V soboto smo se odpravili na plezalni dan v Ponte Porton. Za plezališče sem prvič slišal, marsikdo pa bo najbrž tudi prvič prebral, da kaj takšnega obstaja. Plezališče sem si zapomnil predvsem po netopirju, ki je ves dan letal nad mojo glavo in grozil s smrtonosnimi napadi v stilu ubijalskih štuk, ki so sejale smrt med 2. svetovno vojno. V strmem spustu se večkrat pognal naravnost proti moji glavi, jaz (in moja domšljija) pa sva že slišala rezek piskajoč zvok spuščajočega se bombnika.
Ko je bil prvi val napadov mimo, se je nepridiprav parkiral v mini hangar, ki je ustrezal opisu idealnega grifa (šalce). Ker je bil netopir precej bolj trmast in mnogo bolj neustrašen kot jaz, je na grifu obstal, jaz pa sem se ves zelen rajši spustil nazaj pod smer in preplezal vse drugo, preden sem proti koncu le splezal tudi to "netopirjevo" smer.
Ves čas so v ozadju regljale žabe. Bile so kot pravi simfonični orkester. Regljale so male in velike, vitke in debele, bradavičaste in gladke ter seveda grde in lepe - žabe. Preglasile so celo močno šelestenje drevja, ki se je pozibavalo ob glasbi toplega jugo-zahodnega vetrca - ta pa nas je ob močni pripeki sonca božal s svojo hladno sapo.
O ne - še ni konec! Živali tokrat res ni manjkalo. V plezališču so se oni dan zbrali prav vsi kuščarji tega predela Istre. Delovalo je tako, kot da bi na neko povelje prišli sedet točno tja, kjer se nahajajo boječke. Eden za drugim, zeleni, rumeni, rjavi in tudi črni, vsi so se nastavljali sončnim žarkom in poslušali opojno melodijo najbolj znanega dueta - vetra in drevja. Saj s tem je načeloma vse v redu, škoda le, da mi človečnjaki izkoriščamo njihovo naravno okolje za to, da se delamo da znamo plezati. Glede na to, da so kuščarji (martinčki) zares izvrstni plezalci, so se nam najbrž prišli posmehovati, kako smo se vsi nerodni in okorni plazili po njihovem domovanju proti vrhu skalne gmote.
Da pa preveč ne zaidem na odnose človek-kuščar, nadaljujem zgodbo z našimi aktivnostmi... Po plezanju in otipavanju kosmatih in zaraščenih (smeri), sem malo pojedel, malo posnel, spet malo plezal in naposled odločil, da bo plezanja dovolj. Tudi ura je že bila primerna za premik proti Sloveniji. Pred tem smo se odpeljali še v nekaj minutk oddaljen zaliv.
Prvi je v vodo zagazil Džani, sledil mu je še Tomi. Meni je že ob sami misli na mrzlo vodo zledenela kri. Ampak... Tadej, ki je po naravi tak, da prav rad naredi nekaj, da je drugim nelagodno, se je tudi tokrat izkazal. Rekel sem, da če gre pa Tadej v vodo, grem pa tudi jaz. No in po nekaj minutah obotavljanja se je seveda meni na ne-ljubo pognal v vodo. Z Mihatom sta plavala kot bi bila dve stari mami v termah, v topli oziroma kar vroči termalni vodi. Moj skok v vodo je pospremil skorajšnji zastoj srca, instantna odrevenelost in najbrž tudi omrzline večih organov, potem pa še težave z dihanjem, ker so mi od vsega hudega zakrknila še pljuča. Po nekaj zamahih levo desno iz obupa, kot riba na suhem, sem se le nekako prebil do skal in izplaval na kopno.
Evo, pa smo preživeli še en plezalni dan. Za prihodnje jutro pa nisem zbral volje in poguma, da bi vstal ob 3.uri zjutraj in z nekaterimi ostalimi ril po spomladanskem babjem pšenu, ki ga v zahodnih Julijcih na primerni višini bojda ne manjka... Pa drugič!
PS: Slike in film sledijo...