To da smo si Slovenci kot volkovi je žal že pregovorna resnica. Žalosten pa sem, ko se po številnih spletnih debatah in gostilniških govorancah nestrpnost seli v gorski svet. V čudovito alpsko in mirno(-ejše) okolje, kjer naj bi se ljudje vsaj malo umaknili od sranja, ki se vsakodnevno dogaja v dolini.
Pripetljaj, ki ga kanim opisati, se je zgodil na popularni Dovški babi pred kratkim in me je malček užalostil ter pripravil do tega, da se tega famoznega pojma "luknanje" in "luknjači" ali celo podzvrsta ljudi (kot so to nekateri imenovali) na turnih špurah v par vrsticah - kratko in jedrnato dotaknem...
Bilo je neke nedelje ob povratku z Dovške babe, kjer se je pod modrim nebom posejanim z nekaj belimi oblački dalo kljub temu, da je bila nedelja, uživati v svežih sledeh v razmeroma dobrem in še ne preveč uležanem svežem snegu ali celo pršiču. Nek moški srednjih let, očitno izjemno izkušen in našutan turni smučar (se mi zdi, da celo nekaj znan alpinist?) je staremu že na pol brez-zobemu paru (tam 65-70+) začel ob lepem sončnem dnevu, ko sta seveda "delala luknje" na turni sledi (gazi) gor-grede, solit pamet. Sprva je bilo sicer slišati razmeroma prijazno, potem pa že na pol užaljeno in otročje - z nekim zgovarjanjem na bonton. Glede na njegov (turnašev) korak, precej podoben tistemu od slovitega Freeapprovedovega Jake Ortarja (1 korak = 1 višinski meter) najbrž ni problem, če mu tu in tam zaradi kakšne luknje pešadije spodrsne, ker je na vrhu Dovške babe v pol ure - oziroma v tričetrt, če štarta na Jesenicah na železniški. Medtem ko sta oba stara brez-zoba pohodnika morda zadnjo zimo sposobna hodit v hrib in gledat razglede ter obujat mlada leta in čase, ki so za vekomaj minili - prav gotovo nesposobna gazit preko gležnja, kaj šele kolen - kot je bilo onega dne do vrha Dovške babe...
Saj vem - eni bodo rekli da naj ostaneta doma, če nista sposobna ali cilju dorasla, meni pa se vsekakor zdi tole kupčkanje na "mi pohodniki" ali "mi turnaši" povsem odveč in brezveze in je kvečjemu pomilovanja vredno. Tako kot trenutno vsa Slovenija. Ne vem sicer a imam samo jaz kakšne posebne pasme psov in tip smuči, ampak jaz lukenj na smučini ne opazim/občutim prav pogosto. Morda le tam, kjer je res strmo, a še to redko...
Skratka malo neumno se mi zdi to ločevanje "med enimi in drugimi" in vse te pretirane razprave in omejevanje in ločevanje in nepotrebna nestrpnost. Če smo si Slovenci že v dolini namesto človek-človeku kot volkovi med seboj, dajmo bit vsaj v gorah malo bolj strpni in širokega srca ter nazorov... Vsem nam bo lepše!
