Nesreča v gorah nikoli ne počiva

Minuli vikend smo se z društvom Freeapproved mudili na tradicionalnem taboru Freeapproved Dolomiti 2013. Vsako leto, tokrat četrtič, se nas nekaj ducatov zbere v objemu tamkajšnjih strmih sten, drznih plezalnih poti (ferat) ter drugega, kar ponuja čudovita narava Dolomitov z okolico. Vsakič doslej je bilo v kampu hladno, a letos daleč najbolj. Dodeljena lokacija za tako številno skupino slovenceljnov je bila na skrajnem robu kampa, tik ob reki in v gozdu, naše šotore pa je zavoljo senčne lege sonce grelo manj kot 2 uri.

Prvi dan smo se takoj po ureditvi formalnosti v nabito polnem kampu spravili v krajše stene nad prelazom Falzarego. Gneča v smereh je v Dolomitih praviloma pogojena z več faktorji - dnem v tednu, delom sezone, oceno težavnosti in - največkrat - dolžino dostopa. Z vsako minuto daljšim dostopom je število dnevnih plezalcev v steni manjše.  Ker je popoldanski prihod v Dolomite veleval izbiro krajših smeri s krajšim dostopom je bilo v izbrani smeri nad prelazom presenetljivo malo plezalcev. V dveh urah je bilo plezanja konec in zanimiv sestop skozi okope in jarke 1. svetovne vojne se je pričel.

Pogled na sonce, ki bo vsak čas leglo k počitku in se skrilo za Tofano di Rozes.

Dule v zadnjem, najlepšem in najtežjem raztežaju smeri z odlično skalo!

Razgledi na gore okrog Cortine.

Dnevi, ki jih človek preživi aktivno prehitro minevajo. Da bi jih karseda dobro izkoristili, smo splezali več smeri na dan. Onega dne pa se je zataknilo že pri prvi. Pred nami sta bili dve navezi Italijanov. Ena ženska in ena moška naveza. Oboji so bili že ob pripravah videti strašno počasni. Med seboj smo se hecali in jih malček opravljali, saj je od časa, ko so že imeli na sebi pasove in do prvih prijemov minilo več kot pol ure. Glede na leta bi tudi težko rekli, da so bili začetniki. Prej obratno, le mudilo se jim ni nikamor. Prvi v moški navezi je plezal silno počasi, za 50 metrski raztežaj štirice je porabil kar pol ure. Njegov soplezalec je kot drugi raztežaj splezal malček hitreje, a prav tako počasi. Nam je raztežaj vzel 7 minut. Znova smo čakali in že po dveh raztežajih razmišljali o tem, če bo vse skupaj sploh imelo še smisel, glede na to kako so se vlekli čez steno. Stal sem na varovališču kot prvi v naši navezi, pred menoj je bila še ena naveza naših... Najprej iz doline slišimo glasove ajuto ajuto ajuto. Ker smo vedeli, da to pomeni na pomoč, vendar imeli občutek, da oni sprašujejo nas, če mi potrebujemo pomoč, smo vsaj z našega varovališča, nevedoč kaj se je v resnici pripetilo zgolj raztežaj više, pokazali znak N oziroma, da pomoči ne potrebujemo... Toda čez 2 minuti je zvonil moj telefon. Bil je klic našega človeka raztežaj višje...

V steno so s helikopterja spustili reševalca in gorskega vodnika ter zdravnika. S stene so potegnili zdravnika in poškodovanega, preostalimi pa so po dolgem prepričevajnu nadaljevali s plezanjem. Še preden so prišli do najtežjega raztežaja v smeri so menda zaradi panike preostalih treh, ženske naveze in soplezalca padlega - znova poklicali helikopter in vse odpeljali po zraku.

