Morsko planinarjenje in plezanje nad vodo

Kot že nekaj let doslej, smo tudi tokrat v avgustu malček zamenjali okolje in se premaknili na katamaran na Jadransko morje z ekipco Freeapproved. Poleg osnovnih dejavnosti, kot so: spanje, žrtje, počivanje, branje, pisanje scenarijev in nekaj neodložljivih obveznosti za službo - sta se v arzenal počitniških aktivnosti prikradla tudi malček plezanja in planinarjenja.

Nekaj zares obupnega vremena, ki je vzel življenje ribiča in nasukal nekaj ladij ter zahteval nekaj klicev May day na VHF postaji.

Sladko v slano ali kako dež posladka morje.

Vremensko gledano smo imeli sicer več sreče kot lani, a vseeno kar nekaj razburljivih dogodivščin. Ne le z močnimi neurji, pijavicami, slabo vidljivostjo < 50m in klicev na pomoč, ki smo jih poslušali na VHF postaji, temveč tudi z zlomljenim krmilom, ki so ga pred našim prihodom potapljači napačno zmontirali. Slab začetek - dober konec!

Več fotografij je na društveni strani freeapproved, tule pa le nekaj planinsko-plezalnih.

DWS ali deep water soloing je varno izvajat le v strmih, najrajši previsnih stenah nad globoko vodo. Lokacija na odprtem morju daleč stran od obal večjih otokov z razgledom na delfine je skorajda težko prekosljiva!

Proti koncu počitnikovanja sva z Duletom skočila na najvišji otok Kornatov v NP Kornati.

Razgledi z brezpotja se zlahka kosajo s tistimi z naših Julijcev!

Kornati od zgoraj s pogledom proti JZ.

Osamljena med skalovjem na drugi strani otoka.

S spektakularnim sončnim zahodom se je naše počitnikovanje počasi zaključevalo ...

Kičaste barve so se ob popoldnevih s prihodom slabega vremena razpasle čez horizont.

Nesreča v gorah nikoli ne počiva

Minuli vikend smo se z društvom Freeapproved mudili na tradicionalnem taboru Freeapproved Dolomiti 2013. Vsako leto, tokrat četrtič, se nas nekaj ducatov zbere v objemu tamkajšnjih strmih sten, drznih plezalnih poti (ferat) ter drugega, kar ponuja čudovita narava Dolomitov z okolico. Vsakič doslej je bilo v kampu hladno, a letos daleč najbolj. Dodeljena lokacija za tako številno skupino slovenceljnov je bila na skrajnem robu kampa, tik ob reki in v gozdu, naše šotore pa je zavoljo senčne lege sonce grelo manj kot 2 uri.

Prvi dan smo se takoj po ureditvi formalnosti v nabito polnem kampu spravili v krajše stene nad prelazom Falzarego. Gneča v smereh je v Dolomitih praviloma pogojena z več faktorji - dnem v tednu, delom sezone, oceno težavnosti in - največkrat - dolžino dostopa. Z vsako minuto daljšim dostopom je število dnevnih plezalcev v steni manjše.  Ker je popoldanski prihod v Dolomite veleval izbiro krajših smeri s krajšim dostopom je bilo v izbrani smeri nad prelazom presenetljivo malo plezalcev. V dveh urah je bilo plezanja konec in zanimiv sestop skozi okope in jarke 1. svetovne vojne se je pričel.

Pogled na sonce, ki bo vsak čas leglo k počitku in se skrilo za Tofano di Rozes.

Dule v zadnjem, najlepšem in najtežjem raztežaju smeri z odlično skalo!

Razgledi na gore okrog Cortine.

Dnevi, ki jih človek preživi aktivno prehitro minevajo. Da bi jih karseda dobro izkoristili, smo splezali več smeri na dan. Onega dne pa se je zataknilo že pri prvi. Pred nami sta bili dve navezi Italijanov. Ena ženska in ena moška naveza. Oboji so bili že ob pripravah videti strašno počasni. Med seboj smo se hecali in jih malček opravljali, saj je od časa, ko so že imeli na sebi pasove in do prvih prijemov minilo več kot pol ure. Glede na leta bi tudi težko rekli, da so bili začetniki. Prej obratno, le mudilo se jim ni nikamor. Prvi v moški navezi je plezal silno počasi, za 50 metrski raztežaj štirice je porabil kar pol ure. Njegov soplezalec je kot drugi raztežaj splezal malček hitreje, a prav tako počasi. Nam je raztežaj vzel 7 minut. Znova smo čakali in že po dveh raztežajih razmišljali o tem, če bo vse skupaj sploh imelo še smisel, glede na to kako so se vlekli čez steno. Stal sem na varovališču kot prvi v naši navezi, pred menoj je bila še ena naveza naših... Najprej iz doline slišimo glasove ajuto ajuto ajuto. Ker smo vedeli, da to pomeni na pomoč, vendar imeli občutek, da oni sprašujejo nas, če mi potrebujemo pomoč, smo vsaj z našega varovališča, nevedoč kaj se je v resnici pripetilo zgolj raztežaj više, pokazali znak N oziroma, da pomoči ne potrebujemo... Toda čez 2 minuti je zvonil moj telefon. Bil je klic našega človeka raztežaj višje...

