Po kar dolgem času sem bil spet na Voglu. Z Arnetom sva šla pogledati kakšneso kaj razmere in ugotovila, da se predvsem nič ne vidi. Vsaj ob prvem in najlepšem spustu je bila vidljivost dejansko NULA. Ker sva bila gor že s 1. gondolo, ob nekaj čez 8.00 uro zjutraj, sva namesto čakanja, da se odprejo še preostale žičnice, rajši malo pešačila. Izbrala sva si Šijo. Slabe pol ure hoje in že sva stala na deviškem pršiču, ki je hinavsko zapadel na povsem zaledenelo podlago. Iz nahrbtnikov sva vzela lopato in začela s prečnim prerezom snežne oddeje. Zgodba je bila skladno s pričakovanji - žalostna. 30 do 40 cm svežega snega na ledeni podlagi. Ocenila sva, da bo za na sam vrh prenevarno, pravtako pa se bova izogibala odprtih pobočij.
[youtube=http://www.youtube.com/watch?v=-UCrj2GTRAM&hl=en]
Po svežem snegu sva odvijugala navzdol in v čisti tišini in miru uživala (čeprav z malce skrbi pred plazovi). Videlo se res ni nič in nekajkrat nisva prav dobro vedela ali peljeva dol ali gor.
Ura je hitro tekla, imela sva samo dopoldansko karto. Nekje vmes me je Arne navdušil s svojimi spretnostmi. Med po(ne)srečenim skokom z nekakšnim pol-obratom je z desko zaril v sneg in z glavo naprej zapikiral v globok sneg. Ob tem se je z snežno desko (boardom :) popraskal po ušesih od zadaj. Upam in držim pesti, da z njegovim spodnjim delom hrbtenice ne bo hujšega kot močan "muskl-fibr". Pa da si do 27. junija, ko se odpravljamo v daljne kraje, opomore :)
Nekaj fotografij prave zimske pravljice imam, ko jih prenesem na računalnik jih objavim. Snega je resnično veliko in podoba zimska.
[gallery=15]