To kar se mi je zgodilo pred trenutki je gotovo seglo na lestvico top 10 bizarnosti, ki so se mi kadarkoli pripetile. Prodajal sem namreč čevlje LaSportiva Trango Ice in po tem, ko so jih trije probali in so bili enemu preveliki in dvema premajhni - kliče četrti. Krasno. Tip pravi, da je iz Maribora in ob 19:30 včeraj reče, da bo sedel v avto in da pride v LJ čez 2 uri. Ura je 22:30, jaz že ves zaspan, tip še vedno ne kliče. Ga kličem jaz - nekajkrat - se ne oglasi. "Nategnil me je", si rečem, in zaspim.
Dan začnem že ob 06:00, ker imam navsezgodaj sestanek v Menergi v Mariboru! Kličem tipa, ki se spet ne javi. Nič - rečem si, da ta me je pa definitivno zafrknil oz. da se dela norca iz mene. Grem v LJ., dela čez glavo in ob 18.uri zaključim. Grem domov, nič hudega sluteč.
Telefonsko številko sem imel shranjeno in ko me je tip poklical okrog 20.ure, sem mislil, da se iz mene dela norca - spet. Sem rekel ja ja ok, kar pokliči, ko boš v LJ. In tokrat - danes - dejansko pokliče, čez približno 2 uri, ko priroma iz MB.
Njegov glas je neverjetno podoben nekemu celjanu, ki me je že pred mnogo leti ustrahoval in mi grozil z raznoraznimi zdravju in videzu škodljivimi posegi na telesu.
Ko me je danes torej klical tip, za katerega sem razumel, da je iz Maribora, sem se teh neljubih trenutkov z grožnjami izpred mnogo let tudi spomnil. Njegov glas je bil povsem enak - bil je Celjan. Takoj sem pomislil, da je že to sumljivo, da je iz Maribora, govori pa po celjansko. Kliče me in na tak dokaj čuden način prepričuje naj pridem na temno avtobusno postajo, da ne pride prav do mene. In to kljub mojemu prigovarjanju in zagotovilih, da ga bom po telefonu zlahka vodil, da pride prav pred mojo hišo.
V meni se že odvijajo vsi možni scenariji kako me bodo trije celjani premikastili in iznakazili. Ker se je v trenutku pogovora po telefonu meni vse skupaj obrnilo na paranojo, sem začel kar sam sebi verjeti, da je to prav taisti celjski tolovaj izpred let in da mi bodo še danes za pozni večerni poobedek namesto s pršutom in pomarančnim sokom stregli kar po življenju.
Povem mu v telefon, da me zafrkava in da se tega ne grem več: "Adijo", še dodam. Poklopim telefon in dam zvonjenje na "tiho". Kliče enkrat, kliče dvakrat... in še tretjič! Javim se. Začne spraševati kaj mi je, da on je prišel po čevlje - resno! Jaz pa seveda v svoji glavi prepričan, da me bo premikastil. In se še kar ne pustim prepričati. Pove mi ime in priimek, začnem googlat in ga ne najde. Sumljivo. Niti enega zapisa. Potem spet kliče, se ne javim, ker če ne obstaja, potem se laže in že bom pobiral zobe iz tal. Pošljem pa mu SMS, da on uradno v Sloveniji ne obstaja in da zraku čevljev ne bom prodajal. Približno dobesedno tako sem zapisal.
A se ne pusti odgnati. Pošlje mi nazaj SMS in napiše svoje ime in priimek - in to drugače, kot sem ga slišal po telefonu. Tokrat ga najdem - celo svojo spletno stran ima. OK, malo se omehčam, a se mi vseeno zdi tako sumljiv, da ga prepričam, da se dobiva na osvetljeni lokaciji.
Po N letih spet sežem v svoj predal z orožjem, ki sem ga bil hočeš-nočeš kot dijak vlačiti s seboj. Imel sem pač to smolo, da me je že od malih nog zaradi moje "ježek" frizure, ki jo "nosim" že od 1. razreda O.Š. spremljalo (povsem neupravičeno) "neodobravanje" z južnim naglasom govorečih sodržavljanov.
Vzamem svojo freeapproved kapucar mikico, ki ima kot nalašč dovolj velik žep na trebuhu , da vanj pospravim velik nož. V žep pobašem en smrtonosen vojaški solzivec ameriških specialcev, ki ob "nanosu" povzroči tako hudo oteklino vek okrog oči, da "prejemnik" izgleda kot bi imel na očeh krompirje. Seveda samo za kakšno uro ali dve. Toda takrat zanesljivo ne vidi. Nazadnje pobašem še svoj zanesljivi železni teleskobski baton ter - čevlje, ki sem jih kanil prodati, seveda. Sedem v avto in odbrzim na dogovorjeno mesto.
Dva tipa (zastrašujočega?) izgleda čakata name. Vsaj zdi se mi tako. Avto pustim prižgan, priklopim dolge luči. Dvojni ksenon ju oslepi. Odprem sovoznikovo okno za 5 cm, da se identificirata. Aja, pa še telefon sem imel prižgan in vklopljen s slušalko v ušesu, za vsak primer, če bi se kje skrival še tretji. Iz avta nisem stopil. Samo čevelj sem dal skozi okno.
Tipa sta me vprašala, če sem na drogi. Ali morda pijem? Če se mi je zmešalo? In šele, ko je dejansko dal čevelj na nogo, sem v bistvu dojel, da se mi je zgodila ena bolj bizarnih in neumnih reči v mojem življenju. V trenutku sem opustil idejo o tem, kako se bom, v bitki za življenje, branil in s solzivcem šprical po tipih iz Celja kot muhe s Pipsom, medtem pa vihtel svoj železni baton in metal nože. V trenutku se je razletel mozaik povezanih dogodkov, ki jih je moja bujna domišljija sestavila v samo nekaj minutah pred samim srečanjem z ubogim, nedolžnim študentom iz Celja.
Celjan je čevlje kupil. Sem pa prepričan, da si o meni mojemu opravičilu navkljub najbrž misli, da sem popolni kreten. Tudi jaz - o samemu sebi - ta trenutek mislim isto.