Viewing entries in
Other
http://www.youtube.com/watch?v=sbJYjwKMTqc Včeraj, natanko leto dni po razprodani premieri v Cankarjevem domu, smo objavili naš dokumentarni film Aurora Polaris. Po premieri, domačih in tujih projekcijah in predvajanjih na TVS 1 in TVS 2, si ga je sedaj možno ogledat v celoti na spletu. Veseli bomo tudi kakšnega komentarja ali mnenja. Ravno nalašč za deževne dni vikenda!
Pred časom sem prvič v novi zimski sezoni stal na smučeh in na snegu. V resnici sem kaj malo postopal stoje in še manj na smučeh, saj so bile te potrebne le za dostop na 3150 m. Od tam pa je šlo navzdol večinoma le po zraku, s krajšimi dotiki tal in nazaj v zrak.
Toda ta dan navkljub odličnim avanturam na nebu ni šel po načrtih. Po dolgem času je namreč prišel dan, ko gre vsakič nekaj narobe. Vselej se je nekaj zalomilo. Resda sem prvič v sezoni vzletal s smučmi in prvič nasploh s tako malim speedwingom. Tudi razmere so bile nadležne, z rotirajočim vetrom z vseh strani, a vseeno... Nisem bil zadovoljen s tem kar sem sam sebi pokazal in kar sem od novih izkušenj odnesel z ledenika in zraka nad njem. Ko sem bil že v glavi očitno razštelan, sem se tudi večkrat ustrašil sam sebe. To sicer ni nenavadno, ampak tako prekleto hitra je ta zelena zverina, da bo potrebno še precej vaje, da se privadiva drug na drugega. K sreči je to le začetek sezone in slab dan :)
Spodaj pa še sledi prvih štirih divjanj pred zajtrkom...
Oblači me Patagonia Europe, letim s padali Swing, s sateliti pa mi na avanturah sledi ročni inštrument Suunto Ambit.
Po tem, ko je že kazalo, da bom le 8 ur pred vkrcanjem na letalo ostal hospitaliziran v ljubljanskem KC, sem razum (ga sploh imam?) potisnil vstran in se odločil, da odpotujem. Za prvo objavo po povratku z društvenega roadtripa, kjer se nas je dva ducata članov Freeapproved aktivno potepalo po najstarejšem kontinentu, poznanim tudi pod imenom Afrika, naj za najavo potopisnega predavanja služi le nekaj uvodnih fotografij...
Sonce se poslavlja za grebeni Atlasa.
Kamele, ki v resnici to niso. Enogrbim živalim na štirih nogah se namreč reče dromede.
Medtem ko je naša srca grelo prijateljstvo telesa pa prasketajoč ogenj, je naša družba v saharski puščavi najprej doživela dež, zatem pa se je odprl pogled na milijarde zvezd brezkončnega vesolja (dež v sahari je bil v resnici nekaj dežnih kapelj, ampak že za to moraš imeti tam dol menda preklemansko srečo).
Ob sončnem vzhodu je za nas amaterske samouke osebe s fotoaparatom v roki kulisa puščave kot nalašč za portretno fotografijo.
Hoja navkreber po peščenih sipinah je pravzaprav enaka kot gaženje v domačih gorah pozimi. Le kanček bolj vroče je. Plezanje na puščavskem soncu pa je vsekakor nekaj drugega.
Presenetljivo hladno je bilo plezanje ob jutru in na dolinskem prepihu.
Pravi štirikolesniki za prave avanture brezpotij ali bolje rečeno brez-cestij.
Poznopopoldanski rumeno-rdeči svetlobi v visokih stenah nad dolino ni para!
Prvovrsten užitek pri plezanju do 40 m visokih smeri v odličnem hrapavem rdečem apnencu.
Po skoraj mesecu dni živčne vojne s prestavljanjem snemanja tik pred zdajci zaradi oblakov, vetra ali česa tretjega, kar ni bilo skladno s perfekcionističnimi pričakovanji, smo pred časom naposled dočakali povsem sončen in zares sanjski jesenski dan - popolno!
Še v avtu smo se pogovarjali, da se bodo verjetno zdaj, ko smo se končno lahko zbrali pod modrim nebom s pravimi snemalnimi pogoji na lokaciji, po murphyju zgodile kakšne nepričakovane stvari. Bodisi piknik s številno udeležbo in šotori sredi travnika ali pa trosenje gnojnice. K sreči se je zgodila le košnja oziroma obračanje trave. Prijazna voznica velikanskega traktorja je na moje vprašanje koliko časa bo še trajalo delo na travniku odvrnila s prijaznim: "Še dva kroga zapeljem!" Hvala vam - prijazna gospa!
In res je po nekaj kratkih trenutkih traktor odropotal, nam pa je ostal sveže pokošen, živo zelen travnik in čakal, da ga okrasimo z igralci kot belo platno z barvami.
