Viewing entries in
Other
http://youtu.be/udamt6XcoPo
Z Gregorjem sva prejšnji teden po službi skočila na razgleden vrh nad Jezerskim in z njega tudi kar hitro "popihala". Gor grede sva najprej skrenila s poti in malo lazila po strmih gozdovih, potem pa še relativno slabo štartala. Ampak glede na dan in datum v tednu in mesecu je bilo še dobro :)
Dolgo je trajalo preden sem se naposled lahko odzval prijaznemu vabilu prijatelju Borutu iz Maye - športne agencije iz Tolmina. S prijatelji smo obiskali kanjon slapa Pršjak, kamor so nas peljali vodiči Maya. Strokovno se početju reče kanjoning, v meni pa se je predvsem delno potešila želja po čofotanju in utapljanju, metanju čez slapiče v tolmune in podobne vragolije. Po domače - vodne igre :) Po dolgem času mi je končno uspelo zmontirat tudi filmček z omenjenega kanjoninga in še enkrat zahvala MAYA Tolmin, da nam je bilo dano doživeti to čudovito dogodivščino!
Kot že nekaj let doslej, smo tudi tokrat v avgustu malček zamenjali okolje in se premaknili na katamaran na Jadransko morje z ekipco Freeapproved. Poleg osnovnih dejavnosti, kot so: spanje, žrtje, počivanje, branje, pisanje scenarijev in nekaj neodložljivih obveznosti za službo - sta se v arzenal počitniških aktivnosti prikradla tudi malček plezanja in planinarjenja.
Nekaj zares obupnega vremena, ki je vzel življenje ribiča in nasukal nekaj ladij ter zahteval nekaj klicev May day na VHF postaji.
Sladko v slano ali kako dež posladka morje.
Vremensko gledano smo imeli sicer več sreče kot lani, a vseeno kar nekaj razburljivih dogodivščin. Ne le z močnimi neurji, pijavicami, slabo vidljivostjo < 50m in klicev na pomoč, ki smo jih poslušali na VHF postaji, temveč tudi z zlomljenim krmilom, ki so ga pred našim prihodom potapljači napačno zmontirali. Slab začetek - dober konec!
Več fotografij je na društveni strani freeapproved, tule pa le nekaj planinsko-plezalnih.
DWS ali deep water soloing je varno izvajat le v strmih, najrajši previsnih stenah nad globoko vodo. Lokacija na odprtem morju daleč stran od obal večjih otokov z razgledom na delfine je skorajda težko prekosljiva!
Proti koncu počitnikovanja sva z Duletom skočila na najvišji otok Kornatov v NP Kornati.
Razgledi z brezpotja se zlahka kosajo s tistimi z naših Julijcev!
Kornati od zgoraj s pogledom proti JZ.
Osamljena med skalovjem na drugi strani otoka.
S spektakularnim sončnim zahodom se je naše počitnikovanje počasi zaključevalo ...
Kičaste barve so se ob popoldnevih s prihodom slabega vremena razpasle čez horizont.
V nedeljo, 25.8. bo ob 15. uri na TV Slovenija 1 predvajan naš dokumentarni film Aurora Polaris z Aljaske. Aurora Polaris je dokumentarni film o avanturah v visokogorju skritih kotičkov Aljaske. Govori o občutkih in doživetjih ob odkrivanju delčka planeta, ki je vse do prihoda ekipe Freeapproved ostajal malo raziskan in nedotaknjen, vrhovi neosvojeni in neimenovani, bazni tabor pa je od zadnje človeške naselbine ločilo stotine kilometrov zimske pustinje. Film prikazuje dogodivščine skupine 10 prijateljev, ki prvinskost izkusijo na največji avanturi svojih življenje, in reflektivno o tem, kako je bilo z odkrivanjem neznanega nekoč...
[youtube=http://www.youtube.com/watch?v=_uqfv2FSgDs&w=630&h=354]
Minuli vikend smo se z društvom Freeapproved mudili na tradicionalnem taboru Freeapproved Dolomiti 2013. Vsako leto, tokrat četrtič, se nas nekaj ducatov zbere v objemu tamkajšnjih strmih sten, drznih plezalnih poti (ferat) ter drugega, kar ponuja čudovita narava Dolomitov z okolico. Vsakič doslej je bilo v kampu hladno, a letos daleč najbolj. Dodeljena lokacija za tako številno skupino slovenceljnov je bila na skrajnem robu kampa, tik ob reki in v gozdu, naše šotore pa je zavoljo senčne lege sonce grelo manj kot 2 uri.
Prvi dan smo se takoj po ureditvi formalnosti v nabito polnem kampu spravili v krajše stene nad prelazom Falzarego. Gneča v smereh je v Dolomitih praviloma pogojena z več faktorji - dnem v tednu, delom sezone, oceno težavnosti in - največkrat - dolžino dostopa. Z vsako minuto daljšim dostopom je število dnevnih plezalcev v steni manjše. Ker je popoldanski prihod v Dolomite veleval izbiro krajših smeri s krajšim dostopom je bilo v izbrani smeri nad prelazom presenetljivo malo plezalcev. V dveh urah je bilo plezanja konec in zanimiv sestop skozi okope in jarke 1. svetovne vojne se je pričel.
Pogled na sonce, ki bo vsak čas leglo k počitku in se skrilo za Tofano di Rozes.
