Smučanje z Rjavine že od 100 EUR dalje

Človek bi sklepal, da je vrhunec turno-smučarske avanture prav smučarski spust z vrha ter varen povratek v dolino. A v Sloveniji je v resnici češnja na torti KAZEN, ki jo dobiš v tednu dni na dom - seveda s pozdravi in položnico nadzornika Triglavskega narodnega parka!

Triglavski organi nadzora in pregona, ki pritlehno delujejo pretežno z varnega zavetja pisarn, okretnih malih terencev, lovskih opazovalnic in torej najpogosteje od tam, kamor se pride z avtomobilom ali dostopa prek interneta, so neverjetno metodični in neusmiljeni. S pomočjo tehnologije in interneta skrbijo za red in mir na najlepšem koščku zemlje v Sloveniji.

In tako je že prve dni po omenjeni avanturi nadzornik TNP z udobja pisarniškega stola s pomočjo brskanja po spletu (glej dopis) nadziral dogajanje v Parku minuli vikend. Dodobra je preučil premike in akcije nepredipravov in na spletni strani izsledil nepokornega državljana ter ocenil, da je pripetljaj ogrozil cilje Triglavskega narodnega parka, in sicer tako, da je bil kršen zakon in povzročeno grozodejstvo materi naravi.

Eno takšnih grozodejstev je zagrešil Primož, ko je po skoraj 8 urah vzpenjanja utrujen, žejen in lačen prebivakiral vetrovno noč na grebenastem vrhu Rjavine pod tkanino kilogram težkega bivak šotorčka. To je očitno strašen prekršek "šotorjenja" in kar precej hujše dejanje kot pa tisoče avtomobilov v dolini Vrat, ki se v poletni sezoni vsakodnevno vozijo in parkirajo po zelenicah, v gozdu in drugod (glej Zabaviščni park Vrata ter fotografijo na dnu). Spanje vrh Rjavine je tudi hujše kot prenekateri skriti šotori “vzhodnjakov" (z zraka se jih lepo vidi, s pisarne in prek spleta pa težje), ki v avgustu dopustujejo sredi TNP pred nosom organov pregona - seveda na za to izrecno prepovedanih mestih.

O tem strašnem Primoževem grozodejstvu, ki ga je omenjeni povzročil na podlagi 57. člena po 3. točki 4. odstavka, 65. člena Zakona o Triglavskem narodnem parku, si lahko ogledate kratek dokumentarni film v nadaljevanju, ki mi je bil zaupan v montažo.

http://youtu.be/ozKu1TYpSaU

OPOMBA: Zgornji segment je resda zapisan malce hudomušno in prav nič nimam proti razumski ureditvi, redu in miru na splošno, ampak nekatera “pravila” na območju TNP so precej nečloveška (in proživalska). Dotična kazen se mi zdi pa najmanj zelo - zelo čudna!

Šotorjenje in taborjenje sta v SSKJ precej skopo opisana pojma, prav tako razlage ni zaslediti v zakonu o TNP, vendar nikjer dejanje kot se je zgodilo ne pade v eno izmed opisanih kategorij. Nikjer na tem ljubem Svetu, ampak res nikjer - tudi v številnih Narodnih parkih, kjer je šotorjenje sicer prepovedano, je DOVOLJENO prebivakirati - in sicer kjerkoli od sončnega zahoda do sončnega vzhoda, pa naj bo to gol, z marelo nad glavo ali bivak šotorom. Kaj naj bi človek zmrznil in potem zgnil? (Prejšnje vodstvo TNP je celo omenjalo, da se tovrstnega početja ni in ne bo preganjalo).

Po drugi strani pa sem v Alpah na primer na lastne oči med vzponom v steni videl, kako je gorska policija (Gendarmerie Haute Montagne) s helikopterjem odvažala v culico povite šotore čehov in poljakov, ki so si postavili prave kampe (tabore) na ledenikih pod stenami. Ampak to je vendar že na pogled popolnoma druga stvar - kupi prtljage razmetani okrog šotora, skopana latrina v sneg/led na obljudenem ledeniku, več šotorov v krogu, skupni prostor - skratka vse za dolgotrajno bivanje v šotorih - ne pa bivakiranje od sončnega zahoda do vzhoda, ki je na istem kraju sicer (izrecno) dovoljeno.

Kazen za spanje vrh Rjavine, pa naj bo to v spalni vreči, pokrit s celofanom ali bivak vrečo/šotorom, kakor je bil Primož, se mi osebno zdi nerazumen ukrep. Trudim se sicer razumet stališče naravovarstvenih nadzornikov in odkar sem imel opravka z zaposlenimi strokovnjaki na TNP, tudi laže razumem nekatere njihove argumente. Predvsem tiste, da z njihovega stališča načeloma nikoli ne bi bila težava osamljen primer, da pa je treba rešitve iskat sistemsko...

In potem se znova spomnim prometa v poletni sezoni v Vrata, t.j. v samo osrčje TNP, kamor se pripelje in dolino vsakodnevno onesnažuje tisoče avtomobilov - s smogom, prahom, hrupom, odpadki, s parkiranjem vsepovsod... In zaradi takšnih dogodkov na eni strani in s Primoževim osamljenim dejanjem pod zvezdami na drugi, nikakor ne morem razumet, kako je lahko bivakiranje na vrhu Rjavine ob koncu zime tisto, ki zasluži pregon in kazen pred ostalim...

Nauk zgodbe? Bodite pripravljeni, trenirajte, če ste slabotni in prepočasni se poslužite dopinga in poživil - karkoli, samo ne zanašajte se na možnost bivakiranja, ker je to v Julijcih in znotraj TNP nedopustno in celo prepovedano.

PS: Imena so namenoma zakrita, ker ni namen kazati s prostom na posameznike (vsi imamo nekaj masla za ušesi in kdaj vstanemo z levo nogo), temveč skušati s konkretnimi primeri doprinesti ali vzpodbuditi k razmišljanju in k nekim sprejemljivejšim sistemskim rešitvam, ki bi tovrstne "lapsuse" kot je bivakiranje v stenah, na vrhovih in drugje, obranavale drugače kot pa da jih enačijo s šotorjenjem/taborjenjem v dolinah poleg koč, urejenih kampih ipd.

Oprema za spanje v gorah

Ko sem pred časom spisal prispevek Spanje na vrhovih slovenskih gora, je v mojem e-poštnem nabiralniku naenkrat naraslo zanimanje za bivake na prostem pod milim nebom. In če je bilo po omenjenem prispevku, ki je bil objavljen tudi v Planinskem vestniku, kar nekaj vprašanj, se je po zadnjem pisanju o Avanturi na samem vrhu Rjavine pojavilo veliko povsem konkretnih vprašanj o opremi, ki jo uporabljam(-o). Verjamem, da so fotografije marsikomu vzbudile željo po tovrstnem doživetju!

Da ne bi pisaril vsakomur posebej in ker sem mnenja, da je spanje na vrhovih gora posebno doživetje in ima neverjeten čar, bom spisal pričujoč prispevek z željo, da morebiti komu olajšam izbiro - o tem kaj vzeti s seboj na turo in kaj pustiti doma...

Spanje

Sicer zelo očitno, ampak potrebna je spalna vreča. Sam uporabljam spalne vreče Feathered Friends in sicer model Hummingbird UL 900 za vse razen najhladnejših dni/noči (in odprav), kjer uporabljam model Ptarmigan.

Spalna podloga v zimskem času je brez izjeme samonapihljiva Thermarest NeoAir X-Lite velikosti L, da se lahko normalno stegnem in spim tako na hrbtu kot trebuhu brez da se drgnem po tleh s prsti na nogah ali čelom. Če grem na turo, ki veleva čimlažji nahrbtnik, uporabljam krajšo S različico, pod noge pa podložim nahrbtnik, vrvi ali pač ostalo šaro, ki je čez noč ne potrebuješ. V poletnem času je nepogrešljiv klasični armafleks; nekaj časa že odlašam z nakupom Thermarest Z-resta, trenutno uporabljam najbolj navaden in poceni "armič", ki ga prodajajo za 5 EUR. V poletnem času mi namreč samonapihljiva blazina kot samostojen kos ne služi, ker so vrhovi posejani s skalami, peskom in drugimi ostrimi površinami in bi od napihljive spalne podloge ostala samo še prazna vreča.

Zamaški za ušesa so takorekoč nepogrešljivi. Ne samo, če je z vami vrh gore smrčač, temveč v vsakem primeru. Že vsaka malo močnejša sapica bo namreč povzročila šelestenje materialov s katerimi si obkrožen - bodisi bivak vreča, spalna vreča, kaj šele šotor ali začetniška napaka, ko se kakšno PVC vrečko s hrano pusti zunaj na prostem namesto v nahbrniku ali pokrito s snegom. Od šelestenja vrečke PVC od banan na primer skoraj garantirano ne boste spali :)

Med pomembnejše stvari za udoben spanec sodijo tudi sveže, tople nogavice. Vsak ob svežini pomisli na vonj, ampak v resnici je to pomembno zato, ker so suhe noge tople noge. Priporočajo se tudi osvežilni robčki, saj se tako z nog odstrani znoj in s tem sol, ki nase veže vlago. Sam uporabljam nogavice iz Merino volne Patagonia in Thorlo.

Podkapa ali balaklava naj bo vsekakor obvezni del opreme za bivakiranje, saj človek čez glavo in vrat izgublja kar 60% toplote in v kolikor ne posedujete zares dobre spalne vreče, ki zelo dobro zaobjame in izolira omenjene dele telesa, je podkapa bistvenega pomena za dober spanec tako pozimi kot poleti ob hladnejših nočeh.

