Končno! Danes me čakajo samo še zadnji pici mici popravki in zadnji pregled teksta, popoldne pa gre zadeva na barvni laser. Nekaj manj kot 300 listov papirja bo zlezlo skozi drobovje tiskalnika, papir se bo obarval z raznimi barvami in veliko črkami - pa je. Jutri zjutraj samo še knjigovez opravi svoje in mi tri izvode zveže v tisto "uradano" modro zadevico. In zatem oddam! Še malo... še malo torej in spet bom zadihal...
Viewing entries in
Other
Ta dan seveda ne pomeni invazije na Normandiji ali kje drugod v kakšni butasti in nepotrebni vojni, temveč datum, ko bom moral oddati Diplomo. Čas beži kot zmešan in polno zaposlenemu s tisoč in eno stvarjo se zdi, kot da so ure sekunde. Neverjetno hitro beži. To npr. dokazuje tudi dejstvo, da se še prav slikovito spomnim, kako sem pred mnogo leti sestavljal Lego kocke v dopoldanskem varstvu s svojim dedkom, ki bo čez slab mesec dni praznoval 100 let. Ko pomislim kako dolga doba je to, me kar zvije. Saj je že star kot zemlja! In kam so šla vsa ta leta - tako hitro ?!
No in ker dejansko časa nimam bom tudi s tokratnim zapisom zelo klavrno končal že po vsega skupaj nekaj besedah...
Lep pozdrav!
Avto, ki sem ga tako zelo opeval in kar nisem mogel prehvaliti njegovih nadnaravnih sposobnosti je bil pred nekaj dnevi nevozen. Vendar ne zato, ker bi bil kriv avto, temveč njegov lastnik. Spet je naneslo, da sva s Tadejem šraufala neke bičiklete, mdr. tudi za sestro, ko mi na lepem sporoči, da njegov avto ni vozen. Vprašam ga zakaj, on pa mi odvrne, da ga je razdrl in je v kosih?!
No in ko se naposled pripelje z razdrtim gozdarčkom na Vilharjevo pri železniški postaji, kjer so čakala kolesa njegovega strokovnega pristopa in popravila, pogledam v avto in me skoraj kap. Še pred dobrim mesecem je bila armaturna plošča in vse pod njo lepo na mestu, sedaj v pa totalnem razsulu. Videti je bilo moč v samo drobovje avtomobila, ven so štrleli kabli in žice, iz razpoke so zijala stikala in tako dalje. Grozovit prizor, še zlasti zato, ker sem nekako upal, da na bo neverjetno zmogljiv Gozdarček pozimi pripeljal pod marsikatero plezalno smer :)
Tako si lahko le želim, da bo Tadej uspel popraviti vse kar je (sam) uničil in da bomo že kmalu brzeli novim dogodivščinam naproti!
Obljuba dela dolg in tako se bom nekaj minut predajal spominom iz mladosti oziroma otroštva. Mimogrede sem prav za ta namen kreiral tudi novo področje, ker se mi zdi, da je kar v redu, če so objave lepo "popredalčkane". Še danes se spomnim s kako velikimi prosečimi očmi sem moledoval pred starejšo sestro, da mi je odstopila kakšno Čungo Lungo (ČL). Često je namreč domov prinesla cel mali zabojnik te lepljive sladkarije in potem so skozi ozko režo velike kartonaste škatle mikavno kukali v "poceni" tanek rumen papir ovite ČL. Oh... kaj bi dal, da bi že takrat zrasel na 185 cm in bi zlahka in brez vsakega naprezanja segel po omamni lepljivi svinjariji.
Tako pa sem, ves nebogljen, lahko samo nemo opazoval in rotil ter prosil, da se me sestra usmili in mi nameni kakšno ČL. A svojimi prosečimi očmi sem bil v mladosti precej neuspešen kar se "fehtarjenja" tiče. Ko sem starše npr. "fehtal" za kakšne stvari, ki so se meni takrat zdele življenjskega pomena (npr. sladkarije), njim pa povsem nepomembne, sem povečini ostajal praznih rok. Podobno je bilo s ČL čigumiji, zato sem bil primoran klečeplaziti za starejšo sestro, ki je bila v naši družini najbolje oborožena z raznoraznimi sladko-omamnimi dobrotami.