Dule v zadnjem, najlepšem in najtežjem raztežaju smeri z odlično skalo!
Razgledi na gore okrog Cortine.
Dnevi, ki jih človek preživi aktivno prehitro minevajo. Da bi jih karseda dobro izkoristili, smo splezali več smeri na dan. Onega dne pa se je zataknilo že pri prvi. Pred nami sta bili dve navezi Italijanov. Ena ženska in ena moška naveza. Oboji so bili že ob pripravah videti strašno počasni. Med seboj smo se hecali in jih malček opravljali, saj je od časa, ko so že imeli na sebi pasove in do prvih prijemov minilo več kot pol ure. Glede na leta bi tudi težko rekli, da so bili začetniki. Prej obratno, le mudilo se jim ni nikamor. Prvi v moški navezi je plezal silno počasi, za 50 metrski raztežaj štirice je porabil kar pol ure. Njegov soplezalec je kot drugi raztežaj splezal malček hitreje, a prav tako počasi. Nam je raztežaj vzel 7 minut. Znova smo čakali in že po dveh raztežajih razmišljali o tem, če bo vse skupaj sploh imelo še smisel, glede na to kako so se vlekli čez steno. Stal sem na varovališču kot prvi v naši navezi, pred menoj je bila še ena naveza naših... Najprej iz doline slišimo glasove ajuto ajuto ajuto. Ker smo vedeli, da to pomeni na pomoč, vendar imeli občutek, da oni sprašujejo nas, če mi potrebujemo pomoč, smo vsaj z našega varovališča, nevedoč kaj se je v resnici pripetilo zgolj raztežaj više, pokazali znak N oziroma, da pomoči ne potrebujemo... Toda čez 2 minuti je zvonil moj telefon. Bil je klic našega človeka raztežaj višje...
V steno so s helikopterja spustili reševalca in gorskega vodnika ter zdravnika. S stene so potegnili zdravnika in poškodovanega, preostalimi pa so po dolgem prepričevajnu nadaljevali s plezanjem. Še preden so prišli do najtežjega raztežaja v smeri so menda zaradi panike preostalih treh, ženske naveze in soplezalca padlega - znova poklicali helikopter in vse odpeljali po zraku.
"Anže tukaj je prvi padel več kot 10 metrov in se ne ve ali je živ ali mrtev. Nezavesten visi na glavo ves krvav..." Zmrazilo me je in oblila me je groza. Ker je padli visel izven smeri v navpičnih platah, se niti njegov soplezalec niti prijateljska ženska naveza niso mogli prebiti do njega. Kar je še bolj čudno je to, da je dol padel s štantom vred in nam še vedno ni jasno kaj točno se je pripetilo. Na sebi je imel namreč kupe zvite vrvi, zadržalo pa ga (ju) je vmesno varovalo. Vrv do drugega v navezi je bila popolnoma napeta, prvi pa je imel pri sebi zvite kupe vrvi. O tem smo se sicer še precej pogovarjali, a nismo dognali vsega. Čez dobre pol ure je že priletel helikopter. Najprej na ogledni prelet, ki je bil zelo kratek. Potem se je vrnil na trato blizu cesti, nekoga pobral, zakrožil nad našimi glavami in na naše začudenje najprej dodobra poslikal kraj nesreče in situacijo. Znova se je odpravil v dolino. Potem pa je priletel še 3x in enkrat oddal dve osebi, drugič eno, zatem pa v zadnjem doletu, ki smo mu bili priča, pobral poškodovanega z enim reševalcem.
Naše sile so bile medtem usmerjene predvsem v kvalitetno in varno izdelavo sidrišča za spust. V precej monolitni skali in na neudobnem varovališču to ni bilo najlaže izvedljivo, ampak s kar nekaj metri pomožnih vrvic smo naredili zadovoljiv štant. Čez čas smo bili vsi na varnih tleh in se z grenkim priokusom in cmokom v grlu ozirali v steno 200 metrov više, kjer se je v popoldanskem soncu svetil 10 metrov dolg krvav madež. Italijan, ki je tam padel, je slabo uro visel v nezavesti z glavo navzdol, negiben in brez znakov življenja, preden so ga rešili gorski reševalci.
Dogodek nam je vsem pustil nekaj neprijetnih občutkov, zato smo prihodnji dan manj ambiciozno in s čvrstejšim prijemom držali za skalo. Zame je bilo to (na žalost) že četrto prisostvovanje pri nesreči v gorah, ki se je pripetila pred mojimi očmi v teh trinajstih letih, odkar malo večkrat zahajam v gore... Tudi zadnji dan smo izkoristili plezalsko in se tako kot številni drugi plezalci (slovenskih avtomobilov in s tem tudi plezalcev je bilo ogromno) podali v stene in tako ali drugače kljubovali gravitaciji.
Kar dela človeka izjemnega je možnost selektivnega spomina. Nesreče, ki se dogajajo v gorah so ponavljajoči se opomnik, da je gorsko okolje potrebno spoštovati, se vanj podajati primerno usposobljen in pripravljen ter predvsem s pravim odnosom in miselno naravnanostjo. A vendar neljube dogodke podzavest pospravi in arhivira v nek oddaljen kotiček naših možganov, lepe trenutke, ki so nas navdali in notranje obogatili pa nam ves čas servira, nas redno spominja kako lepo je tam gor in nas vabi, prigovarja in kliče...
