Viewing entries in
Other

3 Comments

Po operaciji oči

Še sem živ! To je dober znak... Zaenkrat sicer pišem še "v megli", ampak dejansko je ta preizkušnja za menoj! Na dolgo in široko bom celotno reč opisal, ko bolje spregledam, zaenkrat pa samo prilagam vsoj sistem beleženja - torej kako sem kapljal v očesi raznorazne "začimbe", ki so mi jih zabičali jemati po operaciji. Pa še ena fotografija takoj po operaciji izpod sončnih očal. Da pa me ne bi kdo zmerjal za slabega fotografa - sploh Samo, ker tudi sam dela čist neostre fotografije z njegovim 300 fix objektivom, kr neki tam pritiska v tri krasne :) - namenoma sem naredil neostro fotografijo, ker če jaz ne vidim ostro, zakaj bi potem na sliki vse delovalo ostro. Nima smisla. Ko pa spregledam, bodo vse fotke ostre, obljubim!

[gallery=4]

Sicer pa je za mano nekaj neprespanih noči in dolgih dni mižanja... Če bom 100% spregledal in videl kot sokol, potem je bilo vredno. Še naprej držim pesti, da tako tudi bo. Zdaj bom bojda 2 meseca na nekih steroidnih kapljicah. A sem se povsem neutemeljeno veselil velikih oči ("Da te lažje vidim... da te lažje pojem!"). Te kortiko-steroidne kapljice namreč zgolj preprečujejo nastanek prevelike brazgotine v enem izmed sedmih slojev nad epitelom, ki mi morajo na novo zrast na očeh...

3 Comments

Comment

Smučke za pršič - Big Stix 10.6

Prodajam smuči za pršič, 2 sezoni rabljeni, odlično ohranjene, z jeklenimi tekmovalnimi vezmi X14, Fischer. Torej Big Stix 10.6, Fischer okovje X14. Dolžina 190 cm. Idealno za powder :) [singlepic=29,320,240,,]

Oboje skupaj za 189 EUR.

Comment

2 Comments

Danes poslednjič “očalar”

Laserska korekcija vida in waveform - odprava drugih napak (višjega reda). Nekaj takega me vse čaka na jutrišnjem dopoldanskem operacijskem posegu. V 1. letniku Bežigrajske gimnazije sem namreč dobil svoja prva (korekcijska) očala. Stanje ali stopnja dioptrije se mi je vztrajno poslabševala vse do konca študija. Kljub temu, da sem tekoče opravil z gimnazijo in univerzitetnim študijem, bi se zlagal, če bi rekel, da se mi je dioptrija poslabšala zaradi študija, bdenja nad knjigami ipd. Dasihravno so mi vsi očitali, da je kriv računalnik, je seveda tudi to povsem zmotno. Tako pravi tudi stroka.

Najbrž se lahko za slabovidnost zahvalim mami, ki pravtako nosi očala in sem jih kot kaže dobil po njeni strani. Ko si je bila med nekim smučarskim treningom z elastikami pred mnogimi leti skoraj iztaknila oči in je bila nekaj dni celo povsem slepa, je - ko je "spregledala", kasneje in pravtako med študijem - dobila očala in dioptrijo.

In čeprav me očala ne motijo v vizualnem smislu, me toliko bolj motijo v funkcionalnem. Pri tem mislim predvsem na športne aktivnosti, kjer je najbolj zoprno zimsko plezanje v kakšnih dalj trajajočih zadevah, ko me z lečami pečejo oči na vetru ali pa je potem problem, ko moraš bivakirati ali kako bolj kulturno prenočiti v mrazu v spalni vreči, pa potem zjutraj "natikati" nazaj leče ipd. Z očali je to malce lažje, vendar so problemi drugačni - rosijo se, pa manjši vidni kot imaš in podobno.

Ker še ne vem kako bo takoj po operaciji, si lahko samo še enkrat zaželim, da bo šlo vse dobro in držim in stiskam pesti! Naj jih še kdo! Prosim.

