Kotečnik

Razlogov za tako neustaljeno in redko oglašanje na svojem blogu ne bom znova poudarjal. Razlog seveda tiči v kroničnem pomanjkanju časa - nič novega. A stvari gredo na bolje, časa bo upam, da kmalu spet več - tudi za hobije in da bom prostemu času lahko spet rekel "prosti čas". Trenutno je namreč prosti čas enako službenemu času, le na drugi fizični poziciji.

Prejšnji vikend smo bili pridni tako in drugače. Po nabitem tempu prejšnjega tedna sem se za vikend sproščal pri plezanju. Zadnje čase mi gre na bolje in sem se nekako premaknil z mrtve točke. Zakaj mrtve točke? Ker se mi je dozdevalo, da bodisi nimam volje, časa in seveda pogosto moči plezati kaj več kot 6a. Ponovila se je zgodba izpred let, ko sem splezal dve 6b, potem pa "za foro" probal 7b in jo splezal.

V soboto v Črnem Kalu sem tako za las zgrešil 7b+. Ker se mi je še plezalo smo v nedeljo odbrzeli in v Kotečniku plezali po dolgem in počez. Proti koncu dneva smo se premaknili v sektor Kača.

Zakaj ima sektor takšno ime rajši ne ugibam, vsekakor pa sem prišel (znova) do pomembnega spoznanja. Ako bi še vedno bil otrok, in bi mi starši le kupili tiste preklete čokoladice "Životinsko carstvo"... in če bi imel še knjižico, v kateri so se nalepke zbirale... sem prepričan, da bi samo ob nedeljskem obisku tega plezališča in dostopa do Kače zbral celotno zbirko. Mogoče bi se zataknilo le pri dinozavrih, sicer pa sem na kratkem pohajkovanju od sektorja Pisani svet do Kače srečal vse.

In kaj hujšega se še lahko pripeti, kot da me cel dan bodisi obletavajo bodisi obkrožajo živali na več kot štirih nogah? Klop me ugrizne. In ni spustil, dokler ga nisem s pinceto izruval iz svoje desne ritnice! Pri tem sem si skoraj spahnil vrat in samo svoji prirojeni kirurški roki in žilici za dobro opazovanje pri samopregledovanju za klope se lahko zahvalim, da sem ga sploh odkril in potem še ustrezno odstranil. Ko sem jo po odstranitvi pogledal pod povečevalnim steklom, je imela ta strašanska gozdna zverina vse pare nog in rok in krempljev in zob, in če se ne motim, je bila prasica. Torej samica. Samci so večji pa nekako bolj jim štrlijo ušesa ali krila ali karkoli že te krvoločne živali imajo. Fuj.

Sedaj, ko sem opisal dostop in vse neprijetnosti povezane s samo prisotnostjo človeka v naravnem okolju polnem životinskega carstva, ki nam homo sapiensov resno najeda, se lahko osredotočim še na dva vzpona. Zlato jabolko sem zmogel takoj in se potem poln elana zagnal še v zadnjo smer za izplezanje Ris. Naš hišni fotograf Sandi Ražman pa je vzpona v teh kratkih a sladkih smereh tudi obeležil.

Varovališče za spust

Ko smo z Miho Habjanom in Polono Juričinec (oba akademski AO Ljubljana) pred mnogo leti obrnili v smeri Herlec-Hočevar v severni steni Šit, smo naredili vse za varen spust. Nekaj klinov, ki smo jih potegnili ven z roko smo zabili kar poleg naših dveh novih in se tako zares varno spustili na 5ih skupaj povezanih klinih... Ne vem zakaj, ampak spustov me še danes najbolj "strah". Statistično se namreč največ nezgod s smrtnim izidom v alpinizmu zgodi na sestopu oziroma spustih po vrvi.

Plezanje - Vipava in Črni Kal

V soboto smo plezali s tečajniki začetne šole športnega plezanja v Vipavi. Pasja vročina me je zdelala že na zmeraj predolgem dostopu, a sem se nekako do polovice dneva uspešno izmikal direktnemu soncu in nekako shajal. Ko je zmanjkalo bolj zanimivih (težjih) smeri v sektorju sem se spravil k hranjenju in klepetu pa tu in tam pri plezanju varoval in obenem pametoval in delil nasvete tečajnikom.

Ure so minevale kot minute in že je bil čas za odhod. Nazajgrede smo se ustavili v neki gostilni, ki smo jo našli s pomočjo Garmina XT na mobilnem telefonu. Še celo lastnici gostilne se je čudno zdelo, kje s(m)o jo vendar našli?!

