Diba.si je spletna banka, ki je na veliko oglaševala daleč najvišjo obrestno mero za denar, ki ga ni bilo potrebno vezati. S kar 4,8 % obrestno mero je prepričala tudi mene in sem na to povsem spletno banko, ki je podružnica avtrijske zveze bank, parkiral nekaj denarja. Vse lepo in prav in že po nekaj tednih so se obresti lepo seštevale in vse je bilo krasno. Nakar najprej dobim prvo sporočilo, da je obrestna mera znižana, zatem pa v le nekaj tednih še drugo, da je obrestna mera znova znižana in sicer na 3,5 %. To je sicer še vedno prav dobra obrestna mera, glede na to da gre za NEvezani denar, a vseeno. Me prav zanima, kako se bo to poznalo pri pridobivanju novih komitentov...
Viewing entries in
Other
Ja prav zares! Poleg Uršinih (sestra) treh mulcev je pred nekaj dnevi Matevževa (brat) Jana povila Tadeja! Baje je čisti Čokl, že zdaj ima take mini zalivke nad čelom kot moj 101 leto star dedek, oči in brat - pa seveda jaz! No in zdaj ko sem že kar četrtič stric, bom moral še bolj paziti kako se obnašam :)
Pred dnevi sem razmišljal kako zelo drag hobi alpinizem pravzaprav je. Športni hobi kot so tek, drsanje na ledu, rolkanje, mogoče celo rekreativno kolesarjenje so v primerjavi z alpinističnim zalogajem pravi berači. Za tek potrebuješ športne copate, cenejše ali dražje, vsekakor lahko greš ven in tečeš. Mogoče celo bos.
Pri alpinizmu pa je razpon v vsoti denarja, ki ga zmečeš za opremo, gromozanski. Težava se pojavi pri tem, da četudi hočeš samo občasno ledno plezati in si opreme ne izposojaš, temveč jo kupiš, si že z zelo osnovno opremo na trimestnih številkah. Če kupiš opremo prvič in vse novo, srednjega razreda, si že na pošteni štirimestni številki. Če te zadeva "zagrabi" in želiš plezati več, bolj pogosto, samostojno in da vodiš navezo, postanejo številke neokusne.
Praktični primer - redne cene zgornjega srednjega cenovnega razreda za novo opremo:
- cepina, 300 EUIR
- dereze, 150 EUR
- ledni vijaki, 8 kosov, 320 EUR
- hlače, 200 EUR
- jakna/softshell, 300 EUR
- pas, 100 EUR
- nahrbtnik, 100 EUR
- rokavice, 100 EUR
- čelada, 70 EUR
- vponke, sistemi, drobni inventar, 200 EUR
- prvi sloj tehničnih oblačil, po domače "švic perilo", 100 EUR
- čevlji 270 EUR
- vrv, 200 EUR
Najbrž sem še marsikaj pozabil, ampak takole čisto v osnovi je tega prekletega materiala za celo goro denarja. Natančneje za malenkost manj kot 2.500 EUR, pri čemer govorimo o dnevnih turah (brez spalne vreče, kuhalnikov, loncev, čelne svetilke ipd.).
In ko pomislim, da smo bili (in so tudi danes) tečajniki in začetniki (alpinisti) pretežno študentje/dijaki, so takšni finančni zalogaji podobna utopija kakor nakup stanovanja dandanes. Še s pridnim delom, služenjem denarja in varčnim ravnanjem z le-tem, tudi po več-mesečnem kupčkanju le-tega ni dovolj, da bi si človek "kar tako kupil" opremo. Postopoma in počasi, pa kak star kos, ki se ga nadomesti - tako še gre, ampak to traja!
Vsakič, ko si ogledam kakšen starejši film ali fotografije plezalcev izpred nekaj desetletij, si rečem samo - vsaka jim čast! Plezanje v težkih usnjenih čevljih, z okovankami pritrjenimi s paščki, dolgi leseni cepini, statičnimi vrvmi, brez vseh pripomočkov in ostalega - a so vseeno plezali in Splezali veliko smeri, ki so še v današnjih časih dostopne le najbolj izurjenim navezam. Kljub vsej moderni opremi, s katero je isti smer/vzpon precej lažja.
A prave rešitve še nekaj časa ne bo. Že dolgo je edini faktor pri ceni - količina! Vsakoletne podražitve zimske alpinistične opreme so skladne s podražitvami ostalih artiklov za potrošnjo, marže ostajajo visoke, količine prodane opreme ostajajo na nekako istih "majhnih" nivojih, cene so še vedno (pre)visoke. Z majhnimi mislim relativno, z npr. količinami pralnih praškov, ki se prodajajo v milijardah kubikov. Če bi bile Cobre (cepini Black Diamond) za npr. okopavanje vrta - za kar jih sicer nekateri celo uporabljajo - mišljene za široko potrošnjo, bi jih v Merkurju zlahka kupili za kakšnih 30 EUR, devetino siceršnje cene ...