Tistim, ki jih rado zebe in trika še ne poznajo pa tole - najboljša naložba za toplejšo noč je vrela tekočina v plastenki tipa Nalgene, ki jo damo v nogavice. Najbolje v tiste, ki smo jih uporabljali navkreber, saj se le-te tako zelo hitro posušijo, v spalni vreči pa je velik izvor toplote in razlika je neverjetna. Zjutraj tekočino, ki je praviloma mlačna, popijemo za zajtrk ali pa nam (če govorimo o zimi) močno pohitri jutranjo kuho in taljenje snega.

Fotografija in snemanje

Del zaradi katerega me še bolj vleče spat na vrhove gora, so nočni razgledi in fotografija. Nočna fotografija je sicer preobsežna tema za pričujoč prispevek, a vendar se z nekaj osnovne opreme da zajeti prizore, ki jih sicer ne vidimo pogosto.

Zaradi daljšega časa odprtja zaklopa je nujno potreben fotografski stativ. Stativov vseh sort je malo morje, a vseeno naj ne bo odveč opozorilo, da (pre)poceni stativov ne kupovat. Ceneni stativi namreč ob vsaki sapici ali ne optimalni podlagi (ki je v naravnem svetu ni) niso stabilni in se tresejo ter tako izgubijo svoj osnovni namen. Sam uporabljam stativ Gitzo serije 1, ki je zelo lahek (karbonski) in nudi oporo do 8 kg, kar pomeni, da lahko nanj pritrdim različne glave, tamalo kamero ali "tavelik" fotoaparat kot na spodnji fotografiji (avtor: Primož Blaha).

Poleg stativa pride prav še gradientneutral density filter in seveda širokokotni objektiv, s predpostavko da radi slikamo panorame. Kot fotografski nahrbtnik že nekaj časa uporabljam modularni nahrbtnik F-Stop LOKA, v katerega pospravim vso foto šaro + opremo za bivakiranje, tako pozimi kot poleti. O tem super-nahrbtniku več v enem od prihodnjih objav.

Kuhanje

Prav poseben čar je ob poslavljanju sonca poslušati pridušeno brnenje kuhalnika in opazovati hladno modro-zeleno svetlobo na snegu okrog kuhinjskega kotička. Sam uporabljam še "star" oziroma klasičen način - titanium lonec in titanium kuhalnik znamke Primus. Sicer zanesljiv in zares lahek kuhalni set pa je že nekoliko za časom. Saj ne da ne bi delal, ampak ko sem prebiral teste in izkušnje ter primerjave, ki so jih med kuhalniki opravili različni na spletu, sem videl, da bom tudi sam moral počasi v nabavo novega "šporheta". Izkoristek plina je namreč pri mojem kuhalniku slab, težave povzroča tudi vsak še tako rahel veter, precej toplote se ob loncu izgubi. Novejši kuhalni sistemi kot jim rečejo se omenjenih težav takorekoč "otresejo". Ravno pred kratkim sem raziskoval po spletu kaj bi bilo vredno mojega razmisleka in prišel do preprostega zaključka: MSR Reactor 1.0L Stove System.

Zadnjih nekaj let uporabljam plastično žvlico, ker je lažja od kovinskega seta, poceni in kompaktna. Pa še barve lahko izbiraš, če komu to kaj pomeni. Obvezen del za pozimi, ki ga vselej uporabljam, je tudi Titanium skodelica z nekaj manj kot 0,5 L prostornine, ki je izjemno lahka in ohranja tekočino vročo, tudi če jo odložiš na sneg. To je bistvenega pomena pozimi, ko lahko v "ta velikem" oziroma glavnem loncu že tališ novo rundo snega, medtem ko v tej posodici/skodelici že ješ juho, srebaš vroč čaj ali pa le hraniš vodo preden jo zmešaš z novo porcijo dehidrirane hrane Travellunch. Na tak način prihraniš veliko časa kot tudi energije, saj je lonec, kuhalnik in vse ostalo še toplo in v krajšem času stopiš več snega. V poletnem času kuhalnika ne vzamem vedno s seboj, je pa potrebno zato nosit več teže oziroma tekočine.

Oblačila

Ker mi v dežju ali sneženju ni za spat vrh gora, kamor grem praviloma po fanstastične razglede - imam temu prilagojeno tudi obleko: s seboj nosim le nujno potrebno - poleti je to aktivno perilo aka švic perilo Patagonia Merino 1 ali 2, zelo tanke softshell hlače - Patagonia Alpine LTW Guide Pants in nekaj kar ne prepiha - navadno Patagonia Nano Puff Hoody. Če se obeta hladen poletni večer vzamem še flis Patagonia R1 hoody. V zimskem času je oblačenje še bolj podvrženo temperaturnim razponom in sami turi, zato je morda najbolje prebrat arhivski zapis o sistemu oblačenja pozimi.

Družba

In nenazadnje še eden najbolj samoumevnih faktorjev, a vseeno: družba s katero se gre prespat v hribe mora bit super! Doživetja v gorah so še mnogo bolj zanimiva in zabavna, če je družba prava, sproščena in spontana. Tečke in supermani ne sodijo na take romantične izlete.

Zimski pornič pod Monte Roso in Mont Blancom

Ko se poravnajo planeti in nasmehne sreča, se zgodi nekaj posebnega! V našem primeru je bil to pravi zimski pornič! Nemogoče je namreč 287 km presmučanim kilometrom v pršiču - globokem do pasu in preko - opisat kakorkoli drugače!

Kdor ne pozna občutkov, ki jih prinaša več dni zapored padajoči kosmuljček (op.a. gigantske snežinke, ki padajo z veliko hitrostjo in veliko njih), nas bližnji in društveni kolegi seveda neupravičeno imenujejo testosterona prepolni prepotentneži. Radosti, ki jih prej omenjeni kosmuljček prinaša, so namreč nepopisne!

Alagna, Gresonney, Chamonix in Verbier v fotografijah kot sem jih ujel v svoj objektiv...

Mrhovinarji tudi med planinci in gorniki?

Zgodilo se je nekega decembrskega dne, leta gospodovega 2013. Letu so bili šteti dnevi in po uvodnih - s snegom, ledom in nizkimi temperaturami presenetljivih dneh konec novembra, je kazalo, da bo zima tista ta prava. Čisto ta prava! Ampak vremenska božanstva (z materjo naravo na čelu) so se odločila, da nas ne želijo razveselit.

Do pravega sneženja smo tako morali čakati še (skoraj) cel december. In še to sneženje, ki je prišlo, je naravo obarvalo belo šele nad višino nekje 1500 m. Dne 26. decembra smo se tako še petič v decembru odpravili na Vršič z željo po snegu.  Prek božiča in mnoge prejšnje dni smo ga tam "na višini" zaman iskali, a smo vendarle imeli priliko opazovati naraščujočo snežno oddejo in pozorno spremljali razmere.

Ker je po našem dejanju in objavi z naslovom Gaženje na vrh Šitne glave s simfonijo plazov precej završalo, in ker se rad obdregnem ob pregovorno slovenske šege, se bom v nekaj stavkih posvetil še temu zadnjemu fenomenu, ki se ga splošno imenuje mrhovinarska spletna javnost in kar je bila reakcija na naše - kot se je zapisalo komentatorju - abotnemu dejanju... Torej kratko posvetilo ljudem, ki delijo nasvete, ocenjujejo razmere in pridigajo z varnega udobja in spletne anonimnosti domačega kavča.

Objava je v samo tednu dni dobila 6.437 ogledov, na socialnih omrežjih pa prejela nesluteno število bedastih "všečkov" in deljenj vseh sort. Je bil kriv naslov, vsebina, samo dejanje ali kaj tretjega?

Danes, ko so se strasti umirile, je razlog jasnejši. Objava je bila v slabem vremenu in sicer splošni slovenski brezbrižnosti ter ob očitno vse bolj nestrpnem pričakovanju kaj bo prineslo novo leto -  nalašč kot kost za glodanje posameznikom, ki "o vsem vse vedo". Če kdo ni prebral objave, naj si jo prebere, preden nadaljuje z branjem...

Za konkreten dan je bila napovedana 4. stopnja plazovne nevarnosti, veter južnih smeri, megla, oblaki in proti popoldnevu vse močnejše sneženje. Vsekakor razmere v katerih velika večina ne pomisli na to, da bi zapustila hišo, kaj šele, da bi šli v hribe. In tako je prav - tako nas učijo učbeniki, tako nam razlagajo na izobraževanjih in pred tem svarijo izkušenejši. Ampak!  Vselej ta ampak... Vse to je, tako kot vse v življenju, nekakšno splošno pravilo in ustaljena praksa. Venomer pa obstajajo izjeme, takšne in drugačne. In tako je bilo tudi onega dne, ko so čez Prisank ropotali plazovi, na čigar severna pobočja je veter južni-jugo-zahodnih smeri zmetal ogromne količine snega z druge strani gore, medtem ko je bilo lučaj stran na južnem rebru Nad Šitom glave - varno!

V letu 2013 sem v gorah prebil 103 dni. Med to slabo tretjino leta preživetega v gorah ne štejejo potovanja in "planinarjenja"po vulkanih Indonezije, kot tudi ne plezanje v Maroku in ostale popotniške, jadralske, kolesarske ter ostale prostočasne aktivnosti. Večina gorskih dni se nabere v hladnejših mesecih leta. Relativno samozavestno lahko zapišem, da se zato v gorskem okolju počutim precej domače. Nenazadnje tudi izkušnje v gorah nabiram več kot desetletje - prva leta izrazito plezalno - čemur sem zatem dodal turno smučanje in gorsko kolesarstvo ter zadnja leta še frčanje po zraku.

