Prvi snemalni dan za GRZS v Ratečah

Po skoraj mesecu dni živčne vojne s prestavljanjem snemanja tik pred zdajci zaradi oblakov, vetra ali česa tretjega, kar ni bilo skladno s perfekcionističnimi pričakovanji, smo pred časom naposled dočakali povsem sončen in zares sanjski jesenski dan - popolno!

Še v avtu smo se pogovarjali, da se bodo verjetno zdaj, ko smo se končno lahko zbrali pod modrim nebom s pravimi snemalnimi pogoji na lokaciji, po murphyju zgodile kakšne nepričakovane stvari. Bodisi piknik s številno udeležbo in šotori sredi travnika ali pa trosenje gnojnice. K sreči se je zgodila le košnja oziroma obračanje trave. Prijazna voznica velikanskega traktorja je na moje vprašanje koliko časa bo še trajalo delo na travniku odvrnila s prijaznim: "Še dva kroga zapeljem!" Hvala vam - prijazna gospa!

In res je po nekaj kratkih trenutkih traktor odropotal, nam pa je ostal sveže pokošen, živo zelen travnik in čakal, da ga okrasimo z igralci kot belo platno z barvami.

Barve zahajajočega sonca za oddaljenimi grebeni so nam narisale najlepšo možno filmsko kuliso in edina skrb, ki smo se je stežka otepali je bila poslavljajoča se svetloba. V razmeroma kratkem času smo morali posneti kar precej različnih kadrov z raznoraznimi pripomočki in majhno, a učinkovito ekipo. Najtrši oreh so predstavljali otroci, ki jih za razliko od vsega hudega vajenih prijateljev ne moreš na enak način priganjati, vzpodbujati in bodriti. No nekaj napredka se je pokazalo, ko smo jih podkupili s sladoledom.

Dan je šel hitro h koncu in dobesedno za rep smo lovili še zadnje sončne žarke, prav do zadnjega. Sledilo je pospravljanje opreme in zahvala ta najmlajšim igralcem s sladoledom v Lescah.

Ker film snemamo v CinemaDNG formatu, kjer 20 minut posnetkov zasede neverjetnih 128 GB, je sledil še tehnično obarvan večer  z arhiviranjem posnetega materiala in enkodiranje oglednih kopij nižjih resolucij prek noči.

Za nami je tehnično najlažji snemalni dan, vseh 5 naslednjih bo neprimerno zahtevnejših, odvijali se bodo v visokogorju, preko noči, s številčnejšo ekipo in zahtevno logistiko. Se že veselim!

Fotografije: Bor Šumrada

Polet z vrha - Goli vrh (1787 m), Jezersko

Ne zgodi se mi pogosto, da bi se mi kdo tako (odkrito) posmehoval, kot so se mi na vrhu Golega vrha na petkovi pošihtnici prijatelji. Najprej, ko sem se tlačil v mrežasto zaščitno opremo in kmalu zatem, ko so videli moj material nad glavo... Šest se nas je uspešno zagnalo proti travnikom v dolini, dva pešaka (ki to ne bosta več dolgo) pa sta jo urno ucvrla v dolino... Prvi polet z devetimi kvadrati nad glavo. Foto: Matevž Gradišek

Dobra minuta povratka v dolino poskrbi za ohranjanje zdravja kolen. Foto: Matevž Gradišek

In še kratek video, ki sem ga na hitro zmontiral ...

http://www.youtube.com/watch?v=oIUcGp3PhnY

Spanje na vrhovih slovenskih gora

V zadnjem letu kar 68-krat nisem spal v domači postelji. Nekaj manj kot 40 noči sem prebil tako ali drugače zavit v spalno vrečo, debelina katere je bila odvisna od geografske dolžine in širine nočnih avantur v gorah. Največ mrzlih noči sem prebil na Aljaski, toplejše v Centralnih Alpah in Dolomitih, najtoplejše in doživljajsko prav nič manj mogočne pa tudi v domačih gorah.

“Mladi mož – ste pa pozni!”

Tako me je na poti okrog šestih popoldne ogovorila pohodnica, ki se je s počasnim, a varnim korakom vračala v dolino. Zakaj odhajam spat na vrh? Vprašanje so mi zastavljali ne samo domači ter sodelavci, temveč tudi plezalski prijatelji, ko se niso mogli načuditi mojim vse pogostejšim željam po spancu vrh gora. Čemu bi nekdo hodil z dodatno težo na hrbtu na vrh, od koder bi se lahko preprosto vrnil v dolino, v poznano, toplo zavetje domačega okolja?

Osnovno vodilo je želja po nečem drugačnem, po prvinski avanturi, ki je doma za štirimi stenami nikoli ne moreš doživet. Tisto nekaj, kar človeka kot živo bitje že skozi vso zgodovino žene k odrivanju nečesa novega, pa naj bodo to kontinenti, vrhovi, jame, preprosta spoznanja o življenju ali kaj tretjega. In nenazadnje - da bi svoja doživetja lahko kvalitetno obeležil, mi je pomembna estetika. In v gorah je najlepše ob sončnem vzhodu in zahodu! Dolge sence, ki jih meče divja gorska narava nad okoliške ravnice, izrisujejo neme podobe: nazobčane grebene in ošiljene vrhove. S spanjem v gorah doživiš vse!

Moč tišine

Velika večina obiskovalcev slovenskih Alp se odloča za obisk najbolj znanih in visokih gora. Bolj kot je vrh v senci višjega soseda, manj obiska je praviloma deležen. Lep primer je Škrlatica, ki ji manjka pičlih 124 m, da bi ne bila zgolj kraljica Julijcev, temveč najvišja med visokimi.  Kljub tej neznatni višinski razliki, pri čemer po lepoti za marsikoga celo prekaša Očaka, v njeno nedrje prisopiha mnogo manj gornikov kot na Triglav. Še bolj drastičen je upad števila obiskovalcev bolj odročnih, morda (a ne nujno) tudi težje preplezljivih vrhov. In na vse omenjene se največ gornikov tare v zgodnjem jutru.

