Ne moram si kaj, da se mi ne bi Arne vsakič, ko pomislim na njegovo peripetijo - malce zasmilil. Če zame pravijo, da brez hrane težko potrpim, potem je Arne še hujši. Predvsem pa me v sposobnostih zaužitja gromozanskih količin hrane pošteno prekosi. Ampak ok, naj mu bo. Je mlajši, pa še raste pa se mirim s tem, da zato pač lahko več požre. Vsekakor pa ostaja žalostno dejstvo, da se je Arne s prijatelji napotil v Maroko. Krasna dežela, zanimivi ljudje, fantastične barve in impozantne gore. Ter Ramadan! Ko sem slišal to besedo, me je od virtualne lakote kar takoj zvilo v želodcu. Ko mi je pripovedoval kako je potovati lačen po deželi, ko vlada ramadan, ki ga sam ni navajen, sem si lahko samo predstavljal kruto dolge dneve sanjarjenja o dobri hrani.
Obenem pa mi je obnovilo spomine na mojo prvo alpinistično odpravico v Peru. Na drugi konec sveta, vsaj tako se mi je zdelo, pri rosnih 17-ih letih, ko sem prvič potoval tja v družbi petih somišljenikov. Pa bom o odpravi in peripetijah tam kdaj drugič - tako ali tako sem sam sebi dolžen še poročilo napisati, kot to sicer počnem po podobnih avanturah - tokrat pa le nekaj o povratkih iz hribov.
Ko smo se namreč vrnili iz tamkajšnjih hribov in se napotili na osvežitev v Huaraz, je mene vedno čakalo ravno obratno. Najprej sem celo vožnjo sanjaril o hrani in o tem kaj bom jedel, kako bom jedel in podobno, potem pa sem se že po prvem obroku zastrupil s sicer tako težko pričakovano hrano. Sledilo je pogosto obiskovanje toaletnih prostorov in intenzivno hujšanje. Kombinacija telesnih naporov, podhranjenosti, velike višine in še zastrupitve je po mojem mnenju ZELO učinkovita kura. V kočni fazi sem pri 185 centimetrih višine dosegel zavidanja vredno peresno lahko težo 58-ih kilogramov. Ne samo da sem izgledal kot en shiran Gringo, tudi vsaka sapa vetra me je premikala kot odpadajoče jesensko listje.
Ok, bodi dovolj, ker sem že povsem zašel. Dejstvo ostaja - če človek rad je, potem nikar v deželo ramadana v času - ramadana!