Ponte Porton - plezališče ali životinsko carstvo?

V soboto smo se odpravili na plezalni dan v Ponte Porton. Za plezališče sem prvič slišal, marsikdo pa bo najbrž tudi prvič prebral, da kaj takšnega obstaja. Plezališče sem si zapomnil predvsem po netopirju, ki je ves dan letal nad mojo glavo in grozil s smrtonosnimi napadi v stilu ubijalskih štuk, ki so sejale smrt med 2. svetovno vojno. V strmem spustu se večkrat pognal naravnost proti moji glavi, jaz (in moja domšljija) pa sva že slišala rezek piskajoč zvok spuščajočega se bombnika.

Ko je bil prvi val napadov mimo, se je nepridiprav parkiral v mini hangar, ki je ustrezal opisu idealnega grifa (šalce). Ker je bil netopir precej bolj trmast in mnogo bolj neustrašen kot jaz, je na grifu obstal, jaz pa sem se ves zelen rajši spustil nazaj pod smer in preplezal vse drugo, preden sem proti koncu le splezal tudi to "netopirjevo" smer.

Ves čas so v ozadju regljale žabe. Bile so kot pravi simfonični orkester. Regljale so male in velike, vitke in debele, bradavičaste in gladke ter seveda grde in lepe - žabe. Preglasile so celo močno šelestenje drevja, ki se je pozibavalo ob glasbi toplega jugo-zahodnega vetrca - ta pa nas je ob močni pripeki sonca božal s svojo hladno sapo.

O ne - še ni konec! Živali tokrat res ni manjkalo. V plezališču so se oni dan zbrali prav vsi kuščarji tega predela Istre. Delovalo je tako, kot da bi na neko povelje prišli sedet točno tja, kjer se nahajajo boječke. Eden za drugim, zeleni, rumeni, rjavi in tudi črni, vsi so se nastavljali sončnim žarkom in poslušali opojno melodijo najbolj znanega dueta - vetra in drevja. Saj s tem je načeloma vse v redu, škoda le, da mi človečnjaki izkoriščamo njihovo naravno okolje za to, da se delamo da znamo plezati. Glede na to, da so kuščarji (martinčki) zares izvrstni plezalci, so se nam najbrž prišli posmehovati, kako smo se vsi nerodni in okorni plazili po njihovem domovanju proti vrhu skalne gmote.

Da pa preveč ne zaidem na odnose človek-kuščar, nadaljujem zgodbo z našimi aktivnostmi... Po plezanju in otipavanju kosmatih in zaraščenih (smeri), sem malo pojedel, malo posnel, spet malo plezal in naposled odločil, da bo plezanja dovolj. Tudi ura je že bila primerna za premik proti Sloveniji. Pred tem smo se odpeljali še v nekaj minutk oddaljen zaliv.

Prvi je v vodo zagazil Džani, sledil mu je še Tomi. Meni je že ob sami misli na mrzlo vodo zledenela kri. Ampak... Tadej, ki je po naravi tak, da prav rad naredi nekaj, da je drugim nelagodno, se je tudi tokrat izkazal. Rekel sem, da če gre pa Tadej v vodo, grem pa tudi jaz. No in po nekaj minutah obotavljanja se je seveda meni na ne-ljubo pognal v vodo. Z Mihatom sta plavala kot bi bila dve stari mami v termah, v topli oziroma kar vroči termalni vodi. Moj skok v vodo je pospremil skorajšnji zastoj srca, instantna odrevenelost in najbrž tudi omrzline večih organov, potem pa še težave z dihanjem, ker so mi od vsega hudega zakrknila še pljuča. Po nekaj zamahih levo desno iz obupa, kot riba na suhem, sem se le nekako prebil do skal in izplaval na kopno.

