Viewing entries in
Avanture
Teden šteje 7 dni. Mesec jih ima do 31. Mesecev v letu je 12. Leta pa tako hitro bežijo, da se sleherni dan, ki ga ne izkoristim v celoti, zdi kot zapravljena priložnost, za katero se zavedam, da je nikoli več ne bom mogel nadoknadit. Naj bo dež, naj pada sneg ali pa celo toča - ko ura odbije polnoč in se danes prevesi v včeraj, pomeni, da je ~1/26.000 življenja mimo. Zdi se malo, a življenje imamo eno samo!
Vsled slabi vremenski napovedi je bila Pokljuka s prenovljenim delom ceste kot nalašč za ogled prihajajočih neviht z dežjem...
Redko katera avantura navduši tako močno, kot prav takšna, ko si v družbi dobrih prijateljev, ob sončnem vremenu in v visokih gorah. Minula gorskokolesarska poslastica s preko 2000 višinskih metrov spusta po nekdanji vojaški infrastrukturi v italijansko Rezijo je bila izjemna...
Zgodovine graničarske poti nad Ljubeljem ne poznam, me je pa naključje tja odpeljalo z velikimi pričakovanji in kolesom med nogami.
Če sem pred dnevi hodil od vzhoda proti zahodu, sem tokrat rekel, da v letni sezoni opravim še prečenje od severa proti jugu. Pohodniški Križ čez južne bohinjske gore sem tako sklenil s prečenjem Rodice.
Z Lukatom sva se zmenila za jutranjo rekreacijo v obliki gorskega teka. Da bi nama ne bi bilo dolgčas in v pisarno ne bi prišla preveč spočita, sva s seboj tovorila še fotoaparat in se poigrala s čudovito svetlobo in pokrajino, ki jo te sicer ozeleneli in nekateri kot sir naluknjani vrhovi premorejo...
Skromen, tih in simpatičen fant, ki se ni "metal ven" ali se kako drugače izpostavljal ne z jezikom ne z obnašanjem, vse dokler ni prišlo do prvih dejanj, ki so govorila sama zase. Objave niso bile mnogoštevilne, a tiste, ki so bile, so vsaka po svoje predstavljale vrhunska dejanja fanta z imenom Luka Kramarič!
Izobilje rumenila, rdečila in drugih jesenskih barvnih odtenkov naravo še poslednjič pred prihodom monotone zimske beline okrasi in olepša za zadnje letošnje razdajanje. Priznam, da se je takšnim lepotam težko upreti in da te mamljivi dnevi, kakor smo jim bili priča konec tedna, hitro omrežijo in premamijo v skušnjavo...
V raziskovanje podvodnega sveta sem se spravil pred leti po tem, ko sem se samemu sebi smilil posedajoč na dolgočasni eksotični plaži. S kamenčkom v roki sem risal zašiljene vrhove gora v pesek in zavistno pogledoval proti neoprenskim mrožem, ki so se opotekajoče se valili v tropsko zeleno vodo...
Ko sem po dekopresiji pokukal na plano, kjer je že divjal vihar, je bilo heca konec. Presenečen kako zelo daleč naju je dejansko odnesel tok, sem s suhim požiralnikom mukoma požrl slino. Glava, sicer vajena različnih preizkušenj, pa je telesu pričela pošiljat samo še najpomembnejše signale: "Kopno je varnost. Plavaj proti bregu. Takoj."
