Viewing entries in
Photo

F-Stop Loka Photo Backpack Review

Comment

F-Stop Loka Photo Backpack Review

f-stop_loka_2013-1.jpg
F-Stop Loka 2013 Review

It's been a while since I last reviewed a piece of gear that I really really liked. My main passions being outdoor sports I usually  write reviews of rad climbing, skiing, speedflying and other outdoor sports gear and gadgets. But over time I started finding myself more and more on the other side of the lens, being photography or videography documenting my adventures around the globe. I am an avid adventure photographer/videographer, mainly using my gear for alpine climbing, ice climbing and freeride skiing. Meaning I have to carry all the gear along to far-away places and use it in awkward places such as hanging from ropes, standing on small ledges or alike.

As my cameras grew in size and weight from the smallest point and shoots to DSLRs, pockets were getting outgrown, over-the-shoulder bags became impractical and uncomfortable and following the natural evolution for carrying heavier loads was next - backpacks. I've previously owned and used many backpacks of different brands, but most extensively used were Clik Elite Contrejour 35 and the LowePro PhotoSport. Both had side access, which at the time I found crucial to reach for gear. However, the Contrejour's problem was that it was too big and when loaded, side access got "twisted" in a way I could not easily retract the camera. The LowePro PhotoSport suffered the same. Reading some really nice reviews I started thinking of the F-Stop Loka. Seeing the backpack in person during Samo Vidic Pro Photography Workshop, I made up my mind in an instant.

F-Stop_LOKA_2013-4

Loka of mine had since then been pretty much around the globe and in all kinds of environments: scorching sands of the West Sahara, humid Indonesia, Sailing in the Mediterranean, sharp Californian granite and spiky limestone of the Dolomites as well as infinite powder runs and loads of ski-moutaineering trips plus overnight sleep-under-the-stars adventures. And so, after roughly a year of use everywhere, I believe I have enough history with this pack to feel confident writting a proper review.

Short conclusion

This is the single best photo backpack I have used so far, mainly due to flexibility, durability, wearing comfort and practical no-fuss design. If you care for more - keep on reading.

Pravljična noč v puščavi pod milijardami zvezd!

Design

Leaving the obvious women's attributes aside, I like keeping things minimal and simple. Being a climber sooner or later gets you to the point when you figure out that all the bells and whistles usually catch on rocky outcrops, mean more weight is being carried (usually to no advantage) and more things get broken. Which is why it is best to omit it in the design from the beginning. Loka has a back access  to the gear, which is absolutely perfect. Big strong and easy to slide zippers seem to be bombproof and after a year of use from -25ºC to +35ºC, they seem to be intact. I believe there is also a lifetime warranty on the zippers, so you should have a peace of mind. It is also the small little details that count, such as elastic bands that hold the free end of the straps in place. You'd think that it is not important, but only as long you're not climbig at 80 km/h+ winds when those "not to worry" straps start slamming your face ferociously. And it actually hurts, as it did on a frigid cold and ferociously windy day this February climbing above Chamonix.

F-Stop_LOKA_2013-9

What I don't like with the design of my 2013 model Loka, is the bottom part detail... two edges which protrude (from the bottom side of ICU) on the outer side, exactly where the nylon material meets the bottom super-sturdy and durable material. That is the exact point where the backpack sees most use - when being offloaded to the ground in order to take out gear or even leaving it stand. And as I often need to take gear out leaving my backpack on rocks in the mountains and elsewhere, that is where I see a potential for design improvement, as it only needs a tiny bit of shifting the sewing to either side. I have to note though that except visible signs of wear all is structurally and integrally perfect. The second thing I personally don't need and/or find no real use for is the vertical pocket that runs along the front of the backpack. If it were me, I would simply ditch that, get some weight saving and make backpack even simpler. I find it too shallow to actually stuff something useful there except lighter clothing, but then again that can easily be stored inside the main compartment. Having this pocket too stuffed with anyting hard would also mean that everytime you put your backpack down to take photo/video gear out, it would either be in way and could possibly tumble the backpack to the sides or crush the hard goods in the front pocket.

Though F-Stop produces other backpacks which have beefier padding, I find Loka extremely comfortable to carry, even with heavy loads. Moreover, I find the F-Stop Loka more comfortable to carry when heavy than many of my climbing/mountaineering backpacks, which was quite a surprise. I would however like to see Loka improve ice-axe attachments but as it seems from the pictures online, the new series keep improving and already have that taken care of. Great job updating so quickly!

F-Stop_LOKA_2013-7

As far as climbing comfort goes I can only praise how good it actually performs. Be it climbing or doing anything which includes rising your arms above shoulder level for that matter. Shoulder straps are wide enough to balance the heavy load comfortably, padded great and yet are soft enough to follow shoulder movement. Utilising side compression streps and having properly balanced backpack is of course of crucial importance when climbing, as it is with any backpack and goes without saying.

