Zaradi pomanjkanja časa naj prav na hitro povem, da se še vedno trudim namestiti nek vtičnik/plug-in, ki omogoča samo komentiranje samo "preverjenim" e-mailom. Objavljajo se namreč samo komentarji, ki imajo naveden pravilni in delujoč email in pravo identiteto. Ostali komentarji so avtomatsko zavrženi.
Viewing entries in
Other
Nekaj minut nazaj sem malo delal red v svoji alpinistični omari. Čeprav jo zadnje čase nekoliko manj uporabljam je nered v njej prav takšnen kot pred časom, ko sem bolj redno segal po vrveh in ostali alpinistični kovačiji. Ko sem na novo in »lepo« zvijal vrvi in malce posortiral mnoge vponke, prusike, gurtne in ostalo šaro, se mi je v misli znova prikradla stara in zame večna dilema. In sicer katero vrv vzeti na turo. Ok, za plezališče in športno plezanje je stvar zelo preprosta, pri alpinističnih podvigih pa se nekoliko zakomplicira. Z izjemo smeri za katere se ve, da je potreben spust po dvojni 60 m vrvi, se namreč vedno težko odločim ali plezati z dvojno vrvjo (double rope) ali z enojno. Dvojna daje »varnost« ob morebitni potrebi za povratek, vendar je težja, na kakšnih nerodnih varovališčih se rada malce zavozlja in tako onemogoče res hitro napredovanje.
Všeč mi je princip ene ultra tanke in lahke enojne vrve in druge vrvi iz 5-6 mm kevlarja, ki počiva v nahrbtniku vse do spustov po vrvi ali morebitnega umika. To slednjo možnost sem imel priliko preizkusiti daljnjega leta 2003, ko sem nad Chamonixom plezal v ledni smeri. Z žal pokojnim Manfredom sva vzela 9,2 mm tanko enojno plezalno vrv, v nahbrtnik pa stlačila slab kilogram težek svitek 55 metrske kevlarce. Plezala sva hitro, nobenih feclarij na štantih in sploh zelo udobno. Ko se je zaradi slabih razmer (na ključnem mestu, 10 m visoki gladki plošči in više v raztežaju ni bilo ledu), sva morala obrniti…
Sledil je spust po kombinaciji zelo tanke vrve, ki je že bolj podobna prusiku in pa tanki enojni vrvi. Poleg tega, da sva morala biti zares previdna pri združevanju obeh, se je bilo tudi samega spusta potrebno privaditi. Ena vrv je namreč veselo polzela skozi Reverso, medtem ko je druga, debelejša od obeh praktično mirovala.
Danes, ko sem pomislil, da bo kmalu spet zima in se že veselim kakšnih lepih zimskih smeri, znova razmišljam o tem, kakšna kombinacija bo najboljša… Možnosti je mnogo, vsaka ima svoje prednosti in slabosti… Bomo videli, kaj bo čas prinesel.
Pravzaprav ni neposredno koristno za karkoli, pač pa zato, ker ko je vreme slabo - kot npr. danes - takrat se laže posvetim tistim manj prijetnim rečem. Včasih npr. študiju, urejanju kakšnih zapuščenih kotičkov sobe ali kaj podobnega. No danes je bil dan naravnan povsem akademsko in tako sem skupaj spravil kar nekaj novih, ta "bolj zoprnih" strani diplome. So pa danes prav gotovo veseli gobarji. Tisti najbolj zagrizeni počakajo na prve kaplje, ko voda pronica v podlago in se iz zemlje začno poganjati takšne in drugačne celuloze polne rastline brez listnega zelenila, navadno s klobukom in betom.
Sam nikakor ne ločim med različnimi vrstami gob na pogled. Prav brez težav bi mi kak zlikavec podtaknil "drugačno-od-rdeče" mušnico in že bi hvalil kako je dobra. Znana pa mi je teorija. Na vikendu od babice in dedka, že pred mnogimi leti, sem namreč bral nekatere dedkove knjige. Poznam torej kakšne oblike gob obstajajo, kar mi seveda v praksi prav nič ne pomaga. Npr. tipične oblike so: betičaste gobe, ki imajo kijasto ali grmičasto obliko nadzemnega dela, Clavariaceae; potem so cevaste gobe, ki imajo na spodnji strani klobuka plast s cevkami, kjer nastajajo trosi; pravimo jim cevarke. Obstajajo pa še lističaste gobe, ki imajo na spodnji strani klobuka lističe, na katerih nastajajo prav taisti preklemanski trosi.
Zakaj preklemanski? Zato, ker te trosi šibajo z vetrom povsod naokrog in se po daljših obdobjih vlažnega, mokrega vremena ustavijo na našem vrtu. Kaj sledi potem, si lahko predstavljate.
