Video z včerajšnjega letenja v fantastičnem vremenu in precej manj fantastičnem (beri termično razrukanem) zraku... [vimeo http://www.vimeo.com/30701222 w=630&h=354]
Malo sem se igral s svojo kamerco in med še-vedno-trajajočo-rehabilitacijo svojega desnega komolca splezal eno lahko smer v Napoleonici. Kamero sem imel pritrjeno na prsi in je snemala navzgor, kot pa mi zgleda zanimiv za zimske avanture, ko se bo plezalo s cepini, pomojem bo divje zgledalo! [vimeo http://www.vimeo.com/30628815 w=630&h=354]
Moji prvi zavoji bliže tlom in zloveščim smrekam ... [vimeo http://www.vimeo.com/30004323 w=630&h=354]
Med iskanjem po arhivu za potrebe članka, ki ga pripravljam, sem našel in odprl še en tekst, ki sem ga pisal leta 2009 za potrebe zbornika AAO... Pa ga malo za spomin in obče branje pripenjam v nadaljevanju. Bilo je izjemno mrzlo. Zaradi vetra so se rosile oči in skupaj lepile trepalnice … Premraženi in otrpli prsti v okornih rokavicah so stiskali kamero.
Pisala se je moja prva ledna sezona na Akademskem alpinističnem odseku. Z veliko sreče in gorečo željo po lednih vzponih sem kmalu pričel z vse pogostejšimi obiski zaledenelih slapov. Največkrat s Primožem Lajevcem in nekoliko pozneje z njegovim mlajšim bratom Nejcem.
In prav oni mrzli dan sem si od očeta “izposodil” miniDV kamero in jo odnesel v Tamar. Tam pa zima! O takšni danes ledni plezalci samo še sanjamo! Mraz, veter, ledu v izobilju in pri 17-ih letih tudi otroška radost ob pričakovanju nove nepozabne avanture ob zimski idil. Lahko bi rekel, da so bili posnetki, ki sem jih napravil onega mrzlega dne, eni prvih. Vsekakor pa prvi, ki sem jih zmontiral na računalniku in spravil v gledljiv filmček. In tako se je pričelo …
Strast za snemanje je bila iz dneva v dan večja in je sovpadala z ljubeznijo do plezanja. Najprej sem se veselil vzpona, plezanja in snemanja, ko sem utrujen in izmučen sedel v avto, pa montaže in obdelave filma.
Letos junija bo minilo že 10 let odkar sem na Akademiku opravil izpit za pripravnika. V tem času sem posnel približno 150 filmov, med katerimi je vsaj nekaj takšnih, ki jih je vredno izpostaviti.
Prvi resnejši film Lovci na pršič (Powder Hunters, 2006) je nastajal dobesedno po vsem svetu. Glavnino naj bi posneli v Kanadi, a je s snegom nesrečno leto 2005 našo pot po Kanadi sklenilo v samo tednu dni, in tako smo večji del smučanja posneli v Evropi. Koncept in montažo filma je mojstrsko opravil Boštjan Virc, s katerim od onega dne naprej sodelujeva pri vseh skupnih filmskih projektih. Obenem je bil to tudi preizkus Boštjanovih mirnih živcev, ko sem ga takorekoč vsak dan moril z vprašanji: “je film že končan”, “je še veliko dela?” ipd. Boštjan se me je privadil, jaz pa njega, in tako odtlej plodno sodelujeva naprej.
Lovci na opojni pršič in akterji v filmu so bili povečini akademci, skupaj z drugimi “igralci” pa smo konec leta 2004 ob pripravah in za potrebe zbiranja sredstev za produkcijo filma ustanovili društvo in današnjo istoimensko filmsko produkcijo Freeapproved.
Še isto leto sva z Boštjanom pripravila drugi film – Kraljestvo oblakov (Kingdom of the Clouds, 2006). V Cankarjevem domu smo si lahko ogledali gorniško-raziskovalni film, ki smo ga na mesec dni trajajoči odpravi Freeapproved v Kunlun Šan posneli kmalu po Kanadi. Film je bil celo tako dober, da je pravice za predvajanje odkupila Televizija Slovenije in ga predvajala v elitnem večernem terminu na 1. programu.
Jeseni istega leta sem se z Vikijem Grošljem, Janezom Rutarjem in drugimi člani odpravil v Nepal. Pot nas je vodila do osemtisočaka Manaslu, na katerem je tragični preminil legendarni slovenski alpinist Nejc Zaplotnik. V prvih dneh januarja leta 2007 smo na premieri v Cankarjevem domu predstavili dokumentarni film “Poslednja pot Nejca Zaplotnika”.
Ob pomanjkanju časa ob zaključku študija in pripravi diplomske naloge sem v letu 2007 snemal predvsem krajše filme, z Boštjanom pa sva že razmišljala o novem, resnejšem snemalnem projektu.
Obogatena z izkušnjami, znanjem in novimi HD (high definition) kamerami, sva se v sklopu alpinistično-raziskovalne odprave Freeapproved namenila v manj raziskan, osrednji del pogorja Kokšal To v Kirgizistan. Julija 2008 smo tako snemali ene zadnjih nedotaknjenih kotičkov sveta. Film Špaltna Ekspres (2009) je pričujoči film, ki smo ga člani ekipe Freeapproved predstavili javnosti na dvakrat razprodani premieri v Cankarjevem domu 3. marca letos.