"Anže tukaj je prvi padel več kot 10 metrov in se ne ve ali je živ ali mrtev. Nezavesten visi na glavo ves krvav..." Zmrazilo me je in oblila me je groza. Ker je padli visel izven smeri v navpičnih platah, se niti njegov soplezalec niti prijateljska ženska naveza niso mogli prebiti do njega. Kar je še bolj čudno je to, da je dol padel s štantom vred in nam še vedno ni jasno kaj točno se je pripetilo. Na sebi je imel namreč kupe zvite vrvi, zadržalo pa ga (ju) je vmesno varovalo. Vrv do drugega v navezi je bila popolnoma napeta, prvi pa je imel pri sebi zvite kupe vrvi. O tem smo se sicer še precej pogovarjali, a nismo dognali vsega. Čez dobre pol ure  je že priletel helikopter. Najprej na ogledni prelet, ki je bil zelo kratek. Potem se je vrnil na trato blizu cesti, nekoga pobral, zakrožil nad našimi glavami in na naše začudenje najprej dodobra poslikal kraj nesreče in situacijo. Znova se je odpravil v dolino. Potem pa je priletel še 3x in enkrat oddal dve osebi, drugič eno, zatem pa v zadnjem doletu, ki smo mu bili priča, pobral poškodovanega z enim reševalcem.

Naše sile so bile medtem usmerjene predvsem v kvalitetno in varno izdelavo sidrišča za spust. V precej monolitni skali in na neudobnem varovališču to ni bilo najlaže izvedljivo, ampak s kar nekaj metri pomožnih vrvic smo naredili zadovoljiv štant. Čez čas smo bili vsi na varnih tleh in se z grenkim priokusom in cmokom v grlu ozirali v steno 200 metrov više, kjer se je v popoldanskem soncu svetil 10 metrov dolg krvav madež. Italijan, ki je tam padel, je slabo uro visel v nezavesti z glavo navzdol, negiben in brez znakov življenja, preden so ga rešili gorski reševalci.

Dogodek nam je vsem pustil nekaj neprijetnih občutkov, zato smo prihodnji dan manj ambiciozno in s čvrstejšim prijemom držali za skalo. Zame je bilo to (na žalost) že četrto prisostvovanje pri nesreči v gorah, ki se je pripetila pred mojimi očmi v teh trinajstih letih, odkar malo večkrat zahajam v gore... Tudi zadnji dan smo izkoristili plezalsko in se tako kot številni drugi plezalci (slovenskih avtomobilov in s tem tudi plezalcev je bilo ogromno) podali v stene in tako ali drugače kljubovali gravitaciji.

Kar dela človeka izjemnega je možnost selektivnega spomina. Nesreče, ki se dogajajo v gorah so ponavljajoči se opomnik, da je gorsko okolje potrebno spoštovati, se vanj podajati primerno usposobljen in pripravljen ter predvsem s pravim odnosom in miselno naravnanostjo. A vendar neljube dogodke podzavest pospravi in arhivira v nek oddaljen kotiček naših možganov, lepe trenutke, ki so nas navdali in notranje obogatili pa nam ves čas servira, nas redno spominja kako lepo je tam gor in nas vabi, prigovarja in kliče...

Skupaj v navezi smo plezali z vrvmi Sterling (Terra Šport) oblečeni v Marmot (Annapurna) in Patagonia Inc. Europe, se podkrepili z Mulebar ploščicami in fotografirali s Canon Europe.

Zabaviščni park v dolini Vrata in Bavarska smer v Triglavu

S plačilom 3,50 EUR je v Triglavskem narodnem parku, edinem parku v Sloveniji, dovoljeno marsikaj. Tako se nam je dolina Vrat trem nedeljskim pohodnikom 11. avgusta prikazala v vsem svojem blišču (in bedi). Stotine avtomobilov parkiranih na travi, na pašnikih, v gozdu, ob stezicah, ob Aljaževem domu, ob zimski sobi, na poti na Škrlatico, pred, ob in za Šlajmerjevim domom in tudi na dovozih do heli ploščadi. Igra skrivalnic šotorjenj na ustreznih mestih v gozdu, avtodomi ob reki in potočkih, ostanki odprtega ognja, komercialna panoramska letala, ki prdijo in preletavajo vrh Triglava, ponos Slovencev, ter druge narodno-zabavne atrakcije, kar si domačini in tujci lahko privoščijo (le), ko enkrat plačajo listek za parkiranje.

Toda pozor! Da ne bi slučajno prikolesarili v Vrata po kakšnih stranpoteh ali pa z jadralnim padalom leteli nad vršaci, kajti to je strahovito škodljivo flori in favni! Najprej plačat listek, potem pa z avtom do klina, če vam potegne - ja potem lahko pa še dlje. Morda vas te dni še ustavi opustošenje plazu izpod Stenarja, a nič zato, kajti tam že dela in čisti poceni azijska delovna sila.