V steno so s helikopterja spustili reševalca in gorskega vodnika ter zdravnika. S stene so potegnili zdravnika in poškodovanega, preostalimi pa so po dolgem prepričevajnu nadaljevali s plezanjem. Še preden so prišli do najtežjega raztežaja v smeri so menda zaradi panike preostalih treh, ženske naveze in soplezalca padlega - znova poklicali helikopter in vse odpeljali po zraku.

"Anže tukaj je prvi padel več kot 10 metrov in se ne ve ali je živ ali mrtev. Nezavesten visi na glavo ves krvav..." Zmrazilo me je in oblila me je groza. Ker je padli visel izven smeri v navpičnih platah, se niti njegov soplezalec niti prijateljska ženska naveza niso mogli prebiti do njega. Kar je še bolj čudno je to, da je dol padel s štantom vred in nam še vedno ni jasno kaj točno se je pripetilo. Na sebi je imel namreč kupe zvite vrvi, zadržalo pa ga (ju) je vmesno varovalo. Vrv do drugega v navezi je bila popolnoma napeta, prvi pa je imel pri sebi zvite kupe vrvi. O tem smo se sicer še precej pogovarjali, a nismo dognali vsega. Čez dobre pol ure  je že priletel helikopter. Najprej na ogledni prelet, ki je bil zelo kratek. Potem se je vrnil na trato blizu cesti, nekoga pobral, zakrožil nad našimi glavami in na naše začudenje najprej dodobra poslikal kraj nesreče in situacijo. Znova se je odpravil v dolino. Potem pa je priletel še 3x in enkrat oddal dve osebi, drugič eno, zatem pa v zadnjem doletu, ki smo mu bili priča, pobral poškodovanega z enim reševalcem.

Naše sile so bile medtem usmerjene predvsem v kvalitetno in varno izdelavo sidrišča za spust. V precej monolitni skali in na neudobnem varovališču to ni bilo najlaže izvedljivo, ampak s kar nekaj metri pomožnih vrvic smo naredili zadovoljiv štant. Čez čas smo bili vsi na varnih tleh in se z grenkim priokusom in cmokom v grlu ozirali v steno 200 metrov više, kjer se je v popoldanskem soncu svetil 10 metrov dolg krvav madež. Italijan, ki je tam padel, je slabo uro visel v nezavesti z glavo navzdol, negiben in brez znakov življenja, preden so ga rešili gorski reševalci.

Dogodek nam je vsem pustil nekaj neprijetnih občutkov, zato smo prihodnji dan manj ambiciozno in s čvrstejšim prijemom držali za skalo. Zame je bilo to (na žalost) že četrto prisostvovanje pri nesreči v gorah, ki se je pripetila pred mojimi očmi v teh trinajstih letih, odkar malo večkrat zahajam v gore... Tudi zadnji dan smo izkoristili plezalsko in se tako kot številni drugi plezalci (slovenskih avtomobilov in s tem tudi plezalcev je bilo ogromno) podali v stene in tako ali drugače kljubovali gravitaciji.

Kar dela človeka izjemnega je možnost selektivnega spomina. Nesreče, ki se dogajajo v gorah so ponavljajoči se opomnik, da je gorsko okolje potrebno spoštovati, se vanj podajati primerno usposobljen in pripravljen ter predvsem s pravim odnosom in miselno naravnanostjo. A vendar neljube dogodke podzavest pospravi in arhivira v nek oddaljen kotiček naših možganov, lepe trenutke, ki so nas navdali in notranje obogatili pa nam ves čas servira, nas redno spominja kako lepo je tam gor in nas vabi, prigovarja in kliče...