Skupaj v navezi smo plezali z vrvmi Sterling (Terra Šport) oblečeni v Marmot (Annapurna) in Patagonia Inc. Europe, se podkrepili z Mulebar ploščicami in fotografirali s Canon Europe.
S plačilom 3,50 EUR je v Triglavskem narodnem parku, edinem parku v Sloveniji, dovoljeno marsikaj. Tako se nam je dolina Vrat trem nedeljskim pohodnikom 11. avgusta prikazala v vsem svojem blišču (in bedi). Stotine avtomobilov parkiranih na travi, na pašnikih, v gozdu, ob stezicah, ob Aljaževem domu, ob zimski sobi, na poti na Škrlatico, pred, ob in za Šlajmerjevim domom in tudi na dovozih do heli ploščadi. Igra skrivalnic šotorjenj na ustreznih mestih v gozdu, avtodomi ob reki in potočkih, ostanki odprtega ognja, komercialna panoramska letala, ki prdijo in preletavajo vrh Triglava, ponos Slovencev, ter druge narodno-zabavne atrakcije, kar si domačini in tujci lahko privoščijo (le), ko enkrat plačajo listek za parkiranje.
Toda pozor! Da ne bi slučajno prikolesarili v Vrata po kakšnih stranpoteh ali pa z jadralnim padalom leteli nad vršaci, kajti to je strahovito škodljivo flori in favni! Najprej plačat listek, potem pa z avtom do klina, če vam potegne - ja potem lahko pa še dlje. Morda vas te dni še ustavi opustošenje plazu izpod Stenarja, a nič zato, kajti tam že dela in čisti poceni azijska delovna sila.
Jutranji prometni kolaps v srcu Triglavskega narodnega parka v dolini Vrata.
Roman mimo rdečega odloma.
Prečnica iz kotla proti vzhodu po policah.
Še zadnja štirica v Bavarski smeri.
Nekje piše, da sta bila Cimr&Jan istospolna zakonska partnerja, ki sta v ljubezenski vnemi namesto romantičnega izleta na Karibe, skočila v krušljivi in senčni svet triglavske severne stene in našla prehod za prihodnje rodove. Džanozo legenda v zadnjih metrih Zimmer-Jahnovega izstopa iz Stene.
Ko smo se končno prebili v relativen mir brezpotja (kar v resnici to ni več), ki vodi do Stene, smo slišali sebe in počasi vse bolj razločno tudi "varujem, plezam, podri". Vstopili smo opoldne, ker so se službene obveznosti zavlekle do poznega jutra. Džanozo legenda je smer že plezal in se je bežno spominjal izpred nekaj let, ko je prvič vlekel za skalo v Bavarski smeri. V drugem raztežaju smo šli malček po svoje in si tako za kakšno oceno više raztegnili naše prste. Svežemu alpincu, čigar prva tura v Steni je to bila, je spoznal tudi bridkost slovenske plezarije in krušljivosti skale, ko je skupaj z odkruški zabingljal nad praznino. Tekoče smo šibali naprej in Bavarske je bilo hitro konec. Druga zgodba je prehod v Nemško in naprej čez Zimmer-Jahnovo poročno peripetijo (več ob opisu fotografij), ki se vleče ko pasja čreva in ko končno prideš na rob stene, planinarjenja še vedno ni konec ampak se pravzaprav šele zares začne. Zahvaljujoč službenim obveznostim in poznemu vstopu smo lahko ob sestopu opazovali zahajajoče sonce in doživeli lepote, ki jih narava visoko nad zabaviščnim parkom doline Vrat ponuja...
Skupaj v navezi smo plezali z vrvmi Sterling (Terra Šport) oblečeni v Marmot (Annapurna) in Patagonia Inc., Europe, se podkrepili z Mulebar ploščicami in fotografirali s Canon Europe.
Celotna objava s fotozgodbo je objavljena na društveni strani Freeapproved.
Kratek oddih na Baliju v Indoneziji je bil za spremembo daleč stran od (mene) pogosteje obiskanih dopustniških destinacij v reliefno bolj razgibane oziroma gorate predele. Ker žal ne posedujem znanja in pameti svojega nekdanjega sošolca, ki z igranjem kart na 888poker.si in s tem "samozaposlen" preživlja družino, kupuje nepremičnine in avtomobile ter veliko potuje, sem kot vsi drugi smrtniki podvržen prilagajanju času tudi službi in drugim s tem povezanim obveznostim.
Oddih v daljni Indoneziji je bil kratek, a nadvse prijeten in sproščujoč. Slaba stran potovanja v Azijo in zlasti na daljne otoke ob Indijskem oceanu pa je dooooolga pot. Potovanje z letali traja malček več kot 30 ur (s prestopanji). Slabše od prestopanja pa je seveda samo še zamik ure. V desno (beri: na vzhod) mi je potovanje vedno težje, ker je moj organizem popolnoma zblojen. Čeprav je samo +6 ur razlike rabim skoraj teden dni, da pridem v nekakšen kao normalen ritem. A ko sem se že sam sebi hotel malo zasmiliti, sem se spomnil 56 ur trajajočega potovanja z Aljaske nazaj domov, ko so nam zašuštrali letala, ko smo potem naposled vkrcani še enkrat šli nazaj, ker so pozabili natočit dovolj goriva v letalo (ja, tudi to se dogaja!) in potem zaradi zamude letala zgrešili povezovalni let...