Cestni prelaz Vršič je, kot že ime pove, eno redkih lahko dostopnih višje-ležečih izhodišč v Julijcih. Tam sem zelo pogosto, ker omogoča dober izkoristek časa in prihranek hoje čez dolgočasne gozdove na poti v višave tudi ob delavnikih poleti, ko je dan dolg in po 17. uri nudi dovolj dnevne svetlobe za "ta hitre"...

Komentarji s katerimi so se nas lotili raznorazni Slovenci in med njimi tudi anonimneži, so z eno samo izjemo govorili v najboljšem primeru na pamet. Upal bi si trditi, da:

• *nihče izmed njih tistega dne ni bil na Vršiču, kaj šele na vrhu Nad Šitom glave - mi smo bili.
• nihče izmed njih ni bil na Vršiču vse prejšnje dni in ob vseh padavinah decembra - mi smo bili.
• nihče izmed njih oni dan na Vršiču v smeri našega vzpona ni preveril debeline in stabilnost snežne oddeje - mi smo jo. Večkrat.
• nihče izmed njih ni mogel poznati smeri našega konkretnega vzpona - mi smo jo.
• nihče izmed njih ni bil na tisti dan z nami na turi od avta prek vrha do avta - mi štirje smo bili.

*Nekdo je bil pred nami do prelaza po cesti in zavil na neprimerno bolj "nevarno" področje in potem obrnil. Področje je v resnici znano po plazovih, ki vsakoletno ob močnejših padavinah zasujejo del ceste (ovinek), je slabše poraščena in idealne naklonine za snežni plaz.

Komentatorji z vseh vetrov so do trenutka tega pisanja samo na strani G-L, kjer je bila objava poobjavljena - oddali že 17 komentarjev in prispevali 2425 ogledov! Na socialnih omrežjih sem ob hitrem štetju naštel še preko 30 (večinoma) pikrih komentarjev. Med drugim se je komentatorjem zapisalo na primer sledeče:

• "Vi pa res niste povsem gladki! Lahko bi zaključili turo podobno kot ruski vojaki spomladi leta 1916."
• "Če že delate take bedarije, jih vsaj zase zadržite, da ne dajete samomorilskih idej še komu."
• "Sem vas pričakoval prej med črno kroniko, kot pa v članku ponosnih "izkušenih" napihnjencev branda FreeApproved."
• "Jaz bi pa na tem mestu raje vprašal urednika spletnega portala, zakaj je dovolil objavo poročila takšnega abotnega dejanja?"
• "če bi blo za it koga reševat, jest bi takih zihr ne šla, kšn podn od podna, jao"

S komentarjev k objavi nisem razbral prav nič pozitivnega. Nič kar bi dalo človeku mislit. Samo in izključno pavšalno obsojanje in posploševanje. Skoraj kot medijsko mrhovinarstvo, mar ne? Glede komentarjev, ki letijo na to, da naj bi vzpodbujali druge k "samomoru" se mi zdijo absurdni, saj je vendar toliko drugačnih načinov "samomorov", ki jih vsakodnevno prikazujejo številni filmi, nanizanke in ostale kozlarije v medijih širokega dosega, ne pa ena povprečna stran nekega turistično športnega društva Freeapproved.

In s tem bi počasi tudi povzel moje razmišljanje in videnje "deljenja nasvetov s kavča" in tovrstnega obsojanja v tem konkretnem primeru. Nič nimam proti argumentiranim kritikam ali zapisom strokovnjakov ali drugih ljudi s terena in znanjem ter poznavanjem aktualnih razmer. Ampak med komentarji se niso pojavljali ne Gorski vodniki, ne alpinistični inštruktorji niti strokovnjaki za plazove GRS, temveč povečini raznorazni. Verjetno bi pregovor "le čevlje sodi naj kopitar" tudi na tem mestu bil aktualen.

V Sloveniji pa je, tako kot na drugih področjih, očitno tudi na področju gora, planincev in ljubiteljev narave - kup žolčnežev in samooklicanih strokovnjakov. Žalosten sem, da se je ta "rak" slovenske opravljive javnosti preselil tudi med ljudi, ki naj bi jih sicer vsaj bežno povezovale gore, gorska narava in čudovita doživetja v okolju, ki naj bi ga imeli vsi tako radi.

Po naravi sem večni optimist in zato verjamem, da če prej ne, bomo Slovenci znova bolj povezani, ko bomo dobili novega zunanjega sovražnika. Trenutno smo si slednje očitno kar sodržavljani - planinci VS gorski kolesarji! - med seboj in se vsakogar, ki naredi nekaj izven "ustaljene prakse" javno linča na tak ali drugačen način.

V novem letu vsem želim veliko veliko zdravja, sreče in ljubezni. Pa tudi potrpljenja in energije za premagovanje takšnih in drugačnih preprek, tudi vsakdanjih. Da bodo naša življenja še lepša in naš nemirni raziskovalni duh zadovoljen, pa se  čimvečkrat spravite  tja gor, kjer nam je vsem tako zelo lepo! In ne pozabite: razmere so pod lastnimi nogami in rokami veliko boljše doživetje kot surfanje in komentiranje razmer po internetu!

Spanje na vrhovih slovenskih gora

V zadnjem letu kar 68-krat nisem spal v domači postelji. Nekaj manj kot 40 noči sem prebil tako ali drugače zavit v spalno vrečo, debelina katere je bila odvisna od geografske dolžine in širine nočnih avantur v gorah. Največ mrzlih noči sem prebil na Aljaski, toplejše v Centralnih Alpah in Dolomitih, najtoplejše in doživljajsko prav nič manj mogočne pa tudi v domačih gorah.

“Mladi mož – ste pa pozni!”

Tako me je na poti okrog šestih popoldne ogovorila pohodnica, ki se je s počasnim, a varnim korakom vračala v dolino. Zakaj odhajam spat na vrh? Vprašanje so mi zastavljali ne samo domači ter sodelavci, temveč tudi plezalski prijatelji, ko se niso mogli načuditi mojim vse pogostejšim željam po spancu vrh gora. Čemu bi nekdo hodil z dodatno težo na hrbtu na vrh, od koder bi se lahko preprosto vrnil v dolino, v poznano, toplo zavetje domačega okolja?

Osnovno vodilo je želja po nečem drugačnem, po prvinski avanturi, ki je doma za štirimi stenami nikoli ne moreš doživet. Tisto nekaj, kar človeka kot živo bitje že skozi vso zgodovino žene k odrivanju nečesa novega, pa naj bodo to kontinenti, vrhovi, jame, preprosta spoznanja o življenju ali kaj tretjega. In nenazadnje - da bi svoja doživetja lahko kvalitetno obeležil, mi je pomembna estetika. In v gorah je najlepše ob sončnem vzhodu in zahodu! Dolge sence, ki jih meče divja gorska narava nad okoliške ravnice, izrisujejo neme podobe: nazobčane grebene in ošiljene vrhove. S spanjem v gorah doživiš vse!

Moč tišine

Velika večina obiskovalcev slovenskih Alp se odloča za obisk najbolj znanih in visokih gora. Bolj kot je vrh v senci višjega soseda, manj obiska je praviloma deležen. Lep primer je Škrlatica, ki ji manjka pičlih 124 m, da bi ne bila zgolj kraljica Julijcev, temveč najvišja med visokimi.  Kljub tej neznatni višinski razliki, pri čemer po lepoti za marsikoga celo prekaša Očaka, v njeno nedrje prisopiha mnogo manj gornikov kot na Triglav. Še bolj drastičen je upad števila obiskovalcev bolj odročnih, morda (a ne nujno) tudi težje preplezljivih vrhov. In na vse omenjene se največ gornikov tare v zgodnjem jutru.

Toda zanimiv preobrat se zgodi, če dodobra ukoreninjen in tradicionalen pristop pohodništva in gorništva z ranim jutranjim vstajanjem postavite na glavo: namesto zjutraj - v hribe popoldne! Namesto hoje v vrsti navzgor ne boste srečali praktično nikogar. Tu in tam kakšnega romantika, ki ob lepem vremenu uživa v razgledih in se na vrhu zadrži dlje. Ali pa kakšnega izgubljenega tujca, ki išče bivak na napačni strani gore. Ker ima vsaka palica dva konca je tako tudi s (pozno)popoldanskimi turami v visokogorje – če gre za pristope po prisojah, je vročina včasih prav neznosna. Poleg peklenske vročine so pogostejše tudi plohe in nevihte. Toda v tistih najlepših dneh je ves dodaten trud poplačan…

Naposled večer v gorah!

Pozno popoldan se po napornem dnevu v službi odpravim proti Prisojniku. Zadnji višinski metri pod vrhom so najlepši. Sonce se počasi že naslanja na grebene na zahodu in z oranžno-rdečimi žarki boža vrhove gora. Samo moje globoko dihanje prekinja mogočno gorsko tišino, ki jo v resnici spoznaš šele zvečer, ko utihneš in ko se tudi narava umiri. Prihod na vrh je veličasten. Nižine, ki me obkrožajo, se že kopajo v polmraku, barve tam izgubljajo svojo moč, vse se zdi monotono in tako daleč, globoko pod menoj. Toda ne v gorah! Tam se dogaja prava eksplozija barv. Vrhovi žarijo rdeče, njihove sence se rišejo v neskončnost in z zatonom sonca na horizontu na nebu uprizarjajo plemenski ples. Nebeško modrino je zaznati le še na vzhodu, medtem ko je takorekoč vsak drug košček neba obarvan po svoje. Tako se zdi, kot da bi se velemojstrski slikar igral z barvami in narisal najbarvitejšo mavrico od vzhoda do zahoda. Od nebeške modre z zelenimi toni, pa do rumene in nazadnje rdeče. Tista rdeča, ki obkroža sonce in mi vsakič, ko jo vidim, zaigra na najlepši instrument – čustva in srce. Pogosto si mislim, da če mi ne bi bilo dano uživati vseh telesnih sposobnosti, ki mi jih je v dar poklonila mati narava, da bi si želel vsaj videti. Ko vidim, čutim. Ko vidim, razumem. Ko vidim, sem srečen!