Evo, pa smo preživeli še en plezalni dan. Za prihodnje jutro pa nisem zbral volje in poguma, da bi vstal ob 3.uri zjutraj in z nekaterimi ostalimi ril po spomladanskem babjem pšenu, ki ga v zahodnih Julijcih na primerni višini bojda ne manjka... Pa drugič!

PS: Slike in film sledijo...

Športni dan v blatu in dežju in hibridni pav

Polovica poletne Freeapproved odprave se nas je danes namenila plezati. Prvotni načrti o plezanju na Primorskem so bili zaradi dežja ob uri našega odhoda hitro opuščeni, kraji južneje, npr. plezališče v Rovinju ipd. pa so bili za naš (moj) razpoložljivi časovni okvir predaleč. Kot je dejal Prežihov Voranc v Samorastnikih, ko je nekoga poslal s trebuhom za kruhom - tako je bilo tudi z nami. Mahnili smo jo nekam na vzhod, v želji za boljši vsakdan, le da je bil naš dolgoročni cilj samo en in taisti dan. Danes. Nedelja, 13. april.

Usoda nam ni bila naklonjena, to lahko že kar takoj povem. Pa tudi če se še tako trudim in skušam situacijo olepšati. Najprej smo po 71-ih spremembah planov naposled določili kurz. Borov kompas na Suunto ročni uri je kazal sever na levo, moj na desno. Tadej, naš zvesti in spretni šofer, pa jo je ubral naravnost. Skupaj z zaspanim in srboritim kopilotom Arnetom, sta dostavno vozilo tipa Forester Turbo usmerila pod Reško planino. Da le ne bi bilo preveč "straight-forward", smo se do Trbovelj pripeljali po tisočerih stranpoteh in kolovozih. Kot tisti, ki blog redneje spremljate, že veste, da tovrstni podvigi za Gozdarčka ne predstavljajo težav.

Arnetu je v minulem tednu poleg intenzivnega študiranja v CTKju, ki na medinski fakulteti ne uide tudi največjim genijem kot je tudi sam, malenkostno pretiraval s posvečanjem pozornosti ženski družbi. Tudi v zelo poznih večernih in poznih nočnih urah. To se je preko tedna nakopičilo in danes je bil prav posebej srborit. Tako simpatično in prismuknjeno siten je bil. Ravno dobro sem ga prek zime navadil, da se zjutraj ne zamuja dogovorjene ure za odhod v hribe niti 1 minuto, že je danes spet ves razpuščen zamudil debelih 20 minut! Ko smo prispeli v plezališče, se je obotavljal kot še nikoli, grdo govoril čez vreme, lokacijo in izbiro plezališča in še čez starega, opotekajočega se psa. K sreči se ostareli ovčar približal ni dovolj približal Arnetu, ker bi ga v navalu sitnobe najbrž ugriznil. Arne psa, da ne bo pomote.

Ko smo naredili tistih 50 korakov po blatni stezici, je Arne nadaljeval s svojim programom. Najprej je kot "v jok pa na drevo" splezal na drevo sredi ničesar. V stanju popolne koncentracije se je kot kakšen izkušen pomorščak zazrl v daljavo in opazoval obzorje. Deloval je neverjetno pomirjen in v spravi s samim seboj in svetom. A ni bilo potrebno veliko in iz tega kratek čas trajajočega pomirjenega stanja se je vrnil zgodnje-jutranji Arne. Jezen na ves svet in na Bora (vsaj 10x sem že na poti v plezališče poudaril, da je Bor tisti, ki je danes odločil kam in kako gremo - sem že vedel zakaj...) je jezno soglašal s tem, da je najbolje, da splezamo edini 2 na-pol suhi smeri. Prijetno strmi in previsni in z mnogo vlažnimi stopi in oprimki ter mrzlo skalo za povrh, nista bili nikomur v pretiran užitek.