Skupaj v navezi smo plezali z vrvmi Sterling (Terra Šport) oblečeni v Marmot (Annapurna) in Patagonia Inc. Europe, se podkrepili z Mulebar ploščicami in fotografirali s Canon Europe.

Zabaviščni park v dolini Vrata in Bavarska smer v Triglavu

S plačilom 3,50 EUR je v Triglavskem narodnem parku, edinem parku v Sloveniji, dovoljeno marsikaj. Tako se nam je dolina Vrat trem nedeljskim pohodnikom 11. avgusta prikazala v vsem svojem blišču (in bedi). Stotine avtomobilov parkiranih na travi, na pašnikih, v gozdu, ob stezicah, ob Aljaževem domu, ob zimski sobi, na poti na Škrlatico, pred, ob in za Šlajmerjevim domom in tudi na dovozih do heli ploščadi. Igra skrivalnic šotorjenj na ustreznih mestih v gozdu, avtodomi ob reki in potočkih, ostanki odprtega ognja, komercialna panoramska letala, ki prdijo in preletavajo vrh Triglava, ponos Slovencev, ter druge narodno-zabavne atrakcije, kar si domačini in tujci lahko privoščijo (le), ko enkrat plačajo listek za parkiranje.

Toda pozor! Da ne bi slučajno prikolesarili v Vrata po kakšnih stranpoteh ali pa z jadralnim padalom leteli nad vršaci, kajti to je strahovito škodljivo flori in favni! Najprej plačat listek, potem pa z avtom do klina, če vam potegne - ja potem lahko pa še dlje. Morda vas te dni še ustavi opustošenje plazu izpod Stenarja, a nič zato, kajti tam že dela in čisti poceni azijska delovna sila.

Jutranji prometni kolaps v srcu Triglavskega narodnega parka v dolini Vrata.

Roman mimo rdečega odloma.

Prečnica iz kotla proti vzhodu po policah.

Še zadnja štirica v Bavarski smeri.

Nekje piše, da sta bila Cimr&Jan  istospolna zakonska partnerja, ki sta v ljubezenski vnemi namesto romantičnega izleta na Karibe, skočila v krušljivi in senčni svet triglavske severne stene in našla prehod za prihodnje rodove. Džanozo legenda v zadnjih metrih Zimmer-Jahnovega izstopa iz Stene.

Ko smo se končno prebili v relativen mir brezpotja (kar v resnici to ni več), ki vodi do Stene, smo slišali sebe in počasi vse bolj razločno tudi "varujem, plezam, podri". Vstopili smo opoldne, ker so se službene obveznosti zavlekle do poznega jutra. Džanozo legenda je smer že plezal in se je bežno spominjal izpred nekaj let, ko je prvič vlekel za skalo v Bavarski smeri. V drugem raztežaju smo šli malček po svoje in si tako za kakšno oceno više raztegnili naše prste. Svežemu alpincu, čigar prva tura v Steni je to bila, je spoznal tudi bridkost slovenske plezarije in krušljivosti skale, ko je skupaj z odkruški zabingljal nad praznino. Tekoče smo šibali naprej in Bavarske je bilo hitro konec. Druga zgodba je prehod v Nemško in naprej čez Zimmer-Jahnovo poročno peripetijo (več ob opisu fotografij), ki se vleče ko pasja čreva in ko končno prideš na rob stene, planinarjenja še vedno ni konec ampak se pravzaprav šele zares začne. Zahvaljujoč službenim obveznostim in poznemu vstopu smo lahko ob sestopu opazovali zahajajoče sonce in doživeli lepote, ki jih narava visoko nad zabaviščnim parkom doline Vrat ponuja...

Skupaj v navezi smo plezali z vrvmi Sterling (Terra Šport) oblečeni v Marmot (Annapurna) in Patagonia Inc., Europe, se podkrepili z Mulebar ploščicami in fotografirali s Canon Europe.

Celotna objava s fotozgodbo je objavljena na društveni strani Freeapproved.

Potovanje na Bali, Indonezija

Kratek oddih na Baliju v Indoneziji je bil za spremembo daleč stran od (mene) pogosteje obiskanih dopustniških destinacij v reliefno bolj razgibane oziroma gorate predele. Ker žal ne posedujem znanja in pameti svojega nekdanjega sošolca, ki z igranjem kart na 888poker.si in s tem "samozaposlen" preživlja družino, kupuje nepremičnine in avtomobile ter veliko potuje, sem kot vsi drugi smrtniki podvržen prilagajanju času tudi službi in drugim s tem povezanim obveznostim.

