Občni zbor Freeapproved 2013

Zlata motika, odlična družba, smeh, zabava, občni zbor, zadovoljstvo in prijatelji … To bi bile nekako uvodne ključne besede letošnjega osrednjega društvenega dogodka, ki se je odvijal minuli vikend nad Vršičem v vselej prijetni Koči na Gozdu. Nekaj kandidatov nas je že konec tedna odšlo v snežno pravljico. Cesta je bila na debelo zasnežena, smreke so se šibile pod težo belih oblačil, v zraku so se lesketali snežni kristalčki. Po uvodnih zapletih s prevozom smo vendarle krenili na pot in mimo Erjavčeve koče in tam prisotnih reševalcev in njihovih reševalnih psov na vajah odcapljali proti Nad Šitom glave. Ves čas smo se držali poraščenih predelov ob desnem grebenu in se tako skrivali pred plazovitimi predeli. Kljub vsej opremi danes razpoložljivi varnostni opremi - od snežnih kukavic, balonov, žoln, sond, lopat, vrvic, dihalnikov in vsega ostalega - smo se na višini ca- 1900 m usrali od strahu. Tam od 20 - 40 cm debela oddeja snega na poledeneli kloži je bila prenevarna in odločili smo se za spust. Če zavoljo lepe sončne svetlobe ne bi tako priganjal, bi eventuelno naredili še kakšen zavoj več, ampak se je več kot splačalo. Enkraten pršič do kolen, redka dreveščka in popolna zima. Kot bi mignil smo bili v koči in prvi večer se je lahko začel. Počasi se nas je do večerje nakapljalo prvih dvajset članov in po dobri hrani nismo več dolgo vztrajali na nogah. Pobrala nas je noč. Prihodnje jutro je šlo zares. Najprej dostava celih kubikov prtljage, polnih nahrbtnikov in ostalega za več kot 70 parov nog, ki so prišli bolj ali manj točno ob dogovorjeni uri, ko se je pričel seminar plazovne varnosti z Volontarjem in ostalimi člani GRS. Mahnili smo jo na delovišča in se razdelili v 5 skupin po 15 ljudi. Po besedah Volontarja nas je bilo ko Rusov :) Po skupinah smo na vseh deloviščih delali različne vaje ob pihljanju severnega vetra na minus 13. Bilo je … frišno! Ampak nič ne de! Vaje so bile več kot koristne, udeleženci so bili navdušeni in ker je ostalo še nekaj ur dneva so jih vsi izkoristili za lovljenje poslednjih sončnih žarkov onega dne na različnih vrhovih okrog Vršiča.

Tradicionalno smo v goste na uradni del našega zborovanja povabili tudi zunanjega predavatelja. Tokrat nas je v Himalajo in na številne himalajske odprave popeljal njih vodja - Tone Škarja. Z odprtimi usti smo poslušali prenekatere zgodbe časov pred našim rojstvom in z zanimanjem spremljali pripovedi z in izpod najvišjih svetovnih vršacev.

Sledil je uradni del z volitvami in pozneje imenovanjem novega podpredsednika društva. Po predstavitvah vseh treh kandidatov se je obetal tesen izid, a vendar je na koncu s prepričljivo večino (takšno, da ni bil potreben drugi krog) povedel Džani, ki je torej do prihodnjega leta naš novi podpredsednik. Njegov protikandidat je že napovedl hud boj, saj prihodnje leto sledijo obče volitve in se bo menda tudi predsedniku zamajal stolček.

Družabni program z obilico smeha so tokrat pripravili letošnji alpski mucki. Po duhoviti retrospektivni uvodni predstavitvi so sledile razne preizkušnje in predstavitev novosti z letošnjega R&D oddelka. Vse novosti je pokupil mogotec na mobilnem telefonu, njegov PRovec Jaka pa je na dražbi z velikim naskokom pokosil vse tekmece, ki so stegovali jezike. Omejena serija zlatih smuči, rokavice za plezanje, gretje in kot nadomestek derez ter izjemno lahka, zložljiva vetrovka z varjenimi šivi - vse top ponudba! Večer se je prevesil v noč in po zmrzovanju na svežem ledenem zraku večjih razvratov ni bilo pričakovati. Za tste, ki je zmanjkalo tudi ležišč na tleh, so se odpravili nazaj domov, ostali smo odpujsali v postelje. Nedelja je bila namreč dan za ture TTS, NTTS ter seveda izpite zimskega dela AŠ.