PS: Aja, pa na našem vrtu še nikoli niso pristali trosi užitne gobe, vsaj če sem primerjal gobo na vrtu s fotografijami v gobarski knjižici.
Navadno zakoni nekaj prepovedujejo in omejujejo, so nadležni ali pa povsem odveč. Tudi z zadnjo novelo zakona, torej t.i. "protikadilskim zakonom" ni nič drugače, le da tokrat "selektivno" omejuje in je odveč zgolj kadilcem. Najbrž me bo kakšen zagrizen kadilec še preklinjal, ampak me vseeno ne bo prepričal, da bi razmišljal drugače.
Protikadilskega zakona sem vesel! Dobesedno. Nič več me ne bodo pekle oči v kakšnih zaprtih prostorih, kjer je pogosto od kadilcev oziroma cigaretnega dima neznosno zadušno. Nič več ne bodo smrdele obleke, lasje, koža in sploh vse, kar se sočasno nahaja v prostoru s kadilci. In nenazadnje se tudi pljuča nekadilcev ne bodo po nepotrebnem svinjala s katranom, nikotinom in vsemi ostalimi (dokazano) škodljivi zadevami, ki jih cigarete in dim povzročajo.
Končno bi torej lahko rekel, da so nekaj pametnega v parlamentu sprejeli in sicer po načelih skupnega dobrega. No, spet - kadilci se ne bodo strinjali, da je dobro za vse, a če pogledam iz druge strani. Mnogi bodo kajenje opustili ali vsaj skušali opustiti, spet drugi bodo še bolj besno kadili in se na vse pretege trudili, da bi zakon spodnesli.
Močno upam, da ne bo uspelo in da se bodo vsi še bolj začeli zavedati pomena zdravega življenja, ki (za nekatere - žal) ne vključuje cigaret. Razvada gor ali dol - škodljive so.
PS: Pa še telefonska številka: 01/ 280 38 20; na to telefonsko številko zdravstvenega inšpektorata bo potrebno kot kaže kar precej klicati, saj kot slišim in vidim se povsod pridno "goljufa" in ne upošteva zakona.
Pravzaprav ni več kaj dodati, vseeno pa lahko naredim še "copy paste" mojega replyja na vsa možna babja pričkanja na strani Gore - Ljudje. Moja objava na Gore-Ljudje oziroma pripomba na tole objavo.
"Ko vse pogosteje prebiram diskusije in vse daljše pogovore na temo zavarovanja, plačevanja stroškov ipd., se vprašam - zakaj sploh komplicirati?!
Preprosto obiščite stran Alpenferein.at
Postanite član, izberite si katerkoli odsek želite in to je to. Prejemali boste še relativno zanimiv bilten oz. glasilo in bili zagotovo zavarovani do primerno visoke vsote - povsod. Poškodovani ali ne, rdeči ali črni, suhi ali debeli. Zavarovalnici je povsem vseeno, da je le pri zavarovancu XXXX zelena puščica in status "PLAČANO".
Sicer osebno nisem izkusil kako "v praksi" zgleda zavarovanje in kakšni so postopki, mi je pa o tem govoril prijatelj iz sosednje Avstrije, kjer je imel člansko izkaznico (in zavarovanje).
Ko so ga rešili in prepeljali v bolnico zaradi ozeblin, so ga najprej prijazno oskrbeli, zatem pa kmalu povprašali po zavarovanju. Ker (planinske članske) izkaznice ni imel s seboj, povedal pa je, da je član "Vereina Stubai", so odgovorni preverili njegovo članstvo, dobili številko izkaznice in takoj zatem klicali na zavarovalnico. In to je bilo vse. Ni se več ukvarjal z ničemer (razen z okrevanjem).
Zadnje na kar bi kdorkoli v stiski moral pomisliti je pa to, koliko ga bo stalo, če mu rešijo življenje! Popolna bedarija, zlasti zato, ker je povsem brez potrebe. V Avstriji imajo to že dolgo rešeno in če (dokler) tega ne uredijo še pri nas, bo pač vse več članov v Avstriji. In verjemite, če ne prej, bodo to področje na PZS uredili takrat, ko bo zaradi podobnih reči začelo članstvo upadati.
PS: Pa še ena (sicer ne pravična prednost) avstrijske izkaznice, ki sem jo izkusil v Franciji... V koči vas bodo razporedili v (ogrevano) sobo z "zahodnjaki" in ne v mrzlo z vzhodnjaki. Žalostno, a resnično. "
V petek sem bil na sestanku s profesorjem - mentorjem za diplomo. Kot sva ugotovila, bo zaradi relativno zanimive tematike in uporabnosti dobljenih zaključkov analize in optimizacije, poglobljenost še nekoliko večja, predvsem pa še širše zasnovana in podkrepljena z več teorije. Tega slednjega - teorija - sicer nimam ravno najraje, a pač sodi zraven. Kot kaže me torej ta vikend čaka razmigavanje prstov po tipkovnici.