Toda zanimiv preobrat se zgodi, če dodobra ukoreninjen in tradicionalen pristop pohodništva in gorništva z ranim jutranjim vstajanjem postavite na glavo: namesto zjutraj - v hribe popoldne! Namesto hoje v vrsti navzgor ne boste srečali praktično nikogar. Tu in tam kakšnega romantika, ki ob lepem vremenu uživa v razgledih in se na vrhu zadrži dlje. Ali pa kakšnega izgubljenega tujca, ki išče bivak na napačni strani gore. Ker ima vsaka palica dva konca je tako tudi s (pozno)popoldanskimi turami v visokogorje – če gre za pristope po prisojah, je vročina včasih prav neznosna. Poleg peklenske vročine so pogostejše tudi plohe in nevihte. Toda v tistih najlepših dneh je ves dodaten trud poplačan…

Naposled večer v gorah!

Pozno popoldan se po napornem dnevu v službi odpravim proti Prisojniku. Zadnji višinski metri pod vrhom so najlepši. Sonce se počasi že naslanja na grebene na zahodu in z oranžno-rdečimi žarki boža vrhove gora. Samo moje globoko dihanje prekinja mogočno gorsko tišino, ki jo v resnici spoznaš šele zvečer, ko utihneš in ko se tudi narava umiri. Prihod na vrh je veličasten. Nižine, ki me obkrožajo, se že kopajo v polmraku, barve tam izgubljajo svojo moč, vse se zdi monotono in tako daleč, globoko pod menoj. Toda ne v gorah! Tam se dogaja prava eksplozija barv. Vrhovi žarijo rdeče, njihove sence se rišejo v neskončnost in z zatonom sonca na horizontu na nebu uprizarjajo plemenski ples. Nebeško modrino je zaznati le še na vzhodu, medtem ko je takorekoč vsak drug košček neba obarvan po svoje. Tako se zdi, kot da bi se velemojstrski slikar igral z barvami in narisal najbarvitejšo mavrico od vzhoda do zahoda. Od nebeške modre z zelenimi toni, pa do rumene in nazadnje rdeče. Tista rdeča, ki obkroža sonce in mi vsakič, ko jo vidim, zaigra na najlepši instrument – čustva in srce. Pogosto si mislim, da če mi ne bi bilo dano uživati vseh telesnih sposobnosti, ki mi jih je v dar poklonila mati narava, da bi si želel vsaj videti. Ko vidim, čutim. Ko vidim, razumem. Ko vidim, sem srečen!

Manj je več

Najbolj preprosta spalnica na svetu: spalna podloga in spalna vreča. Tako malo - za tako veliko! Oprema potrebna za spanje na vrhovih gora je sila preprosta in maloštevilčna. Poleg spalne vreče in podloge za več udobja pozimi s seboj nosim še lahek kuhalnik in lonček, da si stalim sneg in led ter pripravim toplo jed. Navadno mi sicer za slednje primanjkuje motivacije, saj se v resnici še pred pripravo spalnice lotim fotografiranja ali snemanja sončnega zahoda. Ko pa najlepša svetloba s pojenjajočo intenziteto barv počasi le zamre, se navadno spravim z mraza v spalno vrečo in hitro zatisnem oči. Noč me vzame v svoje naročje in odpelje v deželo sanj.

Kralj med zvezdami pripleza čez grebene

Magična hladna modro-vijoličasta svetloba daleč za grebeni v daljavi naznanja rojstvo novega dne. Sonce je pravi kralj med zvezdami! Sončev prihod najprej naznanijo uigrane ekipe vseh poznanih in nepoznanih barv. Skupine senc, ki padajo na zemljo postajajo izrazitejše, vse močnejše in se pnejo proti vrhovom s katerih jih meče sonce. Iz neskončnosti na zahodu se z naznanjanjem sonca vračajo proti vznožjem gora. Ko sem na vrhu, se zdi kot da me bodo sence čez čas zgrabile za noge. Sonce se naposled v vsej svoji mogočnosti zlagoma, a vztrajno zvali preko grebena. V trenutku se v meni zgodi eksplozija občutij! Žarki me nežno božajo po telesu. Topla energija se me dotakne tudi od znotraj. Ne pretiravam, če zapišem, da je po mrzli noči na prostem sončni vzhod vsaj malo podoben tisti sveži, prvinski zaljubljenosti. Ko te nekaj žgečka po trebuščku in te greje, gladi, vzbuja optimizem in zanos. Ko se vse zdi mogoče in dosegljivo!

Najboljše stvari so najslajše. Toda najlepšega in najboljšega ni v izobilju. In tako je tudi v naravi – sončni vzhod in sončni zahod trajata zgolj nekaj trenutkov celega dne. In ni je sile ali denarja na svetu, ki bi to lahko spremenila. Sonce hitro, brez oklevanja ali upočasnjenega koraka, pleza proti zenitu. Dan dobiva vse bolj zemeljske razsežnosti. Podoba tal pod mojimi nogami postaja vse bolj vsakdanja. Pred Kraljem so se umaknile magične barve. Takisto so klonile sence, ki se kot preplašene deklice potisnjene v kot, sključeno skrivajo pod mrkimi severnimi ostenji gora. Nemo čepijo in čakajo. Prav tako kot Barve se veselijo trenutka, ko bo Sonce zapustilo Zemljo in se bodo lahko kot razigrane najstnice znova s svetlobno hitrostjo pognale na ravnine ter dna dolin in se igrale z orisi gora na horizontu, za katerega bo potovalo Sonce. Vse več jih bo in vse bolj intenzivna bo igra, a le do trenutka, ko jih znova prežene Luna. To je resnična zgodba narave in kralja našega osončja!

Čas terja svoj davek. Trenutki namenjeni notranjemu bogatenju so pomembni, zato sem s časom vselej na bojni nogi. Vem, da so tudi zato trenutki v gorah še lepši in da po njih zategadelj bolj hrepenim. Ker so priborjeni in ne samoumevni, jih znam še bolj ceniti.

Po krasnem doživetju me čaka pot navzdol. Bodisi peš bodisi po zraku, v obeh primerih pa mi je bilo dano doživeti veličastno moč narave. Kadar se napotim peš, je časa za refleksijo precej. Ako se odpravim po zraku, je pred menoj še nekaj napetih trenutkov. Kljub vse večji izkušenosti, je letenje z vrhov gora zahtevno. Priprave minejo v tišini. Osredotočam se na vse podrobnosti, ki pomenijo življenje. Dobesedno.