In kako zaključit? Bilo je super, za nami je še eno čudovito leto društvenega blagostanja, družbene harmonije in lepih avantur. Malo poetično, ampak ni daleč od resnice. Všeč mi je še posebej to, da postajajo mladi aktivni, da se v aktivnosti društva vključujejo tudi pripadniki stare garde (ne po letih temveč stažu) in da se še vedno znamo kulturno zabavat in poveselit. Čeprav so letos manjkali ključni akterji razvpitega nočnega življenja zavoljo bolezni, slabega počutja ali česa tretjega, smo se vendarle prebili čez zabavno noč in obrnili list v našem društvenem koledarju, ki letos piše svoje 9. leto. In ker smo društvo in ker ne želimo, da gredo naši lepi skupni trenutki in doživetja v pozabo, na tem mestu še bodica, da bi si v prihodnje želel videti več objav na naši spletni strani, ki že od naše ustanovitve služi kot dnevnik in ustvarja društveno zgodovino! Srečno in vse dobro do prihodnjič in hvala vsem, ki ste prišli in tistim, ki ste želeli pa zaradi tega ali onega niste uspeli!

Celotna objava z vsemi fotografijami pa tukaj.

Francoski harem aktivnosti - Chamonix

Društveni sindikalni izlet v zibelko alpinizma Chamonix

Slaba tretjina članov Freeapproved stoji na dežju. 52 se nas namreč v zimskem nalivu (dež!) na P+R Dolgi most baše v dvonadstropni avtobus. Kupi plezalne, smučarske in letalne opreme romajo v gromozanski prtljažnik avtobusa, ki dobesedno golta številne kose prtljage. A kaj ko nas je res veliko in ima vsak s seboj dva para smuči - ene za turno smučanje, druge za pršič, nekateri še tretje za dostop do sten. Tudi plezalne navlake: vrvi, varovalni pripomočki, čelade, plezalni nahrbtniki. Ob hitrem štetju z našo pomočjo pridna šoferja le s težavo zložita vseh 260 kosov prtljage v avtobus in – avantura se lahko prične!

Chamonix sem pred leti, ko sem bil alpinistično aktivnejši, pogosto obiskoval. Pred desetletjem sem ga obiskal v vseh mesecih! Po tistem pa je število letnih obiskov strmo upadlo do te mere, da zadnji dve leti Chamonixa nisem videl niti enkrat letno. Milo se mi je storilo, ko sem na socialnih omrežjih spremljal fotografije prijateljev, največkrat Jakata in Tine, ki sta se malo vodniško, malo pa sama zase smučala, plezala in uživala pod in na ošiljenih vršacih Masiva.

Vsakoletno tradicijo tedenskega zimovanja nekje v Alpah sem se zato letos odločil organizirat pod Mont Blancom. Chamonix, ki že več stoletij velja za zibelko alpinizma in je obenem tudi mondeno smučarsko središče obdano z visokimi gorami Centralnih Alp, se je sprva zdelo precej utopična ideja. Najprej zaradi večkratnika cene dosedanjih zimovanj, malo zaradi pomanjkanja »masovnih« namestitev in nenazadnje zato, ker ima velika skupina mnogo različnih želja. Toda preverjen recept prejšnjih let, ko sem za društvene izlete vselej izbiral lokacije, kjer se da odločati med različnimi aktivnostmi, ki so vremenu, razmeram in željam posameznikov primerne, je bilo zagotovilo za uspeh. Zbralo se nas je zares veliko!

Harem aktivnosti

V Chamonixu se da prav zares početi vse: alpinizem, športno plezanje v dvorani, smučanje po urejenih progah ali pršiču (freeride), turno smučanje, ledno plezanje, letenje, drsanje in tek na smučeh… Sliši se noro, mar ne?

A realnost je na svetu, ki mu pravimo Zemlja, vendarle pogojena z vremenom. In ker življenje ni potica in ne mores imeti vsega, se je tudi naša skupina prilagajala vremenskim pogojem.

Razporejeni po apartmajih znotraj iste velikanske hiše smo povečini sami skrbeli za svojo prehrano. Kulinarične dobrote prijateljev v sosednjih apartmajih, s katerimi smo bili obdani, smo seveda redno degustirali, tako da je kljub športno aktivnim dnem na svežem zraku naše telo vsak večer dobilo preštevilno količino kalorij.