Najbolj presunljivo pa je bilo to, da naše številčne družbe niti ni bila vesela. Najprej je potarnala, da nima nič pripravljeno, potem da se bo dolgo čakalo in tako dalje. Prav hecni so res Slovenci, ko se gremo(jo) turizem. Najrajši bi zaračunali in hkrati želeli, da nihče ne pride. Samo denar vnaprej in adijo. Pa sem mislil, da je samo v Bohinju tako ...

Kakorkoli že, enim se je mudilo na abonma v Ljubljano v Cankarjev dom in tako sem pokončal samo (sicer zelo dobro) govejo juho. Nadaljevanje oziroma glavno jed pa sem potem jedel z Borom v Polni skledi, kjer sem bil z izbiro jedi nesrečen. "Jed iz voka" se namreč ni obnesla in še cel večer se mi je spahovalo po zamrznjenih "umetnih" hobotnicah in ostalim kao morskim sadežem. Bljek.

Danes, na velikonočni ponedeljek, ko naj bi okrog skakali zajci, pa smo kot opice preživeli v stenah Črnega Kala. Plezališča že lep čas nisem obiskal, a sem bil tudi danes z obiskom zadovoljen. Smeri so zlizane, to je res, ampak veliko je tudi lepih, težkih in zanimivih smeri.

Začeli smo zgodaj in s polno paro in tako se je že do poldneva nabralo kar precej preplezanih metrov. Proti koncu sem že ves navit v smereh 6c omahoval in se ustavil pri preplezanih 10-ih. Roke so mi visele do kolen, blazinice so bile že povsem zguljene, največ težav pa mi je (znova) predstavljala desna noga. V bistvu prsti na desni nogi, ki smo me spet neznansko boleli. Čudno, kot da bi mi še vedno rastla noga?!

Ker je bil z nami tudi eden "hišnih fotografov" Sandi Ražman, smo naredili tudi nekaj fotografij, ki jih bo Sandi najbrž v kratkem objavil v svoji reportaži na Freeapproved.com. Eno kričečo pa sem preliminarno sunil in jo objavil zgoraj :)

Naplezali smo se, podaljšan vikend je dobro del in me rechargal z energijo, da bom lahko spet cel teden delal 12 ur na dan...

Poškodba kolena, polži in kurbe

V soboto sem plezal v plezališču Kamnik blizu Žalca. No tam nekje. Na dostopu sem se zadnji hip izognil mnogim strupenim in pretečim živalim, ki mi ob mojih obiskih naravnih plezališč kar naprej strežejo po življenju. Najprej sem zadnji hip odskočil vstran, ko je po poti navzdol pridrsal rjavi slepec. Prav predrzno je sikal z razcepljenim jezičkom in slep kot je bil seveda zgrešil pot in nadaljeval med listjem. Slepec cepec.

Le lučaj stran se je sredi blate in drseče potke bohotil polž. Njegova hišica je bila sicer spoštljivo urejena in na nasploh je na pogled izgledal ves krotek in prijazen polž. Temna polžja plat se je pokazala šele, ko je iztegoval rožičke naravnost v moj obraz, medtem ko sem v makro načinu snemal njegovo premično montažno hišico. Ker so tudi polži nepredvidljivi in ker morda brizgajo kot tiste stupenjače iz Amazonije - v mislih imam krastače - sem snemanje prekinil in smo nadaljevali proti stenam.

Ko smo že skoraj dosegli odrešujoče skalne tvorbe, kjer si človek lahko oddahne od skoraj vse golazni z izjemo pajkov, je na poti ležal še en polž. Polžek v bistvu. Bil je izjemno majhen. A če gre verjeti pregovorom, da je strup v majhnih stekleničkah, je tudi s tem polžekom bilo takoj. Ob daljšem ogledovanju se mi je zdela njegova hišica pobarvana na križ, podobno kot pri pajku križarju. Ker s slednjim ni dobro češenj zobati ali v steni viseti, tudi tega polža strupenjaka nisem želel več ogledovati, še manj snemati.

V plezališču pa mir kot že dolgo ne! Z izjemo blata in zemlje, ki je v tem obdobju - ob pričetku športno plezalne sezone - prisoten v poklinah in počeh ter raznih oprimkih, ni bilo več nobenih ovir za nemoteno plezanje.