Medtem ko se je Bor poskušal v smeri in se nekoliko dlje zadrževal v mokrem detajlu, je Arne sklenil, da mu je dolgčas. Sredi "varovanja" je izvedel nekaj trikov na vrvi kot kakšen profesionalen cirkusant. Pričel je s piruetami, nadaljeval s silhuetami galebov ob pomladanskem dvorjenju izbrankam, s silno krotkimi gibi telesa polzel po vrvi dol in se z elegantnimi skoki odrival nazaj v višino. Vse lepo in prav, le da je bila to ista vrv na kateri je visel/plezal/se guncal Bor.

S Tadejem nama ni preostalo drugega kot da nemo opazujeva ta labodji spev in občudovanja vredno govorico teles. Ko mi je bilo vsega dovolj, sem vseeno sklenil, da Arneta spravim nazaj na trdna tla.

Splezali smo dve smeri, potem pa se je naša avantura pravzaprav šele začela. Tadej ima notranjost Gozdarčka neverjetno čisto. Sterilno čisto. Tako da nas je, rajo, posedel kar v prtljažnik, noge pa so nam bingljale v zraku. Odpeljal nas je v kakšen kilometer oddaljen sektor proti vzhodu. Avto je pustil na urejenem parkirišču polnem pasjih drekov.

Zagrizli smo v blaten breg. Bor, sicer športen mlad fant, je v mladosti kot kaže preveč spremljal gibe Majkla Džeksona. V podzavest se mu je očitno moralo vtisniti kar nekaj teh plesnih gibov, s kakršnimi je danes poplesaval po teh prvih 20-ih metrih odurno blatnega terena. Dvakrat se je skoraj pripeljal mimo mene kot da bi bil na drsalnici. Arne je napredoval kot prvi in prav tako kopal in ril po blatu, le da je njega reševala njegova super-duper puhovka, ki je danes na spolzkem terenu v glavnem prevzemala vlogo ladijskega sidra oziroma cepina.

Ko smo naposled pririnili do pod stene, ki jo je Arne tako opeval in hvalil, je bila hvala bogu popolnoma mokra. V tej ni bilo niti ene smeri, ki bi bila v celoti suha - previsnosti navkljub. Arne je kaj kmalu povesil pogled v tla in potihnil. Bor mu je sledil. S Tadejem sva pa vseeno rekla, da bova vsaj nekaj splezala in tako zagrizla v edinih 5 metrov suhe stene, ki so bili sicer del 15 metrske smeri. Tadej je s prefinjeno elegantnimi gibi posegal po najvišjih grifih, vse dokler ni zagazil v mokri svet zgornjih previsov. Malo je še poskušal, potem pa se naposled predal in položil orožje. Spustil sem ga pod steno in poln elana poskusil tudi sam. Tudi meni ušiva smer z mokrimi stopi in grifi v dobrem previsku ni pustila preko. Sicer mi je zmanjkalo po neumnosti, samo saj je vedno tako. Prebil sem se do vrha v novem zamahu, ker sem vedel, da me že čaka Arnetova Poli salamca in metrska štruca, ki sem jo bil kupil v trboveljskem Tušu, medtem ko je Arne, tokrat blazno dovzeten za čisto okolje in ekologijo, okaral lokalne prebivalce, vladujoče politike in vse druge po spisku, ki so Trbovlje naredili takšne, kot so.

Poli smo hitro zmazali, medtem pa se je Tadej še malo pozibal na vrvi, ki je visela čez previs. Poleg njegovega gozdarčka in močnih bodlnov, ki jih večkrat opevam v svojih zablojenih spisih, moram tokrat izpostaviti še Tadejev nič kaj krotki levji krik. To, da je barva njegove grive (gostih, rahlo valovitih in močnih las) ter brade malenkost podobna levji - ni nič v primerjavi s tem kakšne krike spušča. Ko sva ga z Arnetom visečega na vrvi zagnala nad prepad, je iz sebe izvil tako levje rjovenje, da so ga najbrž slišali na obeh straneh Reške planine - na štajerski in trboveljski strani. Ko smo vajo nekajkrat ponovili in se je njegov strah polegel, je tudi kričanje pojenjalo.