Romantično zasneženi Chamonix poleg dnevnega aktivnega preživljanja časa nudi tudi zatočišče nočnim pticam. Ne samo, da je na voljo kup primernih restavracij za gurmanske užitke, ki se po celodnevnem preganjanju po gorah in več tisoč presmučanih metrih še kako priležejo, temveč tudi drugačne vrste nočnega življa. Ta mlajši udeleženci zimovanja so znali vse izvrstno izkoristit in se tu in tam zato ob dogovorjeni jutranji uri niso udeležili odhoda v gore. Omeniti velja tudi dodatne prednosti karte Ultimate, ki vključuje bazene in savno, kot tudi vse lokalne avtobusne prevoze.

Ker je bila v hribih ob našem prihodu stopnja plazovne nevarnosti 4/5, smo se tudi ta bolj pršičasto navdušeni zadrževali v bližini urejenih smučišč in puhasto podlago izkoriščali le v poraslih strminah. Ves dan sta helikopterja obletavala grebene in z miniranjem ter pokanjem prožila debelo snežno oddejo. V zadnjih 48 urah je zapadlo meter in več snega. Tudi obeti niso bili nič boljši – vsak dan v času našega bivanja je padlo 20-30 cm snega, kar nam je kljub oblakom in slabi vidljivosti raztegnilo usta do ušes. Ne bom sicer krivičen do damskega dela našega društva, ki bi si želel več sončnih žarkov, ampak neprekinjeno divjanje po pršiču je odtehtalo z zastrim nebom povezano slabo voljo.

Ljudske bitke v dolini

Kar sicer čivkajo že ptice na vsaki veji, bom vendarle izpostavil: v Chamonixu so »klasični« smučarji v manjšini. Vse dni našega zimovanja je bilo na smučiščih še opoldne moč smučati po »rebrcih« (od snežnega teptalca zglajeni smučarski podlagi). Ljubitelji klasičnih smučarskih strmin so tako še kako zelo prišli na svoj račun! Za druge, ki smo si želeli pršiča, pa je bila kljub vsakodnevnemu sneženju in sveži podlagi vsako jutro bitka. Vsi z enakimi željami smo želeli stati med prvimi v vrstah za jutranje vožnje na goro, da bi lahko razrili, kar se razriti da. A tako kot so pobočja nad Chamonixom nepojemljivo velika in nudijo izjemno veliko možnosti za sveže linije, tako nepojemljivo je tudi prej omenjeno število freeride smučarjev. In pobočja se v samo nekaj urah spremenijo v razritim njivam podobne širjave že v prvi polovici dneva. Za tiste z dobrim poznavanjem terenov in lokalnih mini-skrivnosti je po sneženju deviških pobočij še dovolj, a tudi te - brez hoje dostopni tereni – so v roku 24 ur zvoženi do zadnjega metra.

Krona zimovanja zadnji dan

Vsak dan smo na internetu pregledovali številne vremenske napovedi. Venomer v upanju po vremenskem izboljšanju, da bi končno lahko odšli na Aiguille du Midi. To je 3842 m visoka granitna špica na katero pripelje legendarna gondola. Téléphérique de l'Aiguille du Midi je bila zgrajena že leta 1955 in je kar dve desetletji nosila rekord najvišje gondola, še danes pa se ponaša z rekordom gondole z najvišjo višinsko razliko.

Naša želja je bil seveda opevani spust po beli dolini (Valle Blanche). Smučarski spust je dolg kar 17 km in z višinsko razliko 2800 m predstavlja enega najbolj želenih smučarskih spustov v Alpah! Kljub mnogim obiskom Chamonixa mi Valle Blanche do sedaj ni uspelo presmučati v sončnem vremenu. Vselej je bil najmanj del poti ovit v oblake, včasih pa tudi meglo.

[youtube=http://www.youtube.com/watch?v=C1kA2T15jt4&w=630&h=354]

Tokrat se nam je nasmehnila sreča in okrog 30 se nas je z velikimi pričakovanji postavilo v vrsto za gondolo. Glede na rano uro in meglo v dolini smo upali, da bomo na vrsti za prve vožnje na goro, a je bilo podobno mislečih preveč. Do zadnjega centimetra nabito gondolo, ki je šla 3. po vrsti oni dan na goro nam je vendarle uspelo ujeti. V naši smučarski skupinici je bilo kar nekaj takšnih, ki še niso bili vajeni tolikšne nadmorske višine. Tistih nekaj stopnic navzgor od gondole do tunela je bil že kar zalogaj. Trema je pri mnogih izzvala še klic narave in potrebnih je bilo še več stopnic preden so si lahko olajšali mehurje.

