Vsakič, ko se leto prevesi v jesen, nestrpnost narašča. Prav neverjetno je kakšne razsežnosti doseže pričakovanje prvih snežink. Aktualna zima je znova vsaj malo razočarala, saj jo je 1/4 v decembru že odnesla voda in previsoke temperature, nekaj upanja ostaja le še za osrednji del, to je konec januarja in februar. Zatem pa že počasi prižvrgolijo ptice in o kakšnem pršiču vsaj v Sloveniji navadno ni govora - eventuelno le še mnogo manj zanimiv, klasičen svež sneg.
Divjanje in skoki med smrekami v gozdu.
“Le upanje o boljših razmerah višje gori naju je še držalo pri življenju.”
Grega v iskanju snega med rušjem.
V letu 2015 sem šele danes - 4. januarja - končno stopil na ta široke smučarske pontone. Z Grego sva se odpeljala čez mejo in skozi tunele Visokih tur v iskanju opojnega belega pršiča pristala na področju Salzburga. Oba zaskrbljena, vsak s svojimi mislimi in oprezajoč za snegom vsak skozi svoje okno, sva nemo opazovala okolico. Morda kanček pretiravam, če zapišem, da je bilo razočaranje nepopisno. Le upanje o boljših razmerah višje gori naju je še držalo pri življenju; Grega se je za volanom komaj uprl skušnjavi, da ni od vsega hudega s polno hitrostjo namenoma zapeljal v betonski obcestni steber :):) Res - strašne stvari so to, ko mati narava vzame otroku pršič ali mu ga pokloni premalo!
Divjanje po pršiču med drevjem je ob slabi vidljivosti odlično početje.
Snežilo je v resnici kar precej in skladno z napovedmi, ki jih gledam kot najzvestejši vernik Boga. Toda veter je bil sneg prek noči močno spihal. Mestoma tako rekoč celo v celoti odpihnil! Snežilo je ob hitrosti vetra preko 70 km/h in še v gozdu ter poraščenih grebenih, kjer navadno najdemo nekaj kvalitetnega pršiča, ga tokrat ni bilo skorajda nič.
Le z nekaj iznajdljivosti in še več slepe sreče sva ga našla v kotanjah na drugi strani gore, seveda po tem, ko sva se pri sosedih porivala po grebenih levo in desno. Kot obsedena sva na standardnih mestih namreč že prebredla kilometre nezasutega rušja ter spraskala maso smuči v iskanju ne zgolj perfektne - temveč kakršnekoli smučarske linije.
Ob porivanju po vodoravnem terenu na pršiču že vsak najmanjši zdrs pomeni kar nekaj izgubljene energije, z dva metra (dobesedno) dolgimi smučmi pa je tudi vsaka skrita vejica kot zakopana bojna mina, ki čaka na nič hudega slutečega mimobežnika.
Prek celega dne je bilo na drugi strani nad smučišči slišati silovito pokanje. Prožili so namreč plazove s pobočij, kjer je močan veter zgradil zamete in so nastala obširna pobočja klože. Trenutne razmere so tako precej hinavske, kar nenazadnje priča tudi epski plaz, ki se je bil sprožil nad ledenikom in istoimenskim smučiščem Molltal ter pod seboj pokopal kar 12 ljudi .
Ob najinem odhodu je bilo v dolini +1ºC, na vrhu, na 2200 m pa je bilo cel dan pod ničlo, s sicer precej spreminjajočo jakostjo vetra in sneženja.
Za delat veselje in za lep spomin na današnjo avanturo v nadaljevanju še nekaj fotografij v galeriji.