Trenutek odločitve. Razmere dovoljujejo vzlet. Poženem se v globino. In tako kot pred nekaj trenutki sonce, tudi sam za seboj puščam številne višinske metre in nevidno sled. S preko 100 km/h drvim mimo grebenov, skozi grape in mimo skal. Pred menoj se odvija nov svet. V zgolj nekaj minutah sem v dolini. Enako je kot v naravi – najboljše ne traja dolgo. Rad bi se enačil s Kraljem, a sem zgolj njegova minljiva senca. Ko se bodo na nebu pred Soncem še vekomaj umikale Sence in Barve, bom sam počival v oddaljenih, skrivnostnih krajih.

Morda, če bo sreča, bom nekje visoko. Tako visoko, da bom lahko od daleč in z druge perspektive opazoval opisano nebeško igro. Dotlej pa bom še naprej bil izgubljeno bitko s časom in si priborjene trenutke ukrojil po lastnih željah. Rad si mislim, da sem krojač svoje usode, mesto kralja pa prepuščam vsemogočnim naravnim silam… 

Prispevek je bil objavljen v Planinskem vestniku, september 2013.

Snemanje v severni triglavski steni

"Zdravja, sreče in ljubezni ti želim! Ostalo se pa kupi." V začetku se mi je voščilo zdelo smešno. Pozneje sem razmišljal, da verjetno drži. Po snemanju v Steni pred dnevi - pa sem dokončno doumel. In danes razumem: zdravje JE najpomembnejša stvar v življenju! Ko sem si pred leti zlomil vrat, in malodane zapustil ta svet, sem se po malem že začel zavedati, da je zdravje na prvem mestu. Po doživetem v Steni med snemanjem fanta s presajenimi pljuči, pa se mi je to še toliko bolj vsidralo v možgane. O podrobnostih zgodbe je žal še preuranjeno pisati in ne bo možno razumet povezave z uvodom, zato zaenkrat ob nekaj fotografijah le kratka predstavitev čudovitega dne preživetega v Steni: o snemanju, o plezanju, o doživetjih in o tem kako sem bil med snemanjem intervjujev na poseben način opomnjen na to, kar si mislim, da vem - zdravje je najpomembnejše!

Snemanje smo pričeli že v temi, na poti oziroma vožnji proti Vratom. Rana ura - zlata ura načelno drži, za snemalne potrebe pa bi si vendarle želel, da bi pričeli malo pozneje. Z Vrat mimo Aljaževega doma smo začeli hodit okrog šestih in z lepim tempom napredovali proti Steni. Seveda z obveznimi postanki, da sem odkljukal svoj seznam kadrov in scen shranjenih v telefonu.

Do stene in na vstop v Slovensko smer v Steni smo oprtani s stativi, odbojniki, mikrofoni, objektivi, kamerami in kupi dodatnih baterij prisopihali ravno v času, ko so sončni žarki začeli lepo božati južna pobočja na drugi strani doline Vrat. Brez obotavljanja smo pričeli s pležo čez prvi, vstopni skok v Slovensko smer.

V Slovenski grapi, to je nad Bučarjevo steno, še leži sneg zadnje sezone. Kot kaže bo dočakal novo pošiljko in se še za vsaj leto dni postaral. Sneg je sicer na površini ob trenutnih temperaturah lepo odjenjan in se da lepo prečit. Še bolj razveseljujoča novica za plezalce - stena zgleda povsem suha in je godna za plezanje, le zelo zgodnje jutranje ure so sveže.

Gorski vodnik, Tomaž Jakofčič - Jaka, ki  je prek stene vodil naša dva igralca, je odločil, da Steno in Slovensko smer zapustimo čez Frelihov izstop. Na zgornji fotografiji v prečnici stopicam po policah proti desni, na vrh stolpa, kjer nas je počakala še ena lahka, a zračna prečnica v desno.

Po izstopu smo naredili krajšo pavzo na Slovenskem turmu, kjer je tekla beseda o tem ali mu bolj pristoji slovenska ali nemška različica imena. Ne vem kako se je družba zedinila, ker sem bil preveč zatopljen v delo pred nosom - kako bom iz objektiva spravil prašno pikico. Z nekaj sreče mi je uspelo in z veseljem sem se pridružil koščkom čokolade, ki je bila v "obtoku".

Minute in ure so hitro tekle, nas pa je čakalo še enkrat toliko višinskih metrov, kot smo jih bili preplezali. Še isti dan smo se kanili povzpeti na Triglav, da bi lahko v miru in ob lepi svetlobi, ki ju prinesejo poznopopoldanske ure, posneli sklepne kadre na vrhu ob Aljaževem stolpu.

Na Kredarici smo naredili še eno krajšo pavzo. Ker je bil moj nahrbtnik že brez tekočine težak 10 kg, sem s seboj vzel le slab liter. Še kako prav je zato prišla odprta koča na Kredarici, kjer sem svoje telo oskrbel z dodatnimi dvemi litri prepotrebne pijače za vzpon na vrh in nazaj v dolino. Malo me je negativno presenetila le silna neprijaznost osebe - strežnega osebja, ki je delovalo izrazito nezainteresirano za delo. Oseba je bila neprijazna, ošabna, odrezava in mi dajala občutek, da sem ji tam kot stranka odveč. Škoda.

Ekipa na vrhu pred Aljaževim stolpom, kjer se nastavljamo soncu in opazujemo veličastno okolje v katerem se nahajamo. Zadaj v glavi me je že kljuvalo: malo od žeje, malo od misli na dolg sestop. Oh kako rad bi ga skrajšal s kakšno bližnjico po zraku, a tega dne je bilo to nemogoče...

Severniku v brk se smejimo Janez Rutar, Rok Merhar in Anže Čokl. Brez pomoči tudi tokrat ne bi šlo, zato se moram še posebej lepo zahvalit Roku in Đaniju. Oba sta pristavila kamenček v mozaiku k temu, da sem lahko posnel kar je bilo za ta dan naročeno. Verjamem, da sem bil precej nadležen, ko sem ju ves čas premikal levo desno, stran od kadra sem, stran od kadra tu, malo gor, malo dol... Oba sta tudi fotografirala, kako nastajajo posnetki, kar je še posebej hvale vredno!