Izhod na zloglasno grebensko rez, ki pripelje na začetek spusta čez Valle Blanche je vreden omembe. Na obeh straneh zevata prepada – na sever je do varnih tal preko 1300 m ledu in skalovja, na jug slabih 400 m. Greben je v sezoni zavarovan z vrvno ograjo, a ob množici, ki sočasno po teh strminah sestopa s smučmi na ramah, palicami v rokah in smučarskimi čevlji brez derez na nogah – vendarle ne vzpodbuja pretiranega zaupanja ali občutka varnosti.

Alpinističnih podvigov nevajenim je hoja do ledenika po grebenu povečini predstavljala največje strahospoštovanje celotnega dne. Naposled smo se vsi zbrali na manjši uravnavi, se zaradi -18ºC še bolje oblekli, naredili skupinsko fotografijo in pričeli sanjski spust po opojno beli, kot puh mehki podlagi.  Celotedensko sneženje je ledeniške razpoke in širna pobočja prekrilo s poldrugim metrom prvovrstnega pršiča, mestoma ga je veter s sten odložil še enkrat toliko. Zaradi slabega vremena je gondola vse dni do našega prihoda mirovala.

Ne samo v sneg - tudi v srce

Z vsakim novim zavojem smo v mehki podlagi pustili več sledi in se v rahlih nagibih med divjanjem po pršiču dotikali snežnih kristalov, ki so v oblakih pršeli prek glave.

Vriskal in užival sem in z vsakim metrom spusta ne samo v snegu temveč tudi v srcu pustil sladek spomin. Z vsakim ovinkom sem postajal hvaležnejši: naravi za lepote, ki jih nudi, vremenu za priložnost, ki nam jo je bilo dano izkoristit, članom in številnim prijateljem za izvrsten teden, ki mi ga je bilo dano preživeti v njihovi družbi.

Chamonix - še se bomo videvali!

Logistika in stroškovnik

V povprečju si je udeleženec zimovanja denarnico olajšal s sledečimi postavkami:

• Prevoz z avtobusom: 70 EUR
• Bivanje v apartmaju za štiri oziroma šest oseb: 160 EUR
• Hrana nakupljena v trgovinah v času bivanja: 70-100 EUR
• Smučarska karta Chamonix Ultimate: 280 EUR

Prispevek je bil objavljen v decemberski številki Planinskega vestnika 2013.

Zapis o avanturi in obširna fotogalerija je na voljo na strani društva Freeapproved.

https://vimeo.com/59409807

Iskanje koče 2864 pod Slatnikom

Za potrebe 3D vizualizacij smo šli včeraj v hudem snežnem metežu in pravem zimskem vremenu s Sorice proti koči pod Slatnikom.

Na žalost nas je vreme malo preveč posrkalo vase in med plazenjem na vseh straneh grebena ter močnim vetrom in nično vidljivostjo, smo se vkopali v snežno luknjo, še malo počakali, zatem pa po zamedenih sledeh v smeri pristopa odromali nazaj v dolino.

Doma smo pogledali našo zabeležno pot na satelitu in ugotovili, da smo bili od koče oddaljeni manj kot 150 dolžinskih metrov!

Celotna zgodba z več fotografijami pa je tukaj.

Severozahodna grapa v Prisojniku

Vikend nas je znova odnesel na Vršič in Marko, Dušan in jaz smo splezali omenjeno smer. Več o tem z zgodbo in fotografijami tukaj.

Ledeniška tehnika z alpinci

Minuli vikend smo z alpinci na kraju, ki še edini ima sneg v teh poletnih temperaturah v začetku januarja - nad Vršičem - izvajali simulacije gibanja v ledeniškem svetu ... Celotna objava z vsemi fotografijami pa tukaj na strani ŠD Freeapproved.

Kako dobiti službo?

Vprašanje se poraja mnogim, ne samo mladim ali tistim, ki so končali s študijem, temveč tudi starejšim, ki so se zaradi trenutne finančne situacije zaradi tega ali onega razloga s skupnim imenovalcem - izgubili službo oziroma zaposlitev. Ampak moji današnji pomisleki bodo glede na minule izkušnje usmerjeni predvsem v to, kako NE dobit službe. Poudarjam, da so spodaj zapisana zgolj in samo moja osebna razmišljanja.

