Dolkova špica je menda že v poletnem obdobju zapostavljen vrh, dasihravno pristop na vrh ni zahteven in s svojimi častitljivimi 2591 m sodi med višje slovenske dvatisočake.
Viewing entries in
Avanture
Kot pričajo fotografije in narekuje zdrava pamet, sva si bila enotna, da Kanina v tako poraznem stanju ni moč prodati niti za 1 evro, in da bi bilo gotovo najbolj pametno vse skupaj podariti komurkoli, ki želi vlagat v nadaljni razvoj - da usposobi žičnice in zgradi novo infrastrukturo - tako žičniško kot spremljujočo. Za nameček bo zainteresiranemu (tujemu?) vlagatelju verjetno potrebno navreči še kar nekaj nepovratnih sredstev in razne oprostitve plačil davkov za vsaj nekaj let, da se sploh opogumi in ugrizne v to jabolko.
Se bom delal mrtvega? Bom glumil gljivo? Bom odskočil vstran in splezal na prvo drevo? Tekel po bregu navzdol? Iskreno povedano se mi je ob razmišljanju kaj bi ob srečanju z medvedom storil, še najbolj realna zdela možnost, da bi otrpnil in se posral v hlače. Pa naj me potem požre Balkanca smrdečega, če si upa!
Počakati na jutri ali se poscati takoj? To je zdaj pravo vprašanje!
Nekaj praktičnih napotkov za bivakiranje v snegu, se mi že dolgo mota po glavi. Že pred časom pa me je k pisanju vzpodbudil tudi ugleden novomeški producent. Poleg splošnih in najbolj očitnih zakonitosti zimskega bivakiranja, ki jih je moč prebrati v vsakem gorniškem priročniku, ki opisuje tipe bivakiranj od snežnih lukenj, rovov in iglujev, optimalno lego in orientacijo ter ostala "pravila", je še nekaj pogosto spregledanih, a praktičnih malenkosti, ki turo z načrtovanim bivakiranjem v snegu naredijo prijetnejšo in predvsem udobnejšo! Nekaj malega o (pretežno) opremi sem nekoč že zapisal tukaj.
Za vikend je bila želja večja od tega, kar bi realno lahko pričakovali za ta letni čas. Snega nad Tamarjem je v bistvu precej malo, zlasti grebeni so spihani. Ker je bil naš cilj ravno grebensko prečenje, nam majhna količina snega kajpak ni bila v pomoč.
Ob brskanju po spominu sem naletel na avanturo vrh Prisanka, ko smo z Alešem, Martinom in Duletom pozno po službi odhiteli na vrh in prespali v t.i. hotelu tisočerih zvezd.
Stežka sem spravil cel krožnik po grlu do želodca, prav nobenih težav pa nisem imel ob štirih zjutraj stati na mrazu v vrsti za stranišče, kjer se je že nabralo nekaj na mestu cepetajočih "sojedcev" slovenskega ričeta, ki so v popolni simfoniji igrali utekočinjeno-plinski orkester.
Zadnji teden ne vem kje se me drži glava in sem pozabil pripet še en filmček od prejšnjega tedna od jadranja na termiki in navijanju na stebrih pod Ambrožem oziroma Krvavcem s Swing Discus S.
Prejšnji teden sem bil časovno v godlji, a mi je vseeno uspelo nekaj prostega časa prebiti v zraku. Enkrat znova na Kriški, ob čudovitem pozibavanju na južnem vetru ob sončnem zahodu, drugič pa ob navijanju stebrov in termike nad Ambrožem pod Krvavcem. In še video zapisa: Kriška gora ob sončnem zahodu
Ambrož pod Krvavcev in jadranje na termiki
Komentar ni potreben.
Morda le to, da je na levi moja noga, na desni pa kamen, ki ga gravitacija nosi naravnost proti mojemu obrazu. In da sem, ko sem ugotovil, da sem še vedno živ in imam celo cele kosti - bil silno jezen, ker sem namesto v treh minutah do avtomobila moral takorekoč teči in porabil dve uri za 1700 višinskih metrov. Ob 12h sem imel namreč sestanek.