Po nekaj ogrevalnih Frančkovih (Knez) smereh, in ko me je vmes že pošteno navilo, sem se spravil v Frančkovo zajedo. Ta prvič sem bil prekratek, potem pa sem se le spravil čez to pokončno smer, kjer ti vsak dodatni centimeter velikosti pomaga do vrhunca :) Obratno je z debelino prstov, saj (pre)debeli onemogočajo dobro oprijeti se edinega navzdol obrnjenega oprimka na najtežjem mestu.

Potem sem zlezel še svojo prvo 9a smer, potem pa nas je pot vodila domov. Z Borom sva se na Dolgem mostu še malo zaklepetala in kot dva cirkusanta, ki počivata na dolgi poti iz Romunije proti Franciji, zadremala na sedežih v avtomobilu.

Nedelja naju je z Borom odpeljala na Gorenjsko. V neposredni bližini Škofje Loke se nahaja plezališče Kamnitnik. Tega smo lani kar nekajkrat obiskali, letos pa je bilo prvič. Prizorišče se je v roku ene ure, ko sva plezala, spremenilo v konjušnico in pravo maškarado. Nekakšen festival oziroma prireditev s srednjeveškim privdihom je namreč botrovala 100 m oddaljenemu šolskemu igrišču.

Kostumi, konjeniki, kobile in vse kar zraven paše -vse je bilo super. Edinole nabijanje cerkvenih zborovskih pesmi in oglušujoče pridige na mega-zvočnikih so malo motile srednjeveško vzdušje. Ker sva prišla pred zaprtjem ceste, je bil najin avto za to človeško - srednjeveško zapreko. Nazajgrede v LJ sva se tako morala skupaj s konji, vitezi, popi, papeži, verniki, angelčki, prostitutkami, kralji in z ostalimi glavnimi akterji srednjega veka prebiti na plano. Oni s konji, vozovi in peš, midva pa z avtom.

Zlahka sem si lahko predstavljal kako zabodeno bi v resnici gledali pred 600 leti, ko bi se med njimi vozila z avtom, tako kot sva se v nedeljo. Nadvse široko razprte oči in naravnost v naju uprejeni pogledi nekaterih so mi dala zlahka misliti kako bi se ob takem dejanju pred 600 leti znašla na grmadi, na natezalnici, na judeževi zibki ali kolu. Vsekakor pa ne v Kitajski restavraciji, kamor sva jo mahnila takoj po plezariji, da sva nadoknadila izgubljene kalorije.

Sem pa napravil še eno neumnost. Neroden kakor sem - sem z nogo oziroma kolenom z vsem šusom butnil ob skalo. Ne vem kakšna je funkcija pogačice, vem pa da je kost in da me ta kost danes tako boli, da ne moram hoditi in da imam ves dan stegnjeno nogo. Mami je rekla, da če bo jutri slabše, grem slikat. Ker moj olympus ne bo dovolj, to pomeni, da bom obiskal rentgen. Ah pa saj je že res dolgo odkar sem nazadnje napolnil svoje telo z X žarki. 64x doza leta 1996 ob zlomu vrata in 3x vaja leta 2004, ko so šle smučarske akrobacije po zlu.

Vseeno držim pesti, da ni nič, da bo jutri dobro in da imam le pošteno udarnino, ki mi sedaj povzroča oteklino.

Zdaj pa naprej v boj s časom :)

Posnetki na TVS 1

Danes so v Dnevniku na TVS 1 predvajali žalostno zgodbo o dveh preminulih alpinistih, ki se jima je zgodila nesreča v Bobnarjevi smeri, ko smo jo prejšnji teden plezali s prijatelji. Vzrok za sprožitev plazu še ni točno znan, sem pa predvčerajšnjim, ob plezanju Zimske smeri v Prednji glavi, opazil, da se zima z veliko hitrostjo poslavlja in da te preklemanske visoke temperature za plezanje niti najmanj niso primerne ali pretirano varne. Nepredelani sneg je ves mokast in na osojah so se marsikje v dolino speljali plazovi, ki so sicer bolj pogosti pomladi. Gore se ob takšnih temperaturah pospešeno otresajo odvečne teže.

Zatorej previdno, kjerkoli v gorah se že potikate!

Zimska smer, Prednja glava, Vršič

Nekaj malega o smeri sem že zapisal tukaj, ampak je že skoraj prav, da nekaj nakvasim še na svojem lastnem blogu. Smer leži v poraščenem severnem pobočju Prednje glave. Izrazit kuclje pod mogočnim Prisojnikom. Od daleč se Prednje glave pravzaprav niti ne loči in deluje kot en mali izrastek. Da je gora v gori le nekako "ločena", se vidi le s Koče na Gozdu.