ČL imajo še danes dober okus, a jih na prodajnih policah takorekoč nikjer več ne najdem. Sklepam, da zaradi vseh mogočih E-jev in vseh ostalih dodatkov, ki najbrž že dolgo časa niso več "zdravi" ali zdravju prijazni, temveč kvečjemu obratno. Najbrž prej škodljivi, če že ne nevarni.
Podobna usoda je uletela tudi Bazooke. Te imajo bolj specifičen, močnejši okus, a manj časa traja. Po desetih sekundah od tistega prijetno sladkobnega okusa v ustih ostane praznota. Popoln dolgčas. Še huje! Ko po kakšnih dveh minutah dejansko povsem izgubi okus, postanem živčen. Počutim se podobno, kot da bi prežvekoval gumb. Pravzaprav slabše. Prežvekovanje gumba je marsikomu rešilo življenje, prežvekovanje brez-okusne Bazooke pa je kvečjemu slabo za zobe.
In še to - gumbe so žvečili taboriščniki med drugo svetovno vojno, pogosto tudi vojaki v ujetništvu. Fiziološke oziroma medicinske razlage ne poznam v celoti, sem pa v mnogih knjigah z omenjeno tematiko prebral, da pomaga pregnati (najbrž prej omiliti) lakoto in praznino ob podhranjenju. Želim si in upam, da nikoli več nobenemu človeku tega ne bo treba izkusiti.
Skratka, Čunga Lunge in Bazooke včasih kar malo pogrešam, čeprav je najbrž bolj zdravo glodati korenje.
OK, to da so meni ukradli kolo sem že napisal. Pa ne le enega! Ampak pustimo to ob strani. Pred kraktim so ukradli kolo še mlajši sestri. In kot da samo eno kolo ne bi bilo dovolj, so ji ukradli že drugega! Najbolj žalostno pri vsem skupaj je to, da gre za kolesa, ki so brez prave "finančne" vrednosti. Povečini so ukradena kolesa namreč "stara jajca", ki sicer izvrstno opravljajo svojo funkcijo prevažanja po mestu, nikakor pa se jih ne da za noben pameten denar prodati dalje. Vsled temu je torej še toliko manj razumljivo, zakaj zlikavci kradejo naša kolesa.
Ker so bila kolesa, ki so jih nepridipravi ukradli zaklenjena, to pomeni, da jih niso vzeli spotoma za hitrejšo pot domov, temveč so se na krajo morali pripraviti, si vzeti čas, morda celo kakšnega pomočnika, ki je pomagal oprezati. Skratka gre za preračunljivo krajo! Prava žalost.
Mojega sinje modrega žrebca znamke "Silver tape" (vse spraskane in odrgnjene nalepke sem namreč prelepil z lepilnim trakom) zaenkrat lopovi še niso dobili pod kremplje in si močno želim, da bo tako čim dlje tudi ostalo.
In kje bo sestra dobila novo kolo? Ja pri Tadeju, kaj pa drugega! Kot njegova redna stranka (to sedaj bo že mislim, da 5. kolo) si drznim staviti, da že lahko računam na kakšen 5% količinski popust, kar bo pri tako nesramno visokih maržah, kot jih obračunava, zneslo nekje 1 EUR, za kar bi si pred nekaj leti lahko kupil vsaj Čunga Lungo, dasihravno ne mnogo večje, bolj žvečljive in precej slajše Bazooke (neki roza žvečilni gumiji, ki jih dandanes le stežka kje najdeš).
Ko sem ravno pri kultnih žvečilcih Bazooka in Čunga Lunga... Tema za prihodnjič.
To me že res dlje časa zanima in dejansko je anketa v svetu (anonimnega) virtualnega internet sveta moja edina odrešilna bilka. Zanima me namreč kdo sploh spremlja te moje zablode in nakladanja na spletni strani. Zato bom hvaležen, če izpolnite anketo desno zgoraj.
