Mojemu prijatelju, so-avtorju filmov, sotrpinu na prihajajoči odpravi, soplezalcu in so-smučarju Boštjanu Wirtzu sem danes za "razplezavanje" pomagal preseliti se iz enega stanovanja za Bežigradom v novo stanovanje za Bežigradom. Moram priznat, da ima dec dober okus in prefinjeno oko za izbiranje lepih kotičkov in mu tako sedaj novo super-šik stanovanje kar malo zavidam :) Če me strehe in previsi ter plate niso utrudile in me v roke ni nič navilo, me je pa zato prijetno ogrelo premetavanje lično zloženih škatel! No - preselili smo ga pa vseeno. Na podoben način se je namreč "izplezaval" tudi Malenškov Gregor, ki je pred selitvijo narodov ravno tako opravljal tlako - v Kotečniku.
Viewing entries in
Other
Z Arnetom sva včeraj malo nakladala o letošnjih zimskih vzponih ... O plezanju v ledu, pa v snegu in kombinaciji. No - slednje letos glede na slabo zimo ni manjkalo.
Lanskega poletja sem se prvič soočil z neko povsem osnovno obdelavo fotografij v Photoshopu. Letos je naključje hotelo, da svoje znanje poglobim ... Z Vidicem (a.k.a. Samo Vidic) sva prejšnji teden kar dvakrat obiskala ene vode v Bohinju in sva slikala. No on je slikal jaz sem se pa čudil. Čudil temu kako nekaj sčara s temi njegovimi fleši, da potem ratajo take vrhunske fotke. Kot bi rekla moja mami: "... pa poglej to igro svetlobe. Fantastično!"
Eno serijo sva delala z modelom, eno pa brez. No in te z modelom zdaj malo "obdelujem". Na spodnji sliki pa primer "glajenja" kože :)
Črni Kal mi je že od nekdaj zelo pri srcu. Najprej zato, ker je kratek in udoben dostop, dobra skala (čeprav ponekod že pošteno zlizana) in pa v glavnem zelo fina podlaga pod smermi. Tistih blatnih in nagnjenih stezic ne maram preveč (no takšne kot je Ponte Porton in plezališče pod Reško planino v dežju se niti v to kategorijo ne da umestiti). Všeč pa mi je tudi razgled. Najbrž sem eden redkih, kateremu je všeč celotna pokrajina, vključujoč ne-več-tako-novi viadukt, ki ga vsi tako preklinjajo. Pa saj je res, da kazi naravo, ampak kaj je ne vse? Tudi ceste, hiše v katerih stanujemo ter na splošno vsa ostala infrastruktura. To je pač obvezni kompromis, ki ga more človeštvo za svoje "potrebe" (elektrika, voda, komunikacije) s samimi seboj sprejeti. In ker se večina tem komoditetam ni pripravljena odreči, je tako, da bo tega vedno več skladno z gospodarsko rastjo in vedno večjim številom prebivalstva...
O plezanju v plezališčih pa tako težko kaj bistveno več povem kot to, da je pač bolj "uživaški" del športa, s katerim se ukvarjam. In včeraj je bilo res prijetno. V prihodnjih dneh in tednih me tega čaka še nekaj več...
Nikoli si ne bi mislil kakšne so razsežnosti uigranih marketinških timov in človekove potrebe po razno raznih (najbrž ne ravno nujnih?) produktih. Ker nimam časa ne bom dolgovezil... Ta mlajša od mojih dveh pridnih sester Neža zaključuje medicino in trenutno že pridno asistira pri operacijah, znanje in študentske dinarčke pa kopiči tudi v uglednem dermatološkem centru. Pred dnevi sem se tudi sam trudil odgovoriti na njeno vprašanje - kaj je treutno most wanted dermatološki izdelek na tržišču (med poznavalci)... Prepričan sem, da se boste zastonj mučili z odgovorom, zato naj bo in tokrat odgovor kar zapišem:
BELILO ZA ANUS
:) Da pa vseeno ne bi bilo prelahko bom razlago o tem zakaj si to punce (fantje?) tako želijo prepustil vaši domišljiji... Namig za obogatitev domišljije.
"Majkumilu pa saj še nisem tako star", si ves čas brundam, ko me boli hrbet. Boli me namreč v križu, neka narastišča mišic oziroma tisti tamali cefizlji, ki se naraščajo spodaj v ledvenem delu naprej na medenico in trtico. Ta del, kot sem bil podučen, je pri plezanju močno obremenjen. Tako je tudi bolečina posledica plezanja pred dnevi. In jasno moje srboritosti, ko ne moram biti pri miru. Namesto, da bi še kak dan počival, sem pač kot tudi sicer malo premetaval uteži, šel na trening na umetno steno, pa spet malo k utežem, potem še na košarko. No in prav po slednjem - košarki namreč (zmagali smo pa vseeno!) - me je v križ pošteno "navilo".