Prejšnje leto sem kar nekajkrat predaval o dobrih praksah in izkušnjah na različnih slovenskih fakultetah. Z velikim razočaranjem sem ob koncu nekaterih predavanj, pogovorov in predstavitev zapustil eno izmed slovenskih fakultet, kjer sem v bistvu ena lastne oči spoznal kako zelo se študenti v resnici ne zavedajo pomembnosti ustrezne predstavitve, komunikacije oziroma predstavitve svojega dela. Po razmisleku sem prišel do zaključka, da ni vsega kriv le šolski sistem, ki daje takšen poudarek na teoriji, praktične povezanosti študija z realnim življenjem pa je povečini bore malo ali nič.

Krivi so tudi študenti.

Med predstavitvami študentov sem zbrano poslušal, si izpisoval njihove ugotovitve za poznejša vprašanja ter seveda razne pripombe. Recimo da sem tam sedel kot tudi neki možni potencialni delodajalec, ki bi si gotovo zapomnil kakšne izstopajoče talente. Amapk žal temu ni bilo tako. Najbolj me je zmotila evidentna površnost, slabi prevodi v angleščino, vsebinske pomankljivosti, ki so kazale na to, da je bilo delo opravljeno "ker mora bit" in ne ker bi se s tega lahko kaj naučili ali kaj dejansko ugotovili.

Slabe prevode sem že omenil, še slabše angleške izgovorjave pa še ne. Nekajkrat bi skorajda planil v smeh, ampak se ni spodobilo. Kdo sploh še lahko resno na fakulteti razmišlja, da mu znanje angleščine ne bo nujno potrebno za službo?

Ob tem sem se večkrat vprašal kakšna prihodnost čaka študente, ki študirajo zato, ker je pač fajn. Pa ni fajn študij, to je nujno zlo za "izkoriščanje" bonitet, študentskih bonov, študentske prehrane, precej ugodnosti in mamainata hotela. Ljudje vlečejo študentski status dokler se da, potem pa pričakujejo, da jih bo kakšen resen delodajalec pri dopolnjenih tridesetih resno jemal, ko se prijavljajo s tridesitimi v prvo delovno razmerje in torej resno službo?

Ni pošteno biti krivičen in ne bi bilo pošteno posploševat, ampak za pretežno večino študentov pa zgoraj zapisano velja. Namesto, da bi bilo vodilo fakulteto čimpreje zaključiti in čimbolje opraviti s preizkusi ter potem s tem znanjem kaj pametnega početi al kaj doprinesti, je vodilna ideja, da se status študenta čimdlje uživa. Dokler se le da in še malo dlje.

V časih mojega dedka so na inženirje, zdravnike in druge visoko šolane ljudi gledali s spoštovanjem. Študirali so ljudje, ki so si to želeli, ki so bili sposobni in ki jim je bil študij všeč. Danes študirajo vsi - tudi nesposobni, takšni, ki jim je vse v življenju odveč, potem se vpišejo, prepišejo, pavzirajo, padejo in tako dalje, dokler ne izkoristijo vsega, kar jim država, torej mi - davkoplačevalci, poklonimo. Že z moralnega vidika se mi to ne zdi pošteno do tistih, ki bi dejansko želeli študirat, pa jim takšni in drugačni zajedavci odžirajo možnost.

Ena izmed možnih rešitev bi bila, da je študij plačljiv v primeru, da padeš na določeni količini izpitov. Kot so mi pravili kolegi, ki so študijske obveznosti delno opravljali v tujini je tam stvar precej bolj resna. Na izpit lahko pristopiš največ trikrat, pri čemer tiste, ki izpit pišejo drugič, že zelo postrani gledajo kolegi, kaj šele profesorji. Gre za pozitivno selekcijo, pri nas v slovenistanu pa za negativno. Kdor ne ve kaj bi - gre pa študirat! Pa ne zato, ker bi ga zanimalo, ampak ker je ugodno biti študent. In ta miselnost se bo spremenila se bojim, da šele takrat, ko bo študij postal vsaj delno plačljiv, kot omenjeno na začetku odstavka. Delaš letnik, če padeš vrneš komplet vso šolnino za nazaj. To bi konkretno tam, kjer sem se izobraževal sam, vsaj večino tiste polovice, ki je padla že iz prvega v drugi letnik, eliminiralo pred samim vpisom na faks. Ostali bi samo še resni študenti z namenom, da doštudirajo. Študijsko bi bilo bolje za ta resne, ker bi imeli manj študentov na profesorja, tisti, ki so bili v finačni stiski bi imeli višje štipendije (ob enaki kvoti sredstev namenjenih le-temu) in tako dalje. Prej ko bodo neke "kazni" za neresne študente, bolje bo.