Barve zahajajočega sonca za oddaljenimi grebeni so nam narisale najlepšo možno filmsko kuliso in edina skrb, ki smo se je stežka otepali je bila poslavljajoča se svetloba. V razmeroma kratkem času smo morali posneti kar precej različnih kadrov z raznoraznimi pripomočki in majhno, a učinkovito ekipo. Najtrši oreh so predstavljali otroci, ki jih za razliko od vsega hudega vajenih prijateljev ne moreš na enak način priganjati, vzpodbujati in bodriti. No nekaj napredka se je pokazalo, ko smo jih podkupili s sladoledom.
Dan je šel hitro h koncu in dobesedno za rep smo lovili še zadnje sončne žarke, prav do zadnjega. Sledilo je pospravljanje opreme in zahvala ta najmlajšim igralcem s sladoledom v Lescah.
Ker film snemamo v CinemaDNG formatu, kjer 20 minut posnetkov zasede neverjetnih 128 GB, je sledil še tehnično obarvan večer z arhiviranjem posnetega materiala in enkodiranje oglednih kopij nižjih resolucij prek noči.
Za nami je tehnično najlažji snemalni dan, vseh 5 naslednjih bo neprimerno zahtevnejših, odvijali se bodo v visokogorju, preko noči, s številčnejšo ekipo in zahtevno logistiko. Se že veselim!
Fotografije: Bor Šumrada
Ne zgodi se mi pogosto, da bi se mi kdo tako (odkrito) posmehoval, kot so se mi na vrhu Golega vrha na petkovi pošihtnici prijatelji. Najprej, ko sem se tlačil v mrežasto zaščitno opremo in kmalu zatem, ko so videli moj material nad glavo... Šest se nas je uspešno zagnalo proti travnikom v dolini, dva pešaka (ki to ne bosta več dolgo) pa sta jo urno ucvrla v dolino... Prvi polet z devetimi kvadrati nad glavo. Foto: Matevž Gradišek
Dobra minuta povratka v dolino poskrbi za ohranjanje zdravja kolen. Foto: Matevž Gradišek
In še kratek video, ki sem ga na hitro zmontiral ...
http://www.youtube.com/watch?v=oIUcGp3PhnY
V zadnjem letu kar 68-krat nisem spal v domači postelji. Nekaj manj kot 40 noči sem prebil tako ali drugače zavit v spalno vrečo, debelina katere je bila odvisna od geografske dolžine in širine nočnih avantur v gorah. Največ mrzlih noči sem prebil na Aljaski, toplejše v Centralnih Alpah in Dolomitih, najtoplejše in doživljajsko prav nič manj mogočne pa tudi v domačih gorah.
Tako me je na poti okrog šestih popoldne ogovorila pohodnica, ki se je s počasnim, a varnim korakom vračala v dolino. Zakaj odhajam spat na vrh? Vprašanje so mi zastavljali ne samo domači ter sodelavci, temveč tudi plezalski prijatelji, ko se niso mogli načuditi mojim vse pogostejšim željam po spancu vrh gora. Čemu bi nekdo hodil z dodatno težo na hrbtu na vrh, od koder bi se lahko preprosto vrnil v dolino, v poznano, toplo zavetje domačega okolja?
Osnovno vodilo je želja po nečem drugačnem, po prvinski avanturi, ki je doma za štirimi stenami nikoli ne moreš doživet. Tisto nekaj, kar človeka kot živo bitje že skozi vso zgodovino žene k odrivanju nečesa novega, pa naj bodo to kontinenti, vrhovi, jame, preprosta spoznanja o življenju ali kaj tretjega. In nenazadnje - da bi svoja doživetja lahko kvalitetno obeležil, mi je pomembna estetika. In v gorah je najlepše ob sončnem vzhodu in zahodu! Dolge sence, ki jih meče divja gorska narava nad okoliške ravnice, izrisujejo neme podobe: nazobčane grebene in ošiljene vrhove. S spanjem v gorah doživiš vse!
Velika večina obiskovalcev slovenskih Alp se odloča za obisk najbolj znanih in visokih gora. Bolj kot je vrh v senci višjega soseda, manj obiska je praviloma deležen. Lep primer je Škrlatica, ki ji manjka pičlih 124 m, da bi ne bila zgolj kraljica Julijcev, temveč najvišja med visokimi. Kljub tej neznatni višinski razliki, pri čemer po lepoti za marsikoga celo prekaša Očaka, v njeno nedrje prisopiha mnogo manj gornikov kot na Triglav. Še bolj drastičen je upad števila obiskovalcev bolj odročnih, morda (a ne nujno) tudi težje preplezljivih vrhov. In na vse omenjene se največ gornikov tare v zgodnjem jutru.