Dan je bil dolg in zame kar naporen. V vsaki smeri, četudi lahki kakor je Slovenska, imaš načelno dosti opravka že sam s seboj - s tem da se z vsemi štirimi držiš stene, noge postavljaš tja, kjer te nosijo in se z rokami vlečeš za oprimke, ki se stene dejansko držijo. Ko snemaš, pa zraven pride še  misel na to, da česa ne pozabiš posneti, pa oprezanje za lepimi prizori, sprotno reševanje tehničnih ugank, najprej na pozicijo naprej, posneti, da gredo mimo, pospravit opremo in spet hitet in prehitet naprej...

Kot sem že zapisal sodelujočim: "Jutri bodo moja stegna gotovo zakislena, prsti na nogah bodo spet malo razboleni, usta  suha... A v mojem srcu topel spomin na novo avanturo. Hvala."

Snemali smo za Studio Virc v produkciji katerega  nastaja oddaja Vdih drugega za TV SLO, ki bo na sporedu 20. januarja 2014 ob 22. uri na TV Slovenija 1.

Fotografije: Janez Rutar - Džani, Rok Merhar in Anže Čokl.

Oblekla me je Patagonia Europe, fotografiram in snemam z opremo Canon, energijo mi dajejo ploščice Mulebar, padec v steni pa ustavijo vrvi Sterling.

Morsko planinarjenje in plezanje nad vodo

Kot že nekaj let doslej, smo tudi tokrat v avgustu malček zamenjali okolje in se premaknili na katamaran na Jadransko morje z ekipco Freeapproved. Poleg osnovnih dejavnosti, kot so: spanje, žrtje, počivanje, branje, pisanje scenarijev in nekaj neodložljivih obveznosti za službo - sta se v arzenal počitniških aktivnosti prikradla tudi malček plezanja in planinarjenja.

Nekaj zares obupnega vremena, ki je vzel življenje ribiča in nasukal nekaj ladij ter zahteval nekaj klicev May day na VHF postaji.

Sladko v slano ali kako dež posladka morje.

Vremensko gledano smo imeli sicer več sreče kot lani, a vseeno kar nekaj razburljivih dogodivščin. Ne le z močnimi neurji, pijavicami, slabo vidljivostjo < 50m in klicev na pomoč, ki smo jih poslušali na VHF postaji, temveč tudi z zlomljenim krmilom, ki so ga pred našim prihodom potapljači napačno zmontirali. Slab začetek - dober konec!

Več fotografij je na društveni strani freeapproved, tule pa le nekaj planinsko-plezalnih.

DWS ali deep water soloing je varno izvajat le v strmih, najrajši previsnih stenah nad globoko vodo. Lokacija na odprtem morju daleč stran od obal večjih otokov z razgledom na delfine je skorajda težko prekosljiva!

Proti koncu počitnikovanja sva z Duletom skočila na najvišji otok Kornatov v NP Kornati.

Razgledi z brezpotja se zlahka kosajo s tistimi z naših Julijcev!

Kornati od zgoraj s pogledom proti JZ.

Osamljena med skalovjem na drugi strani otoka.

S spektakularnim sončnim zahodom se je naše počitnikovanje počasi zaključevalo ...

Kičaste barve so se ob popoldnevih s prihodom slabega vremena razpasle čez horizont.

Nesreča v gorah nikoli ne počiva

Minuli vikend smo se z društvom Freeapproved mudili na tradicionalnem taboru Freeapproved Dolomiti 2013. Vsako leto, tokrat četrtič, se nas nekaj ducatov zbere v objemu tamkajšnjih strmih sten, drznih plezalnih poti (ferat) ter drugega, kar ponuja čudovita narava Dolomitov z okolico. Vsakič doslej je bilo v kampu hladno, a letos daleč najbolj. Dodeljena lokacija za tako številno skupino slovenceljnov je bila na skrajnem robu kampa, tik ob reki in v gozdu, naše šotore pa je zavoljo senčne lege sonce grelo manj kot 2 uri.

Prvi dan smo se takoj po ureditvi formalnosti v nabito polnem kampu spravili v krajše stene nad prelazom Falzarego. Gneča v smereh je v Dolomitih praviloma pogojena z več faktorji - dnem v tednu, delom sezone, oceno težavnosti in - največkrat - dolžino dostopa. Z vsako minuto daljšim dostopom je število dnevnih plezalcev v steni manjše.  Ker je popoldanski prihod v Dolomite veleval izbiro krajših smeri s krajšim dostopom je bilo v izbrani smeri nad prelazom presenetljivo malo plezalcev. V dveh urah je bilo plezanja konec in zanimiv sestop skozi okope in jarke 1. svetovne vojne se je pričel.

Pogled na sonce, ki bo vsak čas leglo k počitku in se skrilo za Tofano di Rozes.

Dule v zadnjem, najlepšem in najtežjem raztežaju smeri z odlično skalo!

Razgledi na gore okrog Cortine.

Dnevi, ki jih človek preživi aktivno prehitro minevajo. Da bi jih karseda dobro izkoristili, smo splezali več smeri na dan. Onega dne pa se je zataknilo že pri prvi. Pred nami sta bili dve navezi Italijanov. Ena ženska in ena moška naveza. Oboji so bili že ob pripravah videti strašno počasni. Med seboj smo se hecali in jih malček opravljali, saj je od časa, ko so že imeli na sebi pasove in do prvih prijemov minilo več kot pol ure. Glede na leta bi tudi težko rekli, da so bili začetniki. Prej obratno, le mudilo se jim ni nikamor. Prvi v moški navezi je plezal silno počasi, za 50 metrski raztežaj štirice je porabil kar pol ure. Njegov soplezalec je kot drugi raztežaj splezal malček hitreje, a prav tako počasi. Nam je raztežaj vzel 7 minut. Znova smo čakali in že po dveh raztežajih razmišljali o tem, če bo vse skupaj sploh imelo še smisel, glede na to kako so se vlekli čez steno. Stal sem na varovališču kot prvi v naši navezi, pred menoj je bila še ena naveza naših... Najprej iz doline slišimo glasove ajuto ajuto ajuto. Ker smo vedeli, da to pomeni na pomoč, vendar imeli občutek, da oni sprašujejo nas, če mi potrebujemo pomoč, smo vsaj z našega varovališča, nevedoč kaj se je v resnici pripetilo zgolj raztežaj više, pokazali znak N oziroma, da pomoči ne potrebujemo... Toda čez 2 minuti je zvonil moj telefon. Bil je klic našega človeka raztežaj višje...

