[vimeo http://www.vimeo.com/6770768] V petek sva s Tadejem prvič skočila! S padalom iz letala.
Težko bi natančno opisal občutke prostega pada, ker je tistih nekaj sekund tako hitro minilo. Dobro se spominjam le izhoda iz letala in stanja na stopnički za odskok ter trenutka, ko sem pred seboj zaznal svoje noge. Trenutek zatem je bilo padalo odprto, navit pa sem bil po svoji vertikalni osi. Manever "odvijanja" sem opravil tako avtomatsko kot da bi mi bilo skakanje s padalom nekaj vsakdanjega. Reakcija, ki sem je vesel.
Pilotiranje padala pa se mi je zdelo nadvse preprosto. Levo in desno, malo hitreje malo počasneje, in potem lepo v levi šolski krog in veselo proti cilju. Križ sem zgrešil za kakšnih 10 metrov, kar se mi za prvi skok niti ne zdi tako slabo. Bolj me je zmedla moja lastna presoja o bližini tal. Mislil sem namreč, da lažje oceniš oddaljenost, pa vidim, da niti ni tako preprosto.
Pristal sem mehko in se navdušen sprehodil stran od mesta pristanka. V glavnem za prvič je šlo vse po maslu. In ali me je bilo strah?
Občutka strahu sam pri sebi ne prepoznam, ker sem imel doslej srečo, da je šlo vedno za "nadzorovan" strah. Torej občutki, ki jih doživiš pri bolj ali manj načrtovanih dejanjih. Imel sem bolj nekakšno spoštovanje ali strahospoštovanje, ko sem se plazil ven iz letala, od tam naprej pa vse poteka tako hitro, da si najbolj srečen, ko imaš odprto padalo in veselo letiš proti tlom... Bo pa treba čimpreje čimvišje, ker bi sedaj težko sploh govoril o občutkih prostega pada, ker ga je bilo tako malo :)
Bor je bil z nama s Tadejem na letališču in je napravil tudi nekaj fotografij. Več v Borovi reportaži.