Danes sem med pospravljanjem omar naletel na nekaj ne-zlikanih srajc. Čeprav sem bil že večkrat poučen, kako se stvari streže - mi je znova vse skupaj predstavljajo neznanski problem. Počutil sem se podobno nemočnega kot ob prvem roku izpita Matematike 4 na faksu pred leti. Karkoli sem poskusil, vedno enak rezultat. Pri matematiki napačen postopek in rezultat, pri likanju srajce očitno enako. Cilj je bil vedno enak - ena močno zalikana debela guba, ki se je potem ni več dalo odstraniti. Ko sem porabil ves bonus nezlikanih srajc in bil pri vseh neuspešen, sem enostavno obupal in vse skupaj zagnal v pralni stroj na super hitri ekonomični program ponovnega mečkanja (a enakomernega).
Sedaj se srajce sušijo, jutri oziroma za vikend pa bom kot kaže moral ubrati manj matematični ali pa bolj metodičen pristop. Teorija in izpeljave Taylorjevih vrst, drevesa in analitika mi pri likanju srajce ne bodo pomagali. To vem.
Gorniki in planinci ter mnogi alpinisti imajo (če bi to pisal pred leti, bi pisal "imamo", tako pa sem se v določenih pogledih spremenil - na slabše ali na bolje?!) prav posebno kulturo kar se tiče določenih stvari. Še posebej občutljiva tema je denar in deljenje stroškov. Ko smo se kam peljali po štirje na avto - jasno zaradi manjših stroškov - je pač vsak prispeval svoj delež za pot in s tem povezane stroške goriva, cestnin ipd. Nemalokrat se je pripetilo, da je nastal cel zaplet zaradi pičlih (bili so še tolarji) 20-ih tolarjev. Včasih kar nisem mogel verjeti, kako lahko tako picajzlasto in na tolar natančno delimo stroške. Kot da bo koga pobralo zaradi 20 SIT.
Zelo priljubljeni so tudi varčevalni ukrepi obiskov tujine. Tu je zaradi višjih cen "škrtarjenje" še bolj prisotno. Ko obiščeš tujino in tamkajšnje gore, se poleg koče bohotijo pisani šotori. V šotorih vzhodnjaki, v koči zahodnjaki. Zunaj smo spali, s seboj nosili hrano in vse ostalo. Pač vse v duhu in veri varčevanja.
Nekega dne pa se mi je posvetilo, da ko takole kvazi "varčuješ" in nosiš vso možno opremo, hrano in vse ostalo, potem pa od samega veselja, da si vse pritrogal gor in splezal/osvojil vrh ter vse to prinesel še dol - skočiš še na neko pijačo v središče mesteca. Za primer vzemimo Chamonix ali Zermatt. Tam karkoli popiješ stane 5 EUR. Ker te 1 sok še ne osreči in ne poteši žeje iz gora, spiješ še enega... in kmalu si na 15 EUR, točno toliko kot stane koča z zajtrkom.
Na te tipične "klajmbrske" škrtuharije me je najprej opozoril (kot zunanji opazovalec) en prijatelj, kmalu za tem pa še soavtor naših "celovečercev". In dejansko, ko pogledaš kako se "vzhodnjaki" obnašamo v tujini, ni nič čudnega, če nas "ne marajo". V končni fazi morajo vsi, ki tiste koče oskrbujejo, upravljajo in za njih skrbijo tudi živeti, jesti, otrokom plačevati šolnine, zavarovanja in še marsikaj... In enostavno ni prav, da se potem za tisti 1 EUR ljudje skrivajo, "švercajo" sendviče v ogrevano jedilnico koče sredi zime ipd.
Tole zablodo pa sem začel pisati predvsem zato, ker se je že pred časom v Sloveniji našel junak. No pravzaprav ni junak temveč prej kršitelj zakonov. Zaokrožili so namreč na računalnik preskenirani alpinistični in plezalni vodnički. In to za 700 MB skeniranih vodničkov. Prav neverjetno, koliko časa in volje nekateri zberejo, da se lotijo takšnih podvigov.
Žalostno se mi zdi to, da so npr. avtorji teh vodničkov izdelavi le-teh, preverjanju informacij in vsega ostalega - imeli s slednjim kar nekaj dela, v to vložili svoj trud in znanje. Potem pa se pojavi nekdo, ki vse skupaj preprosto skopira.
In ni minilo teden dni po tem, ko sem za to slišal, in že se je na "ferajnu" kot sem slišal pojavil CD. In ker večina "klajmberjev" seveda še naprej živi po starih dobrih načelih "najboljše je zastonj", že je dišalo po sveže pečenih CDjih, na veliko se je kopiralo... Bojim se, da bi se legenda Mihelič, čigar knjiga - z izborom najlepših smeri v naših stenah -, je najbolj zaželen tovrstni vodnik, v grobu obračal, če bi vedel...