Tudi za v prihodnje imamo člani Freeapproved smele filmske načrte v različnih gorstvih sveta, kot tudi na domačih tleh. Sodeč po odzivu na zadnji film Špaltna Ekspres in ostale, krajše filmčke - predstavljene na spletu, je način, ki smo ga ubrali pravi, in trudili se bomo, da bomo tudi v prihodnje ustvarjali zanimive, dobro posnete in še boljše zmontirane športne dokumentarne filme. Filme s katerimi skušamo prikazati vsaj delček avanture, doživetja in občutij, ki se nam porajajo ob vzponih ali spustih v gorah širom sveta.
Po včerajšnji plezariji v Železni kapli v Avstriji, kjer smo se dobesedno skurili na soncu, smo jo v pozno-popoldanskih urah mahnili še na Kriško goro od koder sem odletel v Senično. Končno sem pokapiral stabilne(jše) odvoje, tako da počasi na spored prihaja najdlje pričakovana vaja - proximity flying - torej letenje na nižji višini, bliže terenu. [vimeo http://www.vimeo.com/29945188 w=630&h=354]
Ob brskanju po spletu sem našel lep video posnetek speedflying-a z visokih gora na meji z Italijo. [vimeo http://www.vimeo.com/29571156 w=630&h=354]
Medtem ko ležim na zadnji klopi kombija s katerim se vračamo iz Saas Feeja, razmišljam o spoznavanju ljudi in medsebojnih odnosih. V ušesih slušalke iz katerih čivka Mozart. Boštjan vozi skozi drobovje Milana, vse bolj preklinjajoč Garminovo Zdenko, ki nam je predlagala trapasti obvoz zaradi kvazi zastoja na avtocesti. Sodeč po sočnosti kletvic režiserja Žigata, ki s sovoznikovega sedeža takisto opazuje promet, ter času, ki smo ga že zabili v mestu, se obvozov kot kaže ne splača posluževati. Zadnji štirje dnevi so bili še posebej pestri. V petek sem ob sončnem zahodu skočil s padalom nad Slovenj Gradcem, v soboto sem s speedwingom poletel z vrha Storžiča, v nedeljo plezal v Kotečniku, v ponedeljek sem bil na poti v Švico, kjer smo s Studiem Virc snemali nov film s Christianom Mayerjem. In v dneh tako polnih aktivnosti kot so bili zadnji, se mi v kratkih miselnih odsotnostih utrnejo različne misli.
Razmišljal sem o tem, kako se teoretično v najkrajšem času spozna človeka, mimo pregovorno dolgočasnih: "Koliko si star? Kje stanuješ? Kaj počneš, kje delaš ipd." In ko sem prišel do tega, da bi mi o nekom precej povedalo to, na katerih 10 stvari, doživetij, dosežkov oziroma česarkoli je najbolj ponosen, sem samega sebe zalotil v kotu!
Isto vprašanje namreč zastavim sebi. In odgovor ni enoznačen in preprost.
Bolj kot se ukvarjam s tem, da bi si na vprašanje odgovoril, bolj se zapleta in bolj ga potiskam vstran. Ampak čemu? V končni fazi je za menoj kar nekaj reči na katere sem izjemno ponosen. A vendar se zaplete, ko jih želim eno za drugo nanizati 10 po vrsti, od meni najpomembnejše do najmanj pomembne. Deset. Toliko kot imam prstov na rokah.
Ko se takole sam sebega mučim in psihično izčrpavam, ležeč nepremično že nekaj ur v kombiju, pridem do pomembne parcialne ugotovitve. Na mojem seznamu nikjer pri vrhu ne kotira nobena izmed stvari, ki so sicer širše-družbeno "prepoznane". Tiste zares pomembne na mojem seznamu kaj kmalu ugotovim, da so zgolj tiste, katerih rezultat je izključno odvisen od mojij idej, iznajdljovosti, nekaj pameti in jasno tudi sreče. Ko aktiviram še tistih zadnjih nekaj delujočih sivih celic v moji prazni buči in odprem še nekaj zaprašenih predalov z arhivskih gradivom, mi morda nekoč naposled uspe sestaviti ta preklemanski seznam.
Si ga pa želim. Že zato ker me bo zanimalo kako se bo čez desetletje ali dva spremenila moja percepcija in dojemanje lastnih "dosežkov".
Baterija iPhona pri koncu. Ne morem več tipkat. Končno spet na avtocesti. Dovolj za danes.
Nimam kaj veliko za pisat, razen tega, da mi je všeč končni izdelek - torej filmček. Malo je bilo smole, ker je bila termika že premočna, zraven še meglice kar od nekje in nisem upal voziti tik nad terenom (zaradi česar sem šel v originalu gor). Tako da me ta vaja še čaka ... [vimeo http://www.vimeo.com/29192476 w=630&h=354]
V petek sva kot uverturo v športni (podaljšani) viken z Duletom naredila en sunset jump o katerem sem spacal skupaj en zelo kratek filmček ... Ravno toliko, da vidite kako zelo lepo je padati z neba :) [vimeo http://www.vimeo.com/29207554 w=629&h=354]
Letošnjo jesen je spet na sporedu začetni tečaj športnega plezanja Freeapproved. Tečaj se prične z informativnim sestankom 30. septembra v Sputniku. Plezanja in drugih avantur željnji vabljeni v našo družbo :)
