Odkar je padla odločitev, da letos ceste na Vršič ne bodo plužili s kranjskogorske strani, je v onih koncih zelo spokojno. V vetru šelesteče veje, pozibavajoče rušje in škripajoči prometni znaki so praktično edini rezali tišino.
V soboto smo imeli z alpinci tam mudili na takorekoč sklepnem dejanje njihovega procesa alpskega "mučenja" z raznoraznimi manevri in z izjemo nekaj duš, ki so rinile proti Mojstrovki ali se celo samo sprehodile do vrha prelaza in nazaj, je bilo na Vršiču sila mirno in meni skorajda nepoznano.
Doslej so se namreč ob vsakem prebujanju zime nad Vršičem zgrinjale množice, vključno z nami seveda, saj je prelaz eno redkih (zelo) lahko dostopnih višje ležečih izhodišč za rekreacijo "v višavah". Prav zanimivo je bilo vnovično spoznanje, da čim je otežen dostop z avtomobilom, venec gora, ki kraljuje nad prelazom - precej bolj sameva. Po opravljenih telovadbah in preizkusih znanja smo jo zarinili na Robičje, še malo nadaljevali in prečili proti vzhodu, uro pred zahodom pa obrnili, se vrnili čez Vratca in se zaustavljali s cepini do mraka in naposled odbrzeli v dolino.
Poslovilne barve sončnega zahoda ob povratku v Kočo na Gozdu. Več teksta in fotografij na društveni strani Freeapproved.