Viewing entries in
Other

Comment

Alpe - kot jih vidijo ptice

Po 3 letih snemanj, več kot 100.000 fotografijah fotografa Matevža Lenarčiča, sodelovanju 19 strokovnih avtorjev iz 8 držav, je letos izšla velika monografija o Alpah, ALPE – KOT JIH VIDIJO PTICE! Vljudno Vas vabimo na predstavitev monografije Alpe - kot jih vidijo ptice, v ponedeljek, 26. oktobra 2009, ob 19. uri v novem Bohinj Park EKO Hotelu v Bohinjski Bistrici - alpski oazi na pragu Triglavskega narodnega parka.

Z nami bodo fotograf Matevž Lenarčič, avtor Janez Bizjak, urednik Vojko Strahovnik in član uredniškega odbora Marko Lenarčič.

Vabilo-predstavitev-knjige-ALPE

Comment

Comment

Bohinj Park EKO Hotel - jeseni

Mojster Samo (podobno kot gasilec Samo :) je danes pohajkoval po Bohinju. Vmes je s svojim trotlfotlcem naredil tudi nekaj svežih fotografij mojega drugega doma ... bohinj-park-hotel

V tej "jesenski" seriji je pripravil kup noro dobrih fotografij, ki jih spimpam, pošejpam in ob priliki objavim tudi tukaj, sicer pa vabljeni k ogledu fotogalerije.

Comment

6 Comments

Sodba v imenu ljudstva! Kriv!

Okrajna sodnica na Okrajnem sodišču v Radovljici mag. Barbara Nastran je v zadevi o prekršku proti obdolženemu ANŽETU ČOKLU zaradi prekrška na podlagi obdolžilnega predloga PP Kranj z dne 29.11.2008, dne 8.10.2009 razsodila:

JE ODGOVOREN,

ker je na avtocesti, kjer je hitrost omejena s postavljanim prometnim znakom 80 km/h, le-to prekoračil za več kot 50 km/h, s tem, da je

dne 19.12.2008 ob 01:40 vozil osebni avto, po avtocesti št. A2 iz smeri Radovljice proti Podtaboru, kjer je hitrost omejena na 80 km/, vozil s hitrostjo 244 km/h,

s čimer je storil prekršek po 10E. odst. 32. čl. ZVCP-1.

:::

Pike so mi kar samovoljno dodelili, na izbiro imam samo dvoje - plačam ali grem v zapor? :) Če priznam me zapor malo mika, ker vprašanje, če bom še kdaj imel priliko iti na brezplačen dopust.

6 Comments

4 Comments

Najstarejši Slovenec bo Čokl

Martin Čokl - Tine, moj dedek - je včeraj praznoval svoj 102. rojstni dan. Že za njegovo stoletnico sem navdušeno pisal o njegovem zdravstvenem stanju, zdaj pa lahko k sreči vse skupaj samo obnovim! Dedek je še vedno čil in zdrav, edina ovira so malce obrabljeni hrustanci v nogah, ki mu onemogočajo dolge popoldanske sprehode brez pomoči bergel. Redno se namreč sprehaja še vedno. Bolj navdušujoč kot njegov zunanji videz, ki sicer prej kot na 102-letnika spominja na dobro ohranjenega 80 let starega gospoda, pa je njegov um. Profesor v pokoju je namreč še kako brihten. Dolgo je že sicer odkar sva nazadnje igrala šah, ampak vem, da mu še vedno nisem kos. Prav poseben dar pa ima tudi za pisanje.

Med iskanjem podatka o najstarejšem Slovencu sem naletel na številko 105. Prepričan sem, da je deda na zelo dobri poti, da doseže izjemno visoko starost. In tako je za svoj 102. rojstni dan, kot je sedaj že navada, na svojem praznovanju deklamiral pesmico, ki jo je sam sestavil. Deklamiral pa jo je v stilu - stoje, brez bergel in brez očal. Deda je car.

Martin Čokl - Tine bere svojo pesem pri 102. rojstnem dnevu - stoje in brez očal

Pesem ob 102. rojstnem dnevu

Lepa stara je navada, ki proslavi vsaki spada, Da ne kdo pri mizi vstane in pozdravi goste zbrane, če pa Jezik mu še teče, tudi kako modro reče.

Tokrat jaz stojim pred vami, imam pač največ let med vami glava je nasvetov polna, vam podati jih je voljna.

Da čim lepše bi živeli, slabo delat ne bi smeli, zdravje prvi cilj vam bodi, k njemu pamet naj vas vodi.

V jedi se nazaj držite, mastne hrane se ognite, da vam trebuh ne bo zrasel in vas stiskal bo v pasu.

