Viewing entries in
Other
Dolgo - predolgo so "bivše" spletne strani vztrajale na svetovnem spletu. Danes smo strani končno "javno" objavili na doslej primarnem naslovu http://www.vodni-park-bohinj.si ter po novem zaradi konsistentnosti s hotelom še na http://www.bohinj-vodni-park.si .
Programiranje, pomoč pri zasnovi in postavitev je izdelalo podjetje Boomerank.net in Jure Omejc, dizajn strani pa Žiga iz podjetja Sportnet d.o.o., . Oba sta carja! Iskrena hvala obema!
Prva stvar, ki sem jo opazil, da me moti po operaciji noči lanskega 7. novembra, se je zgodila včeraj v Arena Vodafone bowling centru. Tako kot v "diskačih" imajo notri UV svetilke, da vse bele majice "sijejo" in je občutek tak, kot da se ne bi sprehajal po tem planetu. Ko sem gledal v smer iz katere so sijale te UV luči, sem vse videl precej motno oziroma megleno. Ker se tega pojava ne spomnim iz časov pred operacijo, sklepam, da je to pač eden izmed negativnih stranskih učinkov po operaciji. Ker pa v bowling in še manj v diskače ne zahajam ravno vsak dan, me to niti ne moti.
Me pa zanimajo točni vzroki za ta pojav in kako da tega nisem opazil v drugačnih situacijah in prej, zato bom o tem povprašal dr. Irmana prihodnjič, ko imam kontrolo.
Pijani kreten je bil skoraj ubil mojo mami. Pred mnogo leti je ravnotako pijani kreten ubil prejšnjo ženo mojega očeta... Ravno sem se vrnil iz Milana. Kot ponavadi sem ob prihodu domov zavil v kuhinjo, da bi nekaj vrgel pod zob. S fotrom sva še nekaj klepetala in se pogovarjala o tem in onem, ko mi je nekaj po deveti pozvonil telefon. Klicala je sestra Neža. Njen glas je bil tresoč in ves hlipav. Takoj sem vedel, da je nekaj narobe. Ko je izdavila, da je imela mami prometno nesrečo in ob tem na pol jokala, sem vedel, da gre zares. Neža je povedala, da je mami stabilna, da diha in da ji bije srce. Ker je povedala samo to, me je oblila zona in od groze se mi je malo zvrtelo. K sreči sem sedel.
V tisočinkah sekunde so se v moji glavi odvili najlepši prizori iz našega družinskega življenja in pred očmi sem imel predstavo svoje mami. Neža je povedala kje je, da je pri njej in da jo bodo vsak čas odpeljali na urgenco. S fotrom sva se usedla v avto in se s 400 dirkalnimi konji teleportirala na kraj nesreče. Mami so medtem že odpeljali na urgenco v KC.
Nesreča se je pripetila blizu Kliničnega centra v Ljubljani. Mami je k sreči peljala samo kakšnih 20 km/h, ker je ravno speljevala. Nežo je bila pravkar oddala pri njej doma. Potem pa prinori pijani kreten z več kot 100 km/h, ovinka jasno ne spelje in ker je še pijan, niti zavira ne kaj dosti. Trešči direktno v avto, ki ga vozi moja mami. Mami je lahko samo zavirala, ker sta bili za njo dve punci na rolerjih in ob cesti pešci. Sreča v nesreči je bila, da je bila ona tam z avtom, ker bi norec sicer pokosil vse do smrti. Avtomobila ob trku od sunka odbije več kot 5 m narazen. Povročiteljevega avta do vetrobranskega stekla ni več za spoznati. Njegov sopotnik ni bil privezan in je z glavo prebil vetrobransko steklo. Kot nam je znano je v trenutno še vedno v kritičnem stanju in se bori za preživetje.
Prekleti voznik pa je s kraja nesreče pobegnil! Zbasal se je ven iz avta in opotekajoč se izginil v noč. Do danes ga še niso našli... Vrh vsega se je vozil z ukradenim avtomobilom in brez registerskih tablic. Avto ni bil zavarovan niti nič.