Kakorkoli že - Bali in sosednji obiskani otočki so zanimivi kraji živih barv, prijaznih ljudi in drugačne kulture. Nekaj vtisov in doživetij pa v spodnji fotozgodbi.
V pasji vročini še mačke spijo. Mijav.
Še večja mačka aka kralj živali počiva v senčki in gleda katero turistko bo požrl naslednjo.
Praženje tradicionalne kave. Sicer ne ločim med dobro in slabo kavo, ampak njihova najdražja je tista, katere zrna Luwak (žival) požre, prebavi in pokaka - te kakce pa pražijo in naredijo kavo. Bljek.
Vulkanski krater in Mt. Batur (1717 m). Temna barva je lava in vulkanski pesek.
Tega otroka so bile same oči.
Pridni kmetovalec že več dni zapored neprestano ureja riževo teraso.
Silovita moč narave in butanje valov ob skalnato obalo, ki jo vsako leto nekaj milimetrov požre slana voda.
Raj za kmetovalce z morskimi algami.
Indonezija je največji svetovni izvoznik morske trave. Delo je težaško in monotono.
Najlepše turistke prihajajo iz Slovenije.
Zloglasna peščena plaža v Kuti
Sredi noči na Mt. Batur (1717 m) - vulkan v Indoneziji
Pisana vulkanska pokrajina v zelo zgodnjem jutru.
Pogled na preko 4 m veliko Manto, ki se prehranjuje s planktonom nad menoj.
Lahko bi zapisal, da je bila moja zadnja snemalna naloga že kar zelo blizu idealnemu. Vse kar sem počel namreč zelo rad počnem. Odkrit bom, zato bom naštel prav vse, kar sem ob nalogi snemanja v Špiku za dokumentarni film o Miri Marko Debelak z veseljem počel:
Ob vsem naštetem sem bil ves čas obkrožen s prijatelji in odlično družbo in najbrž je kaj kmalu vsakomur jasno, da je takšna naloga lahko samo sanjska naloga...
Če preidem na konkretnejše točke zapisanega in se jih kronološko dotaknem s kratkim opisom, je najbolj smotrno začeti s težavami. Največja je bila v tem, da mi ni bilo jasno kako bom v steno tovoril snemalno opremo in predvsem koliko le-te naj vzamem s seboj. Po temeljitem razmisleku in po tem, ko sem že n-krat prebral scenarij in kaj me snemalno čaka v steni, sem opremo zreduciral na dobrih 6 kilogramov. Ostalih 20 kilogramov snemalne, spalne in hranilne opreme so mi prinesli dobri prijatelji z društva Freeapproved po drugi strani gore na vrh, čez Kačji graben.
Ko sem naposled našel način, kako najbolj smotrno in elegantno pretovorit opremo čez s steno, v kateri moraš dejansko z vsemi štirimi poprijet za skalo in plezat, je sledil že prijetnejši del: izbira lokacij, ogled razmer in posledična določitev datuma za dan D.
Z Borom in Duletom smo odšli do snega pod steno Špika. Upali smo sicer, da ga bo manj, ampak smo že na dostopu od daleč pogledovali proti steni in vse bolj zaskrbljeni stmeli pod mokre, črne previse Špikove stene, kjer je bilo še ogromno snega! Pravzaprav je cela smer izgledala skorajda zimsko! Po nekaj posnetkih timelapsov in ogledovanja stene smo se pred prihajajočim slabim vremenom spravili nazaj v dolino.
Ker s timelapsi izpod stene nisem bil povsem zadovoljen, sem se nekega dne (no v bistvu noči) ob 3:30 odpravil iz Ljubljane, da bi posnel še timelapse vzhajajočega sonca z drugega konca doline. Nastavil sem aparate in zgodnje jutranje ure od 4:30 do 8:30 izkoristil za službeno delo na računalniku, medtem ko se je na fotoaparatih zajemalo več tisoč sličic iz katerih se potem sestavi film.
Fotoaparat je bil nastavljen na intervalometer in vsakih 10 sekund posnel fotografijo. Na drugem je bil intervalometer na 12 sekund. Ko je bilo sonce dovolj visoko sem zamenjal objektiv in vse skupaj ponovil.
Pred najbolj zahtevnim delom snemanja v steni me je čakalo še vodno doživetje. Pred popoldansko prakso vijuganja po zraku na Primorskem sem se odpeljal v KG in od mostu nadaljeval peš vzdolž Pišnice. Snemal sem ob, tik nad in celo pod vodo. Vsakič, ko sem kamero dvignil z vode sem imel roke popolnoma odrvenele, ker je reka kot kaže pravkar stopljen sneg, njena temperatura pa zares zelo nizka.
Prvotni načrt se je zaradi hude zime in velikih količin snega v gorah moral spremeniti in snemanje premakniti. Po zgoraj omenjeni ogledni turi je bil teden pretežno slab, z veliko padavinami in napovedanimi nevihtami. Toda konec tedna je obetal in najbolj sončen dan, višje temperature in nobenih neviht. Dan je bil izbran in že smo korakali proti bivaku pod Špikom.
Za snemanje v steni sem s seboj nosil in plezal s/z:
Poleg naštetega je Jaka v nahrbtniku nosil še dodatno Sony Handycam kamero kot backup.