Oddih v daljni Indoneziji je bil kratek, a nadvse prijeten in sproščujoč. Slaba stran potovanja v Azijo in zlasti na daljne otoke ob Indijskem oceanu pa je dooooolga pot. Potovanje z letali traja malček več kot 30 ur (s prestopanji). Slabše od prestopanja pa je seveda samo še zamik ure. V desno (beri: na vzhod) mi je potovanje vedno težje, ker je moj organizem popolnoma zblojen. Čeprav je samo +6 ur razlike rabim skoraj teden dni, da pridem v nekakšen kao normalen ritem. A ko sem se že sam sebi hotel malo zasmiliti, sem se spomnil 56 ur trajajočega potovanja z Aljaske nazaj domov, ko so nam zašuštrali letala, ko smo potem naposled vkrcani še enkrat šli nazaj, ker so pozabili natočit dovolj goriva v letalo (ja, tudi to se dogaja!) in potem zaradi zamude letala zgrešili povezovalni let...

Kakorkoli že - Bali in sosednji obiskani otočki so zanimivi kraji živih barv, prijaznih ljudi in drugačne kulture. Nekaj vtisov in doživetij pa v spodnji fotozgodbi.

V pasji vročini še mačke spijo. Mijav.

Še večja mačka aka kralj živali počiva v senčki in gleda katero turistko bo požrl naslednjo.

Praženje tradicionalne kave. Sicer ne ločim med dobro in slabo kavo, ampak njihova najdražja je tista, katere zrna Luwak (žival) požre, prebavi in pokaka - te kakce pa pražijo in naredijo kavo. Bljek.

Vulkanski krater in Mt. Batur (1717 m). Temna barva je lava in vulkanski pesek.

Tega otroka so bile same oči.

Pridni kmetovalec že več dni zapored neprestano ureja riževo teraso.

Silovita moč narave in butanje valov ob skalnato obalo, ki jo vsako leto nekaj milimetrov požre slana voda.

Raj za kmetovalce z morskimi algami.

Indonezija je največji svetovni izvoznik morske trave. Delo je težaško in monotono.

Najlepše turistke prihajajo iz Slovenije.

Zloglasna peščena plaža v Kuti

Sredi noči na Mt. Batur (1717 m) - vulkan v Indoneziji

Pisana vulkanska pokrajina v zelo zgodnjem jutru.

Pogled na preko 4 m veliko Manto, ki se prehranjuje s planktonom nad menoj.

Mira Marko Debelak - snemanje dokumetarnega filma v Špiku

Lahko bi zapisal, da je bila moja zadnja snemalna naloga že kar zelo blizu idealnemu. Vse kar sem počel namreč zelo rad počnem. Odkrit bom, zato bom naštel prav vse, kar sem ob nalogi snemanja v Špiku za dokumentarni film o Miri Marko Debelak z veseljem počel:

• razmišljal o snemalni opremi, jo izbiral in nakupoval novo,
• se učil, spoznaval nove snemalne trike in majhne posebnosti kako kaj posnet,
• šel nekaj stopničk nazaj v procesu zajema slike, da sem bolje spoznal osnove,
• s prstom po skicah in očmi po zemljevidu pred-izbiral dobre snemalne lokacije,
• šel na teren z dobrimi prijatelji in prehodil pot do stene, da sem potrdil izbor snemalnih lokacij in ocenil razmere v steni,
• se s Tino in Jakatom odpravil na bivak pod Špikom,
• plezal v impozantni Špikovi severni steni,
• snemal v steni, pod njo, in na vrhu,
• spal na vrhu Špika in z žarom v očeh spremljal sončni zahod, nemo zrl v zvezdnato nebo in zjutraj opazoval sonce, ki je plezalo proti nebu,
• utrujen in dehidriran ter od sonca skurjen sestopal čez Kačji graben in se veselil osvežitve v ledeni Pišnici!

Ob vsem naštetem sem bil ves čas obkrožen s prijatelji in odlično družbo in najbrž je kaj kmalu vsakomur jasno, da je takšna naloga lahko samo sanjska naloga...

Če preidem na konkretnejše točke zapisanega in se jih kronološko dotaknem s kratkim opisom, je najbolj smotrno začeti s težavami. Največja je bila v tem, da mi ni bilo jasno kako bom v steno tovoril snemalno opremo in predvsem koliko le-te naj vzamem s seboj. Po temeljitem razmisleku in po tem, ko sem že n-krat prebral scenarij in kaj me snemalno čaka v steni, sem opremo zreduciral na dobrih 6 kilogramov. Ostalih 20 kilogramov snemalne, spalne in hranilne opreme so mi prinesli dobri prijatelji z društva Freeapproved po drugi strani gore na vrh, čez Kačji graben.

