Vsake toliko se človeku kakšna tura zares vtisne v spomin. Meni na primer se je včerajšnja. Pa ne zaradi vzpona, ki ni težaven, temveč... Z Arnetom sva se že pred zadnjim sneženjem dogovarjala o tem kam bi jo mahnili ob naslednji priliki. Ker sva vedela, da so v Julijcih razmere nič kaj dobre, sva se zedinila za že ogledano Novo centralno smer nad Jezerskim. Pridružila sta se še Brin in Štef. Zame je bila noč precej neugodna, ker sem imel neke prebavne motnje in tako močno moten spanec z večimi sprehodi v kopalnico.
Ob rahli zamudi smo se le nekako pospravili iz Ljubljane ob 5:30 in se z Arnetovo presenetljivo spretno off-road vožnjo (se pozna, da se veliko prevaža z mojstrom off-roada Tadejem) pripeljali prav do spodnje postaje tovorne žičnice. To (lokacija, kjer smo pustili avto) smo kasneje obžalovali.
Dostop je ob pogovoru minil hitro, utrujenosti od neprespane noči pa se nisem uspel znebiti. To se mi je poznalo tudi prek celotnega dneva. Na samem vstopu nas je čakalo neprijetno presenečenje svežega kložastega snega na trdi podlagi, kjer smo plezali po zelo strmem nesprijetem snegu. V bistvu smo bolj rili in kopali, kot pa plezali. Ko smo se prek tega dela skobacali vsi štirje, je za nami ostal širok in zelo globok jarek. Kot po svežem oranju njive, s to razliko, da je bil jarek takorekoč navpičen in bele barve.
Nadaljevanje je bilo nekako v povprečnih razmerah. Spodnje tri raztežaje po ploščah smo splezali nenavezani, pravtako prvi skok vse do mesta, kjer se originalna centralna opisana v plezalnem vodničku Zimski vzponi ne odcepi levo in se ogne težavam. Navezani smo začeli s pležo v strmem kaminu in s snegom poprhanih platah. Razmere so bile kar v redu, vendar je na nekaterih mestih manjkalo ledu in/ali snega, tako da je bilo potrebno malo "pomiksati". Arne je raztežaj speljal po neki direktni varianti, kjer sem se zares pošteno natelovadil in naredil takorekoč špago, s konicami derez pa se na zadnje pretege držal v steni. To mesto je bilo vsekakor za M5 in vsaj 185 cm visoke :) Kak centimeter manj in že ne vem, kako bi preročkal preko.
Arne mi je hitro podal nekaj opreme, po neumnosti pa sva pozabila na izmenjavo klinov. Naslednji raztežaj je v začetku spet postregel s strmim snegom in ledom, ki pa ga je više gori zmanjkalo. Sledilo je spet nekaj praskanja po skali in potem prečenje prek strmega ruševja na naslednje v levo usmerjene plošče. Varovališče sem naredil na edinem možnem mestu - rušju. Debelina vej le-tega vsekakor ni bila hvalevredna, tako da sem Arnetu zagrozil naj pleza na 250%.
Soplezalec se mi je hitro pridružil in že začel z vlečenjem naslednjega raztežaja po snegu nalepljenem na plati. Arne je na istem mestu kot poleti tudi tokrat zgrešil in po ploščah zaplezal predaleč. Ker se je v desno v zgornja nadstropja kazal odličen prehod, se tudi sam tokrat nisem odločil zgrešiti. Na prav tem mestu sem namreč z Ažmanovim Grego tudi sam zgrešil in šel predaleč, potem pa lomastil po podrtih skalah in obupnih prehodih nazaj v smer.
Spet se je obetal izvrsten prehod, sonce je ravno posijalo v steno in z dolgimi sencami pričaralo zares neverjeten alpski ambient. Sonce pa je poleg lepšega in predvsem prijaznejšega ambienta prineslo tudi vročino. Neverjetno močno je sijalo, kot bi bili julija! Že tako "skurjenemu" od nič kaj zabavne noči, me je to še dodatno potlačilo. A druge izbire kot plezati (hitro) tako ni bilo. Med plezanjem po zadnjih v levo usmerjenih snežnih rampah so me vsake toliko časa zaskrbele mnoge rjave pike različnih velikosti v snegu okrog mene. To so bili skalni projektili, ki so padali od zgoraj iz stene. Ko sem zagledal ogromno 1 metrsko okroglo luknjo vedoč, da pred nami še ni plezal nihče in da torej to ne more biti kakšno varovališče v snegu, sem še malo pospešil. Usta sem imel že pošteno suha in ko sem se ustavil sem želel samo še piti in piti. Škoda, da sem po neumnosti s seboj imel samo 1 L izotonika, sploh pri dejstvu, da sem čez noč kar pošteno dehidriral.