Manj je več

Najbolj preprosta spalnica na svetu: spalna podloga in spalna vreča. Tako malo - za tako veliko! Oprema potrebna za spanje na vrhovih gora je sila preprosta in maloštevilčna. Poleg spalne vreče in podloge za več udobja pozimi s seboj nosim še lahek kuhalnik in lonček, da si stalim sneg in led ter pripravim toplo jed. Navadno mi sicer za slednje primanjkuje motivacije, saj se v resnici še pred pripravo spalnice lotim fotografiranja ali snemanja sončnega zahoda. Ko pa najlepša svetloba s pojenjajočo intenziteto barv počasi le zamre, se navadno spravim z mraza v spalno vrečo in hitro zatisnem oči. Noč me vzame v svoje naročje in odpelje v deželo sanj.

Kralj med zvezdami pripleza čez grebene

Magična hladna modro-vijoličasta svetloba daleč za grebeni v daljavi naznanja rojstvo novega dne. Sonce je pravi kralj med zvezdami! Sončev prihod najprej naznanijo uigrane ekipe vseh poznanih in nepoznanih barv. Skupine senc, ki padajo na zemljo postajajo izrazitejše, vse močnejše in se pnejo proti vrhovom s katerih jih meče sonce. Iz neskončnosti na zahodu se z naznanjanjem sonca vračajo proti vznožjem gora. Ko sem na vrhu, se zdi kot da me bodo sence čez čas zgrabile za noge. Sonce se naposled v vsej svoji mogočnosti zlagoma, a vztrajno zvali preko grebena. V trenutku se v meni zgodi eksplozija občutij! Žarki me nežno božajo po telesu. Topla energija se me dotakne tudi od znotraj. Ne pretiravam, če zapišem, da je po mrzli noči na prostem sončni vzhod vsaj malo podoben tisti sveži, prvinski zaljubljenosti. Ko te nekaj žgečka po trebuščku in te greje, gladi, vzbuja optimizem in zanos. Ko se vse zdi mogoče in dosegljivo!

Najboljše stvari so najslajše. Toda najlepšega in najboljšega ni v izobilju. In tako je tudi v naravi – sončni vzhod in sončni zahod trajata zgolj nekaj trenutkov celega dne. In ni je sile ali denarja na svetu, ki bi to lahko spremenila. Sonce hitro, brez oklevanja ali upočasnjenega koraka, pleza proti zenitu. Dan dobiva vse bolj zemeljske razsežnosti. Podoba tal pod mojimi nogami postaja vse bolj vsakdanja. Pred Kraljem so se umaknile magične barve. Takisto so klonile sence, ki se kot preplašene deklice potisnjene v kot, sključeno skrivajo pod mrkimi severnimi ostenji gora. Nemo čepijo in čakajo. Prav tako kot Barve se veselijo trenutka, ko bo Sonce zapustilo Zemljo in se bodo lahko kot razigrane najstnice znova s svetlobno hitrostjo pognale na ravnine ter dna dolin in se igrale z orisi gora na horizontu, za katerega bo potovalo Sonce. Vse več jih bo in vse bolj intenzivna bo igra, a le do trenutka, ko jih znova prežene Luna. To je resnična zgodba narave in kralja našega osončja!

Čas terja svoj davek. Trenutki namenjeni notranjemu bogatenju so pomembni, zato sem s časom vselej na bojni nogi. Vem, da so tudi zato trenutki v gorah še lepši in da po njih zategadelj bolj hrepenim. Ker so priborjeni in ne samoumevni, jih znam še bolj ceniti.

Po krasnem doživetju me čaka pot navzdol. Bodisi peš bodisi po zraku, v obeh primerih pa mi je bilo dano doživeti veličastno moč narave. Kadar se napotim peš, je časa za refleksijo precej. Ako se odpravim po zraku, je pred menoj še nekaj napetih trenutkov. Kljub vse večji izkušenosti, je letenje z vrhov gora zahtevno. Priprave minejo v tišini. Osredotočam se na vse podrobnosti, ki pomenijo življenje. Dobesedno.

Trenutek odločitve. Razmere dovoljujejo vzlet. Poženem se v globino. In tako kot pred nekaj trenutki sonce, tudi sam za seboj puščam številne višinske metre in nevidno sled. S preko 100 km/h drvim mimo grebenov, skozi grape in mimo skal. Pred menoj se odvija nov svet. V zgolj nekaj minutah sem v dolini. Enako je kot v naravi – najboljše ne traja dolgo. Rad bi se enačil s Kraljem, a sem zgolj njegova minljiva senca. Ko se bodo na nebu pred Soncem še vekomaj umikale Sence in Barve, bom sam počival v oddaljenih, skrivnostnih krajih.

Morda, če bo sreča, bom nekje visoko. Tako visoko, da bom lahko od daleč in z druge perspektive opazoval opisano nebeško igro. Dotlej pa bom še naprej bil izgubljeno bitko s časom in si priborjene trenutke ukrojil po lastnih željah. Rad si mislim, da sem krojač svoje usode, mesto kralja pa prepuščam vsemogočnim naravnim silam… 

Prispevek je bil objavljen v Planinskem vestniku, september 2013.

Snemanje v severni triglavski steni

"Zdravja, sreče in ljubezni ti želim! Ostalo se pa kupi." V začetku se mi je voščilo zdelo smešno. Pozneje sem razmišljal, da verjetno drži. Po snemanju v Steni pred dnevi - pa sem dokončno doumel. In danes razumem: zdravje JE najpomembnejša stvar v življenju! Ko sem si pred leti zlomil vrat, in malodane zapustil ta svet, sem se po malem že začel zavedati, da je zdravje na prvem mestu. Po doživetem v Steni med snemanjem fanta s presajenimi pljuči, pa se mi je to še toliko bolj vsidralo v možgane. O podrobnostih zgodbe je žal še preuranjeno pisati in ne bo možno razumet povezave z uvodom, zato zaenkrat ob nekaj fotografijah le kratka predstavitev čudovitega dne preživetega v Steni: o snemanju, o plezanju, o doživetjih in o tem kako sem bil med snemanjem intervjujev na poseben način opomnjen na to, kar si mislim, da vem - zdravje je najpomembnejše!

Snemanje smo pričeli že v temi, na poti oziroma vožnji proti Vratom. Rana ura - zlata ura načelno drži, za snemalne potrebe pa bi si vendarle želel, da bi pričeli malo pozneje. Z Vrat mimo Aljaževega doma smo začeli hodit okrog šestih in z lepim tempom napredovali proti Steni. Seveda z obveznimi postanki, da sem odkljukal svoj seznam kadrov in scen shranjenih v telefonu.

Do stene in na vstop v Slovensko smer v Steni smo oprtani s stativi, odbojniki, mikrofoni, objektivi, kamerami in kupi dodatnih baterij prisopihali ravno v času, ko so sončni žarki začeli lepo božati južna pobočja na drugi strani doline Vrat. Brez obotavljanja smo pričeli s pležo čez prvi, vstopni skok v Slovensko smer.

V Slovenski grapi, to je nad Bučarjevo steno, še leži sneg zadnje sezone. Kot kaže bo dočakal novo pošiljko in se še za vsaj leto dni postaral. Sneg je sicer na površini ob trenutnih temperaturah lepo odjenjan in se da lepo prečit. Še bolj razveseljujoča novica za plezalce - stena zgleda povsem suha in je godna za plezanje, le zelo zgodnje jutranje ure so sveže.

Gorski vodnik, Tomaž Jakofčič - Jaka, ki  je prek stene vodil naša dva igralca, je odločil, da Steno in Slovensko smer zapustimo čez Frelihov izstop. Na zgornji fotografiji v prečnici stopicam po policah proti desni, na vrh stolpa, kjer nas je počakala še ena lahka, a zračna prečnica v desno.

Po izstopu smo naredili krajšo pavzo na Slovenskem turmu, kjer je tekla beseda o tem ali mu bolj pristoji slovenska ali nemška različica imena. Ne vem kako se je družba zedinila, ker sem bil preveč zatopljen v delo pred nosom - kako bom iz objektiva spravil prašno pikico. Z nekaj sreče mi je uspelo in z veseljem sem se pridružil koščkom čokolade, ki je bila v "obtoku".

Minute in ure so hitro tekle, nas pa je čakalo še enkrat toliko višinskih metrov, kot smo jih bili preplezali. Še isti dan smo se kanili povzpeti na Triglav, da bi lahko v miru in ob lepi svetlobi, ki ju prinesejo poznopopoldanske ure, posneli sklepne kadre na vrhu ob Aljaževem stolpu.

Na Kredarici smo naredili še eno krajšo pavzo. Ker je bil moj nahrbtnik že brez tekočine težak 10 kg, sem s seboj vzel le slab liter. Še kako prav je zato prišla odprta koča na Kredarici, kjer sem svoje telo oskrbel z dodatnimi dvemi litri prepotrebne pijače za vzpon na vrh in nazaj v dolino. Malo me je negativno presenetila le silna neprijaznost osebe - strežnega osebja, ki je delovalo izrazito nezainteresirano za delo. Oseba je bila neprijazna, ošabna, odrezava in mi dajala občutek, da sem ji tam kot stranka odveč. Škoda.

