Črni Kal mi je že od nekdaj zelo pri srcu. Najprej zato, ker je kratek in udoben dostop, dobra skala (čeprav ponekod že pošteno zlizana) in pa v glavnem zelo fina podlaga pod smermi. Tistih blatnih in nagnjenih stezic ne maram preveč (no takšne kot je Ponte Porton in plezališče pod Reško planino v dežju se niti v to kategorijo ne da umestiti). Všeč pa mi je tudi razgled. Najbrž sem eden redkih, kateremu je všeč celotna pokrajina, vključujoč ne-več-tako-novi viadukt, ki ga vsi tako preklinjajo. Pa saj je res, da kazi naravo, ampak kaj je ne vse? Tudi ceste, hiše v katerih stanujemo ter na splošno vsa ostala infrastruktura. To je pač obvezni kompromis, ki ga more človeštvo za svoje "potrebe" (elektrika, voda, komunikacije) s samimi seboj sprejeti. In ker se večina tem komoditetam ni pripravljena odreči, je tako, da bo tega vedno več skladno z gospodarsko rastjo in vedno večjim številom prebivalstva...
O plezanju v plezališčih pa tako težko kaj bistveno več povem kot to, da je pač bolj "uživaški" del športa, s katerim se ukvarjam. In včeraj je bilo res prijetno. V prihodnjih dneh in tednih me tega čaka še nekaj več...