Sledila je še zadnja zapreka. Dva krajša skalna raztežaja poleti ocenjena s IV. K sreči sta bila kopna, tako da smo lahko s pridom izkoristili že nameščeno varovanje. Prvega sva splezala z derezami, za drugega pa sva dereze sezula. Še zdaj ne vem, če bi bilo lažje plezati z derezami, kjer lahko stopiš na najmanjše možne poličke, ali tako kot sva, z zimskimi čevlji. Kakorkoli že, ta dva raztežaja sta šla gladko in sledilo je vnovično gaženje in lomastenje med rušenjem. Sneg se je že pošteno omehčal in kloža, ki jo je ustvaril veter, se je predirala. Mestoma sva se ugrezala do pasu. Arne je opravil levji delež in s svojimi gigantskimi nogami prebredel pretežni del tega neprijetnega "zaključka" smeri.
Ko sva stala na grebenčku, se je moja skrb iz doline potrdila. Sestop! Ob dejstvu, da bi sebe kar se tiče previdnosti umestil med "ta-bolj-previdne".
Snežišča so bila živa past. Razmočena kloža, kot tista, ki pomladi čaka, da se odpelje v dolino. Delale so se gromozanske coklje (kepe snega, ki se zadržijo na podplatu oziroma v okvirju od derez in so nevarne za zdrs), celotna snežna podlaga pa je globoko in zamoklo donela ob vsakem najinem koraku. Za sestop sta se ponujali dve opciji, vendar smo se glede na razmere odločili za sestop preko vrha in na sever, po grebenu. Z Arnetom sva po gnilem snegu zgazila do vrha, naredila nekaj fotografij, in hitro pričela s sestopom.
Živa groza! Po dolgem času sem bil spet v skrbeh. Po grebenu jasno ni hodil še nihče, sneg je bil povsem nesprijet in prhek, pod njem so grozile gladke skalne plošče. Cepini niso držali, dereze na gladki skali prav tako ne. Cvikal sem kot le kaj. Vsak korak je bil 3x premišljen, saj je izpostavljenost poštena. V primeru padca te ni več. Na tem sestopu je to pomenilo en sam napačen gib, morda le 1 cm napak postavljeni zobi derez in čao muri - v globino bi omahnil kot kamen in pri tem ne bi moral nič narediti. O kakšnem ustavljanju s cepini ne bi bilo govora. Drugo podobno grozna varianta s te druge glave je sestop preko grapce in vzpon nazaj na grebe, vendar je v grapi grozila kar kakšen slab meter debela kloža z zaključkom nad prepadi. Nad to na videz boljšo varianto, ki sta jo ubrala Davor in Matic, vsekakor nista bila navdušena.
Že po tem prvem obupno izpostavljenem delu sem v glavi preklopil na t.i. "survival mode". Tako sem temu "stanju" sam pri sebi poimenoval po nekaj podobnih izkušnjah, ko je dejansko vsako tvoje dejanje, vsak naslednji gib hočeš-nočeš direktno povezan s tvojim obstojem. Dobesedno. Žeje, utrujenosti in izčrpanosti po prejšnji avanturistični noči na WCju ni bilo več. Tudi mraza nisem več neposredno čutil, le mokre rokavice, ki so pri -10°C v senci in ob vetru na grebenu postale kot robotske roke, so me opominjale na to, da je najbrž kar hladno. Hud udarec sem doživel še s tem, da mi je kamera javljala neko napako, kar se je kasneje izkazalo, da ni napaka ampak en preprosti gumb, ki sem ga ponesreči stisnil. Tako nisem posnel nekaterih najbolj osupljivih kadrov plezalcev na ostrem grebenu in z rdečim zahajajočim soncem obsijanimi gorami v ozadju. Priznam pa, da tega tisti trenutek nisem tako resno jemal, saj me je skrbel predvsem sestop.
Sledilo je torej še kar nekaj zelo neprijetnih in izpostavljenih mest, ko smo se ostremu grebenu umikali izmenično malo levo, malo desno, nekje pa smo ga prečili kar po vrhu. Naposled smo le prišli do grape, po kateri smo se spustili v dolino. Tudi ta je imela idealne pogoje za plaz - debela kloža, a je bil občutek vseeno boljši, saj sem vedel, da je ta grapa končno tisto, kar nas pelje na varno.
Takoj po zahodu se je pojavila še luna, a kmalu izginila za grebeni. Čarobne občutke so kasneje pričarale še zvezde, ki so v kristalno jasni in hladni noči pustile v meni neizbrisno sled avanture in popolnega doživetja. Ob hoji do avta sem izklopil "survival-mode" in prešel v stanje popolnega zadovoljstva. Vrnila sta se utrujenost in občutek mraza, začelo me je zebsti, postajal sem lačen...
Bil je to eden tistih dni, ki jih nikoli v življenju ne pozabiš!
[gallery=13]