Teden je spet naokoli

Kako bliskovito mineva čas! Neverjetno se mi zdi, da je že petek - zvečer, vmes pa je pet dni minilo tako neverjetno hitro. Na Športu delamo kot zamorci in upam, da nisem predrzen in da to ne obrne sreče - rezultati trdega dela se poznajo. A kaj, ko je treba še tako veliko reči postoriti. K sreči nas vse žene neizmerna volja, želja po izboljšavah, nadgradnji in nenehnem izpopolnjevanju in tako stremimo in vidimo zgolj cilj, vseh preprek, ovir - takšnih in drugačnih - pa ne, oziroma se na njih ne spotikamo posebej. Z dobro voljo, nekaj znanja in kančkom sreče se da marsikaj postoriti.

Ob koncu tedna sem tako kar precej utrujen in niti ne vem, če zaradi res intenzivnega delavnika, pričetkov treningov, pričetka alpinistične šole in sestankov, malo slabšega spanca ali prihajajočega slabega vremena. Vem samo to, da se bom za vikend odpočil, najedel in vmes postoril še marsikaj. Upam, da tudi plezal.

Alpinistična šola stekla

Včeraj ob 19.uri smo imeli uvodni sestanek za alpinistično šolo. Zadovoljen in vesel sem izjemno številčnega obiska in zanimanja za AŠ Freeapproved, zlasti zato, ker jo organiziramo prvič. No, samo toliko - več pa kasneje. Spet hudo pomanjkanje časa!

Arhiviranje starih knjig, zvezkov, zapiskov ipd.

Kot logična posledica diplomiranja sedaj sledi urejanje predalov in drugih kotičkov sobe, kjer se nahajajo materiali povezani s faksom. Najprej se bom lotil predalov na desni, potem predalov ob kopalnici, sledili pa bodo še vsi predalniki pri TV kotičku. No in nenazadnje - izpraznil bom svoje ekspedicijske sani, v katerih se trenutno nahaja vseh pet letnikov univerzitetnega programa FS. Oh, te ekspedicijske sani so tudi štorija zase. Če samo pomislim kako neverjetno srečo sem imel in kako neizmerno bedast nakup je to bil. Gre namreč za plastične ekspedicijske vlečne sani, ki se jih uporablja pri pretovarjanju tovorov po ledenikih in snežnih poljanah na Aljaski. Sam sem jih nameraval uporabiti kdaj pri nas v Sloveniji, če bomo šli kam pozimi v gore šotorit. Kakšna kozlarija!

Sani sem kupil in jih naročil onkraj luže. Po teži sodeč naj bi poštnina ne bila draga, same sani pa so tudi navadna plastika, tako da so stale nekje okrog 40 dolarjev. Ko so jih že odposlali, sem za vsak primer preveril kakšna bo cena poštnine na DHL. V trenutku sem prebledel. Izračnu namreč temelji na t.i. "volumetrični teži", torej ne zgolj 10 kg ali pa 1,5 m dolžine, temveč volumen -embalaže! pomnožen s težo. Na koncu 10 kg nastane 90 kg. Lahko si mislite, da je izračun za poštnino pokazal astronomske številke in že sem z rosnimi 17-imi leti občutil vso grozo, ko mi bo za vedno odvzeta kreditna kartica.

Na mojo srečo pa DHL le ni upošteval uradnega izračuna, ki temelji na zgoraj omenjenem principu, ampak mi je obračunal povsem normalno ceno za poštnino in to je bilo vse. Sreča nazarenska!

Še nekaj povem o saneh - uporabil jih nisem nikoli, v njej se že mnogo let nabira prah, doslej pa so s pridom služile arhiviranju starih zapiskov, kakšnih knjig in podobnega. Sedaj pa se ubadam s tem, kam bom z vsemi papirnatimi materiali, ker bi jih rad zapakiral in odnesel nekam v kakšno staro garažo.

Sani bom najbrž obdržal in jih ponudil nečakom za sankanje.

Od danes vse drugače?