Flexibility

Loka uses the ICU or internal camera units and is therefore almost as good as the old saying one-bag-does-it-all. When on a mission when I carry all my gear for climbing and shooting without pre rigging (which is 95% of the time) I use the Medium Pro ICU, which fits my 5D3 with either 16-35 mm f2.8L or 24-70mm f2.8L attached and the other on the side, plus one additional lens and Zacuto Z-finder and miscellaneous, such as filters, extra batteries etc. And now out of apx. 37L total capacity I would estimate there is about 20L or even 25L left for other gear. That means i can have all my climbing gear plus clothing stored inside, ice-axes and ropes on the outside and still have some place left. I'd even managed to fit over-night bivy gear along the aforementioned, but I do have to note it was minimalist and superlight top of the range gear, without unnecessary bulk.

F-Stop_LOKA_2013-10

Should I go on a shooting where I drive my car to or close by, I simply pull out the medium ICU and put the Large one inside, which fits additional lenses, on-camera flash and other extras. That is ONE bag, multiple ICUs and you are covered for literally everything. And the one that is not in my backpack gets used as a gear organiser and fits under the couch. Perfect!

Mesh pockets on the sides provide quick access to drinks (which I usually have inside in the dedicated hydration bladder pocket) or - as it is my case - a safe and sound way to carry tripod on the outside. As I almost always have to either climb or at least hike with all the gear on my back, I try to minimise weight and use the Gitzo Series 1 carbon fiber tripod, which fits awesomely. On the other hand, the huge Sachtler tripod for videography does not fit in the bottom mesh on the side and is therefore a bit more of a nuisance to carry as it is harder to attach it in way that it does not shift. But with numerous straps available I always find a way of securely attaching it to the backpack.

Spalnica pod milijardami zvezd in s pogledom na Triglav. Ni slabo, sploh ne.

Pros & Cons

Pros

  • no-frills and unnecessary bells&whistles design
  • build quality and durability
  • load carrying and load distribution comfort
  • bombproof zippers
  • fits airline carry-on requirements
  • the only backpack I've owned that stands upright when put on the floor

Cons

  • contact between super-durable bottom fabric and ripstop nylon on both sides (edges from the ICU on the inside force the fabric to wear quickly)
  • mini velcro that holds raincover on the top side above main zipper sometimes get snagged
  • hip strap far to long except if you're really long, say like 150+ kg user

Conclusion

If you are investing in a long-lasting and flexible solution to carry around your gear in a form of backpack for the great outdoors - look no further! Yes, the Loka is a tad more expensive, but it's all in the details, well thought design and build quality. And to tell you honestly, you'll be saving loads going for the top of the class from the beginning instead of numerous iterations I had to make before ending (happily) with F-Stop Loka.

Pogled na glavo

Comment

Fotozgodba: pregled leta 2013

Comment

Fotozgodba: pregled leta 2013

pregled_leta_2013_anze_cokl-1.jpg

Kadar najdem kaj prostega časa, se skušam ozreti v preteklost in narediti nekakšen mesečni fotografski povzetek celotnega prejšnjega leta. Po več iteracijah in parcialnih vložkih časa v to, da bi naposled pripravil nekakšen pregled in fotozgodbo, kot jo sicer pripravim vsako leto, sem zdaj naposled prispel do srečnega konca: izbral po nekaj fotografij in trenutkov vsakega meseca, ki so se mi še posebej vtisnili v spomin in spisal komentarje. Objavo sem imel sicer v mislih prve dne januarja, a enostavno nisem utegnil in do zdaj po malem krpal in dopolnjeval. Izbrane fotografije niso nujno meni najbolj všečne fotografije, ki sem jih naredil, temveč tiste, ki me najbolj spomnijo na določen mesec leta, ki je za nami... Vsakoletni pregled minulega leta me vsakič znova opomni, kako hitro beži čas, in da kako koristno je živeti za danes in vsak dan posebej, in ne tavati v prihodnosti... Predvsem pa sreče in zadovoljstva ne pogojevati s stvarmi, denarjem in lastnino, temveč z doživetji, občutki in zgodbami, ki me notranje bogatijo in izpopolnjujejo.

Ob kliku na fotografijo se odpre fotozgodba s komentarji pod vsakim utrinkom, le-ti pa so razporejeni kronološko, od prvega do zadnjega dne v letu 2013. Prijeten ogled.

Comment

Oprema za spanje v gorah

2 Comments

Oprema za spanje v gorah

rjavina_julijske_alpe_jutro_anze_cokl.jpg

Ko sem pred časom spisal prispevek Spanje na vrhovih slovenskih gora, je v mojem e-poštnem nabiralniku naenkrat naraslo zanimanje za bivake na prostem pod milim nebom. In če je bilo po omenjenem prispevku, ki je bil objavljen tudi v Planinskem vestniku, kar nekaj vprašanj, se je po zadnjem pisanju o Avanturi na samem vrhu Rjavine pojavilo veliko povsem konkretnih vprašanj o opremi, ki jo uporabljam(-o). Verjamem, da so fotografije marsikomu vzbudile željo po tovrstnem doživetju!