Povsem NEaplezani, a nasiteni in nasmejani, smo po blatnih stezah opravili še sestop. Na dveh mestih smo razmišljali o spustih po vrveh, a smo potem kljub silni izpostavljenosti in nevarnosti pred padci preživeli in misel o spustih opustili. Potem smo še kakšne pol ure čistili blato z naše obutvije, medtem ko je Arne poleg blata ob čiščenju odstranjeval tudi negravžni pasji drek, ki ga je bil pohodil na poti.

Ker smo si zaželeli še 58 krofov, smo jo nazaj mahnili po drugi cesti. Cesta in gozdarček sta nas popeljala mimo kmetije, kjer sem videl nenavadno mutantsko žival. Po mojem poglobljenem znanju biologije in izjemno dobrem poznavanju živalskega sveta (insekti mi sicer najbolj ležijo), sem strokovno presodil, da gre za (lat. Pavius Gigantus) hibridnega pava. To je žival, ki je v bistvu mešanica ali hibrid med afriškim dolgovratim nojem in malezijskim kratkopernatim papagajem. O čem govorim prikazuje spodnja fotografija. Ta pav je namreč zadolžen za oranje njiv s svojim traktorjem, na katerem pozira.

Napoleonica v HD

Končno sem se malo poigral in zmontiral datoteke AVCHD kamere, ki jih Premiere Pro CS3 žal ne prebavlja. Tako sem se učil montaže v Sony Vegasu 8, ki pa je v primerjavi s PP3 popolno razočaranje. Vseeno je nastal en kratek beden filmček, ki sem ga poknil na kanal od Freeapproved. Prijeten ogled.

[youtube=http://www.youtube.com/watch?v=235yRCJV_yQ&hl=en]

Filmček iz Napoleonice

Nekaj malega sem zadnjič snemal v Napoleonici in se bom - takoj ko bo čas - tudi lotil montaže. Ker sem snemal v HD in ker imam primerno močno mašino za takšno montažo samo v pisarni in je moj prenosnik ne "požre", bo še nakaj časa trajalo... Sicer pa taki "zračni" filmi na bolj primitiven način nastajajo nekako tako kot na spodnji fotografiji.

Foto: Teja Logar

Dan puhca na Voglu

Po kar dolgem času sem bil spet na Voglu. Z Arnetom sva šla pogledati kakšneso kaj razmere in ugotovila, da se predvsem nič ne vidi. Vsaj ob prvem in najlepšem spustu je bila vidljivost dejansko NULA. Ker sva bila gor že s 1. gondolo, ob nekaj čez 8.00 uro zjutraj, sva namesto čakanja, da se odprejo še preostale žičnice, rajši malo pešačila. Izbrala sva si Šijo. Slabe pol ure hoje in že sva stala na deviškem pršiču, ki je hinavsko zapadel na povsem zaledenelo podlago. Iz nahrbtnikov sva vzela lopato in začela s prečnim prerezom snežne oddeje. Zgodba je bila skladno s pričakovanji - žalostna. 30 do 40 cm svežega snega na ledeni podlagi. Ocenila sva, da bo za na sam vrh prenevarno, pravtako pa se bova izogibala odprtih pobočij.

[youtube=http://www.youtube.com/watch?v=-UCrj2GTRAM&hl=en]

Po svežem snegu sva odvijugala navzdol in v čisti tišini in miru uživala (čeprav z malce skrbi pred plazovi). Videlo se res ni nič in nekajkrat nisva prav dobro vedela ali peljeva dol ali gor.