Precej zimski obeti teden dni pred vzponom!

Ko sem naposled našel način, kako najbolj smotrno in elegantno pretovorit opremo čez s steno, v kateri moraš dejansko z vsemi štirimi poprijet za skalo in plezat, je sledil že prijetnejši del: izbira lokacij, ogled razmer in posledična določitev datuma za dan D.

Z Borom in Duletom smo odšli do snega pod steno Špika. Upali smo sicer, da ga bo manj, ampak smo že na dostopu od daleč pogledovali proti steni in vse bolj zaskrbljeni stmeli pod mokre, črne previse Špikove stene, kjer je bilo še ogromno snega! Pravzaprav je cela smer izgledala skorajda zimsko! Po nekaj posnetkih timelapsov in ogledovanja stene smo se pred prihajajočim slabim vremenom spravili nazaj v dolino.

Zajemanje sličic zgoraj in ena izmed njih spodaj.

Ker s timelapsi izpod stene nisem bil povsem zadovoljen, sem se nekega dne (no v bistvu noči) ob 3:30 odpravil iz Ljubljane, da bi posnel še timelapse vzhajajočega sonca z drugega konca doline. Nastavil sem aparate in zgodnje jutranje ure od 4:30 do 8:30 izkoristil za službeno delo na računalniku, medtem ko se je na fotoaparatih zajemalo več tisoč sličic iz katerih se potem sestavi film.

Fotoaparat je bil nastavljen na intervalometer in vsakih 10 sekund posnel fotografijo. Na drugem je bil intervalometer na 12 sekund. Ko je bilo sonce dovolj visoko sem zamenjal objektiv in vse skupaj ponovil.

Pred najbolj zahtevnim delom snemanja v steni me je čakalo še vodno doživetje. Pred popoldansko prakso vijuganja po zraku na Primorskem sem se odpeljal v KG in od mostu nadaljeval peš vzdolž Pišnice. Snemal sem ob, tik nad in celo pod vodo. Vsakič, ko sem kamero dvignil z vode sem imel roke popolnoma odrvenele, ker je reka kot kaže pravkar stopljen sneg, njena temperatura pa zares zelo nizka.

Pogled v svet pod gladino Pišnice.

Naposled v steno!

Prvotni načrt se je zaradi hude zime in velikih količin snega v gorah moral spremeniti in snemanje premakniti. Po zgoraj omenjeni ogledni turi je bil teden pretežno slab, z veliko padavinami in napovedanimi nevihtami. Toda konec tedna je obetal in najbolj sončen dan, višje temperature in nobenih neviht. Dan je bil izbran in že smo korakali proti bivaku pod Špikom.

Snemalna in osebna oprema za vzpon v Direktni smeri v Špiku.

Za snemanje v steni sem s seboj nosil in plezal s/z:

• 16-35 f2.8 II USM
• 24-70 f2.8. II USM
• Manfrotto monopod
• GoPro Black 2x
• Zacuto Z-Finder
• 2x 32GB, 2x 16GB in 2x 8GB spominske kartice
• Polarizacijski filter
• NDx8 filter
• 4x baterije LP6

Poleg naštetega je Jaka v nahrbtniku nosil še dodatno Sony Handycam kamero kot backup.

Tina in Jaka sta me bila do bivaka najbrž že precej sita, saj smo se na poti nekajkrat ustavljali, posneli dostop, pogovor, razglede, točenje vode,hojo in skratka vse kar zraven spada. Dan je bil res dolg in kar nekaj časa nam je bilo še dano uživat razglede pred bivakom s pogledom na mogočno trikotno Špikovo steno.

Po relativno mirni noči, kjer je bilo slišat le kakšnega polha in šumenje listja, (predvsem) v domišljiji pa so se po  deki podile strigle (po Jakatovi so se tudi v resnici), smo po skopem zajtrku okrog 6h krenili od bivaka. Prezgodnji nismo hoteli biti, ker smo imeli planiran prihod s pomočniki (in opremo, ki so mi jo prinašali) ob 15 h na vrh.