Da ne bi pisaril vsakomur posebej in ker sem mnenja, da je spanje na vrhovih gora posebno doživetje in ima neverjeten čar, bom spisal pričujoč prispevek z željo, da morebiti komu olajšam izbiro - o tem kaj vzeti s seboj na turo in kaj pustiti doma...

Rjavina_Julijske_Alpe_Jutro_Anze_Cokl

Spanje

Sicer zelo očitno, ampak potrebna je spalna vreča. Sam uporabljam spalne vreče Feathered Friends in sicer model Hummingbird UL 900 za vse razen najhladnejših dni/noči (in odprav), kjer uporabljam model Ptarmigan.

Spalna podloga v zimskem času je brez izjeme samonapihljiva Thermarest NeoAir X-Lite velikosti L, da se lahko normalno stegnem in spim tako na hrbtu kot trebuhu brez da se drgnem po tleh s prsti na nogah ali čelom. Če grem na turo, ki veleva čimlažji nahrbtnik, uporabljam krajšo S različico, pod noge pa podložim nahrbtnik, vrvi ali pač ostalo šaro, ki je čez noč ne potrebuješ. V poletnem času je nepogrešljiv klasični armafleks; nekaj časa že odlašam z nakupom Thermarest Z-resta, trenutno uporabljam najbolj navaden in poceni "armič", ki ga prodajajo za 5 EUR. V poletnem času mi namreč samonapihljiva blazina kot samostojen kos ne služi, ker so vrhovi posejani s skalami, peskom in drugimi ostrimi površinami in bi od napihljive spalne podloge ostala samo še prazna vreča.

Zamaški za ušesa so takorekoč nepogrešljivi. Ne samo, če je z vami vrh gore smrčač, temveč v vsakem primeru. Že vsaka malo močnejša sapica bo namreč povzročila šelestenje materialov s katerimi si obkrožen - bodisi bivak vreča, spalna vreča, kaj šele šotor ali začetniška napaka, ko se kakšno PVC vrečko s hrano pusti zunaj na prostem namesto v nahbrniku ali pokrito s snegom. Od šelestenja vrečke PVC od banan na primer skoraj garantirano ne boste spali :)

Med pomembnejše stvari za udoben spanec sodijo tudi sveže, tople nogavice. Vsak ob svežini pomisli na vonj, ampak v resnici je to pomembno zato, ker so suhe noge tople noge. Priporočajo se tudi osvežilni robčki, saj se tako z nog odstrani znoj in s tem sol, ki nase veže vlago. Sam uporabljam nogavice iz Merino volne Patagonia in Thorlo.

Podkapa ali balaklava naj bo vsekakor obvezni del opreme za bivakiranje, saj človek čez glavo in vrat izgublja kar 60% toplote in v kolikor ne posedujete zares dobre spalne vreče, ki zelo dobro zaobjame in izolira omenjene dele telesa, je podkapa bistvenega pomena za dober spanec tako pozimi kot poleti ob hladnejših nočeh.

Tistim, ki jih rado zebe in trika še ne poznajo pa tole - najboljša naložba za toplejšo noč je vrela tekočina v plastenki tipa Nalgene, ki jo damo v nogavice. Najbolje v tiste, ki smo jih uporabljali navkreber, saj se le-te tako zelo hitro posušijo, v spalni vreči pa je velik izvor toplote in razlika je neverjetna. Zjutraj tekočino, ki je praviloma mlačna, popijemo za zajtrk ali pa nam (če govorimo o zimi) močno pohitri jutranjo kuho in taljenje snega.

Spalnica pod milijardami zvezd in s pogledom na Triglav. Ni slabo, sploh ne.

Fotografija in snemanje

Del zaradi katerega me še bolj vleče spat na vrhove gora, so nočni razgledi in fotografija. Nočna fotografija je sicer preobsežna tema za pričujoč prispevek, a vendar se z nekaj osnovne opreme da zajeti prizore, ki jih sicer ne vidimo pogosto.

Zaradi daljšega časa odprtja zaklopa je nujno potreben fotografski stativ. Stativov vseh sort je malo morje, a vseeno naj ne bo odveč opozorilo, da (pre)poceni stativov ne kupovat. Ceneni stativi namreč ob vsaki sapici ali ne optimalni podlagi (ki je v naravnem svetu ni) niso stabilni in se tresejo ter tako izgubijo svoj osnovni namen. Sam uporabljam stativ Gitzo serije 1, ki je zelo lahek (karbonski) in nudi oporo do 8 kg, kar pomeni, da lahko nanj pritrdim različne glave, tamalo kamero ali "tavelik" fotoaparat kot na spodnji fotografiji (avtor: Primož Blaha).