Jutranji prometni kolaps v srcu Triglavskega narodnega parka v dolini Vrata.

Roman mimo rdečega odloma.

Prečnica iz kotla proti vzhodu po policah.

Še zadnja štirica v Bavarski smeri.

Nekje piše, da sta bila Cimr&Jan  istospolna zakonska partnerja, ki sta v ljubezenski vnemi namesto romantičnega izleta na Karibe, skočila v krušljivi in senčni svet triglavske severne stene in našla prehod za prihodnje rodove. Džanozo legenda v zadnjih metrih Zimmer-Jahnovega izstopa iz Stene.

Ko smo se končno prebili v relativen mir brezpotja (kar v resnici to ni več), ki vodi do Stene, smo slišali sebe in počasi vse bolj razločno tudi "varujem, plezam, podri". Vstopili smo opoldne, ker so se službene obveznosti zavlekle do poznega jutra. Džanozo legenda je smer že plezal in se je bežno spominjal izpred nekaj let, ko je prvič vlekel za skalo v Bavarski smeri. V drugem raztežaju smo šli malček po svoje in si tako za kakšno oceno više raztegnili naše prste. Svežemu alpincu, čigar prva tura v Steni je to bila, je spoznal tudi bridkost slovenske plezarije in krušljivosti skale, ko je skupaj z odkruški zabingljal nad praznino. Tekoče smo šibali naprej in Bavarske je bilo hitro konec. Druga zgodba je prehod v Nemško in naprej čez Zimmer-Jahnovo poročno peripetijo (več ob opisu fotografij), ki se vleče ko pasja čreva in ko končno prideš na rob stene, planinarjenja še vedno ni konec ampak se pravzaprav šele zares začne. Zahvaljujoč službenim obveznostim in poznemu vstopu smo lahko ob sestopu opazovali zahajajoče sonce in doživeli lepote, ki jih narava visoko nad zabaviščnim parkom doline Vrat ponuja...

Skupaj v navezi smo plezali z vrvmi Sterling (Terra Šport) oblečeni v Marmot (Annapurna) in Patagonia Inc., Europe, se podkrepili z Mulebar ploščicami in fotografirali s Canon Europe.

Celotna objava s fotozgodbo je objavljena na društveni strani Freeapproved.

Plezalci so neandertalci. V Ospu pa neotesani plezalci!

Prebral sem zanimiv članek o plezalski neotesanosti v Ospu. In se zgrozil ter zamislil. Da ne bi podvajal dejstev z zgornje povezave o tem kakšni usraneti so dejansko (nekateri) plezalci (dasihravno so določene kulturne smernice mnogih plezalcev žal zelo podobne), ki odlagajo odpadke na pokopališču, tam pomivajo posodo, serjejo povsod, kjer jih pač stisne in svoje (kot se je izrazil domačin - stare gare) parkirajo, kjer se jim sprdne - bom spodaj prilepil del besedila, kateremu bom namenil nekaj pomislekov: "Četudi menim, da je plezalni obisk v istranski vasici Osp tisti, ki prinaša utrip in življenje v vas, so žal kupi smeti, nesnaga in nekultura tisti izkupiček, s katerim se lokalno prebivalstvo najpogosteje sooča. Brezpredmetne so trditve, da bi moralo lokalno prebivalstvo narediti dodatne ponudbe in razmisliti o načinih trženja, zato da bi izjemen obisk uspelo finančno ovrednotiti. Plezalni obiskovalci pač ne želijo in ne bodo uporabljali storitev, ki so že sedaj na razpolago, dokler bodo vaščani tolerirali prenočevanja na črno, umivanja ter splakovanja posode na vaškem pokopališču in podobno... To je moč razbrati in predvideti iz dosedanjih obiskov rejenega kampa in kmetije Vovk..."