Posledice, ki jih je objestni pijanec pustil za seboj so katastrofalne za njegovega sopotnika in zahvaljujoč maminemu (bivšemu = totalka) Audi-ju hvala-ne-vem-komu dobre za njo. Je kar težko verjeti, da je ob tako silovitem trku praktično vse v redu, z izjemo suma zloma prsnice in težav z dihanjem zaradi stisnjenih pljuč in seveda ogromnih sil, ki delujejo na telo ob takem trku. Kar je najbolj žalostno od vsega je to, da je krivec za vse skupaj na prostosti, da bo še naprej moril po cestah in da ga, ker je bil avto ukraden, najbrž niti ne bodo nikoli našli. Če bo umrl še njegov sopotnik, le-ta nikoli ne bo moral niti povedati, kdo ga je pahnil v smrt.
In kakšne so rešitve za dotični problem in tovrstne probleme na splošno? Prva možnost, ki je bolj človeška je dokaj preprosta ter aktualna zato, ker z mami ni hujših posledic. Ko (če) najdejo povzročitelja, se ga za začetek da v zapor. Ko pride ven, pa se mu vse stroške povezane z nastalo škodo naprti v njegovo breme in to ne po položnicah, ampak enostavno sodni odlok, da se vsak mesec 60% vseh prihodkov zapleni. Ker je bil pijan, bi moral plačati vse, brez pomoči zavarovalnic:
in sploh vse stroške povezane z dejanjem, ki ga je povzročil.
Ko bi prišel iz zapora, bi ga tako čakalo kakšnih dobrih 200.000 EUR stroškov. Da bi ta denar vrnil, bi moral ob povprečni slovenski plači garati več kot vse življenje. V pokoj ne bi imel pravice oditi dokler vsega ne bi poplačal ali prej umrl. Garal bi dan in noč in ob delu umiral od utrujenosti. Vsak mesec bi se mu neusmiljeno usedli na račun in vzeli skoraj vse. Pustili bi mu samo toliko, da ne crkne. Komaj toliko, da težko preživi. Pa niti centa več.
Ob takih ukrepih bi se vsekakor zamislil vsak, preden bi pijan sedel za volan. Mislim, da ko bi nekaj takšnih primerov dejansko sprovedli in bi potem z njimi naredili vsakega pol leta intervju za k dnevniku, kako gara 16 ur na dan ob tem pa ima komaj kaj za pod zob - bi se marsikdo zamislil.
Druga možnost pa bi se zgodila ob (bohnedaj) katastrofalnem izidu. Če bi ta kreten povzročil invalidnost ali smrt, bi si s tem podpisal svojo smrtno obsodbo. Dobesedno. Pa saj vem, da nasilje in maščevanje ne prinese kaj dosti za družbeno dobrobit, bi pa vsekakor prinesla mir zame. Pa morda še za koga... In vse svoje resource, vse svoje znanje, poznanstva in vsa razpoložljiva sredstva bi porabil za to, da takšnega kretena najdem. In ko bi ga našel - in vem, da bi ga - bi si idiot samo še želel, da bi bil umrl onega dne, ko je pijan vozil avtomobil in moril po cestah.
In kakšen je nauk te zadnje zablode? Voziti previdno in po predpisih, biti pozoren na pijance, ki morijo po cestah in ne šparati pri nakupu kvalitetnega in varnega avtomobila. Pa si lahko človek še 100 x reče, da bo vozil previdno in počasi - pride tak kreten, ti ubije familjo, njemu pa nič in pobegne. Pred takimi nepredvidljivimi idioti te reši samo varen avto.
PS: Spisal sem že zelo podroben in zajeten odstavek, ki bi sledil tistemu, kaj bi se pripetilu kretenu, ko bi ga našel. Pa sem ga rajši pobrisal iz dveh razlogov - ker nimam rezervirane sobe s pogledom na hribe v umobolnci v Begunjah niti sobe v ustanovi v Idriji - pa tudi zato, ker blog berejo mlajši od 18 let. Malo pa tudi zato, ker ni treba, da čisto vsak na tem planetu ve, kako bi pijani morilec preživel svoje zadnje minute v moji družbi :)
PPS: Ko dobim slike dol s telefon jih objavim.