Tudi pitje zmerno bodi, preveč alkohola škodi. Do dva deci dosti bodi, žejo prepustite vodi!

Tudi peš čimveč hodite, avto pa doma pustite, da bo noga vas še nesla, ko se roka bo že tresla.

Časopis skrbno berite, le politiko preskočite, da vas jeza ne popade, časopis na tla pa pade!

Če boli vsaj malo potrpite, ne pa od strahu norite! Hipohonder je pokora, in za svojce prava mora.

Vaš denar pa dobro skrijte, Skrivališče pa zaprite! Evri čudno moč imajo, Ker naenkrat vam zbezljajo. Manko v kasi naredijo in dolgove vam pustijo.

Če počitka si želite, v Bistrico se zapeljite! Lep hotel nam tam je zrasel, Boljšga zlepa ne bi našel.

Rojstni dan moj zdaj slavimo, mnogo jih je šlo že mimo. Za voščila srčna hvala.

Da bi želja obvetljala, naj me starost ne upogne, in vse slabo se mi ogne.

Zdaj pa prosim odpustite. Če seveda še ne spite, Da sem pridigo vam čital. Vas z nasveti zoprnimi pital.

Martin Čokl, 102. rojstni dan, 12. oktober 2009

4 Comments

5 Comments

Skušnjava. Podlegel sem ji!

Po skoraj šestih letih monotone akcije sem v trenutku šibkosti podlegel skušnjavi. Zaprisežen eni sami in zaslepljen sam s seboj, sem naposled dahnil usodni konec in se zatipkal v nove vode ... prenosne! V tem času sem zamenjal modelov ThinkPadov, programsko preizkusil vse možno, kar se preizkusiti da, poslednjo PC krono pa je nosil legendarni ThinkPad X300. Narava (službenega) dela se je sicer še borila vprid PCja in vztrajala, a izgubila boj v bitki interesov in tehtanja PC vs MAC. Pred letom sem za spravljanje svojega hobija k življenju, to je montažo filmov, kupil svoj prvi Mac. Izredno zadovoljen predvsem s programom za montažo sem počasi začel na tehtnico polagati tudi službeno delo. In ko sem pred kratkim izvedel, da je padla še zadnja ovira - to je Halcom ProKlik - in da je mogoče službena plačila izvajati tudi na Macu - sem pogrnil na celi črti.

ThinkPad X300 versus MacBook 13,3"

ThinkPad X300 je zamenjal težji, a uporabnejši MacBook 13,3" s trenutno najhitrejšim dobavljivim procesorjem 2,53 GHz, 8 GB RAMa ter - še čakam pošiljko - Intelov masterpiece X-25 160 GB SSD. Zverinsko hitra mašina me bo tako še manj ovirala pri toku misli in udejanjanjem le-teh. Tisti, ki me ne poznajo in ne vedo kako hitroprst sem za računalnikom, si najbrž mislijo, da sem ubrisan. Ampak čisto brez heca - meni so res vsi računalniki prepočasni!

Računalnik je takorekoč vse kar sem. Ali bolje rečeno - brez računalnika ne bi uspel ustvariti, kar sem. Nič čudnega, da mu zato posvečam toliko pozornosti (in prihrankov). Na računalniku pišem blog, na njem snujem poslovne ideje, rišem organigrame, gledam gradbene načrte, oblikujem to in ono, obdelujem fotografije, plačujem račune, pišem članke, urejam spletne strani, planiram investicije in delam analize, montiram filme, delam animacije, sanjarim o novih destinacijah za odprave, uporabljam google earth, poslušam glasbo (ok, to redko), ostajam v stikih s prijatelji preko velikih luž Atlantika in Tihega ocena, pogledam kakšen film in - pišem in odgovarjam na e-pošto ter vse drugo kar si človek sploh lahko zamisli. V končni fazi z njim upravljam tudi s celotno pametno zgradbo hotela Bohinj Park! Računalnik je torej zame povsem nepogrešljivo orodje!

Jasno - so tudi slabe reči. Na primer delna zasvojenost, da mora biti na računalniku vse tip-top. Namizje urejeno! Več kot tri, morda 4 zmazki v obliki ikonc so že škandal in znak neorganiziranosti. Vse ima svoje mesto, natančno razdelano po tematiki in poglavjih. Malo mi sicer tukaj daje potuha nenehnega indeksiranja in svetlobne hitrosti SSDja, kjer s Spotlightom (iskalnik v Mac OS X) najdeš vse v trenutku, a vendar mora vsaka datoteka in mapa slej ko prej končati na svojem mestu. Vnaprej razdelana podatkovna hierarhija mi tako omogoča,da že več let zapored vse kar iščem oziroma potrebujem, pa četudi gre za več let staro datoteko, najdem takoj. Kljub velikanskemu številu različnih tipov datotek za različne stvari. Nekaj za Freeapproved, nekaj za službo, drugo za osebno rabo in tretje in četrto in peto ...