Ura je hitro tekla, imela sva samo dopoldansko karto. Nekje vmes me je Arne navdušil s svojimi spretnostmi. Med po(ne)srečenim skokom z nekakšnim pol-obratom je z desko zaril v sneg in z glavo naprej zapikiral v globok sneg. Ob tem se je z snežno desko (boardom :) popraskal po ušesih od zadaj. Upam in držim pesti, da z njegovim spodnjim delom hrbtenice ne bo hujšega kot močan "muskl-fibr". Pa da si do 27. junija, ko se odpravljamo v daljne kraje, opomore :)

Nekaj fotografij prave zimske pravljice imam, ko jih prenesem na računalnik jih objavim. Snega je resnično veliko in podoba zimska.

[gallery=15]

Novosti v video galeriji

S klikom na spodnje filme se lahko sprehodite v dopolnjeno video galerijo. Objavil sem še nekatere filme potovanj in avantur na različne konce sveta - Dubai, Kitajska, Pakistan, Kirgizstan, Kazahstan, Kanada, Nepal ipd.

Slišala sva medveda. Skoraj bi ga videla!

S to doživeto Arnetovo izjavo se je danes začelo razmigavanje v plezališču Zgornji Ig.

Ko nama je pripovedoval o kačah in drugih živalih, ki se plazijo po Krimu in predvsem njegovi južni strani, je mimogrede povedal še, da sta s prijateljem slišala medveda. Potem pa dodal, da sta ga skoraj videla. Z besedami težko opišem kaj in točno zakaj - ampak midva s Tadejem se tej izjavi kar nisva mogla nasmejati.

Plezali smo lahke smeri, ki pa se nam niso zdele lahke. Z Arnetom sva bila oba neprespana, le Tadej je ambiciozno hotel še in še. Pa smo se nekako prebili čez vroče dopoldne... Vmes je Tadej skočil še na "minus dva deci" in ob tem skoraj pohodil dober meter dolgega in debelega modrasa. Fuj! Ma ne samo fuj, kaj šele, če bi ga nepridipravi plazilec pičil! Ker se Tadej navdušuje ne le nad velikimi, nevarnimi in kosmatimi pajki, temveč od danes naprej tudi nad kačami, je skočil po moj fotoaparat in v objektiv ujel tega plezečega kačona, ki je ob fotografiranju pobegnil v jamo.

Fotogalerija:

[gallery=14]

Plezati pa se je dalo kar brez majice, ker je bilo prijetno toplo. Na trenutke med naprezanjem v skali celo vroče! Na poti nazaj nam je Tadej prikazal še svoje taborniške spretnosti in eno zagodel na trobentico!

[youtube=http://www.youtube.com/watch?v=oVP_4OcGDXc&rel=1]

Vikijeva sveča, WI5, 150 m

Sem že vse enkrat napisal, pa še časa nimam, zato kar kopiram nekaj teksta iz www.freeapproved.com Posebna izvedba Peugeot 206 Rally naju je danes po Arnetovi spretni vožnji odložila na Jezerskem. Kot berem po drugih spletnih straneh, je Jezersko letos še posebej priljubljeno, saj tam vladajo dobre razmere :) Tudi led še stoji, zato sva jo mahnila v Vikijevo svečo.

Spodnja raztežaja sta bila kar precej trda; zlasti v prvem so se delali pošteni krožniki, led pa je bil, visokim temperaturam navkljub, suh. Zanimivo je bilo, da si tudi z obstoječimi luknjami nisva mogla dosti pomagati, saj so se povečini naredili pač novi krožniki. Tisti novi "miks" desno od same sveče zadnjega raztežaja pa je bila ideja, ki je hitro izpuhtela. Prek zavesce je voda dobesedno lila, kar pri +5°C niti ni nič čudnega. Tako sva pač zlezla klasično svečo, ki se zaenkrat še kar dobro drži.

Če zima še poslednjič letos ne udari, se bojim, da se bo v našo deželo - tudi v gorah, kaj kmalu naselila pomlad.

Nekaj fotk za pokušino pa prilagam spodaj:

Arne vezlja štrike...

V svečki ni bilo tako trdo kot v spodnjem delu slapu, je pa zato strmina poskrbela za to, da smo malo razmigali ude.