Gitzo Traveller Mountain Foto: Primož Blaha

Poleg stativa pride prav še gradientneutral density filter in seveda širokokotni objektiv, s predpostavko da radi slikamo panorame. Kot fotografski nahrbtnik že nekaj časa uporabljam modularni nahrbtnik F-Stop LOKA, v katerega pospravim vso foto šaro + opremo za bivakiranje, tako pozimi kot poleti. O tem super-nahrbtniku več v enem od prihodnjih objav.

F-Stop_Loka_review

Kuhanje

Prav poseben čar je ob poslavljanju sonca poslušati pridušeno brnenje kuhalnika in opazovati hladno modro-zeleno svetlobo na snegu okrog kuhinjskega kotička. Sam uporabljam še "star" oziroma klasičen način - titanium lonec in titanium kuhalnik znamke Primus. Sicer zanesljiv in zares lahek kuhalni set pa je že nekoliko za časom. Saj ne da ne bi delal, ampak ko sem prebiral teste in izkušnje ter primerjave, ki so jih med kuhalniki opravili različni na spletu, sem videl, da bom tudi sam moral počasi v nabavo novega "šporheta". Izkoristek plina je namreč pri mojem kuhalniku slab, težave povzroča tudi vsak še tako rahel veter, precej toplote se ob loncu izgubi. Novejši kuhalni sistemi kot jim rečejo se omenjenih težav takorekoč "otresejo". Ravno pred kratkim sem raziskoval po spletu kaj bi bilo vredno mojega razmisleka in prišel do preprostega zaključka: MSR Reactor 1.0L Stove System.

Zadnjih nekaj let uporabljam plastično žvlico, ker je lažja od kovinskega seta, poceni in kompaktna. Pa še barve lahko izbiraš, če komu to kaj pomeni. Obvezen del za pozimi, ki ga vselej uporabljam, je tudi Titanium skodelica z nekaj manj kot 0,5 L prostornine, ki je izjemno lahka in ohranja tekočino vročo, tudi če jo odložiš na sneg. To je bistvenega pomena pozimi, ko lahko v "ta velikem" oziroma glavnem loncu že tališ novo rundo snega, medtem ko v tej posodici/skodelici že ješ juho, srebaš vroč čaj ali pa le hraniš vodo preden jo zmešaš z novo porcijo dehidrirane hrane Travellunch. Na tak način prihraniš veliko časa kot tudi energije, saj je lonec, kuhalnik in vse ostalo še toplo in v krajšem času stopiš več snega. V poletnem času kuhalnika ne vzamem vedno s seboj, je pa potrebno zato nosit več teže oziroma tekočine.

Oblačila

Ker mi v dežju ali sneženju ni za spat vrh gora, kamor grem praviloma po fanstastične razglede - imam temu prilagojeno tudi obleko: s seboj nosim le nujno potrebno - poleti je to aktivno perilo aka švic perilo Patagonia Merino 1 ali 2, zelo tanke softshell hlače - Patagonia Alpine LTW Guide Pants in nekaj kar ne prepiha - navadno Patagonia Nano Puff Hoody. Če se obeta hladen poletni večer vzamem še flis Patagonia R1 hoody. V zimskem času je oblačenje še bolj podvrženo temperaturnim razponom in sami turi, zato je morda najbolje prebrat arhivski zapis o sistemu oblačenja pozimi.

Pogled naspanega in zadovoljnega človeka.

Družba

In nenazadnje še eden najbolj samoumevnih faktorjev, a vseeno: družba s katero se gre prespat v hribe mora bit super! Doživetja v gorah so še mnogo bolj zanimiva in zabavna, če je družba prava, sproščena in spontana. Tečke in supermani ne sodijo na take romantične izlete.

2 Comments

Zimski pornič pod Monte Roso in Mont Blancom

Comment

Zimski pornič pod Monte Roso in Mont Blancom

anze_cokl_photo_video_blog-17.jpg

Ko se poravnajo planeti in nasmehne sreča, se zgodi nekaj posebnega! V našem primeru je bil to pravi zimski pornič! Nemogoče je namreč 287 km presmučanim kilometrom v pršiču - globokem do pasu in preko - opisat kakorkoli drugače!

Kdor ne pozna občutkov, ki jih prinaša več dni zapored padajoči kosmuljček (op.a. gigantske snežinke, ki padajo z veliko hitrostjo in veliko njih), nas bližnji in društveni kolegi seveda neupravičeno imenujejo testosterona prepolni prepotentneži. Radosti, ki jih prej omenjeni kosmuljček prinaša, so namreč nepopisne!

Alagna, Gresonney, Chamonix in Verbier v fotografijah kot sem jih ujel v svoj objektiv...