Včeraj smo z arhitektom skočili v Milano izbirati eno pohištvo.
Italijansko podjetje, katerega lista referenc je dolga kakšnih 30 tipkanih strani in združuje pod seboj 8 hčerinskih podjetij, je kar impresivno. Gre za družinsko podjetje, katerega lastnika sta dva brata in z letnim revenueom tromestne številke, ki v zadnjih letih največ dela v Dubaju, sedaj pa se selijo tudi prek luže v ZDA. Med drugim na primer opremljajo tudi vse lokale, restavracije in pisarne "bratcev" Dolce & Gabbana :)
Na sestanku je bil poleg tudi eden od lastnikov. Fajn dečko, mlad gospod v svojih poznih tridesetih. Težko bi rekel, da je bil tipičen Italijan, ker v pisarni ni imel na glavi črnih rejbank in odprte bele srajce, pod katero bi se bohotilo čokoladno obarvano in s skravžljanimi dlakami poraščene junačke prsi. Edino kar ga je izdajalo, da pa je vseeno Italijan - so bili njegovi "wet-look" lasje in obupno znanje angleščine.
Peljali so nas še čez proizvodnjo, ki pa ni bila tako zelo živahna zaradi počitnic, ko se v Italiji življenje precej ustavi. No ena omembe vredna reč (poleg vrhunskega in lepega pohištva) pa je bil odnos lastnika.
Tip totalno neobremenjen in nič fin in niti slučajno ne tak, kot te "velike carje" prikazujejo filmi ali kakršne se delajo kakšni loleki boleki v Sloveniji. Ko si malodane še čevlja ne zaveže sam, vse mu nosijo na pladnju in tako naprej. No ta model pa vpraša, če bomo pil kave ali karkoli drugega in kljub temu, da so na stand-by čakale nekaj metrov stran prikupno oblečene tajnice, asistentke in bogsigavedi kdo še vse - on vstane in gre kratko malo naredit kave in jih tudi lastno-ročno prinese. Nobene finoče, nič "prevzvišen", da tega ne bi naredil sam. Respect.
Danes sem po dooooolgem času kupil nove plezalnike. Ker mi od vseh proizvajalcev na nogi najbolj stojijo in pristajajo prav Five Ten, tudi tokrat nisem eksperimentiral: Ker mi je šlo zavezovanje počasi že pošteno na živce, sem se odločil na ježke. Ja vem - "za froce in dojenčke", ampak vseeno. Zavezovati se mi več ne ljubi, pa še praktično se mi zdi bolj, ker je hitrejše. Upam, da tele salonarje čimpreje preizkusim.
Prej sem šel po opravkih in nazajgrede v pisarno peljem skozi center, mimo Name. Pa že mimo mene prinorijo trije objestneži na brenclnih (beri: jebeni skuterji z nekimi zarostanimi auspuhi). Malo je manjkalo pa bi mi odbil stransko ogledalo na avtu, ko se je basal in gužval mimo naše kolone. Kaj je sledilo mi je bilo jasno... Na križišču pred rdečo lučjno nabijal gas v tri krasne, da se mu je kadilo iz tazadnje, in takoj še preden se je prižgala zelena ful gas med ljudi, ki so med zadnjimi prečkali zebro. Obnemeli so na mestu, eno staro mamo je skoraj kap, un pa ful gas naprej. Kreten! No potem je kao mojstrko dvignil jajca od skuterja na zadnje kolo in se tako vozil 200 m, potem pa takoj za križiščem pri Nami slučajno tam stoji policaj. Ta je k sreči skočil na svoj BMW policijski motor in z lučkami in sireno za temi kreteni. Ko so objestneži zavili desno pri Metalki je bil policaj že za njimi. Enega je ustavil, dva sta pobegnila. Upam, da ga namlati da 1. kreten pove kje sta še dva prijatelja in vsem zaplenijo motorje. Potem bi jim predlagal pa 1 mesec prisilnega dela in sicer, da se jih s 400 kg kuglo vsakega da na avtocesto, brez znakov, da poteka "delo na cesti". Oni bi pa potem mirno tam barvali črte in ostale oznake, medtem ko bi mimo njihovih glav pičili avtomobili. Mogoče bi pomagalo, da potem ne bi več delali takih bedarij.
