kot mačke. Čistilki sta ravno pospravljali svojo opremo, misleč, da sta s temeljitim čiščenjem tal uspeli odpraviti nastalo težavo. Kako zelo sta se motili. V trenutku, ko so bila okna zaprta je spet smrdelo. Nama z Janom pa se je smejalo.

Ne spomnim se več natanko, kako se je situacija rešila, vem pa, da je eden od učiteljev potožil hišniku, da iz predala neizmerno zaudarja in da se ga ne da odpret, češ da se je zataknil :) Še danes se mi smili tisti hišnik, ki je moral lastnoročno odpreti predal, pred tem nekako uničiti vijaka, potem pa tisto ubogo smrdečo ribo, sardona, če smo natančni, odnesti v smeti.

Če si slučajno še kdo kdaj zaželi, da bi mu odpadla kakšna ura matematike, sedaj sem izdal recept, ki uspešno odvrne vsakega normalnega človeka od zadrževanja v tako smrdečem razredu. Obenem pa seveda računam na to, da me ne zaprejo zaradi tega, ker sem končno izdal kakšno potegavščino sva izvedla.

Ker imam tovrstnih kozlarij iz rane mladosti na zalogi še kar nekaj, kanim zapisati kar celo serijo...