Ko se te vremenski bogovi naposled usmilijo!
Sonce po snežno bogati fronti. Neprecenljivo.
Strmi koluarji so vodili na nedotaknjena pobočja.
Where do we go next?
Full throttle in naš Sperbank v akciji!
Igra sonca z gorskim grebenom in Maruša ob vzpenjanju.
Anze_COKL_photo_video_blog-7
Anze_COKL_photo_video_blog-8
Za dan počitka smo izbrali ledno smer.
A kaj ko je bil led trd ko beton!
Anze_COKL_photo_video_blog-11
Anze_COKL_photo_video_blog-12
Anze_COKL_photo_video_blog-13
Po zaključnih koluarjih na Mer de Glace
Legendarni vlak na Montenvers vozi že od leta 1910.
Anze_COKL_photo_video_blog-16
Od železnice do doma kar na smučeh.
Po nesprijetem snegu med granitom do grebena.
Zajede so z minute v minuto postajale bolj zapacane s sipkim snegom.
Uživaška plezarija, da vriskaš!
Anze_COKL_photo_video_blog-21
Razgled ob vijuganju v švicarskem Verbier-u in sklenjena alpska avantura.

Comment

Januarsko visokogorsko razočaranje

Comment

Januarsko visokogorsko razočaranje

002_anze_cokl_ac__7599.jpg
Na grebenu nad 2100 metri se tu in tam odkrije nebo!

Letošnja zimska sezona je vse prej kot dobra. Njen začetek konec novembra je veliko obetal, visoke temperature in povečini vodnate padavine od decembra naprej pa nočejo in nočejo prinesti veselja.

Za dela proste dneve smo tako najprej znova zarinili na Vršič. Pravzaprav eno izmed le dveh lahko dostopnih izhodišč, kjer je moč najti sneg že od avta naprej.

Edini zavoji v soncu onega dne.

Do 2100 metrov nas je lovila megla, nad tem pa smo za nekaj kratkih hipov ujeli modro nebo in sončne žarke. A tega je bilo le za okras, po vsega skupaj nekaj zavojih smo znova pristali v gosti megli in se na trenutke spraševali ali se peljemo naprej ali nazaj. Prvič v življenju se mi je zgodilo, da sem resnično mislil, da se peljem počasi naprej, medtem ko sem v resnici drsel počasi nazaj dokler se nisem zvrnil na rit. Ko se je to zgodilo tudi Tadeju, sem vedel, da je megla res gosta. Ker je zapovrh povratek na sedlce pred spodnjimi snežišči malenkost izpostavljeno, ga tudi ne gre biksati in 100 na uro šibati navzdol. Še zlasti ne zato, ker je bil povsod en sam razoran beton!

Piki v elementu po trdem snegu.

V upanju na boljši jutri smo nekako le prispeli v dolino živi in nepoškodovanih kolen. Za nedeljo je vreme obetalo sonce. In naše misli so bile usmerjene v Pokljuški venček, za češnjo na torti pa smo si izbrali Vzhodno grapo v Toscu.

Proti vzhodni grapi v Toscu.

Če bi rekel, da smo šli na turno smučanje, bi se zlagal. Dasihravno smo na nogah imeli smuči ves čas razen v grapi, bi bila zloženka napačna, ker od turnega smučanja ni bilo smučanja. Povečini smo ves čas samo pridno hodili in z dvema krajšima spustoma do same grape nismo prav nič uživali. Visoke temperature in žgoče sonce so stalili ne le sneg, temveč tudi naše možgane.

Blaž je smuči parkiral 50 m prej.

K sreči je bila grapa v senci in temperature precej znosnejše. Z užitkom smo popikali škripavca v spodnjem delu in čvrsto kložo v zgornjem, potem pa po kratkem razgledu vrh Tosca odhiteli do smuči.

Blaž na mini skokici.

Zgodba od tu dalje je žalostna. Najprej gnil sneg, nato vzpon, potem beton in spet vzpon. Potem premalo snega in pešačenje do ceste, od koder znova beton do avtomobila na Rudnem polju.

Prav žalosten je letošnji januar, a k sreči imamo asa v rokavu in prihajajoči dnevi bodo več kot le pestri!

Comment

Mrhovinarji tudi med planinci in gorniki?

Comment

Mrhovinarji tudi med planinci in gorniki?

ac__6887.jpg

Zgodilo se je nekega decembrskega dne, leta gospodovega 2013. Letu so bili šteti dnevi in po uvodnih - s snegom, ledom in nizkimi temperaturami presenetljivih dneh konec novembra, je kazalo, da bo zima tista ta prava. Čisto ta prava! Ampak vremenska božanstva (z materjo naravo na čelu) so se odločila, da nas ne želijo razveselit.

Do pravega sneženja smo tako morali čakati še (skoraj) cel december. In še to sneženje, ki je prišlo, je naravo obarvalo belo šele nad višino nekje 1500 m. Dne 26. decembra smo se tako še petič v decembru odpravili na Vršič z željo po snegu.  Prek božiča in mnoge prejšnje dni smo ga tam "na višini" zaman iskali, a smo vendarle imeli priliko opazovati naraščujočo snežno oddejo in pozorno spremljali razmere.