Ekipa na vrhu pred Aljaževim stolpom, kjer se nastavljamo soncu in opazujemo veličastno okolje v katerem se nahajamo. Zadaj v glavi me je že kljuvalo: malo od žeje, malo od misli na dolg sestop. Oh kako rad bi ga skrajšal s kakšno bližnjico po zraku, a tega dne je bilo to nemogoče...

Severniku v brk se smejimo Janez Rutar, Rok Merhar in Anže Čokl. Brez pomoči tudi tokrat ne bi šlo, zato se moram še posebej lepo zahvalit Roku in Đaniju. Oba sta pristavila kamenček v mozaiku k temu, da sem lahko posnel kar je bilo za ta dan naročeno. Verjamem, da sem bil precej nadležen, ko sem ju ves čas premikal levo desno, stran od kadra sem, stran od kadra tu, malo gor, malo dol... Oba sta tudi fotografirala, kako nastajajo posnetki, kar je še posebej hvale vredno!

Dan je bil dolg in zame kar naporen. V vsaki smeri, četudi lahki kakor je Slovenska, imaš načelno dosti opravka že sam s seboj - s tem da se z vsemi štirimi držiš stene, noge postavljaš tja, kjer te nosijo in se z rokami vlečeš za oprimke, ki se stene dejansko držijo. Ko snemaš, pa zraven pride še  misel na to, da česa ne pozabiš posneti, pa oprezanje za lepimi prizori, sprotno reševanje tehničnih ugank, najprej na pozicijo naprej, posneti, da gredo mimo, pospravit opremo in spet hitet in prehitet naprej...

Kot sem že zapisal sodelujočim: "Jutri bodo moja stegna gotovo zakislena, prsti na nogah bodo spet malo razboleni, usta  suha... A v mojem srcu topel spomin na novo avanturo. Hvala."

Snemali smo za Studio Virc v produkciji katerega  nastaja oddaja Vdih drugega za TV SLO, ki bo na sporedu 20. januarja 2014 ob 22. uri na TV Slovenija 1.

Fotografije: Janez Rutar - Džani, Rok Merhar in Anže Čokl.

Oblekla me je Patagonia Europe, fotografiram in snemam z opremo Canon, energijo mi dajejo ploščice Mulebar, padec v steni pa ustavijo vrvi Sterling.

Nesreča v gorah nikoli ne počiva

Minuli vikend smo se z društvom Freeapproved mudili na tradicionalnem taboru Freeapproved Dolomiti 2013. Vsako leto, tokrat četrtič, se nas nekaj ducatov zbere v objemu tamkajšnjih strmih sten, drznih plezalnih poti (ferat) ter drugega, kar ponuja čudovita narava Dolomitov z okolico. Vsakič doslej je bilo v kampu hladno, a letos daleč najbolj. Dodeljena lokacija za tako številno skupino slovenceljnov je bila na skrajnem robu kampa, tik ob reki in v gozdu, naše šotore pa je zavoljo senčne lege sonce grelo manj kot 2 uri.

Prvi dan smo se takoj po ureditvi formalnosti v nabito polnem kampu spravili v krajše stene nad prelazom Falzarego. Gneča v smereh je v Dolomitih praviloma pogojena z več faktorji - dnem v tednu, delom sezone, oceno težavnosti in - največkrat - dolžino dostopa. Z vsako minuto daljšim dostopom je število dnevnih plezalcev v steni manjše.  Ker je popoldanski prihod v Dolomite veleval izbiro krajših smeri s krajšim dostopom je bilo v izbrani smeri nad prelazom presenetljivo malo plezalcev. V dveh urah je bilo plezanja konec in zanimiv sestop skozi okope in jarke 1. svetovne vojne se je pričel.

Pogled na sonce, ki bo vsak čas leglo k počitku in se skrilo za Tofano di Rozes.

Dule v zadnjem, najlepšem in najtežjem raztežaju smeri z odlično skalo!

Razgledi na gore okrog Cortine.

Dnevi, ki jih človek preživi aktivno prehitro minevajo. Da bi jih karseda dobro izkoristili, smo splezali več smeri na dan. Onega dne pa se je zataknilo že pri prvi. Pred nami sta bili dve navezi Italijanov. Ena ženska in ena moška naveza. Oboji so bili že ob pripravah videti strašno počasni. Med seboj smo se hecali in jih malček opravljali, saj je od časa, ko so že imeli na sebi pasove in do prvih prijemov minilo več kot pol ure. Glede na leta bi tudi težko rekli, da so bili začetniki. Prej obratno, le mudilo se jim ni nikamor. Prvi v moški navezi je plezal silno počasi, za 50 metrski raztežaj štirice je porabil kar pol ure. Njegov soplezalec je kot drugi raztežaj splezal malček hitreje, a prav tako počasi. Nam je raztežaj vzel 7 minut. Znova smo čakali in že po dveh raztežajih razmišljali o tem, če bo vse skupaj sploh imelo še smisel, glede na to kako so se vlekli čez steno. Stal sem na varovališču kot prvi v naši navezi, pred menoj je bila še ena naveza naših... Najprej iz doline slišimo glasove ajuto ajuto ajuto. Ker smo vedeli, da to pomeni na pomoč, vendar imeli občutek, da oni sprašujejo nas, če mi potrebujemo pomoč, smo vsaj z našega varovališča, nevedoč kaj se je v resnici pripetilo zgolj raztežaj više, pokazali znak N oziroma, da pomoči ne potrebujemo... Toda čez 2 minuti je zvonil moj telefon. Bil je klic našega človeka raztežaj višje...

V steno so s helikopterja spustili reševalca in gorskega vodnika ter zdravnika. S stene so potegnili zdravnika in poškodovanega, preostalimi pa so po dolgem prepričevajnu nadaljevali s plezanjem. Še preden so prišli do najtežjega raztežaja v smeri so menda zaradi panike preostalih treh, ženske naveze in soplezalca padlega - znova poklicali helikopter in vse odpeljali po zraku.

"Anže tukaj je prvi padel več kot 10 metrov in se ne ve ali je živ ali mrtev. Nezavesten visi na glavo ves krvav..." Zmrazilo me je in oblila me je groza. Ker je padli visel izven smeri v navpičnih platah, se niti njegov soplezalec niti prijateljska ženska naveza niso mogli prebiti do njega. Kar je še bolj čudno je to, da je dol padel s štantom vred in nam še vedno ni jasno kaj točno se je pripetilo. Na sebi je imel namreč kupe zvite vrvi, zadržalo pa ga (ju) je vmesno varovalo. Vrv do drugega v navezi je bila popolnoma napeta, prvi pa je imel pri sebi zvite kupe vrvi. O tem smo se sicer še precej pogovarjali, a nismo dognali vsega. Čez dobre pol ure  je že priletel helikopter. Najprej na ogledni prelet, ki je bil zelo kratek. Potem se je vrnil na trato blizu cesti, nekoga pobral, zakrožil nad našimi glavami in na naše začudenje najprej dodobra poslikal kraj nesreče in situacijo. Znova se je odpravil v dolino. Potem pa je priletel še 3x in enkrat oddal dve osebi, drugič eno, zatem pa v zadnjem doletu, ki smo mu bili priča, pobral poškodovanega z enim reševalcem.

Naše sile so bile medtem usmerjene predvsem v kvalitetno in varno izdelavo sidrišča za spust. V precej monolitni skali in na neudobnem varovališču to ni bilo najlaže izvedljivo, ampak s kar nekaj metri pomožnih vrvic smo naredili zadovoljiv štant. Čez čas smo bili vsi na varnih tleh in se z grenkim priokusom in cmokom v grlu ozirali v steno 200 metrov više, kjer se je v popoldanskem soncu svetil 10 metrov dolg krvav madež. Italijan, ki je tam padel, je slabo uro visel v nezavesti z glavo navzdol, negiben in brez znakov življenja, preden so ga rešili gorski reševalci.

Dogodek nam je vsem pustil nekaj neprijetnih občutkov, zato smo prihodnji dan manj ambiciozno in s čvrstejšim prijemom držali za skalo. Zame je bilo to (na žalost) že četrto prisostvovanje pri nesreči v gorah, ki se je pripetila pred mojimi očmi v teh trinajstih letih, odkar malo večkrat zahajam v gore... Tudi zadnji dan smo izkoristili plezalsko in se tako kot številni drugi plezalci (slovenskih avtomobilov in s tem tudi plezalcev je bilo ogromno) podali v stene in tako ali drugače kljubovali gravitaciji.

Kar dela človeka izjemnega je možnost selektivnega spomina. Nesreče, ki se dogajajo v gorah so ponavljajoči se opomnik, da je gorsko okolje potrebno spoštovati, se vanj podajati primerno usposobljen in pripravljen ter predvsem s pravim odnosom in miselno naravnanostjo. A vendar neljube dogodke podzavest pospravi in arhivira v nek oddaljen kotiček naših možganov, lepe trenutke, ki so nas navdali in notranje obogatili pa nam ves čas servira, nas redno spominja kako lepo je tam gor in nas vabi, prigovarja in kliče...

Skupaj v navezi smo plezali z vrvmi Sterling (Terra Šport) oblečeni v Marmot (Annapurna) in Patagonia Inc. Europe, se podkrepili z Mulebar ploščicami in fotografirali s Canon Europe.

Zabaviščni park v dolini Vrata in Bavarska smer v Triglavu

S plačilom 3,50 EUR je v Triglavskem narodnem parku, edinem parku v Sloveniji, dovoljeno marsikaj. Tako se nam je dolina Vrat trem nedeljskim pohodnikom 11. avgusta prikazala v vsem svojem blišču (in bedi). Stotine avtomobilov parkiranih na travi, na pašnikih, v gozdu, ob stezicah, ob Aljaževem domu, ob zimski sobi, na poti na Škrlatico, pred, ob in za Šlajmerjevim domom in tudi na dovozih do heli ploščadi. Igra skrivalnic šotorjenj na ustreznih mestih v gozdu, avtodomi ob reki in potočkih, ostanki odprtega ognja, komercialna panoramska letala, ki prdijo in preletavajo vrh Triglava, ponos Slovencev, ter druge narodno-zabavne atrakcije, kar si domačini in tujci lahko privoščijo (le), ko enkrat plačajo listek za parkiranje.