Do Zelene glave je bilo v začetku še nekaj snega, potem pa smo večji del plezali po desni strani ogibajoč se spolzkega snega. Nad Dibonovo polico, ko se začne bolj strmo plezanje, za kamero nisem poprijemal zelo pogosto, ker stena še ni tako atraktivna, izpostavljenost pa tudi še ni velika. Čim pa smo prišli do velike zajede v zgornjem delu, kjer si eden za drugim sledijo težji raztežaji Direktne smeri, je bilo snemanja več!

Tina v spodnje delu zajede, v veliki "knjigi" med ploščama. Spodaj pa Jakov pogled na snemalca in plezalko. Foto spodaj: Tomaž Jakofčič

Od spodaj so raztežaji zgledali bolj mokri, kot so bili v resnici. Nekako si je voda pot utrla tam, kjer ni bilo potrebno prijameat, tako da je bilo plezanje v prvih dveh raztežajih v zajedi prijetno, dasihravno mestoma malček krušljivo. Večkrat sem se v steni ustavil, za silo namestil, zavreščal Jaki, da je zategnil plezalno vrv, da se nisem zvrnil vznak in snemal Tino med vzpenjanjem.

Edino najtežji raztežaj oziroma njegov detajl je bil precej moker, čezenj se je namreč cedila pravkar staljena voda z zgornjega snežišča. Vesel sem bil, da sem plezal v dostopnih čevljih z debelimi volnenimi nogavicami, saj mi je voda dodobra zatekla v čevelj, ko sem bil postavljen v razkorak, moj flis pa je v komolcu služil kot cedilo za čaj - pri zapestju je voda vdirala notri in čez komolec precejena nazaj ven - drobir pa je ostal v rokavu. Toda mesto je bilo res strmo in lepo izpostavljeno, zato sem se kmalu nad najtežjim mestom razkoračil in posnel kako prek ključnega mesta elegantno hiti Jaka.

Deset metrov pod najtežjim (mokrim) mestom v smeri. Foto: Tomaž Jakofčič

Sledil je še dober raztežaj plezanja, zatem pa še prečka in prehod skozi znamenito okno, skozi katerega stopiš na sončno stran. Od tam sem že slišal tudi klice z vrha, kamor so prihiteli Rok, Boštjan, Džani, Dule in Duško. Brez njih, ki so po drugi strani gore čez Kačji graben pritovorili ostalo snemalno opremo, bivak opremo, hrano in kuhalnik s katerim smo topili sneg za prepotrebno tekočino - seveda ne bi bilo, kot je bilo. Na tem mestu se jim torej lahko le še enkrat lepo zahvalim.

Končno se je snemanje s stativom lahko pričelo. V steni zaradi strmine nisem mogel pametno uporabiti niti monopoda, ki je bil tako čez celo steno zgolj za zgago - odvečno težo in navlako. Foto zgoraj: Jani Rutar

Snemanje na vrhu je bilo precej zabavno. Fantje so se že nastavljali sončnim žarkom, sam pa sem še vedno skušal ohraniti koncentracijo, da ne bi izpustili kakšnega izmed kadrov, ki so nas še čakali. Scenarij sem si razdelil v oporne točke in shranil kot opravila v telefon, vsakega v svojo točko. Tako sem spotoma, ko smo kaj posneli, odkljukal opravljeno in laže sledil kaj še potrebujem posnet. Pri takem številu kadrov in manjših specifičnih zadev bi sicer gotovo kaj pozabil. EMŠO me prav gotovo že lovi za rep!

Dule, Duško, Boštjan, Rok in Džani - zlati fantje, ki so prinesli opremo, hrano in pijačo!

Foto zgoraj: Jani Rutar

Fantje so z doline prinesli kup pomagal in opreme, ki olajša nastavitve in izboljša kvaliteto končnega izdelka. Tukaj smo Tino pripravljali na veselje in vzklike na vrhu.

Vriski in veseljačenje na vrhu po koncu vzpona! Foto: Tomaž Jakofčič.

Tina, Jaka in razgled na Škrlatico.

Pogled proti Jalovcu in Mangartu!

Igralca, plezalca in gorska vodnika - Jaka in Tina ter snemalec Anže. Foto: Rok Merhar

Tudi z vrha sem si želel posneti timelapse in tako smo se odločili, da bomo na vrhu prenočili. Dan je bil res fenomenalen in spanja smo se močno veselili. Delno zato, ker ni bilo prav nikakršne vlage, sonce je bilo v daljavi in vidljivost fanstastična. Videli smo vse do Grossglocknerja, doline pa so napolnjevale meglice.