Toda zanimiv preobrat se zgodi, če dodobra ukoreninjen in tradicionalen pristop pohodništva in gorništva z ranim jutranjim vstajanjem postavite na glavo: namesto zjutraj - v hribe popoldne! Namesto hoje v vrsti navzgor ne boste srečali praktično nikogar. Tu in tam kakšnega romantika, ki ob lepem vremenu uživa v razgledih in se na vrhu zadrži dlje. Ali pa kakšnega izgubljenega tujca, ki išče bivak na napačni strani gore. Ker ima vsaka palica dva konca je tako tudi s (pozno)popoldanskimi turami v visokogorje – če gre za pristope po prisojah, je vročina včasih prav neznosna. Poleg peklenske vročine so pogostejše tudi plohe in nevihte. Toda v tistih najlepših dneh je ves dodaten trud poplačan…
Pozno popoldan se po napornem dnevu v službi odpravim proti Prisojniku. Zadnji višinski metri pod vrhom so najlepši. Sonce se počasi že naslanja na grebene na zahodu in z oranžno-rdečimi žarki boža vrhove gora. Samo moje globoko dihanje prekinja mogočno gorsko tišino, ki jo v resnici spoznaš šele zvečer, ko utihneš in ko se tudi narava umiri. Prihod na vrh je veličasten. Nižine, ki me obkrožajo, se že kopajo v polmraku, barve tam izgubljajo svojo moč, vse se zdi monotono in tako daleč, globoko pod menoj. Toda ne v gorah! Tam se dogaja prava eksplozija barv. Vrhovi žarijo rdeče, njihove sence se rišejo v neskončnost in z zatonom sonca na horizontu na nebu uprizarjajo plemenski ples. Nebeško modrino je zaznati le še na vzhodu, medtem ko je takorekoč vsak drug košček neba obarvan po svoje. Tako se zdi, kot da bi se velemojstrski slikar igral z barvami in narisal najbarvitejšo mavrico od vzhoda do zahoda. Od nebeške modre z zelenimi toni, pa do rumene in nazadnje rdeče. Tista rdeča, ki obkroža sonce in mi vsakič, ko jo vidim, zaigra na najlepši instrument – čustva in srce. Pogosto si mislim, da če mi ne bi bilo dano uživati vseh telesnih sposobnosti, ki mi jih je v dar poklonila mati narava, da bi si želel vsaj videti. Ko vidim, čutim. Ko vidim, razumem. Ko vidim, sem srečen!
Najbolj preprosta spalnica na svetu: spalna podloga in spalna vreča. Tako malo - za tako veliko! Oprema potrebna za spanje na vrhovih gora je sila preprosta in maloštevilčna. Poleg spalne vreče in podloge za več udobja pozimi s seboj nosim še lahek kuhalnik in lonček, da si stalim sneg in led ter pripravim toplo jed. Navadno mi sicer za slednje primanjkuje motivacije, saj se v resnici še pred pripravo spalnice lotim fotografiranja ali snemanja sončnega zahoda. Ko pa najlepša svetloba s pojenjajočo intenziteto barv počasi le zamre, se navadno spravim z mraza v spalno vrečo in hitro zatisnem oči. Noč me vzame v svoje naročje in odpelje v deželo sanj.
Magična hladna modro-vijoličasta svetloba daleč za grebeni v daljavi naznanja rojstvo novega dne. Sonce je pravi kralj med zvezdami! Sončev prihod najprej naznanijo uigrane ekipe vseh poznanih in nepoznanih barv. Skupine senc, ki padajo na zemljo postajajo izrazitejše, vse močnejše in se pnejo proti vrhovom s katerih jih meče sonce. Iz neskončnosti na zahodu se z naznanjanjem sonca vračajo proti vznožjem gora. Ko sem na vrhu, se zdi kot da me bodo sence čez čas zgrabile za noge. Sonce se naposled v vsej svoji mogočnosti zlagoma, a vztrajno zvali preko grebena. V trenutku se v meni zgodi eksplozija občutij! Žarki me nežno božajo po telesu. Topla energija se me dotakne tudi od znotraj. Ne pretiravam, če zapišem, da je po mrzli noči na prostem sončni vzhod vsaj malo podoben tisti sveži, prvinski zaljubljenosti. Ko te nekaj žgečka po trebuščku in te greje, gladi, vzbuja optimizem in zanos. Ko se vse zdi mogoče in dosegljivo!