Snežni metež je proti popoldnevu še pojačal.

Ker je po našem dejanju in objavi z naslovom Gaženje na vrh Šitne glave s simfonijo plazov precej završalo, in ker se rad obdregnem ob pregovorno slovenske šege, se bom v nekaj stavkih posvetil še temu zadnjemu fenomenu, ki se ga splošno imenuje mrhovinarska spletna javnost in kar je bila reakcija na naše - kot se je zapisalo komentatorju - abotnemu dejanju... Torej kratko posvetilo ljudem, ki delijo nasvete, ocenjujejo razmere in pridigajo z varnega udobja in spletne anonimnosti domačega kavča.

Objava je v samo tednu dni dobila 6.437 ogledov, na socialnih omrežjih pa prejela nesluteno število bedastih "všečkov" in deljenj vseh sort. Je bil kriv naslov, vsebina, samo dejanje ali kaj tretjega?

Danes, ko so se strasti umirile, je razlog jasnejši. Objava je bila v slabem vremenu in sicer splošni slovenski brezbrižnosti ter ob očitno vse bolj nestrpnem pričakovanju kaj bo prineslo novo leto -  nalašč kot kost za glodanje posameznikom, ki "o vsem vse vedo". Če kdo ni prebral objave, naj si jo prebere, preden nadaljuje z branjem...

Za konkreten dan je bila napovedana 4. stopnja plazovne nevarnosti, veter južnih smeri, megla, oblaki in proti popoldnevu vse močnejše sneženje. Vsekakor razmere v katerih velika večina ne pomisli na to, da bi zapustila hišo, kaj šele, da bi šli v hribe. In tako je prav - tako nas učijo učbeniki, tako nam razlagajo na izobraževanjih in pred tem svarijo izkušenejši. Ampak!  Vselej ta ampak... Vse to je, tako kot vse v življenju, nekakšno splošno pravilo in ustaljena praksa. Venomer pa obstajajo izjeme, takšne in drugačne. In tako je bilo tudi onega dne, ko so čez Prisank ropotali plazovi, na čigar severna pobočja je veter južni-jugo-zahodnih smeri zmetal ogromne količine snega z druge strani gore, medtem ko je bilo lučaj stran na južnem rebru Nad Šitom glave - varno!

V letu 2013 sem v gorah prebil 103 dni. Med to slabo tretjino leta preživetega v gorah ne štejejo potovanja in "planinarjenja"po vulkanih Indonezije, kot tudi ne plezanje v Maroku in ostale popotniške, jadralske, kolesarske ter ostale prostočasne aktivnosti. Večina gorskih dni se nabere v hladnejših mesecih leta. Relativno samozavestno lahko zapišem, da se zato v gorskem okolju počutim precej domače. Nenazadnje tudi izkušnje v gorah nabiram več kot desetletje - prva leta izrazito plezalno - čemur sem zatem dodal turno smučanje in gorsko kolesarstvo ter zadnja leta še frčanje po zraku.

gazenje 001_Anze_COKL_AC__6749

Cestni prelaz Vršič je, kot že ime pove, eno redkih lahko dostopnih višje-ležečih izhodišč v Julijcih. Tam sem zelo pogosto, ker omogoča dober izkoristek časa in prihranek hoje čez dolgočasne gozdove na poti v višave tudi ob delavnikih poleti, ko je dan dolg in po 17. uri nudi dovolj dnevne svetlobe za "ta hitre"...

Komentarji s katerimi so se nas lotili raznorazni Slovenci in med njimi tudi anonimneži, so z eno samo izjemo govorili v najboljšem primeru na pamet. Upal bi si trditi, da:

  • *nihče izmed njih tistega dne ni bil na Vršiču, kaj šele na vrhu Nad Šitom glave - mi smo bili.
  • nihče izmed njih ni bil na Vršiču vse prejšnje dni in ob vseh padavinah decembra - mi smo bili.
  • nihče izmed njih oni dan na Vršiču v smeri našega vzpona ni preveril debeline in stabilnost snežne oddeje - mi smo jo. Večkrat.
  • nihče izmed njih ni mogel poznati smeri našega konkretnega vzpona - mi smo jo.
  • nihče izmed njih ni bil na tisti dan z nami na turi od avta prek vrha do avta - mi štirje smo bili.

*Nekdo je bil pred nami do prelaza po cesti in zavil na neprimerno bolj "nevarno" področje in potem obrnil. Področje je v resnici znano po plazovih, ki vsakoletno ob močnejših padavinah zasujejo del ceste (ovinek), je slabše poraščena in idealne naklonine za snežni plaz.

