Medtem ko ležim na zadnji klopi kombija s katerim se vračamo iz Saas Feeja, razmišljam o spoznavanju ljudi in medsebojnih odnosih. V ušesih slušalke iz katerih čivka Mozart. Boštjan vozi skozi drobovje Milana, vse bolj preklinjajoč Garminovo Zdenko, ki nam je predlagala trapasti obvoz zaradi kvazi zastoja na avtocesti. Sodeč po sočnosti kletvic režiserja Žigata, ki s sovoznikovega sedeža takisto opazuje promet, ter času, ki smo ga že zabili v mestu, se obvozov kot kaže ne splača posluževati. Zadnji štirje dnevi so bili še posebej pestri. V petek sem ob sončnem zahodu skočil s padalom nad Slovenj Gradcem, v soboto sem s speedwingom poletel z vrha Storžiča, v nedeljo plezal v Kotečniku, v ponedeljek sem bil na poti v Švico, kjer smo s Studiem Virc snemali nov film s Christianom Mayerjem. In v dneh tako polnih aktivnosti kot so bili zadnji, se mi v kratkih miselnih odsotnostih utrnejo različne misli.
Razmišljal sem o tem, kako se teoretično v najkrajšem času spozna človeka, mimo pregovorno dolgočasnih: "Koliko si star? Kje stanuješ? Kaj počneš, kje delaš ipd." In ko sem prišel do tega, da bi mi o nekom precej povedalo to, na katerih 10 stvari, doživetij, dosežkov oziroma česarkoli je najbolj ponosen, sem samega sebe zalotil v kotu!
Isto vprašanje namreč zastavim sebi. In odgovor ni enoznačen in preprost.
Bolj kot se ukvarjam s tem, da bi si na vprašanje odgovoril, bolj se zapleta in bolj ga potiskam vstran. Ampak čemu? V končni fazi je za menoj kar nekaj reči na katere sem izjemno ponosen. A vendar se zaplete, ko jih želim eno za drugo nanizati 10 po vrsti, od meni najpomembnejše do najmanj pomembne. Deset. Toliko kot imam prstov na rokah.
Ko se takole sam sebega mučim in psihično izčrpavam, ležeč nepremično že nekaj ur v kombiju, pridem do pomembne parcialne ugotovitve. Na mojem seznamu nikjer pri vrhu ne kotira nobena izmed stvari, ki so sicer širše-družbeno "prepoznane". Tiste zares pomembne na mojem seznamu kaj kmalu ugotovim, da so zgolj tiste, katerih rezultat je izključno odvisen od mojij idej, iznajdljovosti, nekaj pameti in jasno tudi sreče. Ko aktiviram še tistih zadnjih nekaj delujočih sivih celic v moji prazni buči in odprem še nekaj zaprašenih predalov z arhivskih gradivom, mi morda nekoč naposled uspe sestaviti ta preklemanski seznam.
Si ga pa želim. Že zato ker me bo zanimalo kako se bo čez desetletje ali dva spremenila moja percepcija in dojemanje lastnih "dosežkov".
Baterija iPhona pri koncu. Ne morem več tipkat. Končno spet na avtocesti. Dovolj za danes.