Najboljše stvari so najslajše. Toda najlepšega in najboljšega ni v izobilju. In tako je tudi v naravi – sončni vzhod in sončni zahod trajata zgolj nekaj trenutkov celega dne. In ni je sile ali denarja na svetu, ki bi to lahko spremenila. Sonce hitro, brez oklevanja ali upočasnjenega koraka, pleza proti zenitu. Dan dobiva vse bolj zemeljske razsežnosti. Podoba tal pod mojimi nogami postaja vse bolj vsakdanja. Pred Kraljem so se umaknile magične barve. Takisto so klonile sence, ki se kot preplašene deklice potisnjene v kot, sključeno skrivajo pod mrkimi severnimi ostenji gora. Nemo čepijo in čakajo. Prav tako kot Barve se veselijo trenutka, ko bo Sonce zapustilo Zemljo in se bodo lahko kot razigrane najstnice znova s svetlobno hitrostjo pognale na ravnine ter dna dolin in se igrale z orisi gora na horizontu, za katerega bo potovalo Sonce. Vse več jih bo in vse bolj intenzivna bo igra, a le do trenutka, ko jih znova prežene Luna. To je resnična zgodba narave in kralja našega osončja!
Čas terja svoj davek. Trenutki namenjeni notranjemu bogatenju so pomembni, zato sem s časom vselej na bojni nogi. Vem, da so tudi zato trenutki v gorah še lepši in da po njih zategadelj bolj hrepenim. Ker so priborjeni in ne samoumevni, jih znam še bolj ceniti.
Po krasnem doživetju me čaka pot navzdol. Bodisi peš bodisi po zraku, v obeh primerih pa mi je bilo dano doživeti veličastno moč narave. Kadar se napotim peš, je časa za refleksijo precej. Ako se odpravim po zraku, je pred menoj še nekaj napetih trenutkov. Kljub vse večji izkušenosti, je letenje z vrhov gora zahtevno. Priprave minejo v tišini. Osredotočam se na vse podrobnosti, ki pomenijo življenje. Dobesedno.
Trenutek odločitve. Razmere dovoljujejo vzlet. Poženem se v globino. In tako kot pred nekaj trenutki sonce, tudi sam za seboj puščam številne višinske metre in nevidno sled. S preko 100 km/h drvim mimo grebenov, skozi grape in mimo skal. Pred menoj se odvija nov svet. V zgolj nekaj minutah sem v dolini. Enako je kot v naravi – najboljše ne traja dolgo. Rad bi se enačil s Kraljem, a sem zgolj njegova minljiva senca. Ko se bodo na nebu pred Soncem še vekomaj umikale Sence in Barve, bom sam počival v oddaljenih, skrivnostnih krajih.
Morda, če bo sreča, bom nekje visoko. Tako visoko, da bom lahko od daleč in z druge perspektive opazoval opisano nebeško igro. Dotlej pa bom še naprej bil izgubljeno bitko s časom in si priborjene trenutke ukrojil po lastnih željah. Rad si mislim, da sem krojač svoje usode, mesto kralja pa prepuščam vsemogočnim naravnim silam…
Prispevek je bil objavljen v Planinskem vestniku, september 2013.
Poznopopoldanski izleti s hitrim povratkom v dolino so več kot primerna rekreacija za pisarniške molje. Gregor, Matevž in jaz smo se tako po službi konec tedna odpravili v Kamniško Bistrico in od tam v nekaj manj kot dveh urah priskakljali na vrh Brane. Če je visoka 2251 m ali 2253 m ne vem, ker se na internetu pojavljata obe višini, vsekakor pa smo bili v dolini hitreje: celih 6 minut! Čeprav so se vremenski bogovi lepo pogodili in so bili veter, oblačnost in mir v zraku v sozvočju - je mraz malček ponagajal. Vsi trije smo se ob pristanku tresli ko šiba na vodi! Pane toliko zaradi vseh mogočih ovir kot so žice in mreže ter celo (stari) bivak izpod Skute, ki je postavljen sredi travnika, temveč zato, ker je bilo res mrazzzz. Hvala tudi neki prijazni gospodični z imenom Mary (kakor se je predstavila), ki nam je malo skrajšala hojo in prišparala noge. Po nebu se vozim s padali Swing, oblači pa me Patagonia Europe.
"Zdravja, sreče in ljubezni ti želim! Ostalo se pa kupi." V začetku se mi je voščilo zdelo smešno. Pozneje sem razmišljal, da verjetno drži. Po snemanju v Steni pred dnevi - pa sem dokončno doumel. In danes razumem: zdravje JE najpomembnejša stvar v življenju! Ko sem si pred leti zlomil vrat, in malodane zapustil ta svet, sem se po malem že začel zavedati, da je zdravje na prvem mestu. Po doživetem v Steni med snemanjem fanta s presajenimi pljuči, pa se mi je to še toliko bolj vsidralo v možgane. O podrobnostih zgodbe je žal še preuranjeno pisati in ne bo možno razumet povezave z uvodom, zato zaenkrat ob nekaj fotografijah le kratka predstavitev čudovitega dne preživetega v Steni: o snemanju, o plezanju, o doživetjih in o tem kako sem bil med snemanjem intervjujev na poseben način opomnjen na to, kar si mislim, da vem - zdravje je najpomembnejše!