In zdaj k mojim razmišljanjem o tem zakaj so plezalci slabši od neandertalcev. Če je primerjava z neandertalci povsem na mestu ne vem, se mi pa fino sliši. Zagotovo pa lahko rečem, da je dobršen del plezalcev dobesedno cepljen z določenimi posebnostmi. Nekaj jih je izpostavljenih že v zgornjem citiranem besedilu, za bolj plastično predstavo jih bom navrgel še nekaj. Na primer ob mojih alpintičnih začetkih so se bili ferajnovski kolegi sposobni ob delitvi stroškov vožnje za pet tolarjev skregati do te mere, da je nastala slaba volja. Potem pa v šusu, ko smo se ustavili na bencinskem servisu, kupili 2 litra pira za pogum. Zavoljo nekaj kun dražjega apartmaja (še dandanes manj kot 1 evro razlike), so se bili sposobni en teden prerekati o tem ali se bo spalo v šotorih, koliko jih bo v enem ali se bi šlo morda v apartma. V vsakem slučaju so se ga pa vsak večer ubili z litri vina in pira, strošek le-tega pa ni bil postavka v malih možganih. Te posebnosti najbrž držijo tudi za marsikatero drugo (športno) kasto slovenskega (balkanskega) rodu. Zanimivo je, da tovrstna kultura še vedno cveti, saj smo že v dve zaporedni alpinistični šoli dobili posameznike, ki so bili sicer namenjeni v ta bolj zaresne odseke, pa so jih že na uvodnem sestanku pred vpisom v alp. šolo odvrnili balkanizmi tipa koliko kdo spije pred turo in koliko po njej.

Balkanci veljamo za iznajdljive ljudi. Ob pogovoru z direktorjem evropskega predstavništva tuje megakorporacije ne bom nikoli pozabil njegovih besed, ko je rekel, da je njihov idealni zaposleni mešanec z nemško marljivostjo in redoljubjem, italijansko-špansko sproščenostjo in energijo ter seveda balkansko iznajdljivostjo. In prav iznajdljivosti plezalcem/alpinistom zlepa ne zmanjka. Mar ne poznate plezalca/alpinista, ki ne bi ob vsakem obisku tujine razmišljal o tem, kako bi nekje kaj zgoljufal? Na primer brezplačno prespal, kjer to sicer ni možno? Kako bi se švercal na avtobus/vlak, kjer ni neposredne kontrole vozovnic? Se vrinil na gondolo mimo ščipalca kart. In podobne fore? (Pustimo ob strani zgodbe legend slovenskega, takrat še jugoslovanskega alpinističnega cveta, ko so bile razmere popolnoma drugačne kot dandanes.)

Seveda je potrebno poudariti, da je v duhu varčevanja in v želji po dogodivščini vsak izmed nas gotovo vsaj kdaj posegal po različnih bližnjicah, da si je lahko privoščil ali dosegel goreč cilj. So dijaška leta, pa študentska in seveda poznejša, ko že imaš službo, a nizke prihodke ipd. Toda metode iznajdljivosti so zelo različne in balkanci jih imamo (očitno) v krvi. Vendar ima vse svoje meje, še zlasti, ko s svojim obnašanjem škodujemo (posredno) drugim! Če imajo vsi "ta suhi" za litre pira in šope čikov po vsaki plezariji, pred vikendom in na ferajnih se ga pa itak pošteno nabutajo (ta težki frajerji), potem ne zdrži trditev, da je kdo (finančno) suh ko poper, ne?

Kljub temu, da rad plezam in obiskujem Osp (Mišjo peč pa vsakih n-sezon, ko premagam svoje švohotno telo in duha, da lahko tam sploh kaj splezam), se v konkretnem primeru postavljam na breg lokalnega prebivalstva. Recimo da sem v zadnjih nekaj letih tako ali drugače vsaj v manjši meri spoznal posebnosti majhnih, bolj zaprtih lokalnih skupnosti in njihov način razmišljanja. Do določene mere prišel tudi do nekaterih spoznanj o tem in onem. In z gotovostjo lahko trdim, da prebivalci Ospa niso tisti, ki bi se morali prilagajati (nam) plezalcem, ki smo tam outsiderji.

Ko sem pred leti plezal v čudovitem gritstonu Anglije, Walesa in zatem še Škotske skupaj s tam živečim prijateljem, sem spoznaval tudi lokalno plezalno sceno. Če si mislimo, da je lastnina v Sloveniji nedotakljiva, je tam še precej huje! So plezališča, ki so dostopna in lastnik zemljišča dovoli prehod, in so takšna, kjer je vsakršen prehod prepovedan (lahko tudi zdravju nevaren). Plezalci to spoštujejo in nikomur razen najstniškemu balkancu ni prišlo na misel, da bi prepovedano ozemlje prečkal v želji "da bi zgolj pogledal kakšne skale so za vogalom". In sem dobil svojo prvo malo šolo de-balkaniziranja, natreniral angleščino v pogovoru s policistom in razjarjenim prijaviteljem ter jo relativno poceni odnesel in se s tega tudi nekaj naučil. Saj poznate pregovor o izkušnjah? Venomer mi pride na misel: "Izkušnje so najboljša šola, le šolnina je zelo draga!"