Preden smo se odpravili spat smo tako postavili stative, jih še dodatno zazidali s skalami, da se ja ne bi v kakšnem sunku vetra kaj premaknilo, potem pa se počasi pospravili s spalne vreče. Džani je ostal še pokonci in se prestavljal levo in desno, čakajoč, da se naposled le stemni, da bi uzrl zvezde. Dejansko je bilo svetlo do 23h in prav hecno je, ko vstaneš ob 4h in je spet svetlo.

Takole smo zaželeli lahko noč Sloveniji ter utonili v sladkih sanjah. Noč je bila nepopisno lepa. Na našo srečo ni bilo lune, ki pogosto moti spanec vrh gora, pa tudi zvezde je bilo laže videt. Pravzaprav je bilo nebo polno zvezd, kot že dolgo ne!

Film nastaja v produkciji Studia Virc za TVS, več o produkciji, filmu in avtorjih pa tukaj v zapisu Boštjana Virca.

Fotografije samega vzpona in zapis objavljen na strani Freeapproved.

Zaslepljeni smučarski bedaki

Čudim se, da nesreč na snegu ni še več. Mnogo več! Na prvi april, kakršen je bil včerajšnji, še nikoli doslej nisem našel takšnih snežnih razmer. Sneg je bil suh, mehak, bilo ga je v izobilju in bil je neizmerno vabljiv. Ker življenje ni potica, sorazmerno z globino/višino snežne oddeje narašča tudi nevarnost za snežne plazove. In prav tega bi se rad dotaknil v tokratnem razmišljanju - o posameznikih, ki ogrožajo sebe in druge in slepo verjamejo v smučino pred nosom.

Peterica se nas je včeraj namesto na jajca, šunko in hren podala k sosedom v Avstrijo. Tri dni je precej snežilo, zadnji dan sneženja je pihal močan veter. Moj strah pred odhodom o tem, da bodo verjetno obsežna območja s kložo so se uresničila. Ampak z recimo da vsaj nekaj izkušnjami, dobrim poznavanjem lokalnih razmer in terenov, kjer smo imeli namen smučat, in vso potrebno opremo in previdnostjo, nekako sprejmeš potencialno nevarnost kot del avanture in življenja - in greš.

Ne predstavljam pa si, kako neizmerno velik butelj/naivnež/cepec bi moral biti, da bi na to isto plazovno nevarno področje, pred katerim svarijo številne table, zastave, opozorilni panoji in nenazadnje 10 m visoke tudi zaporedno postavljene betonske pregrade za snežni plaz in celo v zadnjih letih nariti kupi zemlje in skalovja tik pred spodaj ležečimi smučišči, ki delujejo kot "lovilci" in razbijalci plazov - da bi bi vse prej naštete ovire nekako obšel. Za višek svarila so bili tudi kložasti plazovi, 20-40 cm debeline, ki so se tudi spontano sprožili na nasprotnem, s soncem obsijanem pobočju. Ampak evo ti ga na jajo pajo - kup bedakov v lepih oblačilih priznanih znamk, širokih hlač in bund, brez vsakršne zaščitne opreme, brez žoln, lopat, sond - brez nahrbtnikov, kaj šele ABS (napihljivih blazin na hrbtu) in še česa drugega. Nimajo pojma kam smučajo, ampak ker že ravno vidijo, da nekdo tja pelje, gredo pa še oni, saj vendar super vozijo slalom po urejenih progah - zaslepljeni in naivni.

Včeraj je tako nič kaj prvoaprilsko dvakrat potegnil konkreten plaz. Naivnežem brez znanja in opreme to ni nič pomenilo in čeprav se je velik oblak plazu, ki je nastal, ko se je velika drseča snežna gmota zaletela v prej omenjene "ovire" tik pred smučiščem, to še vedno ni bilo dovoljšnje svarilo. Še naprej so se vozjakali čez obsežna pobočja s kložo, ki se jih nihče izmed izkušenih niti dotaknil ni! Še več - na njih so se ustavljali, saj so ob večih padcih izgubili svoje suličaste smuči namenjene vožnji po urejenih smučiščih ne pa pol metra globokem pršiču. Vsakič znova naravnost "na sveže" prečno čez celo pobočje klože.

Na praznik pirhov sem prepričan, da je morala kakšna meni nepoznana dobra sila delovat v Avstriji, ker sicer ne vem kako so lahko te bedaki preživeli dan po vseh neumnostih, ki so jih naredili.

Plaz, ki se je sprožil ob najmanjši obremenitvi snežne oddeje.

