Festival v Pragi - poslednji dan

Danes sem zadnji dan v Pragi in še preden skočim nazaj za štiri stene, kjer se festival odvija, bom skočil na kratek ogled zasneže Prage. Zaenkrat pa objavljam kar celo galerijo slik, ki so se znašle v teh dveh dneh na mojem telefonu.

Preden je bila posneta zgornja fotka sva z Valeriyjem na hitro počvekala o njegovi rodni Sibiriji in nekaterih planih, ki jih ima v glavi, potem naju je pa njegova spremljevalka še enkrat škljocnila. Tip je zelo v redu, zgovoren in prijazen pa še super sogovorec, ker govori razumljivo angleško. O njegovih vzponih seveda ni potrebno razglabljati - vsa čast! Ko je kazal nekatere fotografije sem si koraj zlomil vrat, tako strme stene so bile...

[gallery]

To da je dejansko prišel predavanja poslušati tudi predsednik Češke, me je nemalo presenetilo. Prepričan sem bil namreč, da je to samo potegavščina za publiciteto, ko pa sem videl kar naenkrat vrvež novinarjev in ostalih, sem že vedel koliko je ura. Najprej so vstopili trije pleškoti s tistimi slušalkami v ušesih, potem je prišel pa Vaclav. Kar je povedal in kakor se je obnašal deluje huda faca.

Viki Grošelj je bil član žirije, ki je letos za najboljše predavanje izbralo Valeryja. Dobra odločitev! Ob takšnih vzponih in fotografijah, ki jih je posnel med svojimi vzponi v stenah... Noro!

Tole je najbrž zadnje oglašanje iz Prage, danes ob 23:00 se vračam na Brnik.

Praga in Valery Babanov

V Pragi je že ob prihodu na letališče snežilo! Prizor popolnoma zasneženega (na rahlo) letališča je bil kar prijeten. To namreč pomeni, da je zima že res tik pred vrati oziroma, da na njih že kar trka. Po tem, ko je taksi pripeljal do hotela v katerem se tudi ta trenutek nahajam, sva jo z Grošljem mahnila na prizorišče in otvoritev festivala. Sledilo je nekaj uvodnih besed, potem dva predavanja in kmalu je bil čas za predavanje Valeryja Babanova.

Presenetil me je s svojo relativno razumljivo angleščino, skromnostjo - predvsem pa s svojo velikostjo - oziroma bolje rečeno majhnostjo. V bližini prevajalke je bil videti kot mali pišek. Dobesedno. Pa tudi prevajalka ni bila zelo obilna, le on je resnično drobcan. Predstavljal pa sem si pravega ruskega hrusta, ki lomi cepine in trga oprimke s sten.

Predavanje je bilo vsebinsko izjemno zanimivo, prava škoda je bila le ta, da je predaval pol iz listov pol iz glave. Motila je tudi smotana prevajalka, ki je čebljala po Češko, kljub temu, da je bila njegova angleščina povsem solidna. Nekatere fotografije so jemale sapo, le z izborom glasbe je po mojem mnenju malo potlačil potencialno razpoloženje - neki elektro techno na takšne fotke pač ne paše.

Tip je star (mlad) 44 let, kaže jih pa maksimalno 30. Ima prešeren nasmeh in je nasploh kar faca. Pravi, da velikih odprav ne mara in da je bila njegova 20 članska ruska v Himalajo prva in zadnja. Odslej njegove ekipe štejejo po največ 2-3 plezalce in kakšnega dobrega prijatelja ter kuharja in kar je obvezno potrebno poleg.

Zdaj grem pa še malo čez svojo projekcijo, da se mi jutri pred polno dvorano ne bo zatikal jezik. Pa razmislil bom, kako bi eliminiral sitno češko čebelo - prevajalko.

[gallery]

Čez 3 ure letalo za Prago

Z zadnjimi vzdihljaji še delam kljukice za službene reči, potem pa poklopim prenosnik in odirjam na letališče Brnik (namenoma Brnik, ker itak bodo zdaj Jožeta Pučnika spremenili v koga drugega). Ne letalu bom v miru pripravil še ene pomembne preglednice za ponedeljkov večurni sestanek. V Pragi dnevno svetlobo izkoristim za instant ogled mesta, odpredavam, zvečer pa začnem pripravljati materiale za launch našega novega trailerja za film iz Kirgizistana. Komaj čakam, ko ga v torek pokažemo širni javnosti. Boštjan bo medtem izpilil še zadnje detajlčke, tako da v ponedeljek zadevo naloži na kolesje YouTuba. Pa še maščeval se jim bomo, ker imamo avtorsko glasbo, tako da nas ne bodo več jebal! HA!

Če imajo Čehi kakšne povezave pa se itak še oglasim in poročam...

Ta vikend predavam v Pragi

• Ang Tshering Sherpa
• Ueli Steck
• Valery Babanov
• Roger Schäli
• Christoph Hainz
• Adam Ondra
• M. Holeček, J. Doudlebský
• Peter Hámor
• Ivana Filová
• Radek Jaroš
• Wolfgang Nairz
• Dawa Steven Sherpa
• Michael Larcher
• Anže Čokl
• D. Janák, P. Vrtík
• Zdeněk Hrubý

Takšen je seznam predavateljev, v družbi katerih bom ta vikend predaval o naši minuli alpinistično-raziskovalni odpravi v neraziskan predel Kirgizistana.