Snemanje smo pričeli že v temi, na poti oziroma vožnji proti Vratom. Rana ura - zlata ura načelno drži, za snemalne potrebe pa bi si vendarle želel, da bi pričeli malo pozneje. Z Vrat mimo Aljaževega doma smo začeli hodit okrog šestih in z lepim tempom napredovali proti Steni. Seveda z obveznimi postanki, da sem odkljukal svoj seznam kadrov in scen shranjenih v telefonu.
Do stene in na vstop v Slovensko smer v Steni smo oprtani s stativi, odbojniki, mikrofoni, objektivi, kamerami in kupi dodatnih baterij prisopihali ravno v času, ko so sončni žarki začeli lepo božati južna pobočja na drugi strani doline Vrat. Brez obotavljanja smo pričeli s pležo čez prvi, vstopni skok v Slovensko smer.
V Slovenski grapi, to je nad Bučarjevo steno, še leži sneg zadnje sezone. Kot kaže bo dočakal novo pošiljko in se še za vsaj leto dni postaral. Sneg je sicer na površini ob trenutnih temperaturah lepo odjenjan in se da lepo prečit. Še bolj razveseljujoča novica za plezalce - stena zgleda povsem suha in je godna za plezanje, le zelo zgodnje jutranje ure so sveže.
Gorski vodnik, Tomaž Jakofčič - Jaka, ki je prek stene vodil naša dva igralca, je odločil, da Steno in Slovensko smer zapustimo čez Frelihov izstop. Na zgornji fotografiji v prečnici stopicam po policah proti desni, na vrh stolpa, kjer nas je počakala še ena lahka, a zračna prečnica v desno.
Po izstopu smo naredili krajšo pavzo na Slovenskem turmu, kjer je tekla beseda o tem ali mu bolj pristoji slovenska ali nemška različica imena. Ne vem kako se je družba zedinila, ker sem bil preveč zatopljen v delo pred nosom - kako bom iz objektiva spravil prašno pikico. Z nekaj sreče mi je uspelo in z veseljem sem se pridružil koščkom čokolade, ki je bila v "obtoku".
Minute in ure so hitro tekle, nas pa je čakalo še enkrat toliko višinskih metrov, kot smo jih bili preplezali. Še isti dan smo se kanili povzpeti na Triglav, da bi lahko v miru in ob lepi svetlobi, ki ju prinesejo poznopopoldanske ure, posneli sklepne kadre na vrhu ob Aljaževem stolpu.
Na Kredarici smo naredili še eno krajšo pavzo. Ker je bil moj nahrbtnik že brez tekočine težak 10 kg, sem s seboj vzel le slab liter. Še kako prav je zato prišla odprta koča na Kredarici, kjer sem svoje telo oskrbel z dodatnimi dvemi litri prepotrebne pijače za vzpon na vrh in nazaj v dolino. Malo me je negativno presenetila le silna neprijaznost osebe - strežnega osebja, ki je delovalo izrazito nezainteresirano za delo. Oseba je bila neprijazna, ošabna, odrezava in mi dajala občutek, da sem ji tam kot stranka odveč. Škoda.
Ekipa na vrhu pred Aljaževim stolpom, kjer se nastavljamo soncu in opazujemo veličastno okolje v katerem se nahajamo. Zadaj v glavi me je že kljuvalo: malo od žeje, malo od misli na dolg sestop. Oh kako rad bi ga skrajšal s kakšno bližnjico po zraku, a tega dne je bilo to nemogoče...
Severniku v brk se smejimo Janez Rutar, Rok Merhar in Anže Čokl. Brez pomoči tudi tokrat ne bi šlo, zato se moram še posebej lepo zahvalit Roku in Đaniju. Oba sta pristavila kamenček v mozaiku k temu, da sem lahko posnel kar je bilo za ta dan naročeno. Verjamem, da sem bil precej nadležen, ko sem ju ves čas premikal levo desno, stran od kadra sem, stran od kadra tu, malo gor, malo dol... Oba sta tudi fotografirala, kako nastajajo posnetki, kar je še posebej hvale vredno!
Dan je bil dolg in zame kar naporen. V vsaki smeri, četudi lahki kakor je Slovenska, imaš načelno dosti opravka že sam s seboj - s tem da se z vsemi štirimi držiš stene, noge postavljaš tja, kjer te nosijo in se z rokami vlečeš za oprimke, ki se stene dejansko držijo. Ko snemaš, pa zraven pride še misel na to, da česa ne pozabiš posneti, pa oprezanje za lepimi prizori, sprotno reševanje tehničnih ugank, najprej na pozicijo naprej, posneti, da gredo mimo, pospravit opremo in spet hitet in prehitet naprej...
