Ko sem se zjutraj peljal v službo sem v križišču Dunajske in Tivolske nasproti Europarka videl najprej tisto zoprno gospo, ki s tonami koruze napihuje in hrani preklete golobe poleg nje pa se je ravno ustavil policijski avtomobil. To je pritegnilo mojo pozornost in že sem upal, da bodo žensko končno zaprli, a sem se zmotil. Policaja sta odmaširala naravnost na tisto zelenico in po orošeni travi stopala proti šotoru. Res - prav šotor je bil postavljen, sredi Ljubljane. Zelen, skorajda kamuflažni šotor. Ker je bila zelena tudi luč na semaforju sem pač moral odpeljati, tako da žal nisem videl kakšne so bile posledice snidenja policajev in junakov, ki so prenočili v idiličnem parku na ekskluzivni lokaciji neposredno poleg železnice, bencinskega servisa Petrol in dveh prometnih in hrupnih cest. Pamet na višku. Happy campers.
Viewing entries in
Other
Že nekaj zadnjih dni prebiram debiloze prvega človeka PZS kot tudi komentarje na njegovo pisanje in obratno. Vse skupaj je že prav smešno in meji na eno tako pravo burlesko. Najbolj mi je smešno to, da ljudje - gorniki in planinci - še vedno sploh reagirajo na te objave, ki se vlečejo že kot pasja čreva... Vsi pišejo, rovarijo in besnijo, nihče pa nič ne naredi. Pa tako preprosto je... Enostavno se vsak, ki se ne strinja s tem, da PZS cenzurira kaj se piše po spletu in da prepove na primer besedo gornik - izpiše. Oziroma še izpisati se ni potrebno. Silno preprosto se članstva ne podaljša. Ko bo to naredilo 50% članov sem zelo ali pa zagotovo prepričan, da se bo na PZS nekaj korenito spremenilo. Če drugega ne, bo letel politik, če pa ne, pa naj uživajo sami v svojem birokratskem aparatu.
Dejstvo je, da je organizacija, ki se ne prilagaja - ampak je v svojih potezah in dejanjih vse bolj toga - obsojena na propad. Drugače pač ne more biti. In če bi pri tem pomagali še tisti, ki se sedaj tako javno oglašajo, razpravljajo in besedičijo o tem kako kaj ni prav in kako bi moralo biti - ne razmišljajo v pravo smer. Čemu in zakaj bi sploh skušali oživeti razpadajoče in trohneče "truplo", če pa se lahko rodi nova stvar? Ker je za novo reč in "preporod" seveda potrebna določena energija in volja, pa je laže le tarnati in negodovati nad obstoječim.
In kaj je obstoječe? Kot lahko razberem iz nekaterih pripomb - pravzaprav prazen nič. Plačilo za nalepko, ki ne nudi takorekoč nič konkretnega. Še največji plus so popusti v kočah. Pa še tu slovenska znamka v tujini pomeni mnogo manj, kot "severnjaška".
Me prav zanima, kako se bo vse to besedičenje spet razpletlo... In čakam, da še kdo dojame, da pravih razlogov za članstvo v PZS ni...
Arne je en tak poseben pob. Poleg tega, da je super perspektiven plezalec z neomajno voljo, izjemnim občutkom za sočloveka, krepih nog in rok ter obetajoči kirurg oz. zaenkrat še medicinc - ima tudi en zelo poseben avto. Dasihravno bi po imenu sodeč životinsko carstvo bolj pripisovali Tadejevemu Gozdarčku, temu ni tako. Arnetov Peugetov je namreč pravi mali ZOO. Dejstvo da ta mladi mož Arne živi nedaleč stran od pravega ZOOja, morda pripomore k temu, da se njegov avtomobil vsake toliko časa (pretežno vsakič, ko se z njim vozim skupaj na kakšno plezarijo) prelevi v živalski vrt.
Povsem običajno je tako na primer sedeti v avtu, kjer je poleg voznika Arneta, kupov opreme in veliko hrane tudi mnogo dodatne hrane, nekaj odpadkov in še več živali. Na Jezersko sem se tako peljal v družbi večih plezalcev in nekaj ducat plezalk - mravelj. Tudi pravi dom so si ustvarile - mravljišče. Na nek način mobilno Peugetot mravljišče.
