Minuli vikend smo se z društvom Freeapproved mudili na tradicionalnem taboru Freeapproved Dolomiti 2013. Vsako leto, tokrat četrtič, se nas nekaj ducatov zbere v objemu tamkajšnjih strmih sten, drznih plezalnih poti (ferat) ter drugega, kar ponuja čudovita narava Dolomitov z okolico. Vsakič doslej je bilo v kampu hladno, a letos daleč najbolj. Dodeljena lokacija za tako številno skupino slovenceljnov je bila na skrajnem robu kampa, tik ob reki in v gozdu, naše šotore pa je zavoljo senčne lege sonce grelo manj kot 2 uri.
Prvi dan smo se takoj po ureditvi formalnosti v nabito polnem kampu spravili v krajše stene nad prelazom Falzarego. Gneča v smereh je v Dolomitih praviloma pogojena z več faktorji - dnem v tednu, delom sezone, oceno težavnosti in - največkrat - dolžino dostopa. Z vsako minuto daljšim dostopom je število dnevnih plezalcev v steni manjše. Ker je popoldanski prihod v Dolomite veleval izbiro krajših smeri s krajšim dostopom je bilo v izbrani smeri nad prelazom presenetljivo malo plezalcev. V dveh urah je bilo plezanja konec in zanimiv sestop skozi okope in jarke 1. svetovne vojne se je pričel.
Pogled na sonce, ki bo vsak čas leglo k počitku in se skrilo za Tofano di Rozes.
Dule v zadnjem, najlepšem in najtežjem raztežaju smeri z odlično skalo!
Razgledi na gore okrog Cortine.
Dnevi, ki jih človek preživi aktivno prehitro minevajo. Da bi jih karseda dobro izkoristili, smo splezali več smeri na dan. Onega dne pa se je zataknilo že pri prvi. Pred nami sta bili dve navezi Italijanov. Ena ženska in ena moška naveza. Oboji so bili že ob pripravah videti strašno počasni. Med seboj smo se hecali in jih malček opravljali, saj je od časa, ko so že imeli na sebi pasove in do prvih prijemov minilo več kot pol ure. Glede na leta bi tudi težko rekli, da so bili začetniki. Prej obratno, le mudilo se jim ni nikamor. Prvi v moški navezi je plezal silno počasi, za 50 metrski raztežaj štirice je porabil kar pol ure. Njegov soplezalec je kot drugi raztežaj splezal malček hitreje, a prav tako počasi. Nam je raztežaj vzel 7 minut. Znova smo čakali in že po dveh raztežajih razmišljali o tem, če bo vse skupaj sploh imelo še smisel, glede na to kako so se vlekli čez steno. Stal sem na varovališču kot prvi v naši navezi, pred menoj je bila še ena naveza naših... Najprej iz doline slišimo glasove ajuto ajuto ajuto. Ker smo vedeli, da to pomeni na pomoč, vendar imeli občutek, da oni sprašujejo nas, če mi potrebujemo pomoč, smo vsaj z našega varovališča, nevedoč kaj se je v resnici pripetilo zgolj raztežaj više, pokazali znak N oziroma, da pomoči ne potrebujemo... Toda čez 2 minuti je zvonil moj telefon. Bil je klic našega človeka raztežaj višje...
V steno so s helikopterja spustili reševalca in gorskega vodnika ter zdravnika. S stene so potegnili zdravnika in poškodovanega, preostalimi pa so po dolgem prepričevajnu nadaljevali s plezanjem. Še preden so prišli do najtežjega raztežaja v smeri so menda zaradi panike preostalih treh, ženske naveze in soplezalca padlega - znova poklicali helikopter in vse odpeljali po zraku.
"Anže tukaj je prvi padel več kot 10 metrov in se ne ve ali je živ ali mrtev. Nezavesten visi na glavo ves krvav..." Zmrazilo me je in oblila me je groza. Ker je padli visel izven smeri v navpičnih platah, se niti njegov soplezalec niti prijateljska ženska naveza niso mogli prebiti do njega. Kar je še bolj čudno je to, da je dol padel s štantom vred in nam še vedno ni jasno kaj točno se je pripetilo. Na sebi je imel namreč kupe zvite vrvi, zadržalo pa ga (ju) je vmesno varovalo. Vrv do drugega v navezi je bila popolnoma napeta, prvi pa je imel pri sebi zvite kupe vrvi. O tem smo se sicer še precej pogovarjali, a nismo dognali vsega. Čez dobre pol ure je že priletel helikopter. Najprej na ogledni prelet, ki je bil zelo kratek. Potem se je vrnil na trato blizu cesti, nekoga pobral, zakrožil nad našimi glavami in na naše začudenje najprej dodobra poslikal kraj nesreče in situacijo. Znova se je odpravil v dolino. Potem pa je priletel še 3x in enkrat oddal dve osebi, drugič eno, zatem pa v zadnjem doletu, ki smo mu bili priča, pobral poškodovanega z enim reševalcem.
Naše sile so bile medtem usmerjene predvsem v kvalitetno in varno izdelavo sidrišča za spust. V precej monolitni skali in na neudobnem varovališču to ni bilo najlaže izvedljivo, ampak s kar nekaj metri pomožnih vrvic smo naredili zadovoljiv štant. Čez čas smo bili vsi na varnih tleh in se z grenkim priokusom in cmokom v grlu ozirali v steno 200 metrov više, kjer se je v popoldanskem soncu svetil 10 metrov dolg krvav madež. Italijan, ki je tam padel, je slabo uro visel v nezavesti z glavo navzdol, negiben in brez znakov življenja, preden so ga rešili gorski reševalci.
Dogodek nam je vsem pustil nekaj neprijetnih občutkov, zato smo prihodnji dan manj ambiciozno in s čvrstejšim prijemom držali za skalo. Zame je bilo to (na žalost) že četrto prisostvovanje pri nesreči v gorah, ki se je pripetila pred mojimi očmi v teh trinajstih letih, odkar malo večkrat zahajam v gore... Tudi zadnji dan smo izkoristili plezalsko in se tako kot številni drugi plezalci (slovenskih avtomobilov in s tem tudi plezalcev je bilo ogromno) podali v stene in tako ali drugače kljubovali gravitaciji.
Kar dela človeka izjemnega je možnost selektivnega spomina. Nesreče, ki se dogajajo v gorah so ponavljajoči se opomnik, da je gorsko okolje potrebno spoštovati, se vanj podajati primerno usposobljen in pripravljen ter predvsem s pravim odnosom in miselno naravnanostjo. A vendar neljube dogodke podzavest pospravi in arhivira v nek oddaljen kotiček naših možganov, lepe trenutke, ki so nas navdali in notranje obogatili pa nam ves čas servira, nas redno spominja kako lepo je tam gor in nas vabi, prigovarja in kliče...
Skupaj v navezi smo plezali z vrvmi Sterling (Terra Šport) oblečeni v Marmot (Annapurna) in Patagonia Inc. Europe, se podkrepili z Mulebar ploščicami in fotografirali s Canon Europe.