Kot sem že zapisal sodelujočim: "Jutri bodo moja stegna gotovo zakislena, prsti na nogah bodo spet malo razboleni, usta suha... A v mojem srcu topel spomin na novo avanturo. Hvala."
Snemali smo za Studio Virc v produkciji katerega nastaja oddaja Vdih drugega za TV SLO, ki bo na sporedu 20. januarja 2014 ob 22. uri na TV Slovenija 1.
Fotografije: Janez Rutar - Džani, Rok Merhar in Anže Čokl.
Oblekla me je Patagonia Europe, fotografiram in snemam z opremo Canon, energijo mi dajejo ploščice Mulebar, padec v steni pa ustavijo vrvi Sterling.
V prihodnjih tednih bomo snemali nov film za zanimivega naročnika. Dva vikenda smo bili tako razpeti med Jezerskim in Vršičem, kjer smo si ogledovali snemalne lokacije, spremljali pot sonca po nebu, igro senc v naravi in tako dalje. Z velikim pričakovanjem tako minevajo dnevi, da se ustali vremenska napoved in razkadijo oblački, da se prvi snemalni dnevi lahko prično.
Dule s pogledom na Jalovec in Mangart v ozadju.
Na travniku pred Planico s panoramo Mojstrovk v ozadju.
Še prej pa vnovično snemanje z Tomažem Jakofčičem - Jako (z gosti) v severni steni Triglava!
Odkar me podpira Patagonia in sem "bližje" procesom nastajanja novih linij oblačil in materialov za alpinistične ter smučarske potrebe , vse bolj spoznavam razsežnosti "outdoor" industrije. Že kar nekaj let ni več dovolj, da so oblačila funkcionalna, vse bolj je pomembna tudi estetska komponenta. Zlasti to velja pri ženskih oblačilih, kjer sta forma (kroj) in barve pogosto odločujoč faktor za nakup. Hočeš nočeš - je to realnost in v poplavi ponudbe , ki iz leta v leto dviga prag konkurenčnosti - nujno zlo! In ker pogosto dobim vprašanja kaj uporabljam - kdaj in kje, sem se po dolgem času odločil spet spisati svoje razmišljanje na temo opreme in oblačil.
Enako kot pri avtomobilih (in verjetno še marsikaterih drugih industrijah, ki vključujejo raziskave in razvoj), se tudi "trendsetterjem" kot so Patagonia, ArcTeryx, Marmot ipd., pogosto po krivici dodaja oznaka "plačaš samo ime". Pri avtomobilih se enako govori tudi za Mercedes-Benz ter Audi in še koga... Ampak večina pozablja ali pa namenoma spregleda, da ta podjetja v raziskave in razvoj namenijo precej več denarja kot kdorkoli drug. Del tega bremena pa prav gotovo nosi tudi končni potrošnik. In prednosti? Tehnologije in produkti, ki postavljajo mejnike in tlakujejo pot za ostale, ki ideje tako ali drugače "kopirajo".
Za zimsko sezono mi je Patagonia poslala kar nekaj novih produktov, za katere že zgolj po opisih vem, da bodo bombastični. Čez nekaj dni mi bo rjav UPS dostavni kombi pripeljal težko pričakovano kolekcijo 2014. Med njimi bi izpostavil nekaj najbolj zanimivih in težko pričakovanih...
Po veliki uspešnici - Knifeblade puloverju (spodaj na fotografiji pri plezanju v Dolomitih) so odslej na voljo tudi istoimenske hlače in Knifeblade jacket (polna zadrga spredaj). Obo kosa sta narejena iz enakega soft-shell materiala, to je Polartec Power Shield Pro. Steve Houseu, Colin Haleyju in številnim drugim je to nepogrešljiv kos garderobe za plezanje v gorah, zlati v hladnejših mesecih. A prav tudi poleti v Dolomitih in Alpah ali senčnih severnih stenah v Sloveniji pride še kako prav.
Knifeblade pullover je "oskubljen" softshell, zelo lahek, odlično diha, z verjetno najboljšim krojem kar sem jih kdaj sprobal - dovolj dolg, da ne leze izza roba pasu, z dolgimi rokavi, v telesu precej teliran.
Knifeblade pants pa so hlače z enako filozofijo. Minimalističen, lahek softshell, vodoodbojen, neprepihljiv, brez nepotrebnih neumnosti, ki žulijo pod težkim nahrbtnikom (in še zlasti, če imamo na sebi pod nahrbtnikm še plezalni pas). Okrog bokov so hlače gladke brez pasu ali ušes za pas, tako da tudi ni možnosti, da bi kjerkoli kaj žulilo. Hlače so v pasu malček višje in tako primerne tudi za najbolj obupno zimsko vreme.