Tina in Jaka sta me bila do bivaka najbrž že precej sita, saj smo se na poti nekajkrat ustavljali, posneli dostop, pogovor, razglede, točenje vode,hojo in skratka vse kar zraven spada. Dan je bil res dolg in kar nekaj časa nam je bilo še dano uživat razglede pred bivakom s pogledom na mogočno trikotno Špikovo steno.
Po relativno mirni noči, kjer je bilo slišat le kakšnega polha in šumenje listja, (predvsem) v domišljiji pa so se po deki podile strigle (po Jakatovi so se tudi v resnici), smo po skopem zajtrku okrog 6h krenili od bivaka. Prezgodnji nismo hoteli biti, ker smo imeli planiran prihod s pomočniki (in opremo, ki so mi jo prinašali) ob 15 h na vrh.
Do Zelene glave je bilo v začetku še nekaj snega, potem pa smo večji del plezali po desni strani ogibajoč se spolzkega snega. Nad Dibonovo polico, ko se začne bolj strmo plezanje, za kamero nisem poprijemal zelo pogosto, ker stena še ni tako atraktivna, izpostavljenost pa tudi še ni velika. Čim pa smo prišli do velike zajede v zgornjem delu, kjer si eden za drugim sledijo težji raztežaji Direktne smeri, je bilo snemanja več!
Od spodaj so raztežaji zgledali bolj mokri, kot so bili v resnici. Nekako si je voda pot utrla tam, kjer ni bilo potrebno prijameat, tako da je bilo plezanje v prvih dveh raztežajih v zajedi prijetno, dasihravno mestoma malček krušljivo. Večkrat sem se v steni ustavil, za silo namestil, zavreščal Jaki, da je zategnil plezalno vrv, da se nisem zvrnil vznak in snemal Tino med vzpenjanjem.
Edino najtežji raztežaj oziroma njegov detajl je bil precej moker, čezenj se je namreč cedila pravkar staljena voda z zgornjega snežišča. Vesel sem bil, da sem plezal v dostopnih čevljih z debelimi volnenimi nogavicami, saj mi je voda dodobra zatekla v čevelj, ko sem bil postavljen v razkorak, moj flis pa je v komolcu služil kot cedilo za čaj - pri zapestju je voda vdirala notri in čez komolec precejena nazaj ven - drobir pa je ostal v rokavu. Toda mesto je bilo res strmo in lepo izpostavljeno, zato sem se kmalu nad najtežjim mestom razkoračil in posnel kako prek ključnega mesta elegantno hiti Jaka.
Sledil je še dober raztežaj plezanja, zatem pa še prečka in prehod skozi znamenito okno, skozi katerega stopiš na sončno stran. Od tam sem že slišal tudi klice z vrha, kamor so prihiteli Rok, Boštjan, Džani, Dule in Duško. Brez njih, ki so po drugi strani gore čez Kačji graben pritovorili ostalo snemalno opremo, bivak opremo, hrano in kuhalnik s katerim smo topili sneg za prepotrebno tekočino - seveda ne bi bilo, kot je bilo. Na tem mestu se jim torej lahko le še enkrat lepo zahvalim.
Končno se je snemanje s stativom lahko pričelo. V steni zaradi strmine nisem mogel pametno uporabiti niti monopoda, ki je bil tako čez celo steno zgolj za zgago - odvečno težo in navlako. Foto zgoraj: Jani Rutar
Snemanje na vrhu je bilo precej zabavno. Fantje so se že nastavljali sončnim žarkom, sam pa sem še vedno skušal ohraniti koncentracijo, da ne bi izpustili kakšnega izmed kadrov, ki so nas še čakali. Scenarij sem si razdelil v oporne točke in shranil kot opravila v telefon, vsakega v svojo točko. Tako sem spotoma, ko smo kaj posneli, odkljukal opravljeno in laže sledil kaj še potrebujem posnet. Pri takem številu kadrov in manjših specifičnih zadev bi sicer gotovo kaj pozabil. EMŠO me prav gotovo že lovi za rep!
Dule, Duško, Boštjan, Rok in Džani - zlati fantje, ki so prinesli opremo, hrano in pijačo!
Foto zgoraj: Jani Rutar
Fantje so z doline prinesli kup pomagal in opreme, ki olajša nastavitve in izboljša kvaliteto končnega izdelka. Tukaj smo Tino pripravljali na veselje in vzklike na vrhu.
Vriski in veseljačenje na vrhu po koncu vzpona! Foto: Tomaž Jakofčič.
Tina, Jaka in razgled na Škrlatico.
Pogled proti Jalovcu in Mangartu!
Igralca, plezalca in gorska vodnika - Jaka in Tina ter snemalec Anže. Foto: Rok Merhar
Tudi z vrha sem si želel posneti timelapse in tako smo se odločili, da bomo na vrhu prenočili. Dan je bil res fenomenalen in spanja smo se močno veselili. Delno zato, ker ni bilo prav nikakršne vlage, sonce je bilo v daljavi in vidljivost fanstastična. Videli smo vse do Grossglocknerja, doline pa so napolnjevale meglice.
Preden smo se odpravili spat smo tako postavili stative, jih še dodatno zazidali s skalami, da se ja ne bi v kakšnem sunku vetra kaj premaknilo, potem pa se počasi pospravili s spalne vreče. Džani je ostal še pokonci in se prestavljal levo in desno, čakajoč, da se naposled le stemni, da bi uzrl zvezde. Dejansko je bilo svetlo do 23h in prav hecno je, ko vstaneš ob 4h in je spet svetlo.