Nova centralna smer (IV/4, M, skala 4, 700m)

Vsake toliko se človeku kakšna tura zares vtisne v spomin. Meni na primer se je včerajšnja. Pa ne zaradi vzpona, ki ni težaven, temveč... Z Arnetom sva se že pred zadnjim sneženjem dogovarjala o tem kam bi jo mahnili ob naslednji priliki. Ker sva vedela, da so v Julijcih razmere nič kaj dobre, sva se zedinila za že ogledano Novo centralno smer nad Jezerskim. Pridružila sta se še Brin in Štef. Zame je bila noč precej neugodna, ker sem imel neke prebavne motnje in tako močno moten spanec z večimi sprehodi v kopalnico.

Ob rahli zamudi smo se le nekako pospravili iz Ljubljane ob 5:30 in se z Arnetovo presenetljivo spretno off-road vožnjo (se pozna, da se veliko prevaža z mojstrom off-roada Tadejem) pripeljali prav do spodnje postaje tovorne žičnice. To (lokacija, kjer smo pustili avto) smo kasneje obžalovali.

Dostop je ob pogovoru minil hitro, utrujenosti od neprespane noči pa se nisem uspel znebiti. To se mi je poznalo tudi prek celotnega dneva. Na samem vstopu nas je čakalo neprijetno presenečenje svežega kložastega snega na trdi podlagi, kjer smo plezali po zelo strmem nesprijetem snegu. V bistvu smo bolj rili in kopali, kot pa plezali. Ko smo se prek tega dela skobacali vsi štirje, je za nami ostal širok in zelo globok jarek. Kot po svežem oranju njive, s to razliko, da je bil jarek takorekoč navpičen in bele barve.

Nadaljevanje je bilo nekako v povprečnih razmerah. Spodnje tri raztežaje po ploščah smo splezali nenavezani, pravtako prvi skok vse do mesta, kjer se originalna centralna opisana v plezalnem vodničku Zimski vzponi ne odcepi levo in se ogne težavam. Navezani smo začeli s pležo v strmem kaminu in s snegom poprhanih platah. Razmere so bile kar v redu, vendar je na nekaterih mestih manjkalo ledu in/ali snega, tako da je bilo potrebno malo "pomiksati". Arne je raztežaj speljal po neki direktni varianti, kjer sem se zares pošteno natelovadil in naredil takorekoč špago, s konicami derez pa se na zadnje pretege držal v steni. To mesto je bilo vsekakor za M5 in vsaj 185 cm visoke :) Kak centimeter manj in že ne vem, kako bi preročkal preko.

Arne mi je hitro podal nekaj opreme, po neumnosti pa sva pozabila na izmenjavo klinov. Naslednji raztežaj je v začetku spet postregel s strmim snegom in ledom, ki pa ga je više gori zmanjkalo. Sledilo je spet nekaj praskanja po skali in potem prečenje prek strmega ruševja na naslednje v levo usmerjene plošče. Varovališče sem naredil na edinem možnem mestu - rušju. Debelina vej le-tega vsekakor ni bila hvalevredna, tako da sem Arnetu zagrozil naj pleza na 250%.

Soplezalec se mi je hitro pridružil in že začel z vlečenjem naslednjega raztežaja po snegu nalepljenem na plati. Arne je na istem mestu kot poleti tudi tokrat zgrešil in po ploščah zaplezal predaleč. Ker se je v desno v zgornja nadstropja kazal odličen prehod, se tudi sam tokrat nisem odločil zgrešiti. Na prav tem mestu sem namreč z Ažmanovim Grego tudi sam zgrešil in šel predaleč, potem pa lomastil po podrtih skalah in obupnih prehodih nazaj v smer.