Izjemen kos iz enakega materiala kot v Knifeblade sem uporabljal že prejšnjo sezono in sicer Northwall Jacket. To je softshell, ki je podložen z Regulator flisom. In če sem pred leti še govoril, da so podloženi zunanji sloji nesmisel, sem po intenzivni uporabi Northwalla tako za plezanje kot smučanje v zelo mrzlem vremenu - mnenje spremenil. S Polartec Regulator flisom spojen zunanji sloj mehkega, za sneg in veter 99,9% nepropustnega materiala (ki pa zavoljo tega 0,1% prepustnosti diha ekpotencialno bolje od 100% nepropustnih), je Northwall (spodaj na fotografiji ob plezanju v sneženju, vetru in pršnih plazičih) presegel prav vsa pričakovanja. Northwall je sicer precej topel in je meni pisan na kožo, ko je 10 stopinj pod ničlo ali hladneje. Medtem ko sem Northwall že precej dobro preizkusil v vseh vremenskih pogojih, pa moram Knifeblade še preizkusiti. Uporabljam ga namreč šele od pomladi dalje, a se že veselim njegove rabe v hladnejših mesecih, ki so pred nami! Še posebej prav mi bo prišel za letos načrtovana prečenja.
Verjetno ena večjih revolucij zadnjega časa! Čeprav so se s procesom "plemenitenja" visokokvalitetnega (900+ fill) naravnega gosjega puha že ukvarjala razna butična podjetja (kot npr. izdelovalec najboljših spalk na svetu featheredfriends.com), je šele Patagoniji kot kaže uspela "zmagovalna kombinacija" za trajno(-ejšo) obstojnost obogatenega puha. Gre za proces nevidnega nanosa hidrofobnega sloja na vsak posamezen "lasek" puha. To mu ne le zagotavlja večjo vodoodbojnost in preprečevanje vpijanja vode, ampak prvič v zgodovini tako obdelan puh doseže volumen 1000+ cuin.
Bunda (zgoraj na fotografiji) bo gotovo precej revolucionarizirala branžo puhovk. Vprašanje je seveda kako se bodo podobne obdelave "bogatenja s plazmo" (konkretna je patentirana) lotili drugi proizvajalci. Puhasta oblačila bodo tako nadoknadila takorekoč edino slabost (poleg višje cene), t.j. večje občutljivosti za vodo.
Napačno si namreč večina uporabnikov razlaga, da je težava pri puhu zunaj. Se pravi kapljajoča voda v zaledenelem slapu na varovališču in morebitno sneženje. V resnici je večji problem pri puhovkah drugje! In sicer v nas samih - ker naše telo diha, koža oddaja vlago (švic, če hočete) in kar se ga v tekoči formi ne nabere na spodnjih slojih (pa še ta gre pos proti zunanjim slojem) - se slej ko prej nabere v zadnjem sloju. In to je v tem primeru puhovka. Po celodnevni uporabi v določenih razmerah se (zlasti starejše puhovke) lahko konkretno "napijejo" od znotraj in postanejo težje, izolativnost pa je slabša. Zanimive članke na to temo je že pred desetletji pisal zloglasni Mark Twight.
Škoda, da je v Sloveniji nemogoče priti do določenih kosov oblačil Patagonia. Ponudba je zelo okrnjena, prodaja jih samo ena veriga trgovin, pa še to v zelo zelo selekcioniranem obsegu. Morda nasvet za koga, ki še ne pozna - Patagonia.com ima na evropski strani pogosto posebne ponudbe in praviloma skoraj vsak mesec nekaj dni, ko je poštnina znotraj EU brezplačna. Ker je lokacija odpošiljanja znotraj EU tudi ni nobenih carinskih oz. davčnih obveznosti. Izbor na spletni strani pa neomejen!
Še preden mi je Steve House poslal svojo legendarno zeleno DAS parko, v kateri je opravil enega najboljših vzponov v karieri, sem o tej jakni polnjeni s sintetičnim polnilom Primaloft in pozneje Primaloft One, bral zelo različna mnenja. Po eni sezoni uporabe sem tudi sam ostal nekako razdvojen. Všeč mi je udoben (skoraj preveč širok) kroj, ker lahko bundo povezneš čez vse ostale zunanje sloje, ima velika dva notranja žepa za gretje rokavic, spravilo kakšne Mulebar ploščice ipd. Tudi topla je bila bunda precej, funkcionirala pa je v vsakem vremenu, viharju (fotografija spodaj) ter tudi dežju (dobesedno). Motilo pa me je, da je relativno težka, dasihravno je narejena iz zelo robustnih materialov in je zato namenjena za intenzivno, dolgoletno rabo. Vmes sem uporabljal rahlo prenovljeno DAS parko druge barve in manjše velikosti, ki je bila že precej boljša od predhodnice.
Letos pa se z UPSom na moj naslov že vozi istoimensko darilo Patagonie, ki je dobilo za novo sezono korenite spremembe. Tako v materialu kot tudi kroju in - kar se mi zdi pomembno - zmanjšanju skupne teže in to ne na račun izolacije. Nenazadnje je na voljo tudi bolj živa barva z imenom Viking (spodaj na fotografiji).