Smer se sestoji iz nekako treh delov. Prvi ledni del, potem tacanje po snegu in še zadnji, tretji del - znova po strmejšem ledu. Dobre razmere in fina družba pa veliiiko snemanja in že je bila dnevna svetloba v zatonu.

Še nekaj fotografij, katerih avtor je Miha Marčenko.

Video - Bobnarjev plaz (IV/3+, M, 900 m)

Kot obljubljeno prilagam še filmček o plezanju v Tamarju ter vzpon v mega oblegani smeri Bobnarjev plaz v Brani. [youtube http://www.youtube.com/watch?v=TzxF2TDg8vQ&fmt=22]

Bobnarjeva smer (IV/3, M, 900 m), Brana

Po ogrevanju v Tamarju smo šli Džani, Tadej in jaz danes pogledati famozno Bobnarjevo smer v Brano.

Pričakovali smo gnečo, a takšne kot je v resnici bila, pa res ne. Bilo nas je namreč kakšnih 20 osebkov z vseh vetrov.

Tadejev tempo je danes mejil na tek in samo Ažmanov Grega ali Ortarjev Jaka bi poleg lahko klepetala. Tako sem bil tokrat skoraj čisto tiho in brez besed sopel za oranžnolascem. Trmast kot hudič se ni kaj prida ustavljal in kar je še huje - ni izkoristil moči in plezalnih sposobnosti svojega Gozdarčka (Subaru Forester).

Tako smo pač hodili (skoraj tekli) in na dostopu prehiteli nekaj v isto smer namenjenih osebkov. Po hitri pripravi in okraševanju z opremo smo zarinili v breg.

Nad nami kanonada, ki Bobnarjevi smeri seveda pristoji. Le da ni šlo za bobne marveč kakšen drugačen, bolj pronicljiv in strupeno nevaren inštrument.

Prvi strmi deli so manjši četici pred nami že postregli z izgubljenim cepinom, vračanjem v navezi in potem vzponom. K sreči smo jih obšli in prehiteli in prve tri pustili za seboj. Pod strmim skokom je čakala še cela horda plezalcev. Trije so visli na zgornjem štantu, dva v sredini raztežaja, eden se ga je pravkar loteval, kakšne tri naveze pa so še čakale na svoj zalogaj. Kaj hitro sem upošteval Marčičev nasvet in že smo v lahkem kombiniranem terenu plezali sami, brez kanonade, pa še vse smo prehiteli in imeli nad seboj samo še eno (vsaj v vidnem polju do vrha grape) navezo.

Enm, dva, tri in že smo bili pri naslednjem strmem snežnem skoku, ki je poskrbel za nekaj previdnih gibov v naklonini 80 stopinj.

Sneg je bil večinoma še v redu, razen na mestih, kjer ljudi rata strah in potem počnejo ravno obratno, kar bi bilo varno. Tolčejo ko zmešani! Po snegu! In to tako močno, da razbijejo vse kar je še malega ledu na skalah in celotno zgornjo tršo plast predelanega snega - skoraj škripca. Potem smo pridno praskali po močnati zadevi ampak je bil dejansko prestop v desno edino neumno mesto, potem pa si že zapičil v stiropor.

Spet se je nadaljevala vzorno markirana (beri: vsakih 30 m poscana!) peš pot do zadnjega strmega dela.

Ta je visok nekako en dober raztežaj in postreže s snegom v obliki stiroporja in zmrznjene moke do naklonine nekako 80 stopinj.

Brž smo bili čez in potem odsopihali še do vrha.

Sestopili smo po grebenu in Bosovi grapi, ki je super za smučanje, le eno mesto je malce za poskočit.

Tale Bobnarjeva sprehajalna pot me danes ni niti malo navdušila v plezalskem smislu. Plezalskem poudarjam zato, ker je bila odlična kondicijska tura z relativno veliko višinsko razliko in ker je bil tempo kar hiter. Mene so proti vrhu tako pekli kvadricepsi, da ne bi uspel niti 5% hitreje hoditi!

Z nekaj malega počitka in precej snemanja in afnanja s snemanjem tudi v ta najbolj strmih delih, smo za smer potrebovali 2 h 40 min od hoste do vrha. Če bi se še manj obotavljali v lahkotnem kombiniranem poplezavanju bi bilo nemara lahko še bolje.