Ko sem s tem preklemanskim razbolelim hrbtom moral zlagati plezalne vrvi in jih prenašati gor in dol, sem imel enak občutek, kot da bi si polomil nekaj kosti. Pomoč sem poiskal pri kirurgu. No k sreči do rezanja nismo prišli :=) Me je pa super terapevtska masaža moje mami, ki kot kirurginja tudi masira s kirurško natančnostjo - rešila. Prav zares! Po slabi uri masaže me je hrbet občutno manj bolel in tudi hodil sem bolj "živo" in ne kot kak kripelj.
In tako sem danes, po še enem treningu na umetni steni, še kar "pokonci" in nekako samo še ob trenutkih čutim bolečine... Zdaj pa upam, da bo nekaj časa mir, ker so se mišice primerno "ogrele". V tisto preklemansko težko smer v Napoleonici se bom pa prihodnjič spravil s steznikom ali močno stisnjenim korzetom, da mi razbremeni hrbet (križ).
Ni mi jasno kako je to možno, ampak 100% sem, da se mi vsako leto enkrat (obakrat spomladi) ponovi enak vzorec sanj. Tako se mi je nazadnje zgodilo minulo noč.
Del poletnega oddiha sem preživljal v Premanturi na Hrvaškem. Sanje se začnejo tako, da se pač klasično preganjam okrog po vodi, plaži in med borovimi gozdički. Nič posebnega, čas pač počitniško počasi teče... Naenkrat se ritem začne stopnjevati, v sanjah postanem pozoren na okolico, čudne ljudi in njihove mrke poglede. Takoj me zaščemi v želodcu, da se nekaj dogaja. Trenutek za tem neki Kitajski/Japonski specialci pregledujejo dva đankija, ki sta ravno nekaj pokadila ali pa se z iglami naluknjala kot švicarski sir.
Pospešim tempo in v samih plastičnih japankah šibam nazaj proti hiši. Kar naenkrat pa se začne obsežna racija, pride cel trop specialcev, spuščajo se po vrveh iz helikopterjev, mimo pridrvi celo tisto posebno oklepno vozilo nabito s specialci. Ta se ustavi in odpre vrata, vsi pogledi specialcev v transporterju pa so uprti vame. Čakajo me! Čakajo me, da se jim pridružim.
Kar naenkrat v glavi preklopim in namesto, da bi pobegnil v hišo spremenim kurz in jo mahnem v transporter. Tam gor vsi blazno resni, pa cel kup ženskih specialk je tudi gor. Tudi te so blazno resne. Od nekje privlečejo opremo in že se začnem oblačiti. SŠe v sanjah se mi ne sanja niti kam gremo niti kaj bomo počeli, vse kar vem je to, da je nekaj "čudnega" v zraku. Ko tako divjamo naokorog nevedoč kam, se naposled zbudim.
Lansko leto sem sanjal enako. Kot bi se mi na hard disku v enem kotu ta video shranil in se periodično enkrat letno odvrtel v sanjah.
Danes sem se malo pregonil in upam, da sem ob naporu sformatiral in dokončno pobrisal tudi ta video zapis. Če je bilo uspešno, pa bom lahko videl šele prihodnje leto, ko bom isti zapis sanjal znova. Morda pa sledi nadaljevanje?
Da ne bi izgubil preveč časa s pisanjem, sem pripravil kar PDF datoteko, ki je nared za dol-poteg. Prodaja se vse od vetrovk, enodelnih kombinezonov, hlač, flisov, vponk, lednih vijakov, čelnih svetilk in še in še. Seveda ves po izjemno dobrih cenah :)
Kot da slutiti že naslovnica, se v tokratni reviji obeta kar nekaj alpinizma. Uverturo v prispevke tokrat začne Aljaž Anderle s Kanado, med "močnejšimi" prispevki pa je tudi avantura v Patagoniji avtorja Borisa Strmška. Vsekakor aprilska številka skriva mnogo zanimivih reči. Vabljeni k branju.
Tako je tudi aprilska številka uspešno zaključena in se že veselim, ko dobim prve, tako rekoč še tople izvode v roke jutri zjutraj. Kot so včasih rekli, da se veselijo toplih žemljic, nekako tako se midva z Grego veseliva novih revij :)