V steno so s helikopterja spustili reševalca in gorskega vodnika ter zdravnika. S stene so potegnili zdravnika in poškodovanega, preostalimi pa so po dolgem prepričevajnu nadaljevali s plezanjem. Še preden so prišli do najtežjega raztežaja v smeri so menda zaradi panike preostalih treh, ženske naveze in soplezalca padlega - znova poklicali helikopter in vse odpeljali po zraku.

"Anže tukaj je prvi padel več kot 10 metrov in se ne ve ali je živ ali mrtev. Nezavesten visi na glavo ves krvav..." Zmrazilo me je in oblila me je groza. Ker je padli visel izven smeri v navpičnih platah, se niti njegov soplezalec niti prijateljska ženska naveza niso mogli prebiti do njega. Kar je še bolj čudno je to, da je dol padel s štantom vred in nam še vedno ni jasno kaj točno se je pripetilo. Na sebi je imel namreč kupe zvite vrvi, zadržalo pa ga (ju) je vmesno varovalo. Vrv do drugega v navezi je bila popolnoma napeta, prvi pa je imel pri sebi zvite kupe vrvi. O tem smo se sicer še precej pogovarjali, a nismo dognali vsega. Čez dobre pol ure  je že priletel helikopter. Najprej na ogledni prelet, ki je bil zelo kratek. Potem se je vrnil na trato blizu cesti, nekoga pobral, zakrožil nad našimi glavami in na naše začudenje najprej dodobra poslikal kraj nesreče in situacijo. Znova se je odpravil v dolino. Potem pa je priletel še 3x in enkrat oddal dve osebi, drugič eno, zatem pa v zadnjem doletu, ki smo mu bili priča, pobral poškodovanega z enim reševalcem.

Naše sile so bile medtem usmerjene predvsem v kvalitetno in varno izdelavo sidrišča za spust. V precej monolitni skali in na neudobnem varovališču to ni bilo najlaže izvedljivo, ampak s kar nekaj metri pomožnih vrvic smo naredili zadovoljiv štant. Čez čas smo bili vsi na varnih tleh in se z grenkim priokusom in cmokom v grlu ozirali v steno 200 metrov više, kjer se je v popoldanskem soncu svetil 10 metrov dolg krvav madež. Italijan, ki je tam padel, je slabo uro visel v nezavesti z glavo navzdol, negiben in brez znakov življenja, preden so ga rešili gorski reševalci.

Dogodek nam je vsem pustil nekaj neprijetnih občutkov, zato smo prihodnji dan manj ambiciozno in s čvrstejšim prijemom držali za skalo. Zame je bilo to (na žalost) že četrto prisostvovanje pri nesreči v gorah, ki se je pripetila pred mojimi očmi v teh trinajstih letih, odkar malo večkrat zahajam v gore... Tudi zadnji dan smo izkoristili plezalsko in se tako kot številni drugi plezalci (slovenskih avtomobilov in s tem tudi plezalcev je bilo ogromno) podali v stene in tako ali drugače kljubovali gravitaciji.

Kar dela človeka izjemnega je možnost selektivnega spomina. Nesreče, ki se dogajajo v gorah so ponavljajoči se opomnik, da je gorsko okolje potrebno spoštovati, se vanj podajati primerno usposobljen in pripravljen ter predvsem s pravim odnosom in miselno naravnanostjo. A vendar neljube dogodke podzavest pospravi in arhivira v nek oddaljen kotiček naših možganov, lepe trenutke, ki so nas navdali in notranje obogatili pa nam ves čas servira, nas redno spominja kako lepo je tam gor in nas vabi, prigovarja in kliče...

Skupaj v navezi smo plezali z vrvmi Sterling (Terra Šport) oblečeni v Marmot (Annapurna) in Patagonia Inc. Europe, se podkrepili z Mulebar ploščicami in fotografirali s Canon Europe.

Zabaviščni park v dolini Vrata in Bavarska smer v Triglavu

S plačilom 3,50 EUR je v Triglavskem narodnem parku, edinem parku v Sloveniji, dovoljeno marsikaj. Tako se nam je dolina Vrat trem nedeljskim pohodnikom 11. avgusta prikazala v vsem svojem blišču (in bedi). Stotine avtomobilov parkiranih na travi, na pašnikih, v gozdu, ob stezicah, ob Aljaževem domu, ob zimski sobi, na poti na Škrlatico, pred, ob in za Šlajmerjevim domom in tudi na dovozih do heli ploščadi. Igra skrivalnic šotorjenj na ustreznih mestih v gozdu, avtodomi ob reki in potočkih, ostanki odprtega ognja, komercialna panoramska letala, ki prdijo in preletavajo vrh Triglava, ponos Slovencev, ter druge narodno-zabavne atrakcije, kar si domačini in tujci lahko privoščijo (le), ko enkrat plačajo listek za parkiranje.

Toda pozor! Da ne bi slučajno prikolesarili v Vrata po kakšnih stranpoteh ali pa z jadralnim padalom leteli nad vršaci, kajti to je strahovito škodljivo flori in favni! Najprej plačat listek, potem pa z avtom do klina, če vam potegne - ja potem lahko pa še dlje. Morda vas te dni še ustavi opustošenje plazu izpod Stenarja, a nič zato, kajti tam že dela in čisti poceni azijska delovna sila.

Jutranji prometni kolaps v srcu Triglavskega narodnega parka v dolini Vrata.

Roman mimo rdečega odloma.

Prečnica iz kotla proti vzhodu po policah.

Še zadnja štirica v Bavarski smeri.

Nekje piše, da sta bila Cimr&Jan  istospolna zakonska partnerja, ki sta v ljubezenski vnemi namesto romantičnega izleta na Karibe, skočila v krušljivi in senčni svet triglavske severne stene in našla prehod za prihodnje rodove. Džanozo legenda v zadnjih metrih Zimmer-Jahnovega izstopa iz Stene.