Če mi bodo pustili, bom stisnil še kakšno fotko. Sem hotel celo operacijo kar posneti s kamero, da bi imel za spomin, pa se bojim že predlagati, kaj šele, da bi to izvedel. Škoda, ampak sej bo že še prilika za kaj podobnega.

U! Ko sem ravno pri tem... končno sem našel fotografijo, ko sem imel zlomljen vrat in z vijaki okrašeno lobanjo... Ko "spregledam" (enkrat prihodnji teden), jo skeniram in objavim... Bojda zgledam kot Frankenstein.

Zdaj pa počasi v mižale, stiskati pesti, da bo vse hitro in uspešno minilo!

Lahko noč!

2 Comments

Comment

Prodaja se…

Kot obljubljeno... prvi post z opremo, ki se prodaja. Spodaj so fotografije artiklov, še prej pa opisi:

  • Mammut kapa, 3 slojni goretex, NOVA, za vse dimenzije buč
  • Patagonia R1 Flash pullover, RABLJEN, Medium
  • Petzl Ice Clipper, držalo za ledne vijake za na pas, NOV
  • Petzl čelna svetilka Arctic Halogen, RABLJENA, zraven podarim še 3 nove Duracell baterije
  • Podkapa Lowe, NOVA

[gallery=3]

Comment

Comment

Spet doma - prodaja stare šare

Pred nekaj urami je letalo pristalo na Brniku. Ups! Na letališču Jožeta Pučnika - Ljubljana. Še vedno mi ne gre v glavo, kaj šele z jezika... Sprememba imena je bila po mojem povsem odveč. Z ozirom na javnomnenjske raziskave "nisem osamljen". Projekt za katerega idejo gojim že dalj časa, se bo kot kaže le uresničil. Prodati nameravam namreč kup reči, ki mi ležijo po omarah. Vse mogoče kar ne uporabljam več in je škoda, da leži in se na njih nabira prah.

Najtežje bo vsekakor vse skupaj zbrati na kup. Potem sledi fotografiranje in jasno objava na online tržnici. Ker teh reči najbrž ne bo tako malo, bom morebiti vse po-objavil še na blogu in napravil še eno rubriko - Izložba ali pa Prodajam, ali pa Prodam/Kupim... Ne vem, bom že nekaj spackal.

Zdaj pa kosilo.

Comment

Comment

Nabiranje zimskih zalog

Ma sem ko en medved. Cel dan se prehranjujem, migam pa (skoraj) nič. Deficit ali primanjkljaj kalorij prejšnjih mesecev tako upam, da bom nadoknadil in si nabral zimske zaloge. Ampak ne za zimsko spanje, tako kot to naredijo medvedi, temveč za zimske norije na snegu, v ledeni vertikali in na delovnem mestu :) Še štiri dni...

Comment

2 Comments

Podvodni mož

Hiter pozdrav iz toplih krajev, kjer sem pod vodo neverjetno podoben krastačastemu podvodnemu možu. Jutri se opogumim in zaplavam med nepoznana in najbrž nevarna podvodna bitja v morje. Podvodni mož Anže

2 Comments

Comment

Novembrska številka revije Šport zaključena

Danes smo zaključili z novembrsko številko revije Šport. Za presenečenje na naslovnici je spet poskrbel Samo Vidic, kaj pa je gor pa še ne povem. Z jutrišnjim dnem odhajam pa še na krajši oddih, tako da se prihodnjič (če bo internetna špaga obstajala) najbrž oglasim že s toplih krajev.

Comment

1 Comment

Ljubitelji hišnih živali in deževnikov ne berite!