Vsekakor ne! Danes sem diplomiral in dobil uradni naziv u.d.i.s. ali univ. dipl. inž. po domače. Vsi me sprašujejo kaj pa zdaj, wau, super, žur ipd., jaz pa - če po pravici povem - ne občutim nobenega posebnega navdušenja ali spremembe. Mogoče bo še prišlo za mano, najbrž pa da ne. V končni fazi sem že pred vpisom na fakulteto vedel, da je faks pač treba končati in se nisem kaj dosti spraševal kaj in kako. "Go with the flow" in faks je minil hitro, vseh pet letnikov je gladko minilo v petih letih in kar je najbolj zanimivo, ob vsem tem sem se neizmerno zabaval. Faks, predavanja in marsikatere kolege ter neumnosti, ki smo jih uganjali, bom kar močno pogrešal. Škoda, da je vsega tega že konec. Na pet študentskih let imam zelo lepe spomine, kjer sem sklenil izjemna prijateljstva in navezal tesne stike.

Kakorkoli že, danes sem rahlo zaspan, zato bom kratek.

Anže Čokl, u.d.i.s.

PS: Prav neumen se mi zdi tale privesek na desni, sklepam, da ga bom zapisal samo danes in tukaj, ko se mi še zdi "aktualno", jutri pa bo že mimo...

Oktobrska številka revije Šport

Zaključena in postavljena je oktobrska številka revije Šport, ki je kot vedno bogata z raznoraznimi športnimi in z zdravim ter aktivnim načinom življenja povezanimi vsebinami. Ta zadnja številka mi je osebno še posebej pri srcu predvsem zaradi postavitve in dizajna, ki je, kot boste bralci lahko opazili, v tej številki še posebej dober! Vsaj sam sem takšnega mnenja...

Pa naj bo in že 5 dni pred uradnim izidom revije (ponedeljek, 1. oktobra) poglejte, kakšna naslovnica tokrat krasi revijo Šport.

Pa še to - za tiste, ki se s plezanjem ne ukvarjate in ne veste kdo je najboljši športni fotograf. Fotograf je kdo drug kot Samo Vidic. Njegov portfolio si lahko pogledate na www.onlysamo.com

Zimo imamo rajši

Kljub majhnemu številu glasov, je med anketiranimi zima v vodstvu! Torej lahko le še stiskamo pesti, da bo jesen kratka in da kmalu napoči mraz, da pade sneg (veliko snega) in da bo letošnja zima spet zima, da se reče. Čas bi že bil...

Ideja za rekreacijo za vikend

Porodila se mi je super ideja. No vsaj zdi se mi tako. Za vikend, soboto ali nedeljo (morda kar oba dneva), se bomo s par kolegi odpravili na rekreacijo. Mahnili jo bomo v Železnike se ustavili tam, kjer bo največ blata, svinjarije in težav, povprašali komu lahko pomagamo in kako - potem pa lopate v roke in delat. Škodilo ne bo, najbrž bo kdo celo vesel naše pomoči, pa četudi ne - bomo vsaj sami zase vedeli, da smo pomagali. Kaj je boljšega kot pomagati nekomu, ki pomoč potrebujem pri tem pa poskrbeti še za telesno aktivnost in rekreacijo.

PS: Pa še zabavno bo!

EDIT:

No evo, pa ko sem ravno mislil, kako bi bilo fajn in kako dobra ideja je... Sem prebral tole:

"G. Bogataj, predsednik Civilne zaščite, je na Valu202 pravkar povedal, da toplo odsvetuje nekontrolirane skupine, ki bi rade pomagale pri pospravljanju razdejanja v Železnikih in okolici. Svetuje najavo organiziranih skupin, da imajo lahko neko kontrolo in pravo razporeditev pridnih rok po lokacijah. Glavni razlog je otežen dostop in nepotrebno zasedanje ceste do Železnikov." "Kolegu iz Železnikov je 'odneslo' bajto in ko sem mu ponudil pomoč je dejal, da je folka tam zvrhano kapo in bi dodatna sila kvečjemu škodovala in delala kaos... Bolj bi baje rabili mehanizacijo. Poleg tega je (vsaj avtomobilski) dostop zaradi pojava kriminala (Cigani!) baje omejen na lokalno prebivalstvo... "