Spet se je obetal izvrsten prehod, sonce je ravno posijalo v steno in z dolgimi sencami pričaralo zares neverjeten alpski ambient. Sonce pa je poleg lepšega in predvsem prijaznejšega ambienta prineslo tudi vročino. Neverjetno močno je sijalo, kot bi bili julija! Že tako "skurjenemu" od nič kaj zabavne noči, me je to še dodatno potlačilo. A druge izbire kot plezati (hitro) tako ni bilo. Med plezanjem po zadnjih v levo usmerjenih snežnih rampah so me vsake toliko časa zaskrbele mnoge rjave pike različnih velikosti v snegu okrog mene. To so bili skalni projektili, ki so padali od zgoraj iz stene. Ko sem zagledal ogromno 1 metrsko okroglo luknjo vedoč, da pred nami še ni plezal nihče in da torej to ne more biti kakšno varovališče v snegu, sem še malo pospešil. Usta sem imel že pošteno suha in ko sem se ustavil sem želel samo še piti in piti. Škoda, da sem po neumnosti s seboj imel samo 1 L izotonika, sploh pri dejstvu, da sem čez noč kar pošteno dehidriral.

Sledila je še zadnja zapreka. Dva krajša skalna raztežaja poleti ocenjena s IV. K sreči sta bila kopna, tako da smo lahko s pridom izkoristili že nameščeno varovanje. Prvega sva splezala z derezami, za drugega pa sva dereze sezula. Še zdaj ne vem, če bi bilo lažje plezati z derezami, kjer lahko stopiš na najmanjše možne poličke, ali tako kot sva, z zimskimi čevlji. Kakorkoli že, ta dva raztežaja sta šla gladko in sledilo je vnovično gaženje in lomastenje med rušenjem. Sneg se je že pošteno omehčal in kloža, ki jo je ustvaril veter, se je predirala. Mestoma sva se ugrezala do pasu. Arne je opravil levji delež in s svojimi gigantskimi nogami prebredel pretežni del tega neprijetnega "zaključka" smeri.

Ko sva stala na grebenčku, se je moja skrb iz doline potrdila. Sestop! Ob dejstvu, da bi sebe kar se tiče previdnosti umestil med "ta-bolj-previdne".

Snežišča so bila živa past. Razmočena kloža, kot tista, ki pomladi čaka, da se odpelje v dolino. Delale so se gromozanske coklje (kepe snega, ki se zadržijo na podplatu oziroma v okvirju od derez in so nevarne za zdrs), celotna snežna podlaga pa je globoko in zamoklo donela ob vsakem najinem koraku. Za sestop sta se ponujali dve opciji, vendar smo se glede na razmere odločili za sestop preko vrha in na sever, po grebenu. Z Arnetom sva po gnilem snegu zgazila do vrha, naredila nekaj fotografij, in hitro pričela s sestopom.

Živa groza! Po dolgem času sem bil spet v skrbeh. Po grebenu jasno ni hodil še nihče, sneg je bil povsem nesprijet in prhek, pod njem so grozile gladke skalne plošče. Cepini niso držali, dereze na gladki skali prav tako ne. Cvikal sem kot le kaj. Vsak korak je bil 3x premišljen, saj je izpostavljenost poštena. V primeru padca te ni več. Na tem sestopu je to pomenilo en sam napačen gib, morda le 1 cm napak postavljeni zobi derez in čao muri - v globino bi omahnil kot kamen in pri tem ne bi moral nič narediti. O kakšnem ustavljanju s cepini ne bi bilo govora. Drugo podobno grozna varianta s te druge glave je sestop preko grapce in vzpon nazaj na grebe, vendar je v grapi grozila kar kakšen slab meter debela kloža z zaključkom nad prepadi.  Nad to na videz boljšo varianto, ki sta jo ubrala Davor in Matic, vsekakor nista bila navdušena.

