Upam, da med tistimi, ki spremljate moj blog, ni preveč mladih... Da kdo slučajno ne dobi podobno neumne ideje.
Bilo je daljnega leta 1999, ko sva z Janom, sošolcem na gimnaziji Bežigrad, uganjala marsikatere neumnosti. Tako sva se enega dne spomnila, da bi bilo npr. zelo zabavno podtakniti nekaj smrdečega v razred. Ker smo imeli razred povečini en in isti in se torej nismo selili, bi bil učinek dober.
Mahnila sva jo v tržnico v katakombe Plave lagune. Danes niti ne vem, če tam še obstaja, vem pa, da sva takrat povpraševala po 1 ribi. Ko naju je gospod vprašal, če potrebujeva 1 kilo, sva gladko odvrnila, da bo dovolj 1 sama riba. Čudno se je namuzal in nama ribo kar poklonil in naju odslovil. Super - še plačati ni bilo potrebno. Odbrziva nazaj na šolo, saj se je glavni odmor že iztekal. V predal, ki je vgrajen v mizo učiteljev, sva položila ribo. Pred tem sva jo z vrečko vred nekajkrat z vso silo zalučala v steno, na tla, v strop in spet v steno. Vse to seveda zato, da bi bil primerno zmehčana in da bi karseda dobro gnila.
Tako sva jo torej lepo zmehčano in razrahljano položila v predalnik. Predal sva zaprla, na zadnji strani pa sem ga z bor mašino in dvema samovreznima vijakoma privijačil v samo ploščo mize. To je seveda onemogočilo, da bi se predal odprl in očistil. Da bi bila mera polna, sem posnel še glave vijakov, tako da se jih ne bi dalo kar tako odviti.
Vsa blesava sva se svoji neumni potegavščini smejala, čeprav sva vedela, da najlepše šele prihaja... Riba pač potrebuje svoj čas, da dobro zgnije in da jo zob časa pošteno napade. Ker je bil petek, smo židane volje prebrodili tistih nekaj zabavnih šolskih ur in jo ucvrli domov. Z vrtalno mašino v nahrbtniku vred.
Ponedeljek. Navadno so ga vsi sovražili. No midva z Janom sva seveda cel vikend študirala, kako super dobro bo v ponedeljek videti kakšni so rezultati. In res, kot navadno sva prišla med prvimi in v razredu je tako neznosno smrdelo, da sva še sama malo postrani gledala. Ko so sošolci in sošolke, eden za drugim prihajali v razred, so najprej vsi nasmejani zakorakali svojim mizam naproti, a se že po dveh metrih spačili, grimase na obrazih so bile nepozabne. Vsi so se brez izjeme obrnili in jo ucvrli ven iz razreda. Samo midva z Janom sva vztrajala in gledala in se smejala kot dva pepčka.
Ura je že odbila osem in v razred je prišla učiteljica za matematiko, ki je bila prva na sporedu. Enako kot vsi nič hudega sluteči dijaki je zakorakala k svoji mizi s crknjeno ribo in bliže kot je hodila, bolj nepredušno si je zakrivala usta in nos. Tako neverjetno je smrdelo, da se je tudi ona obrnila. Od tega trenutka pa ni bilo več smešno, ker smo kar naenkrat ostali vsi pred razredom, ura matematike pa je tekla v prazno. Našli so nam drug razred, tako da matematika tisti dan žal ni odpadla, ker pa sta sledili 2 uri telovadbe in z Janom nisva mogla nadzirati dogajanja v razredu, naju je malo zaskrbelo....
Ob povratku so bila vsa okna na široko odprta, vse je zeblo kot mačke. Čistilki sta ravno pospravljali svojo opremo, misleč, da sta s temeljitim čiščenjem tal uspeli odpraviti nastalo težavo. Kako zelo sta se motili. V trenutku, ko so bila okna zaprta je spet smrdelo. Nama z Janom pa se je smejalo.
Ne spomnim se več natanko, kako se je situacija rešila, vem pa, da je eden od učiteljev potožil hišniku, da iz predala neizmerno zaudarja in da se ga ne da odpret, češ da se je zataknil :) Še danes se mi smili tisti hišnik, ki je moral lastnoročno odpreti predal, pred tem nekako uničiti vijaka, potem pa tisto ubogo smrdečo ribo, sardona, če smo natančni, odnesti v smeti.
Če si slučajno še kdo kdaj zaželi, da bi mu odpadla kakšna ura matematike, sedaj sem izdal recept, ki uspešno odvrne vsakega normalnega človeka od zadrževanja v tako smrdečem razredu. Obenem pa seveda računam na to, da me ne zaprejo zaradi tega, ker sem končno izdal kakšno potegavščino sva izvedla.
Ker imam tovrstnih kozlarij iz rane mladosti na zalogi še kar nekaj, kanim zapisati kar celo serijo...