Da skrajšam in se vrnem k bistvu - od 8 dni plezanja je bilo 5 plezališč takšnih, da je bilo potrebno plačati neke vrste pristojbino v leseno, ptičji hišici podobno škatlo na drevesu. In nihče, ampak res nihče izmed tam prisotnih (in tistih, za katerimi sem hodil) škatle ni obšel brez, da bi v njo dal nekaj zahtevanih funtov. Kmet oziroma lastnik zemljišča je dal to menda kot pogoj, da se plezališče lahko uporablja. S temi zbranimi prihranki obnavlja škarpo, zavaruje prehode za ovce, daleč na robu plezališča je uredil leseno latrino, plezališče je čisto, šavje na parkirišču porezano in pospravljeno.

In če to apliciram na balkan, v Slovenijo? Vse je zastonj! Plezalci se sploh ne zavedajo(-mo), da to ni povsod samoumevno. Nenazadnje se tudi v vsem poznani Paklenici plačuje vstopnina (v park), mar ne?

Glede na vse pomisleke v zgoraj povezanem prispevku v Beta Magazine in zapisanih težavah v Ospu je nekaj možnih fantazijskih rešitev, ki bi pomagale ne le lokalnim prebivalcem, temveč tudi splošnemu ozaveščanju in de-balkaniziranju plezalcev Slovenije:

• Lokalni prebivalci posamezniki ali agrarne skupnosti, ki so lastniki zemljišč, ki vodijo do plezališča Osp, naj do nadaljnega popolnoma prepovedo prehode čez vsa svoja zemljišča do plezališča oz. sten.
• Prehod je omogočen ob plačilu npr. NN EUR/osebo, prav tako (ali še dražje za pse, ki nenadzorovano puščajo svoje iztrebke, lastniki pa jih ne pobirajo).
• V ceno prehoda (ali obratno, torej parkirnine če hočete) je vključeno parkiranje na za to določenih mestih (pa pozabite betoniranje, zidanje in mehanizacijo - parkiranje na travi ob cestah nikomur ne škodi, plezalci v dežju ne plezajo, torej tudi avti ne bodo povzročili nepopravljive škode na travi/zemlji. Seveda zgolj na samo za to določenih mestih/njivah/zemlji/travi, ki je lastnik nikakor ne izkorišča v druge namene.
• V ceno je vključena mestna pipa, kjer si navadno vsi polnijo plastenke z vodo ali umivajo roke.
• Za vsakih x kršitev "napisanih pravil" se cena zviša za 1 EUR - s tem se bo avtomatsko vzpostavila samo-kontrola med bolj kultiviranimi plezalci in balkanskimi oportunisti, ker bodo vsi stremeli k ureditvi razmer in čim nižji ceni prehodov.
• PZS oz. KŠP ali kdorkoli je pri uradni organizaciji pristojen za te reči, uvede v sistem šolanj in izobraževanj obvezne vsebine obnašanja, plezalske etike in kulture v plezališčih. Z naslova članarin lahko svojim članom (njihovim PD/AO) sofinancira določeno št. prehodov v plezališča (torej še ena dodatna prednost biti član PZS).
• Od klubov/odsekov/društev se lahko pobira akontacija za prekrškarje in za kakšne cefizlje - spet se vzpostavi samo-kontrola znotraj društev/odsekov/plezalskih skupnosti.
• Pristojni organi/inšpekcije za motenje posesti in miru se menda v manjših krajih in ob znanih lokalnih pojavih hitro pojavijo "na mestu zločina" in urgirajo - na vaščanih bi bilo torej, da ob nepravilnostih urgirajo (in držijo pesti, da tudi oblasti opavijo svoje delo)
• Dodatno morebiti lahko vaščani trenirajo sive celice in preštejejo število plezalcev v steni, pomnižijo s ceno prispevka in pogledajo v leseno škatlo na drevesu. Če je manjko "v blagajni", se oglobi vse za vnaprej in zviša premijo. Poznam kup starostnikov, ki bi se z veseljem zbrali na vaški klopci z daljnogledom v roki, Lojz bi štel na glas, Rida bi delala križce, Marija pa štela denar v blagajni. Vmes bi šli na kavo, popoldne pa prešteli denar in zapisali zaključek. (Imena so fiktivna, situacijo pa si zlahka živo predstavljam).