Že po tem prvem obupno izpostavljenem delu sem v glavi preklopil na t.i. "survival mode". Tako sem temu "stanju" sam pri sebi poimenoval po nekaj podobnih izkušnjah, ko je dejansko vsako tvoje dejanje, vsak naslednji gib hočeš-nočeš direktno povezan s tvojim obstojem. Dobesedno. Žeje, utrujenosti in izčrpanosti po prejšnji avanturistični noči na WCju ni bilo več. Tudi mraza nisem več neposredno čutil, le mokre rokavice, ki so pri -10°C v senci in ob vetru na grebenu postale kot robotske roke, so me opominjale na to, da je najbrž kar hladno. Hud udarec sem doživel še s tem, da mi je kamera javljala neko napako, kar se je kasneje izkazalo, da ni napaka ampak en preprosti gumb, ki sem ga ponesreči stisnil. Tako nisem posnel nekaterih najbolj osupljivih kadrov plezalcev na ostrem grebenu in z rdečim zahajajočim soncem obsijanimi gorami v ozadju. Priznam pa, da tega tisti trenutek nisem tako resno jemal, saj me je skrbel predvsem sestop.

Sledilo je torej še kar nekaj zelo neprijetnih in izpostavljenih mest, ko smo se ostremu grebenu umikali izmenično malo levo, malo desno, nekje pa smo ga prečili kar po vrhu. Naposled smo le prišli do grape, po kateri smo se spustili v dolino. Tudi ta je imela idealne pogoje za plaz - debela kloža, a je bil občutek vseeno boljši, saj sem vedel, da je ta grapa končno tisto, kar nas pelje na varno.

Takoj po zahodu se je pojavila še luna, a kmalu izginila za grebeni. Čarobne občutke so kasneje pričarale še zvezde, ki so v kristalno jasni in hladni noči pustile v meni neizbrisno sled avanture in popolnega doživetja. Ob hoji do avta sem izklopil "survival-mode" in prešel v stanje popolnega zadovoljstva. Vrnila sta se utrujenost in občutek mraza, začelo me je zebsti, postajal sem lačen...

Bil je to eden tistih dni, ki jih nikoli v življenju ne pozabiš!

[gallery=13]

Obertauern na Prešernov dan in zlomljena vez

Včeraj smo se torej odpravili na Obertauern. Po pričakovanjih je bilo ljudi ogromno, tudi tistih, ki so si želeli pršič. Nekaj smo ga celo našli in povrh vsega še zvožen ni bil. Ker je bila vseeno gneča precejšnja sonce pa je snežno oddejo hitro "gostilo", smo zagrizli v breg in se po izpostavljenem grebenu odpravili na sosednji vrh. Izpostavljen zato, ker je bilo malo poledenelo (spihano), kjer pa ni bilo spihano in drseče, pa je grozila kloža. A vsemu navkljub smo se varno skobacali na vrh. Spust po tihi in "odmaknjeni" dolinici je bil vsekakor eden lepših v zadnjih letih. Popolna tiša, ki jo je motil le šum razrezanega pršiča, v katerem smo pustili svoje minljive sledi. Bilo je nepozabno. Takoj smo hoteli še. Odvisnost, vam pravim.

Ko sem na poti do izhodišča za hojo po smučišču po svoji ustaljeni navadi peljal kar naravnost brez pretiranega zavijanja, sem zagledal še odlično mesto za skok. Z vso brzino sem zapeljal prek in konkretno poletel, ob pristanku pa zlomil petni del vezi. Žalostno.

Vez je odneslo po svoje, jaz sem se tudi malo povaljal po tleh, najhujše kar pa je to pomenilo pa je seveda dejstvo, da se je smučanje zame s tem neljubim pripetljajom končalo.

Ker sem bil včeraj egoistično naravnan se tudi nisem in nisem uspel preleviti v snemalca, kot to navadno počnem, in sem samo smučal. Zato je tudi posnetkov zelo malo. Ko mi uspe razvozlati zakaj mi v Premiere Proju CS3 ne "igra" zvoka, bom tudi zmontiral in objavil.