Skupaj sem spackal nov filmček - tokrat o minulem lednem plezanju v Logarski dolini v zaledenelih slapovih Slap pod Sušico, Kaskade ter Avtocesta. Prijeten ogled :) [youtube http://www.youtube.com/watch?v=xGuozDE-js0&fmt=22]
Z Grego Ažmanom sva pred mnogo leti - zdaj že lahko tako rečem - davnega leta 2003, splezala prvo ponovitev smeri Beli tok v severni steni Prisojnika. S smerjo je prvi opravil Marko Prezelj s soplezalci. Ker se letos delajo dobre zimske smeri v hribih morda koga smer zamika ... In ker je video na mojem kanalu YouTube nekaj slabo sprocesiran, sem ga v boljši resoluciji še enkrat naložil še na Vimeo. Morda pa bo koga zanimalo. Mene osebno je predvsem iz vidika "napredka" mojega snemanja od takrat, do danes ... Aja, pa v filmu gre za napako, plezala sva marca, ne januarja!
[vimeo http://www.vimeo.com/2773298]
Evo, danes zjutraj v avtu ... V centru Ljubljane! Zakon! Pomnim še dni, ko je v Ljubljani vladal tak mraz po teden, dva in tri. Nekoč so nas učili, da gre za sibirski anticiklon. Ta hladen val suhega in ledeno-mrzlega zraka se je načelno vsako zimo zadrževal nad delom Evrope in naganjal mraz v kosti. Če me spomin ne vara se tega v letih 2005-2008 ne spomnim in je bilo v glavnem ves čas samo relativno toplo, žal.
Ne vem pa kaj to pomeni primerjalno z na primer povprečnimi temperaturami januarja 1990 ali kaj podobnega za dlje časa nazaj. Upam, da se najboljši poznavalec vremena na Freeapproved Ortarjev Jaka kaj oglasi s komentarjem in mi pomaga iz zadrege ...
Večinoma se takšnega mraza vsi izogibajo in ga ne marajo. Zamrzujejo stekla na avtih, stroški za ogrevanje so višji, pločniki so poledeneni in padajo po tleh in še marsikaj ...
Je pa ta hud mraz dober vsaj za nekaj ... LEDNO in zimsko plezarijo v splošnem :)
Imam eno resno težavo! Nobene dereze, ki jih imam doma, mi ne pašejo na čevlje, ki sem jih pred kratkim kupil za trdo zimo in mini odpravice - La Sportiva Spantik.
Ker so bojda zelo topli in posledično malo bolj "debelušni", nanj ne moram pripeti niti derez Grivel Rambo 4, niti 2F niti BD SabreTooth. Zdaj se oziram za Grivelovimi G14, ki so modularne - lahko so z dvema zoboma, lahko z enim. Ker sem se povsem navadil na plezanje z enim zobom in ker so v kombiniranem terenu enozobe dereze dejansko "lažje za uporabo", bom tudi G14 nemudoma predelal iz 2 na 1 zob.
Edina rešitev pa je očitno v sodobnem sistemu pripenjanja "NewMatic" kot ga imenuje Grivel, kar pomeni, da imajo dereze spredaj nekakšno košarico in so torej polavtomatske.
Zdaj me torej čaka, da dereze poiščem in jih preizkusim, če bodo vsaj te pasale. Sodeč po fotografijah Marka Prezlja bodo, saj enako kombinacijo čevljev Spantik in derez uporablja tudi Steve House.
Danes sem končno dobil nov nahrbtnik. Ko sem dvignil paket na pošti, se mi je zdel blazno težak, a sponzal, da so v škatli še druge dobrote :)
Nahrbtnik je najbolj možne kičaste in kričeče barve - a z namenom. V slabem vremenu in v kakšnih neprijetnih situacijah imam v hribih rad, da je oprema (in z njo jaz) viden. Če ruzak kje iščeš v megli, če ti kamorkoli pade, če ga pustiš pod steno in vmes močno sneži, pa ga malo zasiplje in tako dalje.
Velikost je primerna za daljše poletne enodnevne ture in seveda za zimsko dnevno plezarijo. Nahrbtnik je sorazmerno lahek in je nadomestil moj dosedanji, kar rekordnih 5 let (upo)rabljeni Black Diamond Speed, pravtako 28L.
