Viewing entries in
Skiing
Oba zaskrbljena, vsak s svojimi mislimi in oprezajoč za snegom vsak skozi svoje okno, sva nemo opazovala okolico. Morda kanček pretiravam, če zapišem, da je bilo razočaranje nepopisno. Le upanje o boljših razmerah višje gori naju je še držalo pri življenju;
http://youtu.be/1akMrHpxu2Q Kakršnokoli komentiranje in razpredanje v besedi bi bilo ob takih prizorih najbrž povsem odveč. Zapišem lahko samo to, da je po večtedenskem premoru Mordorju podobnega vremena tudi za vikend končno posijalo sonce... In sončnih žarkov smo se ob drsenju po pršiču tudi dodobra naužili...
Najboljše možno zdravilo za vse sorte težav - bodisi bolezenskih stanj ali duševnih motenj, je narava. Konkretno pozimi in takrat, ko pade čimveč metrov snega, teren pa je dovolj strm in gozdnat, da ni skrbi pred plazovi. Takrat se človeku preprosto lahko zmeša. In meni se je ... v pozitivnem smislu sicer :)
In še nekaj starejši, a nič manj uživaški dan na snegu.
V najbolj idealnih možnih pogojih s preko pol metra pršiča pri zelo nizkih temperaturah in soncu, smo januarja smučali čez Valle Blanche. Na hrbtu sem znova uporabil snemalno roko Parmula Fin... V pršiču se prav neverjetno dobro obnese, ker ni nobenih tresljajev in je slika lepo gledljiva!
Ko se poravnajo planeti in nasmehne sreča, se zgodi nekaj posebnega! V našem primeru je bil to pravi zimski pornič! Nemogoče je namreč 287 km presmučanim kilometrom v pršiču - globokem do pasu in preko - opisat kakorkoli drugače!
Kdor ne pozna občutkov, ki jih prinaša več dni zapored padajoči kosmuljček (op.a. gigantske snežinke, ki padajo z veliko hitrostjo in veliko njih), nas bližnji in društveni kolegi seveda neupravičeno imenujejo testosterona prepolni prepotentneži. Radosti, ki jih prej omenjeni kosmuljček prinaša, so namreč nepopisne!
Alagna, Gresonney, Chamonix in Verbier v fotografijah kot sem jih ujel v svoj objektiv...
Letošnja zimska sezona je vse prej kot dobra. Njen začetek konec novembra je veliko obetal, visoke temperature in povečini vodnate padavine od decembra naprej pa nočejo in nočejo prinesti veselja.
Za dela proste dneve smo tako najprej znova zarinili na Vršič. Pravzaprav eno izmed le dveh lahko dostopnih izhodišč, kjer je moč najti sneg že od avta naprej.
Do 2100 metrov nas je lovila megla, nad tem pa smo za nekaj kratkih hipov ujeli modro nebo in sončne žarke. A tega je bilo le za okras, po vsega skupaj nekaj zavojih smo znova pristali v gosti megli in se na trenutke spraševali ali se peljemo naprej ali nazaj. Prvič v življenju se mi je zgodilo, da sem resnično mislil, da se peljem počasi naprej, medtem ko sem v resnici drsel počasi nazaj dokler se nisem zvrnil na rit. Ko se je to zgodilo tudi Tadeju, sem vedel, da je megla res gosta. Ker je zapovrh povratek na sedlce pred spodnjimi snežišči malenkost izpostavljeno, ga tudi ne gre biksati in 100 na uro šibati navzdol. Še zlasti ne zato, ker je bil povsod en sam razoran beton!
V upanju na boljši jutri smo nekako le prispeli v dolino živi in nepoškodovanih kolen. Za nedeljo je vreme obetalo sonce. In naše misli so bile usmerjene v Pokljuški venček, za češnjo na torti pa smo si izbrali Vzhodno grapo v Toscu.
Če bi rekel, da smo šli na turno smučanje, bi se zlagal. Dasihravno smo na nogah imeli smuči ves čas razen v grapi, bi bila zloženka napačna, ker od turnega smučanja ni bilo smučanja. Povečini smo ves čas samo pridno hodili in z dvema krajšima spustoma do same grape nismo prav nič uživali. Visoke temperature in žgoče sonce so stalili ne le sneg, temveč tudi naše možgane.
K sreči je bila grapa v senci in temperature precej znosnejše. Z užitkom smo popikali škripavca v spodnjem delu in čvrsto kložo v zgornjem, potem pa po kratkem razgledu vrh Tosca odhiteli do smuči.
Zgodba od tu dalje je žalostna. Najprej gnil sneg, nato vzpon, potem beton in spet vzpon. Potem premalo snega in pešačenje do ceste, od koder znova beton do avtomobila na Rudnem polju.
Prav žalosten je letošnji januar, a k sreči imamo asa v rokavu in prihajajoči dnevi bodo več kot le pestri!
Še zlasti ne, če se nanjo povzpenjaš pri desetih stopinjah pod ničlo in 100 km/h ledenega vetra, ki te prepiha do kosti. Govorim seveda o gori in o prvih turnih smukih v sezoni. Konkretno o Viševeniku (2050 m) in dan pozneje o Struški (1944 m). O teh mrzlih avanturah sem posnel tudi kratek filmček.