Za tiste, ki pa resno mislijo, da bi delali in si želijo v službo, bo pa kmalu potrebno spoznanje, da faks še zdaleč ni vse, ampak je kvečjemu zelo osnoven začetek. Pravzaprav je dandanes imeti narejen (vstavi po želji kakšnega izmed 400+ letno vpisanih)-faks že skorajda breme. Včasih si imel garantirano službo, če si doštudiral, ker je to pomenilo, da si nekaj znal. Danes je kvazi znalcev malo morje, saj vsi študirajo. Delodajalcu uporabnega znanja pri svežih diplomantih pa je malo. Če se znajdeš, imaš srečo (takšno ali drugačno in še gre), sicer pa si mrzel. In imeti službo (in plačo) v teh finančno turbulentnih časih je že pravi luksuz. TIsti v privatnih podjetjih se tega zavedajo(-mo), v službah, ki so bile (nekoč) garantirane "for-life" pa najbrž malo manj.

Spet nisem nič pametnega povedal in nič modrega prerokoval. Zgolj in samo opisal svojo izkušnjo in ob tem nekaj razmišljan, ko sem se znašel v vlogi nekega recimo da potencialnega delodajalca in imel nasproti sebe priliko opazovati, poslušati in se pogovarjati s študenti, ki bodo že v zelo kratkem iskali službo. In je z zgoraj opisanimi spodrsljaji in odnosom do (študija = dela), gotovo še vsaj nekaj časa (glede na trenutno situacijo) ne bodo našli...

Pripravniška grapa in prečenje Mojstrovk

Nekaj kičastih trenutkov na Silvestrovo 2012/2013 ... S pogledi smo se razvajali nad Vršičem. Več o tem in fotogalerija pa na društveni strani Freeapproved.    

Babji dekolte

Tudi tako se lahko reče grapi med Babama, saj smer zaključi med veliko in malo Babo, vsako imaš na eni strani ... Za vikend smo po njej rinili Džani, Roberto, Žiga in jaz. Fotozgodba je sicer že objavljena na strani Freeapproved, tukaj pa dodam samo nekaj utrinkov s kratkim komentarjem in predvsem gorečo željo, da se napovedi vremenoslovcev že enkrat izpolnijo. Snega kritično primanjkuje, tudi na sicer hladnem Jezerskem je relativno toplo, dostop do sten pa poteka po skalah in pesku?! Konec decembra!

Džani, Roberto in Žiga pod negraužnim rdečim odlomom na poti proti grapi. V ozadju spodnji Ledinski slap.

Roberto na prehodu iz enega žleba grape v drugega, v ozadju Dolgi hrbet, Grintovci in Kočna.

Z mladimi alpinci na snegu

Zaradi čudnih vremenskih neprilik in novega snega nad 1800 m smo tretji vikend v decembru z alpinci izkoristili za prvi del vaj zimske tehnike. Izpeljali smo jih kar v varnem zavetju smrekovega gozda blizu prelaza Vršič.

Najbolj zabavno je kopanje s cepinom.

Rok je teren za zaustavljanje s cepinom pripravljal na samosvoj način.

Ptiče kukavice smo izkoristili za lociranje zasneženih pod snežnim plazom. Foto: Jaka Jevšnik.

http://youtu.be/vrdfd072BqU

Sneg za vikend

Drugi vikend v decembru je postregel z nekaj snežnimi padavinami in pravim zimskim razpoloženjem. Žiga in Meta ter jaz smo skočili na Jezersko, kjer se je onega dne pisala prava zimska pravljica ...

Prihodnjega dne, žal še vedno s povišano telesno temperaturo kot posledico hujše oblike viroze, ki me je davila več kot teden dni, pa na Hruški vrh v Karavanke, kjer smo kvalitetno spraskali smuči. Kljub ne najboljši smuki smo se naužili fantastičnih razgledov in uživali v zimsko odeti naravi. Na fotografiji, ki jo je posnel Miha Gantar, hodim proti sedelcu, v ozadju Triglav in Julijske Alpe ter bliže za menoj Hruški vrh.

Več fotografij s hruškega vrha je na strani društva Freeapproved, spodaj pa še filmček onega dne.

http://youtu.be/xR-p4J_z3Ak