Ko se ti orosijo oči…

Pravijo, da obstaja več oblik solz. Tako poznamo solze žalosti, solze sreče in veselja, solze ob bolečini in še dva ali tri tipe, ki se jih ne spomnim več. Zase mislim, da nisem jokica ali cmera - nenazadnje sem moški, se mi pa vseeno kdaj orosijo oči, pa tudi zajokal sem že. Tako na primer sem jokal, ko sem bil mlajši in ob kakšni res hudi bolečini (kot posledici padca), pa potem kasneje zaradi kakšnih žalostnih reči, ki se hočeš nočeš pripetijo, pa potem spet od simpatičnosti, ko so se mi nekoč orosile oči, ko sem smeje gledal Nike med kobacanjem, in nenazadnje seveda skoraj vedno jokam (ali pa se vsaj težko zadržujem) tudi ob koncu filma Gladiator. Ne vem kaj mi je, ko gledam ta film, ampak vedno na koncu, ko "Raselu Kravu" pod lopatico tisti zoprnež, ki igra Cezarja, zapiči zastrupljeno puščico, potem pa se začne njuna bitka... Ko Rasel Krav zmaga in ko v zadnjem dihu pove, kaj želi da se zgodi z rimsko republiko itd., takrat sem vedno na robu joka. Najbrž gre za kombinacijo glasbe, fantastične igre nastopajočih in seveda prekrasnih posnetkov. Ali pa sem pač mevža, tudi tega ne izključujem. Vsekakor pa so se mi orosile oči včeraj. Po dolgem času sem uspel pogledati večerni (nočni) dnevnik oziroma poročila. Dobil sem že tudi grozljive fotografije s terena, natančneje iz Škofje Loke ob 13:30. Gledal sem poročila in videl ljudi, ki so vse svoje življenje posvetili delu in s trudom lastnih rok med urami znojenja tudi nekaj ustvarili, potem pa pride sodni dan, ulije se dež in vse (dobesedno) splava po vodi. Grozno. Nepredstavljivo. Si in nisi. Naslednji trenutek vse premoženje, vse za kar si delal in na čemer si gradil - izgine. Pa še kaj nimaš narediti! In ko je neki starejši gospod s hripavim glasom polnim obupa začel razlagati, kaj vse so izgubili in kako so za to (malo) kar imajo, garale 3 generacije, so se oči orosile še meni. Nepojemljivo se mi je zasmilil. Še vedno ne dojemam katastrofe, ki se je zgodila tem nesrečnim ljudem, vsega skupaj slabih 50 kilometrov stran.

In ko zvem takšne krute reči bi najrajši samega sebe dvakrat kresnil čez gobec, saj sem še dan pred to vremensko ujmo jamral, kako mi npr. v prenosniku piska in škriplje ventilator. Tako zelo nepomebno in malenkostno postane vse skupaj, če se skušam vsaj približno postaviti v kožo vseh teh revežev, ki so v Železnikih izgubili vse. Prekleto bedno sem se počutil.

Da pa ne bi mahal samo po sebi, bi mimogrede primazal še eno pristojnim, ki skrbijo za Cigane. Medtem ko si oni dobesedno izbirajo kakšno barvo strešne kritine bodo imeli in kakšno zasteklitev, se ljudem, Slovencem, ki dejansko garajo, plačujejo davke in mesečno prispevajo v državno blaginjo, mnogokrat ne povrne niti osnovnih stroškov, kaj šele, da se jim postavi novo hišo. Že sedaj mi vsa ta zadeva smrdi in sklepam, da bi marsikdo izmed prizadetih, ko spremlja štorije z Romi po TV, zavihtel pest. In zelo kmalu postane jasno zakaj so že včeraj v Ambrus za nedoločen čas poslali dodatne okrepitve specialne policije...