Najnovejši glas, ki seže v deveto vas, pa je na moje uhe prišepnil novo zanimivo zgodbico iz intimnega življenja Arnetovega pižojčka. Da mu ne bi bilo pretirano dolgčas si je omislil družbo. Navadno sicer izbira dolgonoge pripadnice ženskega spola, tokrat pa se je le odločil in izbral kratkonogo in s sivimi dlakami poraščeno sopotnico. Miš. Čeprav je težko verjeti, sem se že navadil, da je prikupni in vselej zabavni Arne vedno znova poln presenečenj. Kot pravi čarodej. Otroci ga bodo gotovo vzljubili na prvi pogled.
Za lahko noč naj povem še to, da je - ko se je svoje sopotnice naveličal - uporabil pravo taborniško zvijačo, da je sopotnico postavil na hladno. Prek noči je pustil priprta vrata in na tla položil kos sirčka. Naivna miška je prijela za vabo in sedaj je Arne v avtu sam.
A dolgo ne bo tako. Le do prvih snežink, ko bomo spet nekajkrat tedensko z njegovim ZOO-pižojčkom šibali čez drn in strm avanturam na proti.
Arne lahko noč. Upam, da se ti ta trenutek ne kolca preveč :)
Zadnjič na rojstnem dnevu sem pozabil malo obširneje napisati o dedkovih 100 letih +1, ki ga ga je praznoval oni dan. Še vedno je totalna faca in ker je odprt za nove ideje, ga tudi sprememba imidža pri 101 letu ne moti. Odslej bo na sprehode hodil bolj kot kakšen raper :) Sem mu rekel, da je bolje nositi kapo s šildom nazaj :)
Včeraj sem presenečeno dobil sledeče e-sporočilo, ki me je opomnilo na to, da celo na youtubu, kjer se nahajajo milijoni videov, nekdo ostaja pozoren prav na vse... "Dear FreeapprovedAFP,
Video Disabled
A copyright owner has claimed it owns some or all of the audio content in your video Arco 2008 Slideshow. The audio content identified in your video is Sympathy For The Devil by The Rolling Stones. We regret to inform you that your video has been blocked from playback due to a music rights issue."
Meni je večkrat bolj zanimivo pogledati kako je nek film nastajal, kot pa celotni končni produkt. Mogoče zato, ker se s tem tudi kdaj kaj naučim, predvsem pa najbrž zato, ker tudi sam snemam. No pa bom enkrat malo za šalo malo zares prilimal nekaj fotografij... Fotografije: Matjaž Kamenarič [gallery]
Vsekakor sem kupil zadnjo Nokio. Komaj dam na servis komunikatorja 90 in se ga/jo odločim prodati - kupim vmes E71 in tudi s to nimam sreče. Sicer vrhunski telefonček, ki ima super zasnovo, odlično tipkovnico in mi načelno v vsem ustreza - začne kazati znake hude jetike. Najprej ga biksa fotoaparat, potem težave s povezovanjem, vmes se nekajkrat ugasne in nazadnje pokrovček za priključitev USB kabla štrli stran kot telefoniu iz praška. Ko telefonček dobim nazaj s servisa je pred odločitev - ali telefon sploh obdžati ali ga kar precej prodati. Toda kaj oziroma katerega potem?!
Juhuhej! Pravkar sem po radiu slišal, da bo snežžžiiiillloooo. Na žalost samo do 1700 m, ampak to pomeni, da kljub vsem temperaturnim in podnebnim spremembam vseeno še je upanje, bomo letos čofotali v snegu in se s smučami pobijali po strminah, s cepini praskali po stenah in sploh uživali v zimskih radostih. Zima - moj najljubši del leta!
Ko sem pred mnogo leti pri zračnih vragolijah zlomil vrat, sem bil prepričan, da se v zraku ne bom več vrtel. A sem se že dobra dva meseca po tem, ko sem prišel iz bolnice in snel še gips z vratu, spet vrnil v zaprašeno telovadnico. Ena izmed možnosti, ki jih v prejšnjem spisu nisem omenil - je tudi t.i. salta mortale. Skok nazaj z obratom, ki se ne konča na nogah ampak na vratu. Zanesljiv konec zgodbe.
Kako narediti samomor, če je pogosto moč prebrati, da je živeti nekaj najlepšega, kar se je človeštvu in človeku zgodilo nasploh. A za vse najbrž ni tako?