Toda pozor! Da ne bi slučajno prikolesarili v Vrata po kakšnih stranpoteh ali pa z jadralnim padalom leteli nad vršaci, kajti to je strahovito škodljivo flori in favni! Najprej plačat listek, potem pa z avtom do klina, če vam potegne - ja potem lahko pa še dlje. Morda vas te dni še ustavi opustošenje plazu izpod Stenarja, a nič zato, kajti tam že dela in čisti poceni azijska delovna sila.

Jutranji prometni kolaps v srcu Triglavskega narodnega parka v dolini Vrata.

Roman mimo rdečega odloma.

Prečnica iz kotla proti vzhodu po policah.

Še zadnja štirica v Bavarski smeri.

Nekje piše, da sta bila Cimr&Jan  istospolna zakonska partnerja, ki sta v ljubezenski vnemi namesto romantičnega izleta na Karibe, skočila v krušljivi in senčni svet triglavske severne stene in našla prehod za prihodnje rodove. Džanozo legenda v zadnjih metrih Zimmer-Jahnovega izstopa iz Stene.

Ko smo se končno prebili v relativen mir brezpotja (kar v resnici to ni več), ki vodi do Stene, smo slišali sebe in počasi vse bolj razločno tudi "varujem, plezam, podri". Vstopili smo opoldne, ker so se službene obveznosti zavlekle do poznega jutra. Džanozo legenda je smer že plezal in se je bežno spominjal izpred nekaj let, ko je prvič vlekel za skalo v Bavarski smeri. V drugem raztežaju smo šli malček po svoje in si tako za kakšno oceno više raztegnili naše prste. Svežemu alpincu, čigar prva tura v Steni je to bila, je spoznal tudi bridkost slovenske plezarije in krušljivosti skale, ko je skupaj z odkruški zabingljal nad praznino. Tekoče smo šibali naprej in Bavarske je bilo hitro konec. Druga zgodba je prehod v Nemško in naprej čez Zimmer-Jahnovo poročno peripetijo (več ob opisu fotografij), ki se vleče ko pasja čreva in ko končno prideš na rob stene, planinarjenja še vedno ni konec ampak se pravzaprav šele zares začne. Zahvaljujoč službenim obveznostim in poznemu vstopu smo lahko ob sestopu opazovali zahajajoče sonce in doživeli lepote, ki jih narava visoko nad zabaviščnim parkom doline Vrat ponuja...

Skupaj v navezi smo plezali z vrvmi Sterling (Terra Šport) oblečeni v Marmot (Annapurna) in Patagonia Inc., Europe, se podkrepili z Mulebar ploščicami in fotografirali s Canon Europe.

Celotna objava s fotozgodbo je objavljena na društveni strani Freeapproved.

Mira Marko Debelak - snemanje dokumetarnega filma v Špiku

Lahko bi zapisal, da je bila moja zadnja snemalna naloga že kar zelo blizu idealnemu. Vse kar sem počel namreč zelo rad počnem. Odkrit bom, zato bom naštel prav vse, kar sem ob nalogi snemanja v Špiku za dokumentarni film o Miri Marko Debelak z veseljem počel:

• razmišljal o snemalni opremi, jo izbiral in nakupoval novo,
• se učil, spoznaval nove snemalne trike in majhne posebnosti kako kaj posnet,
• šel nekaj stopničk nazaj v procesu zajema slike, da sem bolje spoznal osnove,
• s prstom po skicah in očmi po zemljevidu pred-izbiral dobre snemalne lokacije,
• šel na teren z dobrimi prijatelji in prehodil pot do stene, da sem potrdil izbor snemalnih lokacij in ocenil razmere v steni,
• se s Tino in Jakatom odpravil na bivak pod Špikom,
• plezal v impozantni Špikovi severni steni,
• snemal v steni, pod njo, in na vrhu,
• spal na vrhu Špika in z žarom v očeh spremljal sončni zahod, nemo zrl v zvezdnato nebo in zjutraj opazoval sonce, ki je plezalo proti nebu,
• utrujen in dehidriran ter od sonca skurjen sestopal čez Kačji graben in se veselil osvežitve v ledeni Pišnici!

Ob vsem naštetem sem bil ves čas obkrožen s prijatelji in odlično družbo in najbrž je kaj kmalu vsakomur jasno, da je takšna naloga lahko samo sanjska naloga...

Če preidem na konkretnejše točke zapisanega in se jih kronološko dotaknem s kratkim opisom, je najbolj smotrno začeti s težavami. Največja je bila v tem, da mi ni bilo jasno kako bom v steno tovoril snemalno opremo in predvsem koliko le-te naj vzamem s seboj. Po temeljitem razmisleku in po tem, ko sem že n-krat prebral scenarij in kaj me snemalno čaka v steni, sem opremo zreduciral na dobrih 6 kilogramov. Ostalih 20 kilogramov snemalne, spalne in hranilne opreme so mi prinesli dobri prijatelji z društva Freeapproved po drugi strani gore na vrh, čez Kačji graben.

Precej zimski obeti teden dni pred vzponom!

Ko sem naposled našel način, kako najbolj smotrno in elegantno pretovorit opremo čez s steno, v kateri moraš dejansko z vsemi štirimi poprijet za skalo in plezat, je sledil že prijetnejši del: izbira lokacij, ogled razmer in posledična določitev datuma za dan D.

Z Borom in Duletom smo odšli do snega pod steno Špika. Upali smo sicer, da ga bo manj, ampak smo že na dostopu od daleč pogledovali proti steni in vse bolj zaskrbljeni stmeli pod mokre, črne previse Špikove stene, kjer je bilo še ogromno snega! Pravzaprav je cela smer izgledala skorajda zimsko! Po nekaj posnetkih timelapsov in ogledovanja stene smo se pred prihajajočim slabim vremenom spravili nazaj v dolino.

Zajemanje sličic zgoraj in ena izmed njih spodaj.

Ker s timelapsi izpod stene nisem bil povsem zadovoljen, sem se nekega dne (no v bistvu noči) ob 3:30 odpravil iz Ljubljane, da bi posnel še timelapse vzhajajočega sonca z drugega konca doline. Nastavil sem aparate in zgodnje jutranje ure od 4:30 do 8:30 izkoristil za službeno delo na računalniku, medtem ko se je na fotoaparatih zajemalo več tisoč sličic iz katerih se potem sestavi film.

Fotoaparat je bil nastavljen na intervalometer in vsakih 10 sekund posnel fotografijo. Na drugem je bil intervalometer na 12 sekund. Ko je bilo sonce dovolj visoko sem zamenjal objektiv in vse skupaj ponovil.

Pred najbolj zahtevnim delom snemanja v steni me je čakalo še vodno doživetje. Pred popoldansko prakso vijuganja po zraku na Primorskem sem se odpeljal v KG in od mostu nadaljeval peš vzdolž Pišnice. Snemal sem ob, tik nad in celo pod vodo. Vsakič, ko sem kamero dvignil z vode sem imel roke popolnoma odrvenele, ker je reka kot kaže pravkar stopljen sneg, njena temperatura pa zares zelo nizka.

Pogled v svet pod gladino Pišnice.

Naposled v steno!

Prvotni načrt se je zaradi hude zime in velikih količin snega v gorah moral spremeniti in snemanje premakniti. Po zgoraj omenjeni ogledni turi je bil teden pretežno slab, z veliko padavinami in napovedanimi nevihtami. Toda konec tedna je obetal in najbolj sončen dan, višje temperature in nobenih neviht. Dan je bil izbran in že smo korakali proti bivaku pod Špikom.

Snemalna in osebna oprema za vzpon v Direktni smeri v Špiku.

Za snemanje v steni sem s seboj nosil in plezal s/z:

• 16-35 f2.8 II USM
• 24-70 f2.8. II USM
• Manfrotto monopod
• GoPro Black 2x
• Zacuto Z-Finder
• 2x 32GB, 2x 16GB in 2x 8GB spominske kartice
• Polarizacijski filter
• NDx8 filter
• 4x baterije LP6

Poleg naštetega je Jaka v nahrbtniku nosil še dodatno Sony Handycam kamero kot backup.

Tina in Jaka sta me bila do bivaka najbrž že precej sita, saj smo se na poti nekajkrat ustavljali, posneli dostop, pogovor, razglede, točenje vode,hojo in skratka vse kar zraven spada. Dan je bil res dolg in kar nekaj časa nam je bilo še dano uživat razglede pred bivakom s pogledom na mogočno trikotno Špikovo steno.

Po relativno mirni noči, kjer je bilo slišat le kakšnega polha in šumenje listja, (predvsem) v domišljiji pa so se po  deki podile strigle (po Jakatovi so se tudi v resnici), smo po skopem zajtrku okrog 6h krenili od bivaka. Prezgodnji nismo hoteli biti, ker smo imeli planiran prihod s pomočniki (in opremo, ki so mi jo prinašali) ob 15 h na vrh.

Do Zelene glave je bilo v začetku še nekaj snega, potem pa smo večji del plezali po desni strani ogibajoč se spolzkega snega. Nad Dibonovo polico, ko se začne bolj strmo plezanje, za kamero nisem poprijemal zelo pogosto, ker stena še ni tako atraktivna, izpostavljenost pa tudi še ni velika. Čim pa smo prišli do velike zajede v zgornjem delu, kjer si eden za drugim sledijo težji raztežaji Direktne smeri, je bilo snemanja več!