Minila bodo leta, toda  lokalni prebivalci bodo potem znova pridobili zaupanje v na-boljše-spreminjajoče-se-plezalce. Nepotrebne nevidne barikade bodo iz sezone v sezono nižje, plezalci in vaščani bodo bolje shajali. Morda se naposled zgodi še preporod in namesto nekaj centov cenejšega hmeljevega napitka iz trgovin, ki ga nekateri nosijo s seboj v plezališča in pod kamni puščajo pločevinke, zamenjajo za pijačo v obstoječih gostinskih obratih in tako dodatno prispevajo v lokalno ekonomijo. V dotičnem primeru smo plezalci/alpinisti tisti, ki bomo morali sami narediti korake naprej in se predvsem mi prilagoditi lokalcem. Obratno ne bo šlo!

In še balkanska bližnjica, sicer kratkorkočno učinkovitejša od zgoraj naštetih "zahodnjaških formalizmov". Poznate primer kmeta s koso v Kotečniku in kako si niti v sanjah nihče več ne drzne peljati po privatni cesti?

Po balkansko vaščani Ospa med seboj poberejo prispevke za "lokalnega patriota", ki ga menda še kako rad cukne. Oborožijo ga s koso ali podobnim inštrumentom praktičnega pregona ter mu toplo priporočajo vse avtomobile z registracijami, ki niso lokalnega izvora! Tri vikende zapored bi "kosil" in garantirano ne bo več nobenega plezalca, ki bi parkiral kjerkoli v bližini vasi Osp. Če balkanski ukrep prve stopnje vendarle ne bi zalegel, se poleg kose zbere še prispevek za dvojno dozo pijače in se kosca postavi na dostopno pot z navodilom, da se naj se kosa iskri pred vsakim, "ki nosi dolge, barvite, ozke kače in železnino na nahrbtniku".

Ampak bodimo boljši! Dajmo se Slovenci med seboj malo podrezat med rebra, opozorit tega in onega neotesanca, ko vidimo, da ga biksa. Četudi je naš prijatelj, še boljše. Če se sami v čem prepoznamo, super. Samokritičnost nikoli ne škodi.

Namesto, da se "ga ubijajo" in potem spijo, smetijo in umivajo posodo po pokopališčih, naj tistih nekaj cekinov namesto za alkohol in cigarete namenijo za spanje v urejenem kampu, apartmajih, turističnih kmetijah. Vsi bodo srečni(-ejši). Najlažji so izgovori o tem in onem, tudi da ni denarja, ampak to je le pesek v oči in še ena izmed balkanskih zmikavtskih bližnjic. Za redke posameznike to sicer na žalost drži, ampak iz lastnih izkušenj svojih prvih alpinističnih let lahko povem, da je šlo vedno le za neko cepljeno kolektivno ferajnovsko norost v duhu plezalcev/alpinistov, ker naj bi to kvazi-šparanje bilo kul. Ampak kdor "špara" ali "nima pribite pare" tudi ne gre potem v lokal in spije 5 litrov pira, mar ne?

Vsem nam želim kulturnega obnašanja polno plezalsko sezono, vaščanom Ospa pa se zahvaljujem za dosedanje potrpljenje in razumevanje. Hvala tudi ekipi Beta Magazine-a, ki me je sprovocirala k razmišljanju in za dobre prispevke v spletni reviji.

Zaslepljeni smučarski bedaki

Čudim se, da nesreč na snegu ni še več. Mnogo več! Na prvi april, kakršen je bil včerajšnji, še nikoli doslej nisem našel takšnih snežnih razmer. Sneg je bil suh, mehak, bilo ga je v izobilju in bil je neizmerno vabljiv. Ker življenje ni potica, sorazmerno z globino/višino snežne oddeje narašča tudi nevarnost za snežne plazove. In prav tega bi se rad dotaknil v tokratnem razmišljanju - o posameznikih, ki ogrožajo sebe in druge in slepo verjamejo v smučino pred nosom.