Med novostmi za prihajajočo hladno sezono je še en kos, ki bi mu namenil nekaj vrstic, ker se mi zdi hkrati zelo preprost in silno uporaben!
Kot že samo ime pove gre za kos oblačila, ki je kot nekakšen sodoben "pajac", kakršne smo včasih uporabljali za pižamo. Svoj prvi pajac-pižamo sem pred desetletji sicer podedoval najprej od brata on pa od starejše sestre. Bil je bombažen in kičast :) Sodoben pajac za aktivnosti v mrzlem okolju je seveda povsem druga zgodba.
Patagonia One Piece Suit je nastal na željo patagonijinih ambasadorjev iz vrst alpinistov in smučarjev (spodaj na fotografiji).
Kolikokrat se je že zgodilo, da sneg zleze za vrat, pa ob padcu v pršiču pod jakno in tako dalje. Prepreči tudi "slab spoj" zgornjega in spodnjega dela, kjer te čez ledvica lahko zahladi, pa zminimizira gubanje dveh slojev itd. In v odgovor na te težave je Patagonia izdelala One Piece suit. Prepričan sem, da se bo v praksi za uporabnika suit zelo dobro obnesel. Prepričan sem tudi, da bi, če bi ga izdelovali v Merino 2 ali Merino 3 izvedenki (iz Merino volne), bil še bolj zaželen kos opreme.
Iskreno povedano pa me zelo zanima tudi koliko časa bo na voljo. Podoben kos pajaca so že pred leti izdelovali v konkurenčnih podjetjih (TNF, Mountain Hardware), pa so po sezoni ali dveh opustili izdelavo. Zakaj?
Razlog je preprost. Vsak kos mora doseč nek prag dobičkonosnosti in/ali vsaj zadovoljiv % prodaje. Če ga ne, je njegova proizvodnja nesmiselna. In tukaj se zatakne. Ker so to (npr. pajaci) visoko-specializirani kosi za redke posameznike, ki jih je celo na globalni ravni (očitno) relativno malo. Upam, da bo Patagonia vztrajala s produktom vsaj nekaj sezon, da bi lahko prednosti enodelnega kompleta prvega sloja spoznalo čimveč ljudi.
Po drugi strani pa lahko le fantaziram kaj vse bi bilo že danes lahko na tržišču, če bi tržišče in kupna moč to prenesla ali bi bil ekonomičen obseg večji.
Pred časom mi je bil namreč predstavljen prototip nahbrtnika iz materialov, ki so ultra lahki, vodotesni, trpežnejši od vsega doslej uporabljenega, se lahko izdelajo v kakršnikoli barvi in imajo še kup drugih pozitivnih lastnosti. Tehnologija in materiali za prozivodnjo obstajajo, znanje takisto. Težava je ta, da tržišče takšnega izdelka ne bi preneslo ekonomsko. Nahbrtnik kakršen je bil sanjski prototip bi namreč v redni prodaji stal preko 1000 EUR. In čeprav bi se gotovo našli kljukci, ki bi nahrbtnik kupili, je lansiranje takšnega produkta ekonomsko neupravičljivo in se ga tudi outdoor trendsetterji kot so Patagonia, ArcTeryx in podobni ne lotijo.
Enako je s plezalnimi vrvmi. Že v času mojega zaključevanja študija smo na LEM (laboratorij za eksperimentalno mehaniko) gledali in se čudili nekim časovno odvisnim materialom podjetja BASF iz katerih bi se lahko brez težav izdelala vrv debeline 4-5 mm, z lastnostmi, ki bi bile v prav vsem boljše od vsega kar je danes na voljo (ulovitvena sila, št. padcev ipd.), poleg tega pa bi bila tudi "Edge safe", torej odporna(-ejša) proti padcu čez oster rob. Takšne vrvi bi lahko uporabljali že danes! A kaj ko bi bila cena za 50 m vrv 5.000 EUR. Tržišče tega ne prenese... Alternativno bi morda šlo, če bi začeli enako vrv uporabljat za sušenje perila in vodenje psov na izlete. Ekonomija obsega bi se drastično povečala, tehnologija pocenila - plezalci pa bi namesto treh kilogramov in 9.5 mm debelih vrvi nosili in plezali z 1 kg težkimi (lahkimi) in 5 mm debelimi (tankimi!) vrvmi.
Nekaj pa je gotovo. Ob vsakem takšnem afnanju s sodobno opremo se s spoštovanjem spominjam na ta stare kerlce, ki so plezali hudičevo resne smeri, osvajali ošiljene vrhove in ostre grebene - v pumparcah in volnenih puloverjih!
Mi: klovni. Oni: carji!