Ko smo se končno prebili v relativen mir brezpotja (kar v resnici to ni več), ki vodi do Stene, smo slišali sebe in počasi vse bolj razločno tudi "varujem, plezam, podri". Vstopili smo opoldne, ker so se službene obveznosti zavlekle do poznega jutra. Džanozo legenda je smer že plezal in se je bežno spominjal izpred nekaj let, ko je prvič vlekel za skalo v Bavarski smeri. V drugem raztežaju smo šli malček po svoje in si tako za kakšno oceno više raztegnili naše prste. Svežemu alpincu, čigar prva tura v Steni je to bila, je spoznal tudi bridkost slovenske plezarije in krušljivosti skale, ko je skupaj z odkruški zabingljal nad praznino. Tekoče smo šibali naprej in Bavarske je bilo hitro konec. Druga zgodba je prehod v Nemško in naprej čez Zimmer-Jahnovo poročno peripetijo (več ob opisu fotografij), ki se vleče ko pasja čreva in ko končno prideš na rob stene, planinarjenja še vedno ni konec ampak se pravzaprav šele zares začne. Zahvaljujoč službenim obveznostim in poznemu vstopu smo lahko ob sestopu opazovali zahajajoče sonce in doživeli lepote, ki jih narava visoko nad zabaviščnim parkom doline Vrat ponuja...

Skupaj v navezi smo plezali z vrvmi Sterling (Terra Šport) oblečeni v Marmot (Annapurna) in Patagonia Inc., Europe, se podkrepili z Mulebar ploščicami in fotografirali s Canon Europe.

Celotna objava s fotozgodbo je objavljena na društveni strani Freeapproved.

Potovanje na Bali, Indonezija

Kratek oddih na Baliju v Indoneziji je bil za spremembo daleč stran od (mene) pogosteje obiskanih dopustniških destinacij v reliefno bolj razgibane oziroma gorate predele. Ker žal ne posedujem znanja in pameti svojega nekdanjega sošolca, ki z igranjem kart na 888poker.si in s tem "samozaposlen" preživlja družino, kupuje nepremičnine in avtomobile ter veliko potuje, sem kot vsi drugi smrtniki podvržen prilagajanju času tudi službi in drugim s tem povezanim obveznostim.

Oddih v daljni Indoneziji je bil kratek, a nadvse prijeten in sproščujoč. Slaba stran potovanja v Azijo in zlasti na daljne otoke ob Indijskem oceanu pa je dooooolga pot. Potovanje z letali traja malček več kot 30 ur (s prestopanji). Slabše od prestopanja pa je seveda samo še zamik ure. V desno (beri: na vzhod) mi je potovanje vedno težje, ker je moj organizem popolnoma zblojen. Čeprav je samo +6 ur razlike rabim skoraj teden dni, da pridem v nekakšen kao normalen ritem. A ko sem se že sam sebi hotel malo zasmiliti, sem se spomnil 56 ur trajajočega potovanja z Aljaske nazaj domov, ko so nam zašuštrali letala, ko smo potem naposled vkrcani še enkrat šli nazaj, ker so pozabili natočit dovolj goriva v letalo (ja, tudi to se dogaja!) in potem zaradi zamude letala zgrešili povezovalni let...

Kakorkoli že - Bali in sosednji obiskani otočki so zanimivi kraji živih barv, prijaznih ljudi in drugačne kulture. Nekaj vtisov in doživetij pa v spodnji fotozgodbi.

V pasji vročini še mačke spijo. Mijav.

Še večja mačka aka kralj živali počiva v senčki in gleda katero turistko bo požrl naslednjo.

Praženje tradicionalne kave. Sicer ne ločim med dobro in slabo kavo, ampak njihova najdražja je tista, katere zrna Luwak (žival) požre, prebavi in pokaka - te kakce pa pražijo in naredijo kavo. Bljek.

Vulkanski krater in Mt. Batur (1717 m). Temna barva je lava in vulkanski pesek.

Tega otroka so bile same oči.

Pridni kmetovalec že več dni zapored neprestano ureja riževo teraso.

Silovita moč narave in butanje valov ob skalnato obalo, ki jo vsako leto nekaj milimetrov požre slana voda.

Raj za kmetovalce z morskimi algami.

Indonezija je največji svetovni izvoznik morske trave. Delo je težaško in monotono.

Najlepše turistke prihajajo iz Slovenije.

Zloglasna peščena plaža v Kuti

Sredi noči na Mt. Batur (1717 m) - vulkan v Indoneziji

Pisana vulkanska pokrajina v zelo zgodnjem jutru.

Pogled na preko 4 m veliko Manto, ki se prehranjuje s planktonom nad menoj.

Mira Marko Debelak - snemanje dokumetarnega filma v Špiku

Lahko bi zapisal, da je bila moja zadnja snemalna naloga že kar zelo blizu idealnemu. Vse kar sem počel namreč zelo rad počnem. Odkrit bom, zato bom naštel prav vse, kar sem ob nalogi snemanja v Špiku za dokumentarni film o Miri Marko Debelak z veseljem počel:

• razmišljal o snemalni opremi, jo izbiral in nakupoval novo,
• se učil, spoznaval nove snemalne trike in majhne posebnosti kako kaj posnet,
• šel nekaj stopničk nazaj v procesu zajema slike, da sem bolje spoznal osnove,
• s prstom po skicah in očmi po zemljevidu pred-izbiral dobre snemalne lokacije,
• šel na teren z dobrimi prijatelji in prehodil pot do stene, da sem potrdil izbor snemalnih lokacij in ocenil razmere v steni,
• se s Tino in Jakatom odpravil na bivak pod Špikom,
• plezal v impozantni Špikovi severni steni,
• snemal v steni, pod njo, in na vrhu,
• spal na vrhu Špika in z žarom v očeh spremljal sončni zahod, nemo zrl v zvezdnato nebo in zjutraj opazoval sonce, ki je plezalo proti nebu,
• utrujen in dehidriran ter od sonca skurjen sestopal čez Kačji graben in se veselil osvežitve v ledeni Pišnici!

Ob vsem naštetem sem bil ves čas obkrožen s prijatelji in odlično družbo in najbrž je kaj kmalu vsakomur jasno, da je takšna naloga lahko samo sanjska naloga...

Če preidem na konkretnejše točke zapisanega in se jih kronološko dotaknem s kratkim opisom, je najbolj smotrno začeti s težavami. Največja je bila v tem, da mi ni bilo jasno kako bom v steno tovoril snemalno opremo in predvsem koliko le-te naj vzamem s seboj. Po temeljitem razmisleku in po tem, ko sem že n-krat prebral scenarij in kaj me snemalno čaka v steni, sem opremo zreduciral na dobrih 6 kilogramov. Ostalih 20 kilogramov snemalne, spalne in hranilne opreme so mi prinesli dobri prijatelji z društva Freeapproved po drugi strani gore na vrh, čez Kačji graben.