In če nadaljujem glede same smeri je v principu čisti dolgčas. Strmih delov je natanko za 3 dolge raztežaje, vse ostalo ni niti lahko plezanje temveč hoja. Ne vem, če je možno, da se je sneg v samo eni (topli) noči in par urah jutra tako spremenil, ampak dejansko ni bil idealen. Vsaj takšen ne kot se ga spomnim v Teranovi smeri lansko leto, ko smo vriskali! Pravi stiropor. Zdaj je pa mestoma stiropor, večinoma pa tista trda mokasta kaša, ki je sicer pomrznjena, ampak že ob prvih trenutkih, ko je temperaturo nad ničlo, ni več tako čvrsta.

Skratka smeri po današnjem razbijanju, ko je šlo preko Bobnarjeve poti 40 nog in še enkrat toliko cepinov - najbrž ni več veliko ostalo :) Vsaj v strmih delih ne. In glede na visoke temperature bo jutri tudi sneg (mokca) še bolj kašast.

Slap nad votlino, Tamar

Z Džanijem sva šla včeraj popoldne po služi v Tamar. Dostop so nama časovno močno skrajšale motorne sani, tako da sva pod slapove prišla še v soncu. Najprej naju je mikala sveča, a sva po ogledu zgornjega izsteka in precejšnji gobavosti pač zavila drugam. Desni naju ni mikal, ker ga tako ali tako več kot pol manjka in je bolj sprehod kot plezanje, pa sva šla (spet!) v slap nad votlino, ki pa je bil kar fino narejen.

Dva raztežaja ledu sta resnično minila v hipu in če bi v Tamar prišel takole za cel dan in ne po službi, bi se mi zdelo vse skupaj malo brezveze. A bilo je dobro za rekreacijo, ki mi jo na ZVD priporača sam glavni zdravnik. Prava brihta je. Med sestopom se nama je prijetno zataknila še vrv, a sva tudi to rešila...

Šla sva še na raznorazne pečenke in meseka v KG spotoma, potem pa kar nazaj v LJ. Spotoma sem vmes opravil kakšnih 20 klicev in po mojem izpraznil pol baterije na telefonu.

Plan za prihodnji dan je bil po priporočilu gospodiča Marčiča sklenjen. Gremo se gnest v Bobnarjevo.

Severni veter in mraz

Danes smo Tadej Oražem, Grega Ažman in jaz nekaj sopihali v eni super smeri... Bili smo neuspešni in smo zaradi slabih razmer obrnili.

Poleg tega, da je bilo resnično mraz, je pihal še veter. Pri minus 15 in severnem vetru se je dejanska temperatura zdela še bistveno nižja. Pa ni toliko motilo, le sneg še ni predelan in se bojim, da glede na napovedi nizkih temperatur do četrtka, še dolgo ne bo.

Sem pa danes po dolgem času spet ugotovil, kako pametno je uporabljati preko plezalnih rokavic na prste še ene gromozanske protektorje. So lahki in trpežni, tako da jih ni tako škoda, pa še tehtajo nič. In kljub temu, da gre za v principu samo gore-tex membrano se po tem, ko se jo natakne preko plezalnih rokavic, zelo pozna ... Na bolje namreč. Toplo in prijetno :) Če je hladneje kot -20 potem se itak polastim palčnikov tudi za "plezalne" rokavice, ampak tam okrog -15 je pa še čisto ok za prstnate rokavice. Si vseeno hitrejši, ne glede na to kako zverziran si plezati s palčniki.

Se pa spominjam daljnega marca 2003, ko sva s Primožem plezala severno steno Les Droites nad Argentierom, Chamonix. V 1000 metrski severni steni sva imela od jutra pa prek celega dne do sončnega zahoda ves čas -21 C. Primož je plezal z rokavicami na prste in malo omrznil, sam pa sem pomrznil le na prstih na nogah. Prek celega dne sem plezal z zelo tankimi flis podrokavicami, preko pa sem imel kuhane volnene palčnike in ta gromozanske GTX palčnik protektorje. In kljub -21 C in rahli severni sapici me dejansko ni zeblo v roke.

Še danes pa si ne predstavljam kako sem lahko uvijal ledne vijake v sneg/led, dajal v skalo varovanje in vse ostalo kar se pri plezanju z varovanjem pač dogaja. Kar nekako se mi zdi da sem se prisilil in navadil, potem pa v tem užival, ker mi je bilo cel dan ravno prav toplo.