In kaj me najbolj moti? Predvsem dvoje: "velika" teža za tako majhen računalnik in glossy zaslon, ki je v sončnem vremenu ali v steklenih prostorih povsem neuporaben! Pa dejstvo, da računalnik nima niti integriranega HSDPA modema. Kdo pravi, da je brezžični internet že povsod?

5 Comments

Comment

Kraji, ki sem jih obiskal - zemljevid sveta

[googlemaps http://maps.google.com/maps/ms?ie=UTF8&hl=sl&msa=0&msid=115438305559948667772.000474f700b970d85ebb2&ll=44.087585,4.921875&spn=159.954853,316.40625&t=h&z=1&output=embed&w=450&h=450] Pred časom sem začel na zemljevidu označevati kraje, ki sem jih obiskal. Označeval sem tiste, v katerih sem vsaj enkrat prespal, v državah, kjer se zadržujem pogosteje, pa sem označil tudi kakšen kraj, ki ni glavno mesto ... Kup označb še manjka, ampak se bo čez čas (ko utegnem) nabrala zanimiva zbirka, ob vsaki točki pa bo pripis - najbolj močan vtis obiska!

Pravtako sem se ob pogledu na zemljevid zgrozil nad velikimi luknjami, celotnimi področji, ki so zame še povsem nepoznani. Potrebnih bo še nekaj dolgih poletov z letalom in zanimivh dni potovanj preden bom na primer "raziskal" ZDA, pa severno Azijo in seveda daljni vzhod... Še bo treba migat!

Comment

Comment

Nagradna igra

Bi hoteli izkusiti udobje, ki ga pričarajo vrhunska sodobna tehnologija, najnovejši sistemi varčevanja s porabo energije ali vode, prvorazredni vodni park s tobogani, masažnimi bazeni in najrazličnejšimi vrstami savn? Ne?! Kaj pa, če Vam hkrati s tem podarimo še mojstrsko kulinarično izkušnjo v obliki polpenzionske storitve? In navržemo smučarsko karto? Prevoz do smučarskih centrov? Večerni kozmični Bowling? Napnite možgane! Ekološki Park Hotel Bohinj Vas bo navdušil z nagradami, ki trmasto kljubujejo recesiji: varčujemo pri porabi naravnih virov, a presenečamo z ugodnostjo aranžmajev, realiziranih na najvišji turistično-kategorni kakovostni ravni ...

Comment

1 Comment

Skok s padalom

[vimeo http://www.vimeo.com/6770768] V petek sva s Tadejem prvič skočila! S padalom iz letala.

Težko bi natančno opisal občutke prostega pada, ker je tistih nekaj sekund tako hitro minilo. Dobro se spominjam le izhoda iz letala in stanja na stopnički za odskok ter trenutka, ko sem pred seboj zaznal svoje noge. Trenutek zatem je bilo padalo odprto, navit pa sem bil po svoji vertikalni osi. Manever "odvijanja" sem opravil tako avtomatsko kot da bi mi bilo skakanje s padalom nekaj vsakdanjega. Reakcija, ki sem je vesel.

Pilotiranje padala pa se mi je zdelo nadvse preprosto. Levo in desno, malo hitreje malo počasneje, in potem lepo v levi šolski krog in veselo proti cilju. Križ sem zgrešil za kakšnih 10 metrov, kar se mi za prvi skok niti ne zdi tako slabo. Bolj me je zmedla moja lastna presoja o bližini tal. Mislil sem namreč, da lažje oceniš oddaljenost, pa vidim, da niti ni tako preprosto.

Pristal sem mehko in se navdušen sprehodil stran od mesta pristanka. V glavnem za prvič je šlo vse po maslu. In ali me je bilo strah?

Občutka strahu sam pri sebi ne prepoznam, ker sem imel doslej srečo, da je šlo vedno za "nadzorovan" strah. Torej občutki, ki jih doživiš pri bolj ali manj načrtovanih dejanjih. Imel sem bolj nekakšno spoštovanje ali strahospoštovanje, ko sem se plazil ven iz letala, od tam naprej pa vse poteka tako hitro, da si najbolj srečen, ko imaš odprto padalo in veselo letiš proti tlom... Bo pa treba čimpreje čimvišje, ker bi sedaj težko sploh govoril o občutkih prostega pada, ker ga je bilo tako malo :)

Bor je bil z nama s Tadejem na letališču in je napravil tudi nekaj fotografij. Več v Borovi reportaži.

1 Comment