V Prago me popelje v petek popoldne letalo družbe Czech Airlines CSA, potem pa bo cel vikend pestro obarvam. Če imajo na Češkem tudi kakšne dobre povezave, se bom v živo oglasil. V nasprotnem primeru pa sledi reportaža s fotografijami.

Glede na to med kakšnimi gosti bom predaval, imam kar malo treme - priznam! Ampak mislim, da bom vseeno preživel. Bo pa zagotovo ena super izkušnja.

Ponedeljek.

Kaj več ni dodati. Prvi dan v tednu. Prvi delovni dan v tednu. Najdaljši dan v tednu. Pogosto najbolj stresni dan v tednu. Dan, ki si ga ne želiš. Ponedeljek - že ime je dolgo in debilno. In ker sem imel v gneči na cesti preveč časa, sem sprobal, če že deluje mikrofon na E90 (medtem ko je E71 na servisu). [youtube=http://www.youtube.com/watch?v=lAuLf_KM2gE&fmt=18]

Orosile so se mi oči...

Danes opoldne, ko sem rutinsko kliknil na shranjeno bližnjico za ogled strani Freeapproved.com mi je zaigralo srce. Ko sem bral številne nove objave, sem se neverjetno razveselil. Najbolj pa me je omehčala Arnetova objava. Ko Arne odpiše email je skoraj tako, kot bi bil državni praznik (beri ne zgodi se prav pogosto). In danes - ko je popolnoma lastnoročno objavil še novičko njegove minule avanture v Koglu - to je bil pa že dovoljšen razlog, da so se mi orosile oči :) Prava sreča je - naš Arne. Zdaj ga pa vsi šuntamo, da bo imel na vsakoletnem zboru tudi kakšno predavanja, kar iz Kirgizistana. Lansko leto je namreč do solz nasmejal več kot 50 prisotnih, ko je s svojim nepopisno hecnim pripovedovanjem o obiskanih krajih privabljal smeh na ustnice mladenk in krohot možakov.

Sveži snemalni pristopi

Poleg žerjava, katerega dobro fotografijo še čakam (včasih se v naši skupini najde kdo, ki poslika "the making of"), smo včeraj v Napoleonici preizkušali drugačne snemalne prijeme... Najbolj mi je bilo všeč lebdenje sredi prostora - primitivna izvedba, a učinek je dober.

Megla, da bi jo z nožem rezal

Trenutno je zunaj takšna megla, da bi jo lahko z nožem rezal. Ta pregovor je sicer že star, ampak še kako drži. Na tla sem za foro odložil koš s smetmi, stopil 10 korakov naprej in ga nisem več videl. Takšna megla je! In ker bo takšna megla še vsaj dva meseca, me to prav nič ne veseli. Zlasti ne zato, ker so včeraj med plezanjem in danes na izletu tako prijetno greli topli pozno-jesenski sončni žarki... Ta trenutek pa hladi in mrazi vlažna megla. Bljek.

Promet v Ljubljani - rak rana mesta

Prometni kaos v Ljubljani se ob dnevih, kakršen je danes, zlahka primerja z najhujšimi in mesti drugod po svetu. Ko mi je prijatelj iz Londona pravil o njegovi uro trajajoči vožnji v službo, sem si mislil: "oh, ubogi mož, kaj neki mu bo ves denar, ko pa se takole vsak dan drenja v zastojih na cesti...". Situacija v Ljubljani ni prav nič boljša. Vsaj na današnji dan ne. Ko pada dež, so naenkrat vsi po nepotrebnem počasni kot polži. Pa nisem divjak oziroma sem, samo ne na cesti :) Sploh pa ne v mestu, kjer redkokdaj za več kot 5-10 km/h prekršim predpisano/dovoljeno hitrost. Na avtocesti je drugače, ampak tam ni otrok in ljudi ob cestah.

Kakorkoli že - vsi se tako prekleto vlečejo. Sveti zelena luč in vsi stojijo. Potem se kakšen bedak zapodi v križišče, češ da bo hitrejši, če "čaka" in the middle of nowhere. Tak bedak potem zablokira križišče na vse strani in vsi stojimo.

Danes nekaj po 16. uri na poti na zavarovalnico, sem se tako z Vilharjeve do konca Šmartinske vozil kakšnih 30 minut, po obvoznici 10 in potem še 15 do zavarovalnice. Prepričan sem, da če bi šel peš, bi bil hitrejši. Katastrofa!

K sreči me promet po Ljubljani po novem letu ne bo več motil.

Sem GORNIK, planinec ali alpinist?

Ker mi je PZS (pi%""unska zveza starcev) prepovedala uporabo izraza gornik moram sedaj pošteno razmisliti, če bi sploh prodal izpit za alpinista. Ker če ga prodam, potem nisem več alpinist (v Slo. šteje samo papir, če samo plezaš nima veze, si brezveznik pravijo na PZS) in če nisem več alpinist, nisem nič. Planinec pa menda tudi nisem. Se pravi sem v vsakem primeru v godlji. Mogoče pa vseeno prodam izpit za alpinista in si s tistim denarjem kupim 20 let članstva v katerikoli zvezi onkraj meje, sem zavarovan za primer helikopterskega reševanja in uživam vse in mnogo več prednosti (sej to ni težko, ker jih v PZS takorekoč ni) kot v PZS.

Mislim, da se bom odločil kar za slednje...