O rezultatih pa seveda sledi komentar - kmalu!
Čas hitro beži in kot bi mignil bo konec septembra, ko me čaka zagovor. Kljub temu, da drugo polovico avgusta nisem bil preveč priden in nisem pisal diplome, sem se včeraj lotil pripravljanja prezentacije. Navdušen nad paketom Office 2007 sem se malce picajzlasto lotil prezentacije in pripravil nekaj zglednih slidov. Trenutno sem na 23 (digitalnih) diapozitivih, kar pomeni v povprečju pol minute na komad. Ja - čas prezentacije oz. zagovora diplome pred vprašanji profesorjev je omejen in sicer na nekje med 10 - 15 minut. Razmišljam, če se mi splača nastaviti avtomatski transition (se pravi , da se po določenem času avtomatsko zamenja slide), ampak se obenem bojim, da bom potem hotel nekaj več povedati ali pa se še česa spomnil, potem pa bom lovil računalnik... To pa najbrž ni ravno smotrno. Bolj me trenutno skrbi količina morebitnih popravkov in sprememb v sami diplomi. Pred kratkim sem jo poslal profesorju, sedaj pa čakam komentarje in pripombe. Gotovo bodo, le želim si lahko, da jih bo čim manj :)
Jutri moram skočiti še na fakulteto, da uredim birokracijo glede dviga diplome, neka podpisovanja in ostalo.
Znova se je zgodilo! Časa je zmanjkalo. Zmanjkalo ga je za to, da bi lahko kaj več napisal. Včasih se mi utrne kakšna ideja (tudi dobra), potem pa nimam časa, da bi jo zabeležil in spravil na Blog. Razlog za to je (vsaj delno) tudi izid sveže revije Šport! Revija izide v ponedeljek, pred dnevi pa je šla v tisk. Naslovnica septembrske številke pa (ekskluzivno :) ) spodaj.
Saj vem, da to že vrabci čivkajo, ampak se mi vseeno zdi grozno, ko tebi nič meni nič prejmeš sporočilo s sledečo vsebino: »Prosimo za vaše razumevanje, kajti v nasprotnem primeru vas pisno obveščamo, da ne bomo mogli odplačati vseh računov.«
Kaj za vraga meni pomaga, če sem obveščen o tem, da računi ne bodo plačani. Popolnoma nič! Med zanimivejše zapisane trditve, po 4 mesecih neplačanih obveznosti, pa vsekakor sodi tudi tole:
"Nikoli nismo imeli namena ne poplačati zapadlih obveznosti, saj smo vas o naši zadevi pisno kontaktirali in skupaj dogovorili, da se strinjate..."
Ja pa kaj še! To je isto, kot da bi me nekdo opozoril, da mi bo primazal klofuto, jaz pa sem se pri tem strinjal. Dolga zgodba v kratkem... Slovenija, njej sodni sistem in vse kar k temu paše ima za gospodarstvo zelo slabo politiko... Tisti ljudje in podjetja, ki pač po karakterju niso "poštena", lahko tako slab sistem maksimalno dobro izkoriščajo. Zgradijo veliko podjetje, ki pa se utaplja v dolgovih in ima celo visoke kredite, potem pa ga preprosto pošljejo v stečaj. Upniki so upravičeni zgolj do stečajne kvote, kar je enako, kot da ti babica, če si pridno pomagal pri kuhanju kot otrok, kupi tolažilno Čunga Lungo.
Kar je še huje je to, da lahko potem taisti direktor/lastnik podjetja, ki ga je umetno "hiral" in poslal v stečaj, že kmalu odpre novega in postopek ponovi. Da - to je verjetno mogoče samo v Sloveniji. Najbrž še kje na Balkanu, vsekakor pa ne drugje v EU.
Že dalj časa me zanima kdo pravzaprav zahaja na to spletno stran, torej moj blog, zakaj in če vse sploh poznam. No, vseh prav gotovo ne, ker obisk niti ni zanemarljiv. Morda se nekega dne opogumim in sestavim nekaj vprašanj ter jih strnem v anketi.