Z družino Pikijevih smo ta vikend bivali na Pokljuki. Sobotni pozni odhod je obetal vse prej - kot zares fantastičen dan na soncu in v čudovitem pršiču. Napovedi in opisi razmer niso bili vzpodbudni, ampak lokacija je bila določena in prav veliko izbire ni bilo. "Greva nekam, kjer še ni sledi," sva si rekla, in jo z zložnim tempom mahnila navkreber. Spotoma sva prehitela nekaj turnih smučarjev in še več pešadije, katerih cilj po večini bi po (ne)opremi sodeč verjetno bila obljudena koča na Lipanci z lepimi razgledi na Pokljuko. Sicer se mi je zdelo ljudi silno malo, na parkirišču na primer smo bili parkirani samo trije avtomobili.
Spust z vrha po neporisanem pobočju v krasnem pršiču in fantastično panoramo.
Lepo sva gazila in utirala smučino, na ta sitni strmini nad Kočo pa naju je ujel gospod urnih stegen. Malo sem bil hud, ker sem zavoljo zamišljene fotografije že snel smuči in gazil naravnost navzgor, da bi slikal Pikija ob vzponu mimo lepe smrekice v strmini, zli gospod pa se ni zmenil za nič in mi pokvaril motiv ter s svojo smučino "porisal" breg. Mojo hudomušno pripombo, da mi je bil pravkar uničil fotografijo, je verjetno gospod vseeno malo preveč resno vzel in po tem ni bil pretirano zgovoren. Šel je naprej in v lepem tempu utiral smučino dalje. Na sedelcu je zavil kajpak točno tja, kamor sva bila namenjena s Pikijem, a si nisva pretirano gnala k srcu. "Saj je dovolj široko, bova že našla neporisano pobočje," sva se mirila.
Veter je bil drevesa okoval v snežno in ledeno tančico.
In še kako res sva našla neporisano pobočje! Namesto na sam vrh Brd, ki je bil spihan mestoma do golega skalovja (in rušja), sva odvila levo na neke vrste kopasto ramo, nekaj deset metrov pod pravim vrhom. Prav na hitro sva snela pse, zapela smučarske čevlje in se pognala po deviški flanki, kot najstniški obraz z brki na redko posejani s smrečicami. Vriskala sva in piskala ter na sprožilec pritiskala in srečna kot afne priropotala nazaj k avtu...
“Prav na hitro sva snela pse, zapela smučarske čevlje in se pognala po deviški flanki, kot najstniški obraz z brki na redko posejani s smrečicami. ”
Piki je z novimi smučkami Dynafit izjemno zadovoljen. Samo še privaditi se jih mora malo, pa bodo hitrosti večje! Klemen iz Actionmame je spet odlično svetoval!
Nedelja je bila drugačna. Povsem drugačna. Čas odhoda je bil sicer podoben, vreme pa nikakor ne. Jutranjih nekaj ur sonca so odnesli oblaki. V le nekaj minutah se je namreč povsem pooblačilo, nebo se je dobesedno zaprlo in trenutek pozneje je pričel naletavat sneg.
Nad Kočo smo se dobili z Deanom in Primožem, ki sta šla ponavljat najino sobotno - zgoraj opisano - avanturo, a zaradi vetra nista imela več tako dobrih razmer. Primožu sem napisal SMS: "Upam da veter ni poskodval prsica prevec." In nanj dobil samozavesten odgovor: " Ti raj skrb da bova midva ves prsic zjebala, kaj veter ;)"
Izkazalo se je, da je bil veter res precej močan in da je na zavetrni strani raznašal svež sneg - pršič - ta pa se je preobražal v kložo ali pa ga je preprosto odneslo nekam drugam...
Zavoji v krasnem snegu v gozdu, kjer veter beli opojni podlagi ne pride do živega...
Višje kot smo šli - močnejši je bil veter in na pršič sem že zdavnaj pozabil. Ko sem si trmast kot vol po neugodni prečnici čez strmo poledenelo pobočje s kložo pod sabo snemal smuči, zapenjal pancarje in odstranjeval kože, sem razmišljal samo še kako bi se prežarčil čez kložasto pobočje, ki je čakalo na spust. Iskreno povedano prav nobenega užitka ni bilo, razen tega seveda, da je na smučeh še vseeno precej bolje kot peš... Neverjetno kakšna razlika v razmerah v samo 24 urah!
S Pikijem sva se poslovila od Deana in Primoža, ki sta bila parkirala na drugem izhodišču, in odkolovratila čez hosto proti avtomobilu... Nedeljska smuka ni bila kaj prida, je bila pa zato super za kondicijo!