Prednost manjšega ruzaka sem že večkrat spoznal. Čeprav vedno pakiram "minimalistično" in večinoma vse pustim doma, večkrat tudi hrano (hvala Grega, Tadej, hvala Bor, hvala Arne in ostali soplezalci :) ) - je dejstvo, da če imaš velik nahrbtnik, več vzameš. Kar še kaj zabrišeš notri, češ - saj je prostor. S temi "manjšimi" nahbrtniki teh težav nimam in ravnotako spravim notri prav vse kar potrebujem. Filozofija je nekako takšna, da za plezanje hočem čim manjši nahbrnik, ki je lahek in me ne ovira, na dostopu pa že potrpiš, če ni vse optimalno spakirano v notranjosti.
Kadar vrv in čelado dam na zunanjo stran, mi notri v bistvu vedno ostane toliko prostora, da niti ne vem s čim bi ga zapolnil. Tako mi na primer nikoli ni jasno kako imajo lahko nekateri turni smučarji 45L nahrbtnik za triurno turo. Nekateri ga imajo zato, ker pravijo da lepše "drži smuči", drugi zato, ker je to pač edini, največ pa je takšnih, ki pravijo: "ja kako vendar pa bi imel lahko manjšega- poglej, še ta je poln!"
Kako se tale Sulphur (žveplo) barva nahrbtnika obnese v praksi še ne vem, bojim pa se, da me bodo poleti spet obletavali roji muh. Jasno zato, ker bom preznojen in smrdeč sopihal navkreber, a tudi zato, ker muhe in insekti v splošnem "cepajo" na žive barve - rdeča, modra, vijola, ipd. Narava je takšne barve cvetov naredila zato, ker se na tak način prenašajo plodi. Pride čebelica, metulj whatever in bzzzzz se guzijo po barvastem cvetu in odletijo in brezbrižno oplajajo vsa obiskana letališča (cvetove). Pocestnice bi bil napačen izraz, primernejši se mi zdi poletališčnice.
Pustimo to živalsko gonjenje in razmnoževanje ta hip ob strani in preidimo k bistvu. Uporabnost nahrbtnika. Pred leti so v gore nosili velike krošnje, potem so sledili nahrbtniki z okvirjem, danes so sodobni nahrbtniki pač takšni kot na zgornji fotografiji. Lahki, uporabni, pretežno brez odvečne navlake. Obstajajo sicer še mnogo lažji, a ker je ta velikost nahrbtnika pri meni največ v uporabi in ga ne bi menjal vsak mesec - bom potrpel in nosil teh 1200 gramov hočeš-nočeš teže s seboj.
Ko bom z nahrbtnikom preživel kakšno zanimivo avanturo (kot na primer davnega februarja 2001 v Chamonixu, ko sem v bivaku spal z nogami v nahrbtniku), pa se še oglasim. Ali pa, če mi bodo skušali insekti, mahnjeni na žvepleno barvo, storiti silo!
Leto 2008 je minilo hitreje kot vsa leta doslej. Nekako se mi dozdeva, da bodo leta hitela mimo mene vedno hitreje, se seštevala in nalagala. Če bo vse normalno in me bo tako kot prednike spremljala sreča z zdravjem, sem že na 1/4 svojega življenja. Dedek je na poti proti 102, jaz pa na poti proti 27. Obupno hitro je minila gimnazija, še hitreje faks. Leta v službi ne grejo pa prav nič počasneje. In ko se tako spogledujem z minljivostjo življenja in se zamislim kaj vse lepega sem doživel, kaj vse težkega prestal in kaj od obojega me v prihajajočih letih še čaka, si lahko zaželim le še mnogo takšnih let, še več fantastičnih in čim manj "težkih" trenutkov, predvsem pa zdravja, zdravja in zdravja. Brez tega ni nič.
Zaključim pa lahko v stilu bistrih deklet s televizije: "Srečno 2009 staršem, prijateljem, znancem, sorodnikom, sodelavcem, ... in sploh vsem, ki me poznajo!". In tako torej tudi jaz vsem vam želim predvsem zdravja, sreče in ljubezni! Pa veliko lepega v 2009!
In ker ni bilo časa, da bi izdelal še Freeapproved in še privat čestitke, pripenjam pač službene :)
Kakšen je človek, ko se na 3715 metrih prebudi? Nagravžen. No vsaj jaz sem bil takšen, ko me je Tadej slikal dobesedno v istem trenutku, ko sem prvič oni dan odprl oči. Na priloženi sliki se ne le ničesar ne zavedam, marveč sem tudi še povsem odsoten in zasanjan.