Takole smo zaželeli lahko noč Sloveniji ter utonili v sladkih sanjah. Noč je bila nepopisno lepa. Na našo srečo ni bilo lune, ki pogosto moti spanec vrh gora, pa tudi zvezde je bilo laže videt. Pravzaprav je bilo nebo polno zvezd, kot že dolgo ne!
Film nastaja v produkciji Studia Virc za TVS, več o produkciji, filmu in avtorjih pa tukaj v zapisu Boštjana Virca.
Fotografije samega vzpona in zapis objavljen na strani Freeapproved.
Prebral sem zanimiv članek o plezalski neotesanosti v Ospu. In se zgrozil ter zamislil. Da ne bi podvajal dejstev z zgornje povezave o tem kakšni usraneti so dejansko (nekateri) plezalci (dasihravno so določene kulturne smernice mnogih plezalcev žal zelo podobne), ki odlagajo odpadke na pokopališču, tam pomivajo posodo, serjejo povsod, kjer jih pač stisne in svoje (kot se je izrazil domačin - stare gare) parkirajo, kjer se jim sprdne - bom spodaj prilepil del besedila, kateremu bom namenil nekaj pomislekov: "Četudi menim, da je plezalni obisk v istranski vasici Osp tisti, ki prinaša utrip in življenje v vas, so žal kupi smeti, nesnaga in nekultura tisti izkupiček, s katerim se lokalno prebivalstvo najpogosteje sooča. Brezpredmetne so trditve, da bi moralo lokalno prebivalstvo narediti dodatne ponudbe in razmisliti o načinih trženja, zato da bi izjemen obisk uspelo finančno ovrednotiti. Plezalni obiskovalci pač ne želijo in ne bodo uporabljali storitev, ki so že sedaj na razpolago, dokler bodo vaščani tolerirali prenočevanja na črno, umivanja ter splakovanja posode na vaškem pokopališču in podobno... To je moč razbrati in predvideti iz dosedanjih obiskov rejenega kampa in kmetije Vovk..."
In zdaj k mojim razmišljanjem o tem zakaj so plezalci slabši od neandertalcev. Če je primerjava z neandertalci povsem na mestu ne vem, se mi pa fino sliši. Zagotovo pa lahko rečem, da je dobršen del plezalcev dobesedno cepljen z določenimi posebnostmi. Nekaj jih je izpostavljenih že v zgornjem citiranem besedilu, za bolj plastično predstavo jih bom navrgel še nekaj. Na primer ob mojih alpintičnih začetkih so se bili ferajnovski kolegi sposobni ob delitvi stroškov vožnje za pet tolarjev skregati do te mere, da je nastala slaba volja. Potem pa v šusu, ko smo se ustavili na bencinskem servisu, kupili 2 litra pira za pogum. Zavoljo nekaj kun dražjega apartmaja (še dandanes manj kot 1 evro razlike), so se bili sposobni en teden prerekati o tem ali se bo spalo v šotorih, koliko jih bo v enem ali se bi šlo morda v apartma. V vsakem slučaju so se ga pa vsak večer ubili z litri vina in pira, strošek le-tega pa ni bil postavka v malih možganih. Te posebnosti najbrž držijo tudi za marsikatero drugo (športno) kasto slovenskega (balkanskega) rodu. Zanimivo je, da tovrstna kultura še vedno cveti, saj smo že v dve zaporedni alpinistični šoli dobili posameznike, ki so bili sicer namenjeni v ta bolj zaresne odseke, pa so jih že na uvodnem sestanku pred vpisom v alp. šolo odvrnili balkanizmi tipa koliko kdo spije pred turo in koliko po njej.
Balkanci veljamo za iznajdljive ljudi. Ob pogovoru z direktorjem evropskega predstavništva tuje megakorporacije ne bom nikoli pozabil njegovih besed, ko je rekel, da je njihov idealni zaposleni mešanec z nemško marljivostjo in redoljubjem, italijansko-špansko sproščenostjo in energijo ter seveda balkansko iznajdljivostjo. In prav iznajdljivosti plezalcem/alpinistom zlepa ne zmanjka. Mar ne poznate plezalca/alpinista, ki ne bi ob vsakem obisku tujine razmišljal o tem, kako bi nekje kaj zgoljufal? Na primer brezplačno prespal, kjer to sicer ni možno? Kako bi se švercal na avtobus/vlak, kjer ni neposredne kontrole vozovnic? Se vrinil na gondolo mimo ščipalca kart. In podobne fore? (Pustimo ob strani zgodbe legend slovenskega, takrat še jugoslovanskega alpinističnega cveta, ko so bile razmere popolnoma drugačne kot dandanes.)
Seveda je potrebno poudariti, da je v duhu varčevanja in v želji po dogodivščini vsak izmed nas gotovo vsaj kdaj posegal po različnih bližnjicah, da si je lahko privoščil ali dosegel goreč cilj. So dijaška leta, pa študentska in seveda poznejša, ko že imaš službo, a nizke prihodke ipd. Toda metode iznajdljivosti so zelo različne in balkanci jih imamo (očitno) v krvi. Vendar ima vse svoje meje, še zlasti, ko s svojim obnašanjem škodujemo (posredno) drugim! Če imajo vsi "ta suhi" za litre pira in šope čikov po vsaki plezariji, pred vikendom in na ferajnih se ga pa itak pošteno nabutajo (ta težki frajerji), potem ne zdrži trditev, da je kdo (finančno) suh ko poper, ne?