Komentatorji z vseh vetrov so do trenutka tega pisanja samo na strani G-L, kjer je bila objava poobjavljena - oddali že 17 komentarjev in prispevali 2425 ogledov! Na socialnih omrežjih sem ob hitrem štetju naštel še preko 30 (večinoma) pikrih komentarjev. Med drugim se je komentatorjem zapisalo na primer sledeče:

  • "Vi pa res niste povsem gladki! Lahko bi zaključili turo podobno kot ruski vojaki spomladi leta 1916."
  • "Če že delate take bedarije, jih vsaj zase zadržite, da ne dajete samomorilskih idej še komu."
  • "Sem vas pričakoval prej med črno kroniko, kot pa v članku ponosnih "izkušenih" napihnjencev branda FreeApproved."
  • "Jaz bi pa na tem mestu raje vprašal urednika spletnega portala, zakaj je dovolil objavo poročila takšnega abotnega dejanja?"
  • "če bi blo za it koga reševat, jest bi takih zihr ne šla, kšn podn od podna, jao"

S komentarjev k objavi nisem razbral prav nič pozitivnega. Nič kar bi dalo človeku mislit. Samo in izključno pavšalno obsojanje in posploševanje. Skoraj kot medijsko mrhovinarstvo, mar ne? Glede komentarjev, ki letijo na to, da naj bi vzpodbujali druge k "samomoru" se mi zdijo absurdni, saj je vendar toliko drugačnih načinov "samomorov", ki jih vsakodnevno prikazujejo številni filmi, nanizanke in ostale kozlarije v medijih širokega dosega, ne pa ena povprečna stran nekega turistično športnega društva Freeapproved.

In s tem bi počasi tudi povzel moje razmišljanje in videnje "deljenja nasvetov s kavča" in tovrstnega obsojanja v tem konkretnem primeru. Nič nimam proti argumentiranim kritikam ali zapisom strokovnjakov ali drugih ljudi s terena in znanjem ter poznavanjem aktualnih razmer. Ampak med komentarji se niso pojavljali ne Gorski vodniki, ne alpinistični inštruktorji niti strokovnjaki za plazove GRS, temveč povečini raznorazni. Verjetno bi pregovor "le čevlje sodi naj kopitar" tudi na tem mestu bil aktualen.

V Sloveniji pa je, tako kot na drugih področjih, očitno tudi na področju gora, planincev in ljubiteljev narave - kup žolčnežev in samooklicanih strokovnjakov. Žalosten sem, da se je ta "rak" slovenske opravljive javnosti preselil tudi med ljudi, ki naj bi jih sicer vsaj bežno povezovale gore, gorska narava in čudovita doživetja v okolju, ki naj bi ga imeli vsi tako radi.

Po naravi sem večni optimist in zato verjamem, da če prej ne, bomo Slovenci znova bolj povezani, ko bomo dobili novega zunanjega sovražnika. Trenutno smo si slednje očitno kar sodržavljani - planinci VS gorski kolesarji! - med seboj in se vsakogar, ki naredi nekaj izven "ustaljene prakse" javno linča na tak ali drugačen način.

V novem letu vsem želim veliko veliko zdravja, sreče in ljubezni. Pa tudi potrpljenja in energije za premagovanje takšnih in drugačnih preprek, tudi vsakdanjih. Da bodo naša življenja še lepša in naš nemirni raziskovalni duh zadovoljen, pa se  čimvečkrat spravite  tja gor, kjer nam je vsem tako zelo lepo! In ne pozabite: razmere so pod lastnimi nogami in rokami veliko boljše doživetje kot surfanje in komentiranje razmer po internetu!

Srečno 2014 by Anže Čokl

Comment

Comment

Osamelo nad Vršičem

Odkar je padla odločitev, da letos ceste na Vršič ne bodo plužili s kranjskogorske strani, je v onih koncih zelo spokojno. V vetru šelesteče veje, pozibavajoče rušje in škripajoči prometni znaki so praktično edini rezali tišino. Lepe barve poslavljajočega se dne.

V soboto smo imeli z alpinci tam mudili na takorekoč sklepnem dejanje njihovega procesa alpskega "mučenja" z raznoraznimi manevri in z izjemo nekaj duš, ki so rinile proti Mojstrovki ali se celo samo sprehodile do vrha prelaza in nazaj, je bilo na Vršiču sila mirno in meni skorajda nepoznano.

Čudovita kulisa Škrlatice s kolegicami.

Doslej so se namreč ob vsakem prebujanju zime nad Vršičem zgrinjale množice, vključno z nami seveda, saj je prelaz eno redkih (zelo) lahko dostopnih višje ležečih izhodišč za rekreacijo "v višavah". Prav zanimivo je bilo vnovično spoznanje, da čim je otežen dostop z avtomobilom, venec gora, ki kraljuje nad prelazom - precej bolj sameva. Po opravljenih telovadbah in preizkusih znanja smo jo zarinili na Robičje, še malo nadaljevali in prečili proti vzhodu, uro pred zahodom pa obrnili, se vrnili čez Vratca in se zaustavljali s cepini do mraka in naposled odbrzeli v dolino.