Komentar niti ni potreben. To je Robinzon Arne, ki je 14 dni brez hrane in vode plezal po Kornatih na Hrvaškem. Takšen je izgledal nekje po enem tednu plezarije...
Včeraj je do mojih ušes že drugič priromala nadvse zanimiva informacija. Tako tipično slovenska, da je o tem vredno zapisati nekaj besed. In ker sem jo slišal od dveh različnih in zanesljivih oseb tudi vem, da je (žal) resnična. Naj pripišem še tisti tipični stavek uredništva, da si zavaruje rit: "Mnenje avtorja ne odraža nujno tudi stališča uredništva". In dodam še, da tole pišem ob zelo poznih urah... Freeapproved je neprofitna organizacija. Uradno je to športno društvo, ustanovljeno in registrirano leta 2004 v Ljubljani. Ustanovili smo ga somišljeniki z najrazličnejših koncev Slovenije.
V nekaj letih delovanja je društvo razširilo krog podobno mislečih in bo očitno že do konca letošnjega leta štelo 100 članov. Najbrž ne bo napak, če zapišem, da se društvo v marsikaterem pogledu precej razlikuje od ostalih društev. Tako v dobrem kot v slabem. Člani prihajamo od vsepovsod - z vseh koncev Slovenije kot tudi iz tujine. Lednih vijakov imamo prav toliko kot doktorjev in magistrov znanosti. Članov z zaključeno univerzitetno izobrazbo pa toliko kot skalnih klinov. Večinoma nas zanimajo različne zvrsti športov in se družimo tako s plezalci kot z deskarji na vodi in ne "predalčkamo" frikotov na levo, alpinistov na desno, planincev spodaj in gorskih vodnikov zgoraj. Če v steni v hribih zagledamo svedrovec poleg starega klina, se ne delamo bogov in hiper-pogumnežov. Brez pomisleka vpnemo sveder. Ali pa oboje. Slabo? Nismo take face in gobci kot Matičarji, nismo tako drzni kot Radovljičani, nimamo toliko podmladka kot Rašičani, nimamo nobenih wunderkindov kot Celjani, ne pijemo in ne nabijemo se ga do mrtvega kot Kranjčani in tudi nimamo takšnih mojstrov kot Kamničani. Smo povsem navadni in povprečni. Tako zelo povprečni, da se niti primerjati nočemo.
Naša velika ali pa kar največja slabost je očitno ta, da nismo del Planinske zveze in si kljub temu drznemo organizirati izobraževanja s planinsko tematiko. Prav slednje pa gre očitno marsikomu močno v nos. Pa najbrž niti ne zato, ker smo že ob prvi izvedbi tečaja imeli prav toliko tečajnikov kot največje slovensko PD z najdaljšo tradicijo, temveč zato, ker pač ne igramo po pravilih PZS - nismo člani, ne plačujemo članarine, ne igramo po pravilih njihove birokracije...
Ker sem v letih, ko sem še "igral po pravilih" spoznal, da "biti del PZS" tudi ne prinaša popolnoma nikakršnih prednosti ali pa vsaj prednosti, ki bi bile večje kot tiste, ki jih lahko zagotoviš na drugačen način - ni, se "uslug" PZS enostavno ne poslužujem(o) več.
Zavarovanje, ki ga kot član PZS z doplačilom lahko dobiš, ima luknje in pomankljivosti. Popusti v kočah so v redu, ampak sem žal osebno izkusil, kako so me s člansko izkaznico OEAV dali spati med "zahodnjake" v ogrevano sobo, Slovence pa (žalostno) v neogrevano sobo med "vzhodnjake" na "temnem delu" koče v Alpah. Razne bedarije kot so "registracija alpinista", ko oddaš vzpone, ki si jih opravil in potem to plačaš, zato da se "lahko" prijaviš na recimo odpravo PZS, ki jo znova plačaš (vsaj delno) sam. Da ne omenjam kategorizacije, ki vsaj na naši fakulteti ni pomenila nič - ampak totalno nič. V kratkem torej nisem videl smisla biti član PZS. In tako ga kot predsednik Freeapproved nisem videl niti za naš klub oziroma športno društvo, ki sedaj v takšni in drugačni obliki nudi tečaje za gibanje v vertikali.
