Se še spomnite avtomobila, ki smo ga klicali Bolha? Takšna prikupna mala škatla na štirih kolesih, v katero si - v primeru, da si bil večji kot 190 cm, že kar zelo težko zlezel. Poleg tega so bile Bolhe v letu, ko sva jo z Borutom kupila, že zelo "dotrajane" in nasploh ne prav zaželene. Tako sva se nekega dne odločila, da je kino predrag štos in da v bistvu filmi povečini niti niso tako v redu, da bi si jih bilo vredno ogledati.
Pred nama se je ponujala posebna priložnost. Bolho sva imela možnost kupiti za bivših 15.000 SIT. Nisva prav dolgo razmišljala ali oklevala ob dejstvu, da je bila Bolha neregistrirana in da tudi ni imela nobenih možnosti, da bi se še kdaj vozila v prometu. A je za to tudi nisva potrebovala.
Ko sva avto plačala sva morala z mojim tedanjim avtom še na bencinsko črpalko po gorivo za Bolho. Natočila sva do vrha in že je zabrnel motor v njenem zadnjem delu. Takoj sva se podala na spoznavno turo. Kar čez Sračjo dolino. Ker je bila ura že pozna, midva oba pa precej objestna, nisva šparala z gorivom in posledično ne "z gasom". Super je šlo, tako čez šodr, kot čez vodo, luže, blato in vse ostalo kar naju je na gozdni cesti čakalo. Naposled sva jo parkirala v naselju, kjer sva živela in jo "okrasila" še z natisnjenimi ponarejenimi tablicami. Odšla sva spat, s težkim pričakovanjem naslednjega dne.
Zbudila sva se v megleno in hladno jutro. Povrh vsega je bilo zelo vlažno. Izpolnjeni so bili torej vsi pogoji, da se ljudje rajši zadržujejo v svojih domovih in ceste ter naravo prepustijo otročadi. Nama.
V kakšnem desetem poskusu je Bolha vžgala! Kar zavriskala sva od veselja in zadovoljna pričela "umirjen" dovoz do prej omenjene gozdne ceste. Takoj, ko je bila za nama "nevarna čistina" (1 km odsek "ta prave" ceste, ki je vodila v hosto), sva pohodila gas. Kakšno uro sva se vozila gor in dol po Sračji dolini, ko naposled ni bilo več zanimivo voziti samo po cesti.
Kot nalašč so tam nekje na odročnejšem delu ceste gradili nekakšno progo za tekmovanje s kroskami (motorji za po terenu, če se ne motim). Takoj sva se počutila poklicane za tekmovanje, da vidiva, če nama uspe z Bolho priplezati do vrha strme klančine.
Prvi se je kot voznik preizkusil Borut. Vzel je zalet in z močnim hrumenjem dotrajane mašine od Bolhe sva priplezala nekako do polovice. Sledil je drugi poskus. Tokrat se je bolj opogumil in tudi že spoznal, da Bolha niti ni tako slaba. S ful gasom sva tako letela z zaletom prek visokih trav opuščene gozdne ceste, vse dokler se cesta ni spremenila v kakšnih 40 stopinj strm breg. Bolha je rjovela, jaz pa sem se vse bolj krčevito oklepal okvirja od vrat pri odprtem oknu. Vsake toliko sem med zobe dobil kakšen kos zemlje, ki je odletela izpod kolesa in se nerodno znašla na mojem obrazu in drugod v potniškem prostoru. Ker je bilo tako strmo, da nisva dobro videla predse, sva tako ob nekem trenutku, ko je Bolha še vedno imela zalet in kakšnih 40 km/h brzine, spregledala nekakšen prekop. Dobrega pol metra širok je tako lepo akomodiral celotni premer gume od bolhe in samo sreči se imava za zahvaliti, da sva še imela dovolj hitrosti, da sva ta nesojeni jarek prevozila. A tudi to ne brez posledic.
Avto je tako silovito zabilo v luknjo, da je po vsej dolžini podvozja zahreščalo, naju z Borutom pa z glavami zabilo v strop. K sreči sem imel dobre reflekse in sem se dovolj hitro ustrašil sunka ter končno zaprl usta in se nehal režati. Če se ne bi, bi mi namreč manjkalo nekaj zob. S svojo bučo sem namreč kresnil naravnost v strop in zatem še v moja (sovoznikova) vrata oziroma okvir le-teh.
V tem drugem poskusu sva tudi premagala strmino in prišla na pravo gozdno pot. Ker je bila preozka za vožnjo, sva pač improvizirala in se nasploh obnašala zelo nespametno. Kmalu sva se namreč z avtom vred znašla na strehi. Ne vem kaj mi je bilo, da sem se tako ustrašil in sva takoj splezala iz avta in stekla stran. Najbrž sem preveč gledal filme in mislil, da se bo avto kar sam po sebi vžgal. Ker ognja ni bilo od nikoder, bencin pa je le počasi kapljal iz dotrajanega tanka in mimo slabih tesnil, sva z Borutom sklenila, da s pomočjo vzvodov avto obrneva nazaj v pravi položaj. Z dolgimi debelimi vejami sva ga tako po klancu navzdol zavalila na kolesa in bila pri tem celo uspešna. Tokrat sem za volan sedel jaz in z največjim užitkom avto s hitrostjo spustil po bregu navzdol. Jarek, ob katerem sva gor grede oba skoraj izgubila zobe, sva previdno obšla po desni skozi grmičevje.
Avto je počasi začel sopihati. Ta dan je namreč preživel še mnogo skokov, karambolov v skale in drevesa in tudi nekatere prave trike, ki sva jih oba z Borutom dotlej gledala samo na Camel Trophyju po televiziji. Povsem blatnega in polnega trave sva parkirala in nove avanture prestavila na prihodnje jutro.
Spet sva začela zgodaj, takistvo v slabem in neprivlačnem jutru. Z avtom sva postajala vse bolj neizprosna in tako se je Bolha kmalu uprla. Najprej sva polomila menjalnik, tako da je delala samo še vzvratna prestava in 1. za naprej. Obese koles so se zaradi skokov, vožnje po stopnicah in drugih trikov pravtako utrudile in začele kazati znake staranja. Kolesa so namreč stala povsem postrani, na mestu kje se dotikajo tal vsaj 10 centimetrov bolj navzven kot zgornji del. Tudi odbijači so bili precej transformirani in nasploh cel avto ni več dobro izgledal, bil pa je že tudi komaj vozen.
Ne le, da je odslužil svoje 3 dni tlake, kar je 5000 SIT/dan in 2500 SIT/osebo - bil je vsaj 10x boljša zabava kot nekaj filmov, ki bi jih za ta denar pogledala v kinu. Povrh vsega sva potem avto za nadaljnjo rabo prodala naprej nekim ne-slovensko-govorečim mulcem, in si tako pokrila še stroške za gorivo, ki sva ga bila porabila v teh dneh.
Pa varno vožnjo!