Tisti, ki ne mislite prebrati do konca in se kanite že ob prvih stavkih držati za glavo - ne berite dalje. Ostali - predvsem tisti, ki se navdušujete nad doma izdelanimi pripomočki - pa le pogumno branje... Deževnik

Bilo je nekega vročega poletnega dne. Sopara in vročina sta naju z Borutom prikovala v hladno zavetje hiše. Staršev ni bilo doma, sestra je bila na nekem tečaju ne-vem-že-česa, mnogi prijatelji so že odšli na morje. Zaradi zares vztrajnega negodovanja sosede, ki nam je "uličarjem" neprestano težila, da zganjamo s tapkanjem žoge ob igranju košarke ("A res ne morete malo manj tapkati žoge, ko igrate?") preveč hrupa, sem tisti dan sklenil narediti premor.

V Črnučah, kjer sem takrat živel, smo imeli v naselju cel kup mačk vseh sort. Od takšnih lepo negovanih domačih, z dolgo puhasto dlako, do razcapanih, zapuščenih ali potepuških. Izstopala pa je vsekakor ena prav posebna mačka.

Tej mački še danes ne vem imena, lahko pa jo malce podrobneje opišem. Pasma mačke je bila križanec ali mešanec, če želite. Po mojem mnenju nekaj med mačko in žabo. Dlaka je bila kratka, oči zelo narazen, zadnji par nog na O, prednje tace kratke, preža nadvse žabja. Križanec torej. Potem ji je v enem izmed bojev za oblast v naselju pes odgriznil levo uho. Ta pes se je imenoval Medo. Mešanec med japonskim ovčarjem in turškim bernardincem. "Kr'neki" od psa, resnično. Kakorkoli že - ta pes ji je snel uho. Kasneje je izgubila še oko. Boji še vedno niso prenehali in ta mačka je postajala vse bolj podobna žabi in vse manj je imela mačje persone. Z Borutom sva predvidela, da bo najbolje, če bi jo odrešili muk. Za vedno.

Ko sva klicala na veterinarsko so hoteli o njej vedeti vse, da bi koga poslali, ki bi jo odpeljal ali pa vsaj pospravil. O slednjem sploh ni bilo govora. Zato sva sklenila zadeve po svoji deški pameti vzeti v roke. Kaj hitro sva se spomnila rešitve podobne električnemu stolu, ki naj bi še do nedavnega veljal za "najbolj humano usmrtitev". Izdelala sva elektro šoker. Vzela sva dva stara adapterja, ki transformirata omrežno napetost 230V na 9V. Midva sva proces obrnila in napotost povišala. Vse skupaj sva pospravila v lično zmodelirano in natančno pobarvano črno škatlo, kjer sta na prednjem koncu ven štrleli dve smrtonosni rogovili, na zadnji pa se je bohotil navadni "šalter" za luč. Priprava za elektifikacijo žabamačke je bila tako končana.

Sledil je prvi preizkus. Našla sva ogromnega deževnika sredi asfaltiranega cestišča. Ker tam ni prav nič pripomogel k biotopu, kjer sicer rije po zemlji in zrači ter rahlja prst, sva ga sklenila uporabiti za preizkusnega zajčka. Inštrument je pokazal 1770 voltov izhodne napetosti, kar je po najinih mnenjih zadostovalo za usmrtitev homo sapiensa in seveda vsega manjšega. Da pa bi najine takrat bolj prazne glave dobile potrditev in da ne bi vse skupaj temeljilo le na predvidevanjih, sva napravo preizkusila na deževniku.

Potopila sva ga v vodo, ki sva jo nalila v pokrovček od kakava Benquick. Tisti rdeči plastični pokrovček z ostrimi robovi. Vanj sva položila tudi podaljšek žice, le-to pa pripela na najin elektro-šoker. Tri, dva, ena... Deževnik se je v trenutku zvil v kompakten klobčič, v celoti pomodrel, potem pa se spremenil v sluzasto gosto tekočino. Spremenil se je v temno rjavi akacijevemu medu podobni gel. Za vedno. "Odlično", sva zinila v brk, "naprava kot kaže deluje!" Čas za mačke.

