Dolina Krme je po letošnji zimi kot manjši avtomobilski odpad, saj so poleg vkopanih avtomobilov po in ob cesti raztreseni tudi njih deli: plastični pokrovi, zaščite motorja, zdrobljeni žarometi, izpusti olja in drugih tekočin pa še bi se našlo. Z nekaj sreče in spretnega manevriranja smo tudi mi našli prostor za naše jeklene konjičke, kljub temu, da je bila očitno pred nami že ena (večja) skupina obiskovalcev gorskega sveta in temu primerno število avtomobilov.
Jaka kmalu po sončnem vzhodu po neskončnem smučarskem terenu proti Krmi...
Manjša skupina 18 turnih smučarjev iz Freeapproved se nas je tako v petek pozno popoldan odpravila na Kredarico iz Krme, s štarom pri Kovinarski koči.
Poletne temperature so se dobesedno iz metra v meter spreminjale in na trenutke sem se počutil enako kot poleti, ko z ruševja zaveje tista obupna vročina in pregret zrak. Sneg je bil temu primerno gnil in vse do višine nekje 1500 metrov ni bilo prav nič gorski pomladi podobno. A višje kot smo pribrcali, boljše je bilo. Temperature so bile za rekreacijo primernejše in tudi veter je pripomogel k lagodnejšemu koraku. Nad 2000 metri se je pričel užitek tudi ob vzponu.
Hoja skozi gozd v spodnjem delu Krme.
“Dolina Krme je po letošnji zimi kot manjši avtomobilski odpad...”
Enkrat sem se na temo luknjanja smučarske gazi in pretiranega razburjanja zaradi "luknjaštva" že razpisal. Kultura posameznih pohodnikov, katerim ni "mar za smučarje", se v zadnjih treh letih glede na opažanja seveda ni kaj dosti spremenila!
Še vedno je moč spremljati sporadično prepletanje gazi pešadije, ki občasno sledi smeri vzpona smučarjev, se prepleta kot presta, gre tu in tam po svoje, potem pa znova luknje čez sled in po njej. Ker je bila letos zima borna s snegom oziroma so se resne padavine pojavile šele sredi februarja, sem temu primerno manj obiskoval turnosmučarske cilje, a vendar je zlasti po svežem sneženju vsakič znova smučarska sled dobila famozne luknje.
Toda človek si ne sme gnati k srcu, sploh sedaj, ko je trasa na Kredarico tako obljudena, da je moč izbirati sledi za smučarje, pešake in celo štirinožce. Mestoma ne bo odveč niti pozornost, da ne pohodite ali s smučmi ne razmažete kakšnega izmed številnih pasjih iztrebkov, ki krasijo snežno belino.
Še hujše se vam pripeti, če ste nepozorni in zmendrate kakšno truplo poginule ali povožene divjadi, ki jih letos resnično ne manjka. Kar malo nas je presenetilo, saj smo (vsaj zase to lahko trdim) prvič doslej videli toliko poginulih živali ali njihovih posmrtnih ostankov na tako majhnem področju.
Zadnjih 100 metrov pod kočo so psi na smučah občasno izgubljali oprijem, saj je smučina okrog 20h začela pomrzovati. Jakova čelna svetilka tik pod vrhom Triglava je delovala kot svetilnik, ko smo tisti na čelu druge "podskupine" prihajali do koče.
Nekje do 21:30 smo se večinoma nabrali vsi, le še zadnji trije, ki so krenili iz Ljubljane šele po 18. uri, so se nam pridružili na skupnih ležiščih okrog 2. ure zjutraj.
Sobotno jutro smo preživeli na sto in en način. Nekateri na vrhu Triglava, drugi s podaljšanjim spancem in oskrbovanjem razmeroma velikanskih žuljem v koči in tretji s takojšnjim spustom v dolino.
Vzpon na vrh je bil kot vselej lep, gaz solidna, snega pa vse manj. Za morebitne interesente Jaka pravi, da trenutno z vrha ni smučljive smeri :)
Smučanje v Krmo se da nekako razdeliti v tri dele - odličen zgornji del, slabši srednji del in zelo slab spodnji del. Žal ne gre linearno, saj je dobrega občutno manj kot slabega, zlasti spodnji del v megli iz katere je rosilo, je bil podoben smučanju po razmočenih gobah.
Jaka Ortar se je letos na novo "podkoval" s "črnimi vranami" iz Chamonixa!
Za zaključek še nekaj besed o trgovini v kateri si pogosto zmišljujem in kjer so mi od časa naročila sredi dneva do odhoda pripravili nov set opreme. Še zjutraj namreč nisem vedel, če bom na turo sploh lahko šel, saj sem svoj prejšnji turni komplet nekaj dni prej prodal. A v Actionmami so ne le prilagodljivi (prodajalci) s konkretnimi izkušnjami s terena in s tem primernimi znanji za svetovanje, temveč tudi zelo učinkoviti in predvsem prijazni.
Dvajset minut do odhoda sem tako dvignil še na sveže zmontiran set, ki se je več kot le izkazal. Dolgo že nisem bil tako navdušen nad smučmi in glede na to, da relativno pogosto menjam opremo, pravzaprav presenečen, da je ob kopici sodobnih tehnoloških rešitev še vedno takšen "napredek" iz leta v leto. Smuči proizvajalca Voelkl V-Werks BM 109 so me v primerjavi s prejšnjimi presenetile predvsem zavoljo njihove vodljivosti in stabilnosti v bednih razmerah ter na zelo trdi podlagi.
Ker sem pristaš širših smuči in se najrajši vozim predvsem v mehkem, globokem snegu, sem nekako vedno vzel v zakup kompromis, da bo široka (in lahka) smučka v trdem pač poplesavala, vibrirala in "vozila" po svoje, brez pravega oprijema pod čevljem. A očitno nič več! Ta smuča je kot dan in noč prejšnjemu paru, kar se mi zdi neverjetno. Prebranim testom na internetu sem le stežka verjel, zdaj ko sem na teh smučeh stal tudi sam, pa se je vse izkazalo za resnično.
Odlična (in številčna!) družba, lepi razgledi in krasna avantura v samem osrčju Julijskih Alp! (Turno) smuča(j)mo, dokler še smemo!
To da smo si Slovenci kot volkovi je žal že pregovorna resnica. Žalosten pa sem, ko se po številnih spletnih debatah in gostilniških govorancah nestrpnost seli v gorski svet. V čudovito alpsko in mirno(-ejše) okolje, kjer naj bi se ljudje vsaj malo umaknili od sranja, ki se vsakodnevno dogaja v dolini.