Čudim se, da nesreč na snegu ni še več. Mnogo več! Na prvi april, kakršen je bil včerajšnji, še nikoli doslej nisem našel takšnih snežnih razmer. Sneg je bil suh, mehak, bilo ga je v izobilju in bil je neizmerno vabljiv. Ker življenje ni potica, sorazmerno z globino/višino snežne oddeje narašča tudi nevarnost za snežne plazove. In prav tega bi se rad dotaknil v tokratnem razmišljanju - o posameznikih, ki ogrožajo sebe in druge in slepo verjamejo v smučino pred nosom.
Peterica se nas je včeraj namesto na jajca, šunko in hren podala k sosedom v Avstrijo. Tri dni je precej snežilo, zadnji dan sneženja je pihal močan veter. Moj strah pred odhodom o tem, da bodo verjetno obsežna območja s kložo so se uresničila. Ampak z recimo da vsaj nekaj izkušnjami, dobrim poznavanjem lokalnih razmer in terenov, kjer smo imeli namen smučat, in vso potrebno opremo in previdnostjo, nekako sprejmeš potencialno nevarnost kot del avanture in življenja - in greš.
Ne predstavljam pa si, kako neizmerno velik butelj/naivnež/cepec bi moral biti, da bi na to isto plazovno nevarno področje, pred katerim svarijo številne table, zastave, opozorilni panoji in nenazadnje 10 m visoke tudi zaporedno postavljene betonske pregrade za snežni plaz in celo v zadnjih letih nariti kupi zemlje in skalovja tik pred spodaj ležečimi smučišči, ki delujejo kot "lovilci" in razbijalci plazov - da bi bi vse prej naštete ovire nekako obšel. Za višek svarila so bili tudi kložasti plazovi, 20-40 cm debeline, ki so se tudi spontano sprožili na nasprotnem, s soncem obsijanem pobočju. Ampak evo ti ga na jajo pajo - kup bedakov v lepih oblačilih priznanih znamk, širokih hlač in bund, brez vsakršne zaščitne opreme, brez žoln, lopat, sond - brez nahrbtnikov, kaj šele ABS (napihljivih blazin na hrbtu) in še česa drugega. Nimajo pojma kam smučajo, ampak ker že ravno vidijo, da nekdo tja pelje, gredo pa še oni, saj vendar super vozijo slalom po urejenih progah - zaslepljeni in naivni.
Včeraj je tako nič kaj prvoaprilsko dvakrat potegnil konkreten plaz. Naivnežem brez znanja in opreme to ni nič pomenilo in čeprav se je velik oblak plazu, ki je nastal, ko se je velika drseča snežna gmota zaletela v prej omenjene "ovire" tik pred smučiščem, to še vedno ni bilo dovoljšnje svarilo. Še naprej so se vozjakali čez obsežna pobočja s kložo, ki se jih nihče izmed izkušenih niti dotaknil ni! Še več - na njih so se ustavljali, saj so ob večih padcih izgubili svoje suličaste smuči namenjene vožnji po urejenih smučiščih ne pa pol metra globokem pršiču. Vsakič znova naravnost "na sveže" prečno čez celo pobočje klože.
Na praznik pirhov sem prepričan, da je morala kakšna meni nepoznana dobra sila delovat v Avstriji, ker sicer ne vem kako so lahko te bedaki preživeli dan po vseh neumnostih, ki so jih naredili.
Plaz, ki se je sprožil ob najmanjši obremenitvi snežne oddeje.
In še ena primerjalna zanimivost s preljubo Slovenijo. Tako kot pred na primer kakšnimi 7-10 leti, ko so v tujini že vsi veselo pohajkovali po zasneženih gorah z žolnami, sondami in lopatami in ko s(m)o na Balkanu s tem še kar odlašali, je podobno tudi z ABS nahrbtniki. Včeraj z izjemo nekaj omenjenimi cepci, ki so ogrožali sebe in druge, praktično ni bilo človeka, ki bi vozil po pršiču brez napihljivih blazin na hrbtu. Na turah po Sloveniji, sploh v letošnji plazovno precej aktualni sezoni, pa je ABS bolj izjema kot pravilo. Me zanima koliko let (in koliko zasutih) bo potrebnih, da bo ta sila preprost kos opreme priromal na ramena večih posameznikov tudi v naši deželi.
In seveda so izvzeti (redki) posamezniki, ki obvladajo snežne razmere, redno delajo prereze in vedo po čem smučajo, ampak realno - koliko je takšnih, ki to počnejo, ker imajo več znanja in izkušenj in zatorej tudi z manj "varnostne" opreme smučajo povsem "varno"? Bojim se, da zelo malo. Vsekakor pa nihče izmed zgoraj omenjenih "junakov", ki so zaslepljeni v sledeh predhodnikov. Viševnik efekt!
Galerija fotografij prvoaprilskega pršiča je tukaj.