Tina v spodnje delu zajede, v veliki "knjigi" med ploščama. Spodaj pa Jakov pogled na snemalca in plezalko. Foto spodaj: Tomaž Jakofčič

Od spodaj so raztežaji zgledali bolj mokri, kot so bili v resnici. Nekako si je voda pot utrla tam, kjer ni bilo potrebno prijameat, tako da je bilo plezanje v prvih dveh raztežajih v zajedi prijetno, dasihravno mestoma malček krušljivo. Večkrat sem se v steni ustavil, za silo namestil, zavreščal Jaki, da je zategnil plezalno vrv, da se nisem zvrnil vznak in snemal Tino med vzpenjanjem.

Edino najtežji raztežaj oziroma njegov detajl je bil precej moker, čezenj se je namreč cedila pravkar staljena voda z zgornjega snežišča. Vesel sem bil, da sem plezal v dostopnih čevljih z debelimi volnenimi nogavicami, saj mi je voda dodobra zatekla v čevelj, ko sem bil postavljen v razkorak, moj flis pa je v komolcu služil kot cedilo za čaj - pri zapestju je voda vdirala notri in čez komolec precejena nazaj ven - drobir pa je ostal v rokavu. Toda mesto je bilo res strmo in lepo izpostavljeno, zato sem se kmalu nad najtežjim mestom razkoračil in posnel kako prek ključnega mesta elegantno hiti Jaka.

Deset metrov pod najtežjim (mokrim) mestom v smeri. Foto: Tomaž Jakofčič

Sledil je še dober raztežaj plezanja, zatem pa še prečka in prehod skozi znamenito okno, skozi katerega stopiš na sončno stran. Od tam sem že slišal tudi klice z vrha, kamor so prihiteli Rok, Boštjan, Džani, Dule in Duško. Brez njih, ki so po drugi strani gore čez Kačji graben pritovorili ostalo snemalno opremo, bivak opremo, hrano in kuhalnik s katerim smo topili sneg za prepotrebno tekočino - seveda ne bi bilo, kot je bilo. Na tem mestu se jim torej lahko le še enkrat lepo zahvalim.

Končno se je snemanje s stativom lahko pričelo. V steni zaradi strmine nisem mogel pametno uporabiti niti monopoda, ki je bil tako čez celo steno zgolj za zgago - odvečno težo in navlako. Foto zgoraj: Jani Rutar

Snemanje na vrhu je bilo precej zabavno. Fantje so se že nastavljali sončnim žarkom, sam pa sem še vedno skušal ohraniti koncentracijo, da ne bi izpustili kakšnega izmed kadrov, ki so nas še čakali. Scenarij sem si razdelil v oporne točke in shranil kot opravila v telefon, vsakega v svojo točko. Tako sem spotoma, ko smo kaj posneli, odkljukal opravljeno in laže sledil kaj še potrebujem posnet. Pri takem številu kadrov in manjših specifičnih zadev bi sicer gotovo kaj pozabil. EMŠO me prav gotovo že lovi za rep!

Dule, Duško, Boštjan, Rok in Džani - zlati fantje, ki so prinesli opremo, hrano in pijačo!

Foto zgoraj: Jani Rutar

Fantje so z doline prinesli kup pomagal in opreme, ki olajša nastavitve in izboljša kvaliteto končnega izdelka. Tukaj smo Tino pripravljali na veselje in vzklike na vrhu.

Vriski in veseljačenje na vrhu po koncu vzpona! Foto: Tomaž Jakofčič.

Tina, Jaka in razgled na Škrlatico.

Pogled proti Jalovcu in Mangartu!

Igralca, plezalca in gorska vodnika - Jaka in Tina ter snemalec Anže. Foto: Rok Merhar

Tudi z vrha sem si želel posneti timelapse in tako smo se odločili, da bomo na vrhu prenočili. Dan je bil res fenomenalen in spanja smo se močno veselili. Delno zato, ker ni bilo prav nikakršne vlage, sonce je bilo v daljavi in vidljivost fanstastična. Videli smo vse do Grossglocknerja, doline pa so napolnjevale meglice.

Preden smo se odpravili spat smo tako postavili stative, jih še dodatno zazidali s skalami, da se ja ne bi v kakšnem sunku vetra kaj premaknilo, potem pa se počasi pospravili s spalne vreče. Džani je ostal še pokonci in se prestavljal levo in desno, čakajoč, da se naposled le stemni, da bi uzrl zvezde. Dejansko je bilo svetlo do 23h in prav hecno je, ko vstaneš ob 4h in je spet svetlo.

Takole smo zaželeli lahko noč Sloveniji ter utonili v sladkih sanjah. Noč je bila nepopisno lepa. Na našo srečo ni bilo lune, ki pogosto moti spanec vrh gora, pa tudi zvezde je bilo laže videt. Pravzaprav je bilo nebo polno zvezd, kot že dolgo ne!

Film nastaja v produkciji Studia Virc za TVS, več o produkciji, filmu in avtorjih pa tukaj v zapisu Boštjana Virca.

Fotografije samega vzpona in zapis objavljen na strani Freeapproved.

Plezalci so neandertalci. V Ospu pa neotesani plezalci!

Prebral sem zanimiv članek o plezalski neotesanosti v Ospu. In se zgrozil ter zamislil. Da ne bi podvajal dejstev z zgornje povezave o tem kakšni usraneti so dejansko (nekateri) plezalci (dasihravno so določene kulturne smernice mnogih plezalcev žal zelo podobne), ki odlagajo odpadke na pokopališču, tam pomivajo posodo, serjejo povsod, kjer jih pač stisne in svoje (kot se je izrazil domačin - stare gare) parkirajo, kjer se jim sprdne - bom spodaj prilepil del besedila, kateremu bom namenil nekaj pomislekov: "Četudi menim, da je plezalni obisk v istranski vasici Osp tisti, ki prinaša utrip in življenje v vas, so žal kupi smeti, nesnaga in nekultura tisti izkupiček, s katerim se lokalno prebivalstvo najpogosteje sooča. Brezpredmetne so trditve, da bi moralo lokalno prebivalstvo narediti dodatne ponudbe in razmisliti o načinih trženja, zato da bi izjemen obisk uspelo finančno ovrednotiti. Plezalni obiskovalci pač ne želijo in ne bodo uporabljali storitev, ki so že sedaj na razpolago, dokler bodo vaščani tolerirali prenočevanja na črno, umivanja ter splakovanja posode na vaškem pokopališču in podobno... To je moč razbrati in predvideti iz dosedanjih obiskov rejenega kampa in kmetije Vovk..."

In zdaj k mojim razmišljanjem o tem zakaj so plezalci slabši od neandertalcev. Če je primerjava z neandertalci povsem na mestu ne vem, se mi pa fino sliši. Zagotovo pa lahko rečem, da je dobršen del plezalcev dobesedno cepljen z določenimi posebnostmi. Nekaj jih je izpostavljenih že v zgornjem citiranem besedilu, za bolj plastično predstavo jih bom navrgel še nekaj. Na primer ob mojih alpintičnih začetkih so se bili ferajnovski kolegi sposobni ob delitvi stroškov vožnje za pet tolarjev skregati do te mere, da je nastala slaba volja. Potem pa v šusu, ko smo se ustavili na bencinskem servisu, kupili 2 litra pira za pogum. Zavoljo nekaj kun dražjega apartmaja (še dandanes manj kot 1 evro razlike), so se bili sposobni en teden prerekati o tem ali se bo spalo v šotorih, koliko jih bo v enem ali se bi šlo morda v apartma. V vsakem slučaju so se ga pa vsak večer ubili z litri vina in pira, strošek le-tega pa ni bil postavka v malih možganih. Te posebnosti najbrž držijo tudi za marsikatero drugo (športno) kasto slovenskega (balkanskega) rodu. Zanimivo je, da tovrstna kultura še vedno cveti, saj smo že v dve zaporedni alpinistični šoli dobili posameznike, ki so bili sicer namenjeni v ta bolj zaresne odseke, pa so jih že na uvodnem sestanku pred vpisom v alp. šolo odvrnili balkanizmi tipa koliko kdo spije pred turo in koliko po njej.

Balkanci veljamo za iznajdljive ljudi. Ob pogovoru z direktorjem evropskega predstavništva tuje megakorporacije ne bom nikoli pozabil njegovih besed, ko je rekel, da je njihov idealni zaposleni mešanec z nemško marljivostjo in redoljubjem, italijansko-špansko sproščenostjo in energijo ter seveda balkansko iznajdljivostjo. In prav iznajdljivosti plezalcem/alpinistom zlepa ne zmanjka. Mar ne poznate plezalca/alpinista, ki ne bi ob vsakem obisku tujine razmišljal o tem, kako bi nekje kaj zgoljufal? Na primer brezplačno prespal, kjer to sicer ni možno? Kako bi se švercal na avtobus/vlak, kjer ni neposredne kontrole vozovnic? Se vrinil na gondolo mimo ščipalca kart. In podobne fore? (Pustimo ob strani zgodbe legend slovenskega, takrat še jugoslovanskega alpinističnega cveta, ko so bile razmere popolnoma drugačne kot dandanes.)

