Včeraj smo z arhitektom skočili v Milano izbirati eno pohištvo.
Italijansko podjetje, katerega lista referenc je dolga kakšnih 30 tipkanih strani in združuje pod seboj 8 hčerinskih podjetij, je kar impresivno. Gre za družinsko podjetje, katerega lastnika sta dva brata in z letnim revenueom tromestne številke, ki v zadnjih letih največ dela v Dubaju, sedaj pa se selijo tudi prek luže v ZDA. Med drugim na primer opremljajo tudi vse lokale, restavracije in pisarne "bratcev" Dolce & Gabbana :)
Na sestanku je bil poleg tudi eden od lastnikov. Fajn dečko, mlad gospod v svojih poznih tridesetih. Težko bi rekel, da je bil tipičen Italijan, ker v pisarni ni imel na glavi črnih rejbank in odprte bele srajce, pod katero bi se bohotilo čokoladno obarvano in s skravžljanimi dlakami poraščene junačke prsi. Edino kar ga je izdajalo, da pa je vseeno Italijan - so bili njegovi "wet-look" lasje in obupno znanje angleščine.
Peljali so nas še čez proizvodnjo, ki pa ni bila tako zelo živahna zaradi počitnic, ko se v Italiji življenje precej ustavi. No ena omembe vredna reč (poleg vrhunskega in lepega pohištva) pa je bil odnos lastnika.
Tip totalno neobremenjen in nič fin in niti slučajno ne tak, kot te "velike carje" prikazujejo filmi ali kakršne se delajo kakšni loleki boleki v Sloveniji. Ko si malodane še čevlja ne zaveže sam, vse mu nosijo na pladnju in tako naprej. No ta model pa vpraša, če bomo pil kave ali karkoli drugega in kljub temu, da so na stand-by čakale nekaj metrov stran prikupno oblečene tajnice, asistentke in bogsigavedi kdo še vse - on vstane in gre kratko malo naredit kave in jih tudi lastno-ročno prinese. Nobene finoče, nič "prevzvišen", da tega ne bi naredil sam. Respect.