Kljub temu, da rad plezam in obiskujem Osp (Mišjo peč pa vsakih n-sezon, ko premagam svoje švohotno telo in duha, da lahko tam sploh kaj splezam), se v konkretnem primeru postavljam na breg lokalnega prebivalstva. Recimo da sem v zadnjih nekaj letih tako ali drugače vsaj v manjši meri spoznal posebnosti majhnih, bolj zaprtih lokalnih skupnosti in njihov način razmišljanja. Do določene mere prišel tudi do nekaterih spoznanj o tem in onem. In z gotovostjo lahko trdim, da prebivalci Ospa niso tisti, ki bi se morali prilagajati (nam) plezalcem, ki smo tam outsiderji.
Ko sem pred leti plezal v čudovitem gritstonu Anglije, Walesa in zatem še Škotske skupaj s tam živečim prijateljem, sem spoznaval tudi lokalno plezalno sceno. Če si mislimo, da je lastnina v Sloveniji nedotakljiva, je tam še precej huje! So plezališča, ki so dostopna in lastnik zemljišča dovoli prehod, in so takšna, kjer je vsakršen prehod prepovedan (lahko tudi zdravju nevaren). Plezalci to spoštujejo in nikomur razen najstniškemu balkancu ni prišlo na misel, da bi prepovedano ozemlje prečkal v želji "da bi zgolj pogledal kakšne skale so za vogalom". In sem dobil svojo prvo malo šolo de-balkaniziranja, natreniral angleščino v pogovoru s policistom in razjarjenim prijaviteljem ter jo relativno poceni odnesel in se s tega tudi nekaj naučil. Saj poznate pregovor o izkušnjah? Venomer mi pride na misel: "Izkušnje so najboljša šola, le šolnina je zelo draga!"
Da skrajšam in se vrnem k bistvu - od 8 dni plezanja je bilo 5 plezališč takšnih, da je bilo potrebno plačati neke vrste pristojbino v leseno, ptičji hišici podobno škatlo na drevesu. In nihče, ampak res nihče izmed tam prisotnih (in tistih, za katerimi sem hodil) škatle ni obšel brez, da bi v njo dal nekaj zahtevanih funtov. Kmet oziroma lastnik zemljišča je dal to menda kot pogoj, da se plezališče lahko uporablja. S temi zbranimi prihranki obnavlja škarpo, zavaruje prehode za ovce, daleč na robu plezališča je uredil leseno latrino, plezališče je čisto, šavje na parkirišču porezano in pospravljeno.
In če to apliciram na balkan, v Slovenijo? Vse je zastonj! Plezalci se sploh ne zavedajo(-mo), da to ni povsod samoumevno. Nenazadnje se tudi v vsem poznani Paklenici plačuje vstopnina (v park), mar ne?
Glede na vse pomisleke v zgoraj povezanem prispevku v Beta Magazine in zapisanih težavah v Ospu je nekaj možnih fantazijskih rešitev, ki bi pomagale ne le lokalnim prebivalcem, temveč tudi splošnemu ozaveščanju in de-balkaniziranju plezalcev Slovenije:
Minila bodo leta, toda lokalni prebivalci bodo potem znova pridobili zaupanje v na-boljše-spreminjajoče-se-plezalce. Nepotrebne nevidne barikade bodo iz sezone v sezono nižje, plezalci in vaščani bodo bolje shajali. Morda se naposled zgodi še preporod in namesto nekaj centov cenejšega hmeljevega napitka iz trgovin, ki ga nekateri nosijo s seboj v plezališča in pod kamni puščajo pločevinke, zamenjajo za pijačo v obstoječih gostinskih obratih in tako dodatno prispevajo v lokalno ekonomijo. V dotičnem primeru smo plezalci/alpinisti tisti, ki bomo morali sami narediti korake naprej in se predvsem mi prilagoditi lokalcem. Obratno ne bo šlo!
In še balkanska bližnjica, sicer kratkorkočno učinkovitejša od zgoraj naštetih "zahodnjaških formalizmov". Poznate primer kmeta s koso v Kotečniku in kako si niti v sanjah nihče več ne drzne peljati po privatni cesti?
Po balkansko vaščani Ospa med seboj poberejo prispevke za "lokalnega patriota", ki ga menda še kako rad cukne. Oborožijo ga s koso ali podobnim inštrumentom praktičnega pregona ter mu toplo priporočajo vse avtomobile z registracijami, ki niso lokalnega izvora! Tri vikende zapored bi "kosil" in garantirano ne bo več nobenega plezalca, ki bi parkiral kjerkoli v bližini vasi Osp. Če balkanski ukrep prve stopnje vendarle ne bi zalegel, se poleg kose zbere še prispevek za dvojno dozo pijače in se kosca postavi na dostopno pot z navodilom, da se naj se kosa iskri pred vsakim, "ki nosi dolge, barvite, ozke kače in železnino na nahrbtniku".
Ampak bodimo boljši! Dajmo se Slovenci med seboj malo podrezat med rebra, opozorit tega in onega neotesanca, ko vidimo, da ga biksa. Četudi je naš prijatelj, še boljše. Če se sami v čem prepoznamo, super. Samokritičnost nikoli ne škodi.