Seveda je potrebno poudariti, da je v duhu varčevanja in v želji po dogodivščini vsak izmed nas gotovo vsaj kdaj posegal po različnih bližnjicah, da si je lahko privoščil ali dosegel goreč cilj. So dijaška leta, pa študentska in seveda poznejša, ko že imaš službo, a nizke prihodke ipd. Toda metode iznajdljivosti so zelo različne in balkanci jih imamo (očitno) v krvi. Vendar ima vse svoje meje, še zlasti, ko s svojim obnašanjem škodujemo (posredno) drugim! Če imajo vsi "ta suhi" za litre pira in šope čikov po vsaki plezariji, pred vikendom in na ferajnih se ga pa itak pošteno nabutajo (ta težki frajerji), potem ne zdrži trditev, da je kdo (finančno) suh ko poper, ne?

Kljub temu, da rad plezam in obiskujem Osp (Mišjo peč pa vsakih n-sezon, ko premagam svoje švohotno telo in duha, da lahko tam sploh kaj splezam), se v konkretnem primeru postavljam na breg lokalnega prebivalstva. Recimo da sem v zadnjih nekaj letih tako ali drugače vsaj v manjši meri spoznal posebnosti majhnih, bolj zaprtih lokalnih skupnosti in njihov način razmišljanja. Do določene mere prišel tudi do nekaterih spoznanj o tem in onem. In z gotovostjo lahko trdim, da prebivalci Ospa niso tisti, ki bi se morali prilagajati (nam) plezalcem, ki smo tam outsiderji.

Ko sem pred leti plezal v čudovitem gritstonu Anglije, Walesa in zatem še Škotske skupaj s tam živečim prijateljem, sem spoznaval tudi lokalno plezalno sceno. Če si mislimo, da je lastnina v Sloveniji nedotakljiva, je tam še precej huje! So plezališča, ki so dostopna in lastnik zemljišča dovoli prehod, in so takšna, kjer je vsakršen prehod prepovedan (lahko tudi zdravju nevaren). Plezalci to spoštujejo in nikomur razen najstniškemu balkancu ni prišlo na misel, da bi prepovedano ozemlje prečkal v želji "da bi zgolj pogledal kakšne skale so za vogalom". In sem dobil svojo prvo malo šolo de-balkaniziranja, natreniral angleščino v pogovoru s policistom in razjarjenim prijaviteljem ter jo relativno poceni odnesel in se s tega tudi nekaj naučil. Saj poznate pregovor o izkušnjah? Venomer mi pride na misel: "Izkušnje so najboljša šola, le šolnina je zelo draga!"

Da skrajšam in se vrnem k bistvu - od 8 dni plezanja je bilo 5 plezališč takšnih, da je bilo potrebno plačati neke vrste pristojbino v leseno, ptičji hišici podobno škatlo na drevesu. In nihče, ampak res nihče izmed tam prisotnih (in tistih, za katerimi sem hodil) škatle ni obšel brez, da bi v njo dal nekaj zahtevanih funtov. Kmet oziroma lastnik zemljišča je dal to menda kot pogoj, da se plezališče lahko uporablja. S temi zbranimi prihranki obnavlja škarpo, zavaruje prehode za ovce, daleč na robu plezališča je uredil leseno latrino, plezališče je čisto, šavje na parkirišču porezano in pospravljeno.

In če to apliciram na balkan, v Slovenijo? Vse je zastonj! Plezalci se sploh ne zavedajo(-mo), da to ni povsod samoumevno. Nenazadnje se tudi v vsem poznani Paklenici plačuje vstopnina (v park), mar ne?

Glede na vse pomisleke v zgoraj povezanem prispevku v Beta Magazine in zapisanih težavah v Ospu je nekaj možnih fantazijskih rešitev, ki bi pomagale ne le lokalnim prebivalcem, temveč tudi splošnemu ozaveščanju in de-balkaniziranju plezalcev Slovenije:

• Lokalni prebivalci posamezniki ali agrarne skupnosti, ki so lastniki zemljišč, ki vodijo do plezališča Osp, naj do nadaljnega popolnoma prepovedo prehode čez vsa svoja zemljišča do plezališča oz. sten.
• Prehod je omogočen ob plačilu npr. NN EUR/osebo, prav tako (ali še dražje za pse, ki nenadzorovano puščajo svoje iztrebke, lastniki pa jih ne pobirajo).
• V ceno prehoda (ali obratno, torej parkirnine če hočete) je vključeno parkiranje na za to določenih mestih (pa pozabite betoniranje, zidanje in mehanizacijo - parkiranje na travi ob cestah nikomur ne škodi, plezalci v dežju ne plezajo, torej tudi avti ne bodo povzročili nepopravljive škode na travi/zemlji. Seveda zgolj na samo za to določenih mestih/njivah/zemlji/travi, ki je lastnik nikakor ne izkorišča v druge namene.
• V ceno je vključena mestna pipa, kjer si navadno vsi polnijo plastenke z vodo ali umivajo roke.
• Za vsakih x kršitev "napisanih pravil" se cena zviša za 1 EUR - s tem se bo avtomatsko vzpostavila samo-kontrola med bolj kultiviranimi plezalci in balkanskimi oportunisti, ker bodo vsi stremeli k ureditvi razmer in čim nižji ceni prehodov.
• PZS oz. KŠP ali kdorkoli je pri uradni organizaciji pristojen za te reči, uvede v sistem šolanj in izobraževanj obvezne vsebine obnašanja, plezalske etike in kulture v plezališčih. Z naslova članarin lahko svojim članom (njihovim PD/AO) sofinancira določeno št. prehodov v plezališča (torej še ena dodatna prednost biti član PZS).
• Od klubov/odsekov/društev se lahko pobira akontacija za prekrškarje in za kakšne cefizlje - spet se vzpostavi samo-kontrola znotraj društev/odsekov/plezalskih skupnosti.
• Pristojni organi/inšpekcije za motenje posesti in miru se menda v manjših krajih in ob znanih lokalnih pojavih hitro pojavijo "na mestu zločina" in urgirajo - na vaščanih bi bilo torej, da ob nepravilnostih urgirajo (in držijo pesti, da tudi oblasti opavijo svoje delo)
• Dodatno morebiti lahko vaščani trenirajo sive celice in preštejejo število plezalcev v steni, pomnižijo s ceno prispevka in pogledajo v leseno škatlo na drevesu. Če je manjko "v blagajni", se oglobi vse za vnaprej in zviša premijo. Poznam kup starostnikov, ki bi se z veseljem zbrali na vaški klopci z daljnogledom v roki, Lojz bi štel na glas, Rida bi delala križce, Marija pa štela denar v blagajni. Vmes bi šli na kavo, popoldne pa prešteli denar in zapisali zaključek. (Imena so fiktivna, situacijo pa si zlahka živo predstavljam).

Minila bodo leta, toda  lokalni prebivalci bodo potem znova pridobili zaupanje v na-boljše-spreminjajoče-se-plezalce. Nepotrebne nevidne barikade bodo iz sezone v sezono nižje, plezalci in vaščani bodo bolje shajali. Morda se naposled zgodi še preporod in namesto nekaj centov cenejšega hmeljevega napitka iz trgovin, ki ga nekateri nosijo s seboj v plezališča in pod kamni puščajo pločevinke, zamenjajo za pijačo v obstoječih gostinskih obratih in tako dodatno prispevajo v lokalno ekonomijo. V dotičnem primeru smo plezalci/alpinisti tisti, ki bomo morali sami narediti korake naprej in se predvsem mi prilagoditi lokalcem. Obratno ne bo šlo!

In še balkanska bližnjica, sicer kratkorkočno učinkovitejša od zgoraj naštetih "zahodnjaških formalizmov". Poznate primer kmeta s koso v Kotečniku in kako si niti v sanjah nihče več ne drzne peljati po privatni cesti?

Po balkansko vaščani Ospa med seboj poberejo prispevke za "lokalnega patriota", ki ga menda še kako rad cukne. Oborožijo ga s koso ali podobnim inštrumentom praktičnega pregona ter mu toplo priporočajo vse avtomobile z registracijami, ki niso lokalnega izvora! Tri vikende zapored bi "kosil" in garantirano ne bo več nobenega plezalca, ki bi parkiral kjerkoli v bližini vasi Osp. Če balkanski ukrep prve stopnje vendarle ne bi zalegel, se poleg kose zbere še prispevek za dvojno dozo pijače in se kosca postavi na dostopno pot z navodilom, da se naj se kosa iskri pred vsakim, "ki nosi dolge, barvite, ozke kače in železnino na nahrbtniku".

Ampak bodimo boljši! Dajmo se Slovenci med seboj malo podrezat med rebra, opozorit tega in onega neotesanca, ko vidimo, da ga biksa. Četudi je naš prijatelj, še boljše. Če se sami v čem prepoznamo, super. Samokritičnost nikoli ne škodi.

Namesto, da se "ga ubijajo" in potem spijo, smetijo in umivajo posodo po pokopališčih, naj tistih nekaj cekinov namesto za alkohol in cigarete namenijo za spanje v urejenem kampu, apartmajih, turističnih kmetijah. Vsi bodo srečni(-ejši). Najlažji so izgovori o tem in onem, tudi da ni denarja, ampak to je le pesek v oči in še ena izmed balkanskih zmikavtskih bližnjic. Za redke posameznike to sicer na žalost drži, ampak iz lastnih izkušenj svojih prvih alpinističnih let lahko povem, da je šlo vedno le za neko cepljeno kolektivno ferajnovsko norost v duhu plezalcev/alpinistov, ker naj bi to kvazi-šparanje bilo kul. Ampak kdor "špara" ali "nima pribite pare" tudi ne gre potem v lokal in spije 5 litrov pira, mar ne?

Vsem nam želim kulturnega obnašanja polno plezalsko sezono, vaščanom Ospa pa se zahvaljujem za dosedanje potrpljenje in razumevanje. Hvala tudi ekipi Beta Magazine-a, ki me je sprovocirala k razmišljanju in za dobre prispevke v spletni reviji.