Alpinistična šola

Tudi letos organiziramo Alpinstično šolo Freeapproved 2010/2011 Podroben opis je tukaj, za vse dodatne informacije pa se lahko pravtako oglasite na alp.sola[afna]freeapproved.com ali se prijavite tukaj.

Vabljeni na uvodni predstavitveni sestanek, ki bo v sredo, 6. oktobra 2010 ob 19. uri v zgornjem nadstropju kavarne Sputnik na Viču.

Naš zeleni planet in kazen za kolesarjenje

Tako nekako namreč kličejo Zemljo. Težava je le v tem, da je ta naš planet Zemlja vse manj zelena in vse bolj onesnažena. No in ker imam tudi sam rad naravo in v njo dokaj pogosto zahajam, sem tudi temo diplomske naloge naravnal v ekološko smer. Danes sem diplomo tudi natisnil, jutri navsezgodaj pa me čaka še knjigovez. Potem jo oddam in če bo vse po sreči bom konec tega meseca tudi že diplomiral...

Da se še za trenutek vrnem k zelenemu planetu. Spominjam se, kako smo pred časom kolesarili po delu narave, kjer se načeloma ne sme kolesariti oziroma je to celo prepovedano. Še vedno mi ni - in mi po vsej verjetnosti tudi nikoli ne bo - jasno zakaj tam velja prepoved kolesarjenja. Razumel bi, če je potem prepovedano tudi pešačenje. Vsekakor pa bi razumel, če bi se tam ne vozili avtomobili. Pa se. Vsakodnevno se trume planincev pripeljejo prav do izhodišča, marsikateri pogumnejši in z višjimi avtomobili še dlje. Nikoli še nikomur ni bilo storjeno nič v smislu kakšnega izreka kazni ali podobno.

No moja izkušnja je drugačna. Ker smo pač večino naših športnih avantur posneli, vključno s to "na meji legalnega", sem jo dobil po nosu. Ogledal si jo je namreč kdo drug kot sam nadzornik TNP. In to ne kar eden, temveč tak - "na položaju". Prejel sem klic po telefonu in  v skoraj pol urnem pogovoru poslušal vse mogoče grožnje, kakšne sankcije me čakajo, kaj vse sem uničil in pokvaril s tem ko sem kolesaril po od tisočev planincev steptani poti. Seveda - še danes me marsikateri planinci, ki so si ogledali ta nesojeni film, grdo gledajo. Še danes slišim kakšno pripombo na ta račun, češ kako uničujem naravo in podobno.

A vendar so mnoge študije, ki so jih zaradi podobne problematike (planinci v hribih super, kolesarji grozno, fuj, uničevalci!) prav tako pestile, pokazale, da gorski kolesarji pravzaprav naredijo manj škode in v naravi pustijo manjši pečat kot planinci.

Treba je namreč vedeti, da v naših hribih po planinskih poteh nad 2000 metri kolesari prekleto malo kolesarjev. Tisti, ki pa se najdejo, so v glavnem tudi planinci. In to takšni, ki vsaj praviloma tudi kolesariti znajo. To nadalje pomeni, da ne rijejo po poteh, ne bremzajo "na črto" oziroma tako, da spodrsuje kolo itd.

Ah, ne vem zakaj sem se spravil to pisati. Ampak vsakič, ko se spomnim lepot naših gora in jih vsakič znova pogrešam in jih dalj časa ne obiščem zaradi drugih neodložljivih obveznosti a la faks (kot sedaj, ko tipkam in sedim, namesto da bi hodil/plezal/kolesaril), se spomnim, kako zelo občutljivi so ljudje, ko se karkoli dela "drugače". Če se hodi - se hodi. O krščen matiček kakšno kolesarjenje neki - pa saj to so vendar Planine!

Pa še bi lahko kakšno rekel na to temo, npr. kako sem jih enkrat (seveda po ovinkih) slišal, češ kaj packam po forumu z jadranjem na deski, pa z gorskim kolesarstvom. Pa saj to je vendar alpinistični forum! Tu se pleza (piše o tem) in to je to.

Kje je logika? Ne vem!

[youtube=http://www.youtube.com/watch?v=dmvgTA4R0Cg&rel=1]