Anže Čokl

Kar sem sicer objavil že na strani Freeapproved, bom sedaj z nekaj komentarji zapisal še sem. Strnil nekaj misli, ki so se mi ob prebiranju komentarjev porodile …

Ana in Bor ob pričetku hoje

Višje kot smo šli, močnejše je bilo sneženje, okrepil se je tudi veter.

Izgubljeni v megli

Zaskrbljeni obraz Bora, apatični Tadej in tiha zamrznjena Ana - trenutki po plazu.

Za kontrast, kakšno vreme je bilo prihodnje jutro, pripenjam zgolj eno fotografijo nadebudnega društvenega fotografa Sandija Ražmana …

Foto: Sandi Ražman, Freeapproved.com

Zdaj pa k polemiki … Hecno mi je bilo prebirati komentarje, kjer sem jih sicer nekaj zapisal tudi sam. Najbolj so seveda “pametni” tisti, ki komentirajo dogajanje z varnega domačega zavetja in ob oddajanju ali pa vsaj pri pisanju komentarja ne poznajo resničnih razmer in situacije.

Leteli so namreč očitki ekipi, ki je Kredarico dosegla, češ da so preveč tvegali, da je bilo nevarno in tako dalje. Da bi ohranil čimvečjo objektivnost bom najprej opisal samo našo izkušnjo.

V gore se nas je skupaj odpravilo pet Debeluhov. Lahko rečem tudi, da najbrž dovolj izkušenih za navaden zimski vzpon po normalki na Kredarico. Napovedano sneženje, ko naj bi padlo nekaj centimetrov snega, se je tekom dneva spremenilo. Na slabše (v bistvu še sreča!). Začelo je močno mesti, sneg je nosilo z vseh strani. Dvignil se je tudi veter, katerega jakost je naraščala z višino.

Naša “napaka”, ki nas je stala tople koče, je bila ta, da smo zaradi manjšega tveganja pred morebitnimi plazovi ubrali pot mimo krmilnice in skozi gozd. Tam smo v hudi megli in vetru zatavali preveč proti desni in še danes ne vem, kje vse smo tavali. Dvakrat smo zastonj naredili kakšnih 150 višinskih metrov, prišli do amfiteatra pod stenami. Vsekakor ne do Kalvarije. Sestopili smo prvič in potem še drugič za kakšnih 100 višincev. Sumim, da smo hodili nekje pod Ržjo ali Rjavino. Močan veter je ob silovitem vetru hitro gradil zamete in klože. Nevarnost plazov je naraščala, vendar zgolj lokalno. Pridno smo se izogibali nevarnim področjem in opremljeni s polno bojno opremo oblek in žoln, navigirali slepi kot kure po občutku proti Kalvariji.

Samo dve uri in pol smo sicer potrebovali, da smo zgazili pot do 2200 metrov s Krme, po tem pa smo začeli omenjeno tavanje. Dol in spet gor, pa naprej proti levi in znova gor. Kalvarije nikjer. Odločili smo se vrniti po sledeh. Te smo videli samo še nekaj minut, potem pa jih je veter že zakril z napihanim snegom.

Preden smo dosegli gozd me je na eni lokalno izpostavljeni vesini napadel plaz. Ostali so varno čakali na robu te “sumljive” strmine, in tako sem se s polzečim snegom boril sam. Bil sem samo 2 metra pod robom (najvišje, kot se je pač dalo) in tako me je plaz samo premaknil, ne pa odnesel. Plaz je bil majhen in vsekakor ni bil potencialno smrtno nevaren, a kljub temu nič manj neprijeten. Vedel sem namreč, da nas do relativno varnega gozda loči še nekaj strmin. Ko smo naposled dosegli gozd, že v mraku – smo si vsi skupaj malo oddahnili. Tudi proti koncu dneva že kar orkanski veter, je v gozdu malo oslabel.

V soju čelnih svetilk smo gazili nazaj proti izhodišču. V pravljični igri plesočih snežink, ki so z močnim vetrom plesale predvsem vodoravno, smo uživali ob vsakem koraku. Za seboj smo puščali stopinje v čarobno mehki plasti snežnih kristalov, ki jih je vetru navkljub gravitacija naposled potegnila k zimskemu počitku. Kljub temu, da Kredarice nismo dosegli, je bila za nami čudovita gorska izkušnja. In kot je v svoji knjigi zapisal že Nejc – pomembna je pot, ne cilj.

Če se samo na hitro dotaknem druge skupine, kateri je bila očitana malomarnost, izzivanje usode in podobno, se mi zdi to vsekakor pretirano. Tako kot mi, so tudi oni sledili vremenski napovedi, ki vsekakor ni napovedovala tako “sodnega” zimskega dne. Kondicijsko pripravljeni in primerno opremljeni so se podali na avanturo enako naši. Imeli so le več sreče z orientacijo.

Komentarji o tem, da je na tak dan varneje ostati doma, se mi ne zdijo primerni. Zakaj? Ker nihče ni pričakoval takšnega vremena. Niti ga niso napovedali. Biti v takšnem vremenu oziroma razmerah, se z njim-i soočiti in v smislu izkušenj od tega čimveč odnesti, je točno tisto kar je smisel “kaljenja” v gorah. Izkušnje so tiste, ki bodo kasneje, v morebitni izjemno kruti situaciji  – odločale o tem kdo preživi in kdo ne. Pomembno je, da se udeleženi zavedajo kaj so storili prav in kaj morebiti narobe oziroma kaj bi lahko naredili bolj premišljeno. Katera oprema jim je služila v redu, katera se mogoče ne obnese najbolje. Kako bi bivakirali nenačrtovano, če bi bilo to potrebno in tako dalje. To so dragocene izkušnje, ki jih v lepem, mirnem in sončnem vremenu ne dobiš.

Izkušnje in znanje (vsaj tisto pravo) pa sta obenem tudi tisti dve zelo redki stvari poleg zdravja, ljubezni in splošne sreče, ki se jih ne da kupiti z denarjem. Pregovor prav, da so najboljša šola izkušnje. Le šolnina je draga. Pa še kako je res! Mnogi so pri pridobivanju življenjskih izkušenj marsikaj pretrpeli, a so bili s tem bogatejši. Bogati v smislu, kakršnega “komentatorji z naslanjača” povečini (ne vsi!) ne razumejo najbolje …

Naša izkušnja v celoti …