Čudim se, da nesreč na snegu ni še več. Mnogo več! Na prvi april, kakršen je bil včerajšnji, še nikoli doslej nisem našel takšnih snežnih razmer. Sneg je bil suh, mehak, bilo ga je v izobilju in bil je neizmerno vabljiv. Ker življenje ni potica, sorazmerno z globino/višino snežne oddeje narašča tudi nevarnost za snežne plazove. In prav tega bi se rad dotaknil v tokratnem razmišljanju - o posameznikih, ki ogrožajo sebe in druge in slepo verjamejo v smučino pred nosom.
Peterica se nas je včeraj namesto na jajca, šunko in hren podala k sosedom v Avstrijo. Tri dni je precej snežilo, zadnji dan sneženja je pihal močan veter. Moj strah pred odhodom o tem, da bodo verjetno obsežna območja s kložo so se uresničila. Ampak z recimo da vsaj nekaj izkušnjami, dobrim poznavanjem lokalnih razmer in terenov, kjer smo imeli namen smučat, in vso potrebno opremo in previdnostjo, nekako sprejmeš potencialno nevarnost kot del avanture in življenja - in greš.
Ne predstavljam pa si, kako neizmerno velik butelj/naivnež/cepec bi moral biti, da bi na to isto plazovno nevarno področje, pred katerim svarijo številne table, zastave, opozorilni panoji in nenazadnje 10 m visoke tudi zaporedno postavljene betonske pregrade za snežni plaz in celo v zadnjih letih nariti kupi zemlje in skalovja tik pred spodaj ležečimi smučišči, ki delujejo kot "lovilci" in razbijalci plazov - da bi bi vse prej naštete ovire nekako obšel. Za višek svarila so bili tudi kložasti plazovi, 20-40 cm debeline, ki so se tudi spontano sprožili na nasprotnem, s soncem obsijanem pobočju. Ampak evo ti ga na jajo pajo - kup bedakov v lepih oblačilih priznanih znamk, širokih hlač in bund, brez vsakršne zaščitne opreme, brez žoln, lopat, sond - brez nahrbtnikov, kaj šele ABS (napihljivih blazin na hrbtu) in še česa drugega. Nimajo pojma kam smučajo, ampak ker že ravno vidijo, da nekdo tja pelje, gredo pa še oni, saj vendar super vozijo slalom po urejenih progah - zaslepljeni in naivni.
Včeraj je tako nič kaj prvoaprilsko dvakrat potegnil konkreten plaz. Naivnežem brez znanja in opreme to ni nič pomenilo in čeprav se je velik oblak plazu, ki je nastal, ko se je velika drseča snežna gmota zaletela v prej omenjene "ovire" tik pred smučiščem, to še vedno ni bilo dovoljšnje svarilo. Še naprej so se vozjakali čez obsežna pobočja s kložo, ki se jih nihče izmed izkušenih niti dotaknil ni! Še več - na njih so se ustavljali, saj so ob večih padcih izgubili svoje suličaste smuči namenjene vožnji po urejenih smučiščih ne pa pol metra globokem pršiču. Vsakič znova naravnost "na sveže" prečno čez celo pobočje klože.
Na praznik pirhov sem prepričan, da je morala kakšna meni nepoznana dobra sila delovat v Avstriji, ker sicer ne vem kako so lahko te bedaki preživeli dan po vseh neumnostih, ki so jih naredili.
In še ena primerjalna zanimivost s preljubo Slovenijo. Tako kot pred na primer kakšnimi 7-10 leti, ko so v tujini že vsi veselo pohajkovali po zasneženih gorah z žolnami, sondami in lopatami in ko s(m)o na Balkanu s tem še kar odlašali, je podobno tudi z ABS nahrbtniki. Včeraj z izjemo nekaj omenjenimi cepci, ki so ogrožali sebe in druge, praktično ni bilo človeka, ki bi vozil po pršiču brez napihljivih blazin na hrbtu. Na turah po Sloveniji, sploh v letošnji plazovno precej aktualni sezoni, pa je ABS bolj izjema kot pravilo. Me zanima koliko let (in koliko zasutih) bo potrebnih, da bo ta sila preprost kos opreme priromal na ramena večih posameznikov tudi v naši deželi.
In seveda so izvzeti (redki) posamezniki, ki obvladajo snežne razmere, redno delajo prereze in vedo po čem smučajo, ampak realno - koliko je takšnih, ki to počnejo, ker imajo več znanja in izkušenj in zatorej tudi z manj "varnostne" opreme smučajo povsem "varno"? Bojim se, da zelo malo. Vsekakor pa nihče izmed zgoraj omenjenih "junakov", ki so zaslepljeni v sledeh predhodnikov. Viševnik efekt!
Galerija fotografij prvoaprilskega pršiča je tukaj.
To da smo si Slovenci kot volkovi je žal že pregovorna resnica. Žalosten pa sem, ko se po številnih spletnih debatah in gostilniških govorancah nestrpnost seli v gorski svet. V čudovito alpsko in mirno(-ejše) okolje, kjer naj bi se ljudje vsaj malo umaknili od sranja, ki se vsakodnevno dogaja v dolini.