Precej zimski obeti teden dni pred vzponom!

Ko sem naposled našel način, kako najbolj smotrno in elegantno pretovorit opremo čez s steno, v kateri moraš dejansko z vsemi štirimi poprijet za skalo in plezat, je sledil že prijetnejši del: izbira lokacij, ogled razmer in posledična določitev datuma za dan D.

Z Borom in Duletom smo odšli do snega pod steno Špika. Upali smo sicer, da ga bo manj, ampak smo že na dostopu od daleč pogledovali proti steni in vse bolj zaskrbljeni stmeli pod mokre, črne previse Špikove stene, kjer je bilo še ogromno snega! Pravzaprav je cela smer izgledala skorajda zimsko! Po nekaj posnetkih timelapsov in ogledovanja stene smo se pred prihajajočim slabim vremenom spravili nazaj v dolino.

Zajemanje sličic zgoraj in ena izmed njih spodaj.

Ker s timelapsi izpod stene nisem bil povsem zadovoljen, sem se nekega dne (no v bistvu noči) ob 3:30 odpravil iz Ljubljane, da bi posnel še timelapse vzhajajočega sonca z drugega konca doline. Nastavil sem aparate in zgodnje jutranje ure od 4:30 do 8:30 izkoristil za službeno delo na računalniku, medtem ko se je na fotoaparatih zajemalo več tisoč sličic iz katerih se potem sestavi film.

Fotoaparat je bil nastavljen na intervalometer in vsakih 10 sekund posnel fotografijo. Na drugem je bil intervalometer na 12 sekund. Ko je bilo sonce dovolj visoko sem zamenjal objektiv in vse skupaj ponovil.

Pred najbolj zahtevnim delom snemanja v steni me je čakalo še vodno doživetje. Pred popoldansko prakso vijuganja po zraku na Primorskem sem se odpeljal v KG in od mostu nadaljeval peš vzdolž Pišnice. Snemal sem ob, tik nad in celo pod vodo. Vsakič, ko sem kamero dvignil z vode sem imel roke popolnoma odrvenele, ker je reka kot kaže pravkar stopljen sneg, njena temperatura pa zares zelo nizka.

Pogled v svet pod gladino Pišnice.

Naposled v steno!

Prvotni načrt se je zaradi hude zime in velikih količin snega v gorah moral spremeniti in snemanje premakniti. Po zgoraj omenjeni ogledni turi je bil teden pretežno slab, z veliko padavinami in napovedanimi nevihtami. Toda konec tedna je obetal in najbolj sončen dan, višje temperature in nobenih neviht. Dan je bil izbran in že smo korakali proti bivaku pod Špikom.

Snemalna in osebna oprema za vzpon v Direktni smeri v Špiku.

Za snemanje v steni sem s seboj nosil in plezal s/z:

• 16-35 f2.8 II USM
• 24-70 f2.8. II USM
• Manfrotto monopod
• GoPro Black 2x
• Zacuto Z-Finder
• 2x 32GB, 2x 16GB in 2x 8GB spominske kartice
• Polarizacijski filter
• NDx8 filter
• 4x baterije LP6

Poleg naštetega je Jaka v nahrbtniku nosil še dodatno Sony Handycam kamero kot backup.

Tina in Jaka sta me bila do bivaka najbrž že precej sita, saj smo se na poti nekajkrat ustavljali, posneli dostop, pogovor, razglede, točenje vode,hojo in skratka vse kar zraven spada. Dan je bil res dolg in kar nekaj časa nam je bilo še dano uživat razglede pred bivakom s pogledom na mogočno trikotno Špikovo steno.

Po relativno mirni noči, kjer je bilo slišat le kakšnega polha in šumenje listja, (predvsem) v domišljiji pa so se po  deki podile strigle (po Jakatovi so se tudi v resnici), smo po skopem zajtrku okrog 6h krenili od bivaka. Prezgodnji nismo hoteli biti, ker smo imeli planiran prihod s pomočniki (in opremo, ki so mi jo prinašali) ob 15 h na vrh.

Do Zelene glave je bilo v začetku še nekaj snega, potem pa smo večji del plezali po desni strani ogibajoč se spolzkega snega. Nad Dibonovo polico, ko se začne bolj strmo plezanje, za kamero nisem poprijemal zelo pogosto, ker stena še ni tako atraktivna, izpostavljenost pa tudi še ni velika. Čim pa smo prišli do velike zajede v zgornjem delu, kjer si eden za drugim sledijo težji raztežaji Direktne smeri, je bilo snemanja več!

Tina v spodnje delu zajede, v veliki "knjigi" med ploščama. Spodaj pa Jakov pogled na snemalca in plezalko. Foto spodaj: Tomaž Jakofčič

Od spodaj so raztežaji zgledali bolj mokri, kot so bili v resnici. Nekako si je voda pot utrla tam, kjer ni bilo potrebno prijameat, tako da je bilo plezanje v prvih dveh raztežajih v zajedi prijetno, dasihravno mestoma malček krušljivo. Večkrat sem se v steni ustavil, za silo namestil, zavreščal Jaki, da je zategnil plezalno vrv, da se nisem zvrnil vznak in snemal Tino med vzpenjanjem.

Edino najtežji raztežaj oziroma njegov detajl je bil precej moker, čezenj se je namreč cedila pravkar staljena voda z zgornjega snežišča. Vesel sem bil, da sem plezal v dostopnih čevljih z debelimi volnenimi nogavicami, saj mi je voda dodobra zatekla v čevelj, ko sem bil postavljen v razkorak, moj flis pa je v komolcu služil kot cedilo za čaj - pri zapestju je voda vdirala notri in čez komolec precejena nazaj ven - drobir pa je ostal v rokavu. Toda mesto je bilo res strmo in lepo izpostavljeno, zato sem se kmalu nad najtežjim mestom razkoračil in posnel kako prek ključnega mesta elegantno hiti Jaka.