Peterica se nas je včeraj namesto na jajca, šunko in hren podala k sosedom v Avstrijo. Tri dni je precej snežilo, zadnji dan sneženja je pihal močan veter. Moj strah pred odhodom o tem, da bodo verjetno obsežna območja s kložo so se uresničila. Ampak z recimo da vsaj nekaj izkušnjami, dobrim poznavanjem lokalnih razmer in terenov, kjer smo imeli namen smučat, in vso potrebno opremo in previdnostjo, nekako sprejmeš potencialno nevarnost kot del avanture in življenja - in greš.

Ne predstavljam pa si, kako neizmerno velik butelj/naivnež/cepec bi moral biti, da bi na to isto plazovno nevarno področje, pred katerim svarijo številne table, zastave, opozorilni panoji in nenazadnje 10 m visoke tudi zaporedno postavljene betonske pregrade za snežni plaz in celo v zadnjih letih nariti kupi zemlje in skalovja tik pred spodaj ležečimi smučišči, ki delujejo kot "lovilci" in razbijalci plazov - da bi bi vse prej naštete ovire nekako obšel. Za višek svarila so bili tudi kložasti plazovi, 20-40 cm debeline, ki so se tudi spontano sprožili na nasprotnem, s soncem obsijanem pobočju. Ampak evo ti ga na jajo pajo - kup bedakov v lepih oblačilih priznanih znamk, širokih hlač in bund, brez vsakršne zaščitne opreme, brez žoln, lopat, sond - brez nahrbtnikov, kaj šele ABS (napihljivih blazin na hrbtu) in še česa drugega. Nimajo pojma kam smučajo, ampak ker že ravno vidijo, da nekdo tja pelje, gredo pa še oni, saj vendar super vozijo slalom po urejenih progah - zaslepljeni in naivni.

Včeraj je tako nič kaj prvoaprilsko dvakrat potegnil konkreten plaz. Naivnežem brez znanja in opreme to ni nič pomenilo in čeprav se je velik oblak plazu, ki je nastal, ko se je velika drseča snežna gmota zaletela v prej omenjene "ovire" tik pred smučiščem, to še vedno ni bilo dovoljšnje svarilo. Še naprej so se vozjakali čez obsežna pobočja s kložo, ki se jih nihče izmed izkušenih niti dotaknil ni! Še več - na njih so se ustavljali, saj so ob večih padcih izgubili svoje suličaste smuči namenjene vožnji po urejenih smučiščih ne pa pol metra globokem pršiču. Vsakič znova naravnost "na sveže" prečno čez celo pobočje klože.

Na praznik pirhov sem prepričan, da je morala kakšna meni nepoznana dobra sila delovat v Avstriji, ker sicer ne vem kako so lahko te bedaki preživeli dan po vseh neumnostih, ki so jih naredili.

Plaz, ki se je sprožil ob najmanjši obremenitvi snežne oddeje.

In še ena primerjalna zanimivost s preljubo Slovenijo. Tako kot pred na primer kakšnimi 7-10 leti, ko so v tujini že vsi veselo pohajkovali po zasneženih gorah z žolnami, sondami in lopatami in ko s(m)o na Balkanu s tem še kar odlašali, je podobno tudi z ABS nahrbtniki.  Včeraj z izjemo nekaj omenjenimi cepci, ki so ogrožali sebe in druge, praktično ni bilo človeka, ki bi vozil po pršiču brez napihljivih blazin na hrbtu. Na turah po Sloveniji, sploh v letošnji plazovno precej aktualni sezoni, pa je ABS bolj izjema kot pravilo. Me zanima koliko let (in koliko zasutih) bo potrebnih, da bo ta sila preprost kos opreme priromal na ramena večih posameznikov tudi v naši deželi.

In seveda so izvzeti (redki) posamezniki, ki obvladajo snežne razmere, redno delajo prereze in vedo po čem smučajo, ampak realno - koliko je takšnih, ki to počnejo, ker imajo več znanja in izkušenj in zatorej tudi z manj "varnostne" opreme smučajo povsem "varno"? Bojim se, da zelo malo. Vsekakor pa nihče izmed zgoraj omenjenih "junakov", ki so zaslepljeni v sledeh predhodnikov. Viševnik efekt!

Galerija fotografij prvoaprilskega pršiča je tukaj.