Namesto, da se "ga ubijajo" in potem spijo, smetijo in umivajo posodo po pokopališčih, naj tistih nekaj cekinov namesto za alkohol in cigarete namenijo za spanje v urejenem kampu, apartmajih, turističnih kmetijah. Vsi bodo srečni(-ejši). Najlažji so izgovori o tem in onem, tudi da ni denarja, ampak to je le pesek v oči in še ena izmed balkanskih zmikavtskih bližnjic. Za redke posameznike to sicer na žalost drži, ampak iz lastnih izkušenj svojih prvih alpinističnih let lahko povem, da je šlo vedno le za neko cepljeno kolektivno ferajnovsko norost v duhu plezalcev/alpinistov, ker naj bi to kvazi-šparanje bilo kul. Ampak kdor "špara" ali "nima pribite pare" tudi ne gre potem v lokal in spije 5 litrov pira, mar ne?
Vsem nam želim kulturnega obnašanja polno plezalsko sezono, vaščanom Ospa pa se zahvaljujem za dosedanje potrpljenje in razumevanje. Hvala tudi ekipi Beta Magazine-a, ki me je sprovocirala k razmišljanju in za dobre prispevke v spletni reviji.
Uvodoma v svoje razmišljanje o zlatih cepinih naj najprej poudarim in izpostavim globoko spoštovanje do vseh nagrajencev in prejemnikov zlatih cepinov, kot tudi mnogih drugih vrhunskih alpinističnih dosežkov, ki niso bili izpostavljeni v okviru omenjenega ceremoniala. Slovenskih in tujih. Naslov razmišljanja ima seveda simbolni pomen, saj ne gre za samo fizično obliko dotičnega priznanja, marveč princip tega "nagrajevanja" in označevanja, ki je sicer prisoten v tekmovalnih športih že od pamtiveka. Dobro sem si zapomnil besede sicer alpinističnega laika, dolgoletnega smučarskega funkcionarja Toneta Vogrinca, ko mi je nekoč v pogovoru dejal, da po njegovo alpinizem nikoli ne bo tekmovalni šport. Sam je to z njegovega alpinistično-laičnega, a športno-tekmovalnega argumentiranega vidika utemeljil s tem, da ni enotnih in absolutnih meril: ni merilnih točk, ki bi merile čas, ni označene višine, kjer bi to bilo merilo uspeha, ni enotnega metra prehojene oz. preplezane dolžine neke smeri, razmere so vsako uro, kaj šele leto/sezono drugačne itd.
Podelitve pred mnogo leti sem dojemal povsem drugače kot sedanje. V vsakem primeru so bili nominiranci v mojih očeh vedno vesoljci. Ali pa ljudje z nadnaravnimi zmogljivostmi. Namreč tako kot si niti predstavljati ne znam, kako izgleda plezanje v previsni plati z oceno 9b+, tako si tudi ne predstavljam prebit skoraj dva tedna nad višino 7.000 m. Že domača zima na primorskem kuclju ob sveži burji je namreč lahko prilično osvežujoča! Dejanja prvih in drugih so mi tako zelo nepredstavljiva, da je najlaže, če uporabim zlorabljen termin "vesoljc" in si o teh nad-ljudeh mislim svoje.
Kot je že davno nazaj razmišljal slovenski prejemnik Zlatega cepina, ki ga imam v čislih ne zgolj zaradi vizionarskih vzponov in alpinističnih dosežkov, temveč tudi zaradi "drže" in karakterja, ko je "zlati cepin zavrnil z obrazložitvijo, da se alpinističnih vzponov ne da ocenjevati, hkrati pa opozoril na pretirano tekmovalnost med alpinisti", tudi sam šele zdaj po nekaj novejših zaporednih zlatih ceremonijah dojemam razsežnost teh besed.
Spotoma se tako spotaknem še ob pripetljaj zloglasnega fenomena "instant alpinizma", ko so tri sezone nazaj, ko so v gorah širom Slovenije vladale res dobre zimske razmere, nekateri (kvazi) načelni alpinisti glasno izrazili nejevoljno ob (pretirani) internetni prisotnosti, razmahu spletnih strani in poglej-na-facebook-razmerami, o tem pisali, govorili in pridigali, naposled pa požrli besede in se "poceni prodali" v svet in storili enako. Morda pa le ni tako grozno objavit kakšno sliko na splet, da so sponzorji zadovoljni?
Sprašujem se, če v takšen pristan morebiti ne pluje tudi cel teden trajajoč dogodek izbora Zlatih cepinov? Se je nemara tudi v to elitno alpinistično srenjo vendarle uspela zasidrati zlovešča zahodnjaška kapitalistična ladja, s sponzorji in donatorji za krmilom, in so organizatorji, žirija in drugi odgovorni v želji po politični korektnosti namesto enega izbrali kar vseh šest (najboljših?) vzponov? Če se vzponov med seboj ne da primerjati ali nemara ni potem celoten koncept izbire najboljšega med njimi zgrešen in brez višjega smisla?
Odgovore na moje pomisleke bo dal čas. Če pa se sam kot povprečni turistični vikend alpinist spopadem z mislijo v vlogi žiranta, in bi se vendarle moral opredeliti za samo en nominiran vzpon, bi svoj glas namenil v roke in predvsem pozeble noge "super-dedkom" - z izjemnim vzponom po grebenu Mazeno na vrh Nanga Parbata!