Deset metrov pod najtežjim (mokrim) mestom v smeri. Foto: Tomaž Jakofčič

Sledil je še dober raztežaj plezanja, zatem pa še prečka in prehod skozi znamenito okno, skozi katerega stopiš na sončno stran. Od tam sem že slišal tudi klice z vrha, kamor so prihiteli Rok, Boštjan, Džani, Dule in Duško. Brez njih, ki so po drugi strani gore čez Kačji graben pritovorili ostalo snemalno opremo, bivak opremo, hrano in kuhalnik s katerim smo topili sneg za prepotrebno tekočino - seveda ne bi bilo, kot je bilo. Na tem mestu se jim torej lahko le še enkrat lepo zahvalim.

Končno se je snemanje s stativom lahko pričelo. V steni zaradi strmine nisem mogel pametno uporabiti niti monopoda, ki je bil tako čez celo steno zgolj za zgago - odvečno težo in navlako. Foto zgoraj: Jani Rutar

Snemanje na vrhu je bilo precej zabavno. Fantje so se že nastavljali sončnim žarkom, sam pa sem še vedno skušal ohraniti koncentracijo, da ne bi izpustili kakšnega izmed kadrov, ki so nas še čakali. Scenarij sem si razdelil v oporne točke in shranil kot opravila v telefon, vsakega v svojo točko. Tako sem spotoma, ko smo kaj posneli, odkljukal opravljeno in laže sledil kaj še potrebujem posnet. Pri takem številu kadrov in manjših specifičnih zadev bi sicer gotovo kaj pozabil. EMŠO me prav gotovo že lovi za rep!

Dule, Duško, Boštjan, Rok in Džani - zlati fantje, ki so prinesli opremo, hrano in pijačo!

Foto zgoraj: Jani Rutar

Fantje so z doline prinesli kup pomagal in opreme, ki olajša nastavitve in izboljša kvaliteto končnega izdelka. Tukaj smo Tino pripravljali na veselje in vzklike na vrhu.

Vriski in veseljačenje na vrhu po koncu vzpona! Foto: Tomaž Jakofčič.

Tina, Jaka in razgled na Škrlatico.

Pogled proti Jalovcu in Mangartu!

Igralca, plezalca in gorska vodnika - Jaka in Tina ter snemalec Anže. Foto: Rok Merhar

Tudi z vrha sem si želel posneti timelapse in tako smo se odločili, da bomo na vrhu prenočili. Dan je bil res fenomenalen in spanja smo se močno veselili. Delno zato, ker ni bilo prav nikakršne vlage, sonce je bilo v daljavi in vidljivost fanstastična. Videli smo vse do Grossglocknerja, doline pa so napolnjevale meglice.

Preden smo se odpravili spat smo tako postavili stative, jih še dodatno zazidali s skalami, da se ja ne bi v kakšnem sunku vetra kaj premaknilo, potem pa se počasi pospravili s spalne vreče. Džani je ostal še pokonci in se prestavljal levo in desno, čakajoč, da se naposled le stemni, da bi uzrl zvezde. Dejansko je bilo svetlo do 23h in prav hecno je, ko vstaneš ob 4h in je spet svetlo.

Takole smo zaželeli lahko noč Sloveniji ter utonili v sladkih sanjah. Noč je bila nepopisno lepa. Na našo srečo ni bilo lune, ki pogosto moti spanec vrh gora, pa tudi zvezde je bilo laže videt. Pravzaprav je bilo nebo polno zvezd, kot že dolgo ne!

Film nastaja v produkciji Studia Virc za TVS, več o produkciji, filmu in avtorjih pa tukaj v zapisu Boštjana Virca.

Fotografije samega vzpona in zapis objavljen na strani Freeapproved.

Kdo ustvarja zvezdnike in kdo je Larry Fitzgerald?

Pomislek se mi je porodil po tem, ko smo v Mlačci z našimi alpinci klesali led. In po tem, ko sem med vzponom v lednem plezališču Mlačca slikal NFL superzvezdnika. Larry Fitzgerald je med najbolje plačanimi NFL igralci, prikupnega videza in skromnega obnašanja. Dokler mi organizatorji njegovega izleta po Sloveniji niso povedali, kdo Larry sploh je, se mi ni niti sanjalo. Z Borom sva celo nekaj šal na njegov račun stresla. Najprej ker je precejšen hrust, poleg tega pa ima tudi polno glavo las. Super trivremenski taft najbrž, ker je komaj dobil čelado na glavo :)

Ko je možak poprijel za ledni orodji in začel razbijat, je kmalu postalo jasno, da gre za vrhunskega športnika koordiniranih gibov. Kar mu je manjkalo na tehniki (prvič je plezal led), je vsekakor nadoknadil s surovo močjo. Zmogel je tudi vse ledne "previse" in brez velikega rompompoma po kratki pavzi zaplezal znova.

Ko je tako plezal in uspešno razbijal led, je fama o njegovi slavi v plezališču rastla iz minute v minuto. Od tega, da so najprej (skoraj) vsi samo debelo gledali kdo ta hrust temnega lica je, in kako zaboga je zašel v Mlačco, do trenutka, ko so vsi nekaj sklepali, brskali po telefonih in surfali po športnih spletnih straneh prebirat kdo ta belozobi junak sploh je.

Ko je dokončno postalo jasno, da je Larry 120 milijonov zelencev vreden igralec NFL, smo se sprijaznili, da je verjetno kar zelo dober in poznan športnik. Po tem, ko pa so mediji objavili zgodbo o njegovem plezanju in fotografiranju v Mlačci, pa se je tudi v Sloveniji postal (bolj) "znan". Da je Larry faca je jasno. Da kot vrhunski športnik in igralec NFL dobi pozornost svetovnih medijev, je nekako pričakovano in logično.

Pazi zdaj primerjavo s Slovenijo! Koga v zvezde kujemo pri nas? Kdo so "težki kalibri", "pravi" slovenski estradniki? Nekako takole: zvezde, ki so pokazale joške, pa oni, ki so se onegavili pred tv kamerami s porno divami in druge podobne junakinje ter heroji. Zmagovalci resničnostnih šovov z vsebino za bolne na duši, sfalirani menedžerji, ki eno leto dobijo nagrado za dobro poslovanje, prihodnje leto gredo pa v zapor zaradi več let trajajočega izčrpavanja podjetij in goljufij z vsem možnim. Pa seveda vse, ki se tako ali drugače lepijo po "znanih"...

Kako že gre? Slovenija. Moja dežela :)