Ne vem, če je zgoraj zapisano dovolj za npr. tele besede, izrečene iz ust nekaterih na PZS:
"Bom osebno poskrbel, da kdorkoli iz Freeapproved ne bo nikoli naredil izpita za alpinista!" [na državni ravni].
Pa jebe se nam za te izpite!
Človek pleza preudarno, previdno in svojim psihofizičnim zmožnostim primerno. Noben izpit, noben papir in nobena titula ne bo osebe, ki je neodgovorna in nerazumna - spremenila v previdnega, odgovornega in preudarnega človeka. Nekdo to v sebi ima, drugi pač ne. Darwin. Saj so tudi največji mojstri alpinistike plezali "brez" izpita, pa je bilo zato kaj drugače?
Dolgi črni brezkončni tunel v katerega so zašli odgovorni na PZS v departmentu za izobraževanje z izpiti za alpiniste ima toliko skupnega z razumom kot ima zimbabvejški Mugabe z demokracijo!
Morda kot zanimivost okrog izpitov le še to, da je odslej zahtevano, da se na izpitu za alpiniste primerno oblečete! Ne pozabite tega, ker sicer morda ne boste postali alpinist/-ka!
Za popestritev prilagam pisanje Anje K., katere pisanje sem skopiral iz enega izmed forumov: "In ja, še nekaj: na ocenjevalnem listu piše, da boste ocenjevali izgled. Izgled?! KA si baje prizadeva, da bi svoje programe verificirala tudi na državni ravni, usklajeno s svetom ali ne-vem-čim-že za šolstvo: si morete predstavljati, da bi izpite v šolskem sistemu ocenjevali na podlagi izgleda? In da bi si to privoščili še eksplicitno poudariti? Dovolj slabo že, če se to zgodi pri posameznem profesorju/profesorici, da pa na tem sloni sam sistem - sistem preverjanja znanja?!
Ob vsem skupaj se sprašujem, kaj je sploh namen teh izpitov: prizadevanje za to, da bi poenotili osnovno znanje kandidatov za alpiniste in s tem dvigali varnost vzponov, očitno to ni. Težavnost smeri se je od razpisa do zdaj povečala za več kot celo oceno in še kandidate med seboj rangira: super tendenca, če nam je to uspelo v dobrih dveh mesecih, bo tale izpit vse bolj postajal tekmovanje za status, statusni simbol, kvazi iniciacija v posvečeni stan: "kandidat pridobi naziv Alpinist". Zares dobri izgledi."
Pa da počasi zaključim, ker se mi resnično mudi spat... Zdaj torej vemo, da izpitov ne bo opravil nihče, ki je kakorkoli kadarkoli bil povezan s Freeapproved. Pa sploh ne bo pomembno, če bo zadoščeno vsem kriterijem, če bo ta plezal več kot marsikdo drug in tako naprej.
O, pa ne le to. Govori se celo to, kako nas bodo prijavili tej komisiji pa tistemu organu in oni pristojni službi in ministru za šolstvo in šport. Prijavili zato, ker pač kot športno društvo povsem legalno in legitimno organiziramo interna izobraževanja za člane društva, skladno s statutom, ki ga je potrdil in zapečatil najvišji za to pristojni organ RS?!
In zdaj lahko naposled mirno odtavam v spanje z mislijo o tem, kaj smo [vodstvo Freeapproved in/ali jaz osebno] komurkoli storili žalega, da nas želijo tako "zatreti"? Od kje te nenadne zamere, mržnja in hinavstvo?
Prekleto žal mi je, da sem ob vseh "selitvah" in premikih bloga levo desno naprej in nazaj izgubil vse povezave oziroma linke po domače - do fotografij ob objavah. Sčasoma in ko bo čas bom to vse dopolnil in vzpostavil staro stanje, zaenkrat pa je arhiv objav pač brez fotografij :(