Ker se je tisti dan na TV-ju obetal zanimiv spored, sva - da bi lahko ležerno spremljala televizijo, v garaži poiskala še 20 m dolgo električno žico, ki sva jo spet pripela na elektro-šoker. Drugi konec sva znova položila v Benquick pokrovček, s to razliko, da je bila namesto vode v pokrovčku zvrhana merica slastnega mleka s 3,5% m.m. Usedla sva se pred TV in čakala, da se na vrtu prikaže mačka-žaba... s prstom na sprožilcu.

Sama sreča, da mačke ni bilo. Tako za naju kot za mačko. No predvsem zanjo, ampak tudi sam bi se danes, ko pomislim, kakšne bedarije sva počela, sekiral, da sva ubila degenerirano, a nedolžno mačko. Sreča! In šele potem, ko se nama ni posrečilo na oni svet spraviti nesrečne hibridne mačke, sva se zavedla, kakšno kozlarijo sva skoraj ušpičila. Cepca!

No... Da pa le ne bi bilo vse zaman in najin izum v mamljivi črni leseni škatli ne bi šel v nič, sva ta "šoker" uporabila za detonator bombe, ki sva jo izdelala prihodnji vikend. Velika električna iskra, ki je preskakovala med obema koncema kovinskih paličic je namreč za takšne reči kot nalašč. O bombi in silni eksploziji, ko je po vseh strehah v naselju deževal pesek iz kraterja, ki ga je povzročila najina bomba - pa kdaj drugič.

Lahko noč in sladke sanje.

1 Comment

1 Comment

Potovanje lakomnika v deželo Ramadana

Ne moram si kaj, da se mi ne bi Arne vsakič, ko pomislim na njegovo peripetijo - malce zasmilil. Če zame pravijo, da brez hrane težko potrpim, potem je Arne še hujši. Predvsem pa me v sposobnostih zaužitja gromozanskih količin hrane pošteno prekosi. Ampak ok, naj mu bo. Je mlajši, pa še raste pa se mirim s tem, da zato pač lahko več požre. Vsekakor pa ostaja žalostno dejstvo, da se je Arne s prijatelji napotil v Maroko. Krasna dežela, zanimivi ljudje, fantastične barve in impozantne gore. Ter Ramadan! Ko sem slišal to besedo, me je od virtualne lakote kar takoj zvilo v želodcu. Ko mi je pripovedoval kako je potovati lačen po deželi, ko vlada ramadan, ki ga sam ni navajen, sem si lahko samo predstavljal kruto dolge dneve sanjarjenja o dobri hrani.

Obenem pa mi je obnovilo spomine na mojo prvo alpinistično odpravico v Peru. Na drugi konec sveta, vsaj tako se mi je zdelo, pri rosnih 17-ih letih, ko sem prvič potoval tja v družbi petih somišljenikov. Pa bom o odpravi in peripetijah tam kdaj drugič - tako ali tako sem sam sebi dolžen še poročilo napisati, kot to sicer počnem po podobnih avanturah - tokrat pa le nekaj o povratkih iz hribov.

Ko smo se namreč vrnili iz tamkajšnjih hribov in se napotili na osvežitev v Huaraz, je mene vedno čakalo ravno obratno. Najprej sem celo vožnjo sanjaril o hrani in o tem kaj bom jedel, kako bom jedel in podobno, potem pa sem se že po prvem obroku zastrupil s sicer tako težko pričakovano hrano. Sledilo je pogosto obiskovanje toaletnih prostorov in intenzivno hujšanje. Kombinacija telesnih naporov, podhranjenosti, velike višine in še zastrupitve je po mojem mnenju ZELO učinkovita kura. V kočni fazi sem pri 185 centimetrih višine dosegel zavidanja vredno peresno lahko težo 58-ih kilogramov. Ne samo da sem izgledal kot en shiran Gringo, tudi vsaka sapa vetra me je premikala kot odpadajoče jesensko listje.

Ok, bodi dovolj, ker sem že povsem zašel. Dejstvo ostaja - če človek rad je, potem nikar v deželo ramadana v času - ramadana!

1 Comment