In še ena primerjalna zanimivost s preljubo Slovenijo. Tako kot pred na primer kakšnimi 7-10 leti, ko so v tujini že vsi veselo pohajkovali po zasneženih gorah z žolnami, sondami in lopatami in ko s(m)o na Balkanu s tem še kar odlašali, je podobno tudi z ABS nahrbtniki.  Včeraj z izjemo nekaj omenjenimi cepci, ki so ogrožali sebe in druge, praktično ni bilo človeka, ki bi vozil po pršiču brez napihljivih blazin na hrbtu. Na turah po Sloveniji, sploh v letošnji plazovno precej aktualni sezoni, pa je ABS bolj izjema kot pravilo. Me zanima koliko let (in koliko zasutih) bo potrebnih, da bo ta sila preprost kos opreme priromal na ramena večih posameznikov tudi v naši deželi.

In seveda so izvzeti (redki) posamezniki, ki obvladajo snežne razmere, redno delajo prereze in vedo po čem smučajo, ampak realno - koliko je takšnih, ki to počnejo, ker imajo več znanja in izkušenj in zatorej tudi z manj "varnostne" opreme smučajo povsem "varno"? Bojim se, da zelo malo. Vsekakor pa nihče izmed zgoraj omenjenih "junakov", ki so zaslepljeni v sledeh predhodnikov. Viševnik efekt!

Galerija fotografij prvoaprilskega pršiča je tukaj.

Dan za pršič na Voglu, Bohinj

Z Matejem sva šla na takorekoč edini sončni dan v mesecu na Vogel, kjer sva izkoristila izjemne razmere pozno-zimskega oziroma že spomladanskega pršiča in se brez vsake gneče in zaganjanja navozila užitkov na svežem snegu. Po 12. uri je pozno marčevsko sonce opravilo svoje in sneg je iz minute v minuto postajal težji... In še nekaj statistike ... v dveh urah in pol sva presmučala 31.11 km z maksimalno hitrostjo 83.08 km/h in opravila za 3775 m spusta.

In še nekaj vizuelne poslastice s svežim filmčkom...

http://youtu.be/3GAw-VT-Kew

Golf na večnem snegu in ledu. Na Aljaski!

Že pred časom sem se lotil izbiranja kadrov in fragmentov raznih zgodbic z naše odprave na Aljasko. In ena je gotovo igranje golfa, za katerega smo prinesli vso potrebno opremo. Popoldneve smo si tako popestrili z učenjem golfa na snegu in nekega dne smo se zadevo odločili tudi posnet. Ker kup teh zgodbic ni pasalo v "resen" dokumentarec Aurora Polaris, jih bom tako posebej skušal prikazat kakor bo dopuščal čas... Po preplezani prvenstveni smeri in dveh presmučanih prvenstvenih alpinističnih linijah, se je Gregi Ažmanu zahotelo igranja golfa. Matej je dajal navodila in osnovne inštrukcije, za opremo pa je poskrbel inženir Huč ... vaje so se lahko začele! Grega je kot prvi zemljan zadel hole in one in to na večnem snegu in ledu Aljaske, ob neugodnih vetrovnih razmerah. Kapo dol!

Tako je spodaj prvi v seriji filmčkov zakulisja dogajanja na Aljaski, za ostale pa velja povabilo na Mednarodni gorniški festival filma v Cankarjevem domu, kjer se bo v aprilu znova predvajal tudi dokumentarni film Aurora Polaris.

[youtube http://www.youtube.com/watch?v=_2bnws29CPs?vq=hd720]

Popolna linija - The Perfect Line

Vsake toliko dobim občutek, da je izdelek dober. In za slednjega sem mnenja, da je eden boljših zadnjega (ustvarjalnega) obdobja... The Perfect Line oziroma Popolna linija! [youtube http://www.youtube.com/watch?v=u2mX0iJabE0?vq=hd720]

Zadnji čas je t.i. Color Grading dobesedno začel kričat in odločil sem se ga priučiti. Z nekaj vaje barvnih usklajevanj in posledičnih barvnih korektur oz. "barvanja" so prvi rezultati že tu. Prav zanimivo pa je, da se s temi fič-firič malimi kamercami GoPro da posneti (ob lepem sončnem vremenu seveda oz. dobrih svetlobnih pogojih) prav neverjetno kvalitetne kadre. Z nekaj montažerskimi triki in malo vaje vsake toliko nastane kaj lepšega in gledljivega...