Danes sem končno dobil nov nahrbtnik. Ko sem dvignil paket na pošti, se mi je zdel blazno težak, a sponzal, da so v škatli še druge dobrote :)
Nahrbtnik je najbolj možne kičaste in kričeče barve - a z namenom. V slabem vremenu in v kakšnih neprijetnih situacijah imam v hribih rad, da je oprema (in z njo jaz) viden. Če ruzak kje iščeš v megli, če ti kamorkoli pade, če ga pustiš pod steno in vmes močno sneži, pa ga malo zasiplje in tako dalje.
Velikost je primerna za daljše poletne enodnevne ture in seveda za zimsko dnevno plezarijo. Nahrbtnik je sorazmerno lahek in je nadomestil moj dosedanji, kar rekordnih 5 let (upo)rabljeni Black Diamond Speed, pravtako 28L.
Prednost manjšega ruzaka sem že večkrat spoznal. Čeprav vedno pakiram "minimalistično" in večinoma vse pustim doma, večkrat tudi hrano (hvala Grega, Tadej, hvala Bor, hvala Arne in ostali soplezalci :) ) - je dejstvo, da če imaš velik nahrbtnik, več vzameš. Kar še kaj zabrišeš notri, češ - saj je prostor. S temi "manjšimi" nahbrtniki teh težav nimam in ravnotako spravim notri prav vse kar potrebujem. Filozofija je nekako takšna, da za plezanje hočem čim manjši nahbrnik, ki je lahek in me ne ovira, na dostopu pa že potrpiš, če ni vse optimalno spakirano v notranjosti.
Kadar vrv in čelado dam na zunanjo stran, mi notri v bistvu vedno ostane toliko prostora, da niti ne vem s čim bi ga zapolnil. Tako mi na primer nikoli ni jasno kako imajo lahko nekateri turni smučarji 45L nahrbtnik za triurno turo. Nekateri ga imajo zato, ker pravijo da lepše "drži smuči", drugi zato, ker je to pač edini, največ pa je takšnih, ki pravijo: "ja kako vendar pa bi imel lahko manjšega- poglej, še ta je poln!"
Kako se tale Sulphur (žveplo) barva nahrbtnika obnese v praksi še ne vem, bojim pa se, da me bodo poleti spet obletavali roji muh. Jasno zato, ker bom preznojen in smrdeč sopihal navkreber, a tudi zato, ker muhe in insekti v splošnem "cepajo" na žive barve - rdeča, modra, vijola, ipd. Narava je takšne barve cvetov naredila zato, ker se na tak način prenašajo plodi. Pride čebelica, metulj whatever in bzzzzz se guzijo po barvastem cvetu in odletijo in brezbrižno oplajajo vsa obiskana letališča (cvetove). Pocestnice bi bil napačen izraz, primernejši se mi zdi poletališčnice.
Pustimo to živalsko gonjenje in razmnoževanje ta hip ob strani in preidimo k bistvu. Uporabnost nahrbtnika. Pred leti so v gore nosili velike krošnje, potem so sledili nahrbtniki z okvirjem, danes so sodobni nahrbtniki pač takšni kot na zgornji fotografiji. Lahki, uporabni, pretežno brez odvečne navlake. Obstajajo sicer še mnogo lažji, a ker je ta velikost nahrbtnika pri meni največ v uporabi in ga ne bi menjal vsak mesec - bom potrpel in nosil teh 1200 gramov hočeš-nočeš teže s seboj.
Ko bom z nahrbtnikom preživel kakšno zanimivo avanturo (kot na primer davnega februarja 2001 v Chamonixu, ko sem v bivaku spal z nogami v nahrbtniku), pa se še oglasim. Ali pa, če mi bodo skušali insekti, mahnjeni na žvepleno barvo, storiti silo!