Adijo, čudoviti dan!

Poslovilne barve sončnega zahoda ob povratku v Kočo na Gozdu. Več teksta in fotografij na društveni strani Freeapproved.

Comment

Comment

Juhuhu, zima in led sta tu!

001_Anze_COKL_DSC02005 Foto: Primož Blaha

001_Anze_COKL_Sinji slap Dec13-31Najljubši del leta je končno napočil! Zima je prišla z velikim zamahom in postregla z dovolj nizkimi temperaturami, da se je v gorah agregatno stanje slapov že začelo spreminjati.

001_Anze_COKL_Sinji slap Dec13-50Konec tedna smo se tako z dvema svežima alpincema odpravili na njuno prvo turo v led. Ker že zadnjih n-let za prvi slap v sezoni splezam Sinjega nad Jezerskim, smo tudi tokrat odšli v te lepe konce in razbijali po ledu, čudovit zimski dan pa si začinili s pestrim in strmim sestopom.

001_Anze_COKL_Sinji slap Dec13-90

Več fotografij in obširnejši opis Primoža pa na društveni strani Freeapproved.

Comment

Speedriding Mölltal Swing Mirage

Comment

Speedriding Mölltal Swing Mirage

speedride-moelltal-311.jpg
Swing Mirage

Pred časom sem prvič v novi zimski sezoni stal na smučeh in na snegu. V resnici sem kaj malo postopal stoje in še manj na smučeh, saj so bile te potrebne le za dostop na 3150 m. Od tam pa je šlo navzdol večinoma le po zraku, s krajšimi dotiki tal in nazaj v zrak.

Toda ta dan navkljub odličnim avanturam na nebu ni šel po načrtih. Po dolgem času je namreč prišel dan, ko gre vsakič nekaj narobe. Vselej se je nekaj zalomilo. Resda sem prvič v sezoni vzletal s smučmi in prvič nasploh s tako malim speedwingom. Tudi razmere so bile nadležne, z rotirajočim vetrom z vseh strani, a vseeno... Nisem bil zadovoljen s tem kar sem sam sebi pokazal in kar sem od novih izkušenj odnesel z ledenika in zraka nad njem. Ko sem bil že v glavi očitno razštelan, sem se tudi večkrat ustrašil sam sebe. To sicer ni nenavadno, ampak tako prekleto hitra je ta zelena zverina, da bo potrebno še precej vaje, da se privadiva drug na drugega. K sreči je to le začetek sezone in slab dan :)

Spodaj pa še sledi prvih štirih divjanj pred zajtrkom...

Screen Shot 2013-11-21 at 18.36.09

Oblači me Patagonia Europe, letim s padali Swing, s sateliti pa mi na avanturah sledi ročni inštrument Suunto Ambit.

Comment

Puščavske avanture Sahare

Comment

Puščavske avanture Sahare

ac__5181.jpg

Po tem, ko je že kazalo, da bom le 8 ur pred vkrcanjem na letalo ostal hospitaliziran v ljubljanskem KC, sem razum (ga sploh imam?) potisnil vstran in se odločil, da odpotujem. Za  prvo objavo po povratku z društvenega roadtripa, kjer se nas je dva ducata članov Freeapproved aktivno potepalo po najstarejšem kontinentu, poznanim tudi pod imenom Afrika, naj za najavo potopisnega predavanja služi le nekaj uvodnih fotografij...

AC__4834

Sonce se poslavlja za grebeni Atlasa.

AC__5050

Kamele, ki v resnici to niso. Enogrbim živalim na štirih nogah se namreč reče dromede.

AC__5178

Medtem ko je naša srca grelo prijateljstvo telesa pa prasketajoč ogenj, je naša družba v saharski puščavi najprej doživela dež, zatem pa se je odprl pogled na milijarde zvezd brezkončnega vesolja (dež v sahari je bil v resnici nekaj dežnih kapelj, ampak že za to moraš imeti tam dol menda preklemansko srečo).

AC__5238

Ob sončnem vzhodu je za nas amaterske samouke osebe s fotoaparatom v roki kulisa puščave kot nalašč za portretno fotografijo.

AC__5253-Edit

Hoja navkreber po peščenih sipinah je pravzaprav enaka kot gaženje v domačih gorah pozimi. Le kanček bolj vroče je. Plezanje na puščavskem soncu pa je vsekakor nekaj drugega.

AC__5453-Edit

Presenetljivo hladno je bilo plezanje ob jutru in na dolinskem prepihu.

AC__5508

Pravi štirikolesniki za prave avanture brezpotij ali bolje rečeno brez-cestij.

AC__5558

Poznopopoldanski rumeno-rdeči svetlobi v visokih stenah nad dolino ni para!

AC__5574

Prvovrsten užitek pri plezanju do 40 m visokih smeri v odličnem hrapavem rdečem apnencu.

Comment