Pa da kdo ne bo s prstom kazal name, češ zagotovo imaš elektronsko verzijo tudi ti! Ja, res - priznam! Imam jo. A sem že davno pred tem kupil vse natisnjene vodničke, ki pa jih imam sedaj tudi v elektronski obliki. In vesel sem, da imam tudi elektronsko obliko, saj skice in opise preprosto natisnem, ko grem plezati. Nič več prerisovanja ali - nespošljivo do avtorja -, izrezovanja skic iz vodničkov.
Še preden začnem na dolgo in široko opisovati avanturo, katere del je tudi spodnji zapis, naj to vseeno opišem v ločenem zapisu. Da bo jasno o čem sploh kvasim, naj povem, da smo bili kot prej omenjeno namenjeni v severno steno špika. Velika alpska stena zahteva rano vstajanje. Arne se je iz Ljubljane pripeljal k meni v KG, kjer sva prespala. V zakonski postelji. Ker je bila budilka nastavljena na 4. uro zjutraj, se prav veliko spanca ni obetalo. Vseeno mi je nekako uspelo zaspati, ko se kar naenkrat prebudim in vidim Arneta, kako leži, kot nekakšno truplo poleg mene in nekaj sika v brk. Leži na trebuhu, dolginu kakršen je tace gledajo 20 cm čez rob postelje in mu kukajo izpod odeje, ravno tako cel zgornji del trupa. Godrnja in benti, mene pa tako znervira, da sem tik na tem, da mu rečem, da bi rad vsaj 4 ure spal, preden jo mahnemo v steno. A se zadržim in še naprej spremljam njegov spanec.
Vsake toliko časa se popraska, striktno in vedno v enakem zaporedju. Zjutraj ga povprašam, kako je kaj spal, pa mi odvrne le - da slabo. Da praktično nič ni spal. Čudno, meni je zgledalo drugače. Naposled omeni še, da je celo noč burno sanjal in se prebujal.
Toliko o (kratkem) spancu, sedaj pa v steno.
Še preden se začne kdo zgražati kaj vendar pišem, naj že uvodoma povem, da proti katerikoli veri nimam nič. Čisto nič. Me pa včasih moti način podajanja verskih naukov in izrabljanje položaja za manipuliranje z ljudmi (verniki), vendar je to že zgodba - za kdaj drugič. Tokrat ostanimo samo pri pripetljaju, ki mi ga je zaupal soplezalec, ki si želi zaradi strahu pred inkvizicijskimi metodami ostati anonimen.
Bilo je pred nekaj dnevi, ko so se z mladimi dečki in deklicami, pripadniki taborniškega rodu Sivega volka, potikali po okolici Mozirja. Prijazni, razigrani in željni dogodivščin, so zapadli v roke hudega župnika v vasi Radomlje. Zgodba gre takole...
Ko so iskali zatočišče pred dežjem in prihajajočim slabim vremenom,so se zatekli v neposredno bližino župnišča. Prijazno so potrkali po velikih lesenih durih in potrpežljivo čakali na gospodarja - župnika.
Na vratih pa se je namesto prijaznega slokega gospoda, kakršni navadno župniki so, prikazal debelušni, rdečelični gospod . Iz ust je močno zaudarjalo po žganih pijačah in "žegnanem" vinu. Silno neprijazno in napadalno je zavrnil prošnjo po tem, če bi lahko za župniščem na velikem dvorišču zasilno postavili zatočišče za zaščito pred dežjem. Poleg tega je zabrusil še, da zatočišča ne bo dovolil tudi zato, ker je bila gruča iz Ljubljane. Kako zelo prijazno. To bi namreč človek celo lahko razumel, saj gre pač v končni fazi za privatno poslopje. Vendar to še ni vse.
Ko je šef skupine tabornikov parkiral na parkirišču pred župniščem in skupinico premraženih, lačnih in počitka željnih tabornikov v gozd na spanec, je hudobni župnik nabrusil bojno orožje.
Z izvijačem se je namreč spravil nad vodnikov avto in mu kratko malo ukradel registrske tablice. Za tem, ko je sunil tablice in je bil ob tem razkrit, se je skušal okradenec z njem pogovoriti. Zaman je trkal na duri in zvonil. Župnik je namreč nesramno zastrl okna in pogasil vse luči. Tudi prijava na policiji ni bila uspešna, saj je župnik bojda božji odposlanec in odgovarja zgolj cerkvenim zakonom. Posvetni se njega pač ne tičejo!
Žalostno je, da tudi policija dela razlike med navadnimi smrtniki in božjimi predstavniki. Tablica tako ostaja pribita na